Jedro

Določba 26. člena ZMZPP določa pravilo o uporabi prava, po katerem se presoja terjatev oziroma dolg le za učinek odstopa terjatve za dolžnika, ki ni sodeloval pri odstopu (v konkretnem primeru torej glede vprašanja, kakšen je učinek odstopa terjatve na položaj tožene stranke kot dolžnika). Tega pravila pa ni mogoče uporabiti za vprašanje dopustnosti in veljavnosti odstopa terjatve v razmerju med odstopnikom terjatve in toženo stranko kot prevzemnikom terjatve, ki sta oba tuji pravni osebi z območja ZDA. Glede tega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravo, veljavno na območju ZDA.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. in 3. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 107.025,00 USD z zamudnimi obrestmi v višini 8 % letno za čas od 16. 11. 2002 dalje (1. točka izreka). Višji obrestni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.513.235,35 SIT (sedaj 6.314,62 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži plačilo sodnih stroškov tožene stranke in pritožbenih stroškov. Podrejeno temu pa je predlagala, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo na podlagi vložene pritožbe tožene stranke preizkušalo zgolj v tistem delu, v katerem pritožnica ni zmagala v sporu, to je glede 1. in 3. točke izreka izpodbijane sodbe (1. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke utemeljilo na ugotovljenem obstoju terjatve družbe P. C., S. J., Kalifornija, do tožene stranke na podlagi dobavljene količine sestavnih delov za računalniško komunikacijsko opremo po vtoževanem računu št. 63735 (priloga A3) in na pogodbenem prenosu te terjatve na tožečo stranko na podlagi odstopne izjave družbe P. C. tožeči stranki (priloga A63).

Pritožnica izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča tako v delu, ki se nanaša na ugotovljen obstoj terjatve do tožene stranke na podlagi vtoževanega računa št. 63735, kakor tudi glede učinka odstopne izjave, na katero se sklicuje tožeča stranka.

Glede obstoja terjatve po vtoževanem računu Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ko je na podlagi predloženih dokaznih listin sklepalo na ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka dne 16. 10. 2002 prevzela blago po mednarodnem tovornem listu CMR št. 2518403. Tožena stranka s pritožbo ne izpodbija navedene ugotovitve, kot izhaja iz v spis predložene kopije mednarodnega tovornega lista (priloga A20). Neutemeljeni so pritožbeni očitki delu, ko se sklicuje na domnevno neskladje med številom paketov, ki naj bi jih po mednarodnem tovornem listu (A20) prevzela tožena stranka (32 paketov) in številom paketov, ki naj bi bili navedeni na vtoževanem računu. Sklicevanje na to neskladje pomeni po eni strani pritožbeno uveljavljanje novih dejanskih okoliščin, ki jih tožena stranka ni uveljavljala pred prvostopenjskim sodiščem, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Po drugi strani pa so te navedbe tudi neutemeljene, saj je na mednarodnem tovornem listu (A20) navedeno število tovorkov, ki jih je prevzela tožena stranka, medtem ko se račun sklicuje na količino posameznih artiklov, ki so specificirano zaračunani toženi stranki. Tožena stranka torej primerja dva različna podatka, zato zgolj iz tega neskladja ni mogoče izpodbiti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o prevzemu zaračunanega blaga po vtoževanem računu. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na račun št. 63750, ki naj bi bil izdan dne 27. 09. 2002 in naj bi ga tožena stranka tudi plačala. V kolikor bi bilo pritožbene navedbe v tem delu razumeti, da naj bi s plačilom tega računa poravnala prejeto blago po mednarodnem tovornem listu št. 2518403 (A20), bi morala tožena stranka tudi ta račun predložiti v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Tožena stranka torej ni uspela dokazati, da je blago, ki ga je 16. 10. 2002 prevzela, tudi plačala.

Neupošteven je tudi ugovor zastaranja, ki ga šele v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Ugovor zastaranja je namreč po svoji pravni naravi ugovor materialnega prava, ki pa se nanaša na pravno relevantna dejstva o teku zastaranja, ki bi jih morala tožena stranka uveljavljati že pred prvostopenjskim sodiščem, zato se do tega ugovora pritožbeno sodišče ni dolžno opredeljevati.

Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča tudi v delu, ki se nanaša na zapadlost terjatve po vtoževanem računu, katero je sodišče vezalo na izpolnitveni rok 30 dni po dobavi blaga 16. 10. 2002. Zgolj z neutemeljenim zanikanjem prejema tega blaga, v pritožbi tožena stranka ne more izpodbiti tako ugotovljene zapadlosti obveznosti s strani prvostopenjskega sodišča. Glede učinka odstopa terjatve Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbenim očitkom, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je veljavnost odstopne izjave, na katero se je sklicevala tožeča stranka (priloga A4 oziroma A63), presojalo po slovenskem pravu, sklicujoč se na določbo 26. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur.l. RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP). Določba 26. člena ZMZPP namreč določa pravilo o uporabi prava, po katerem se presoja terjatev oziroma dolg le za učinek odstopa terjatve za dolžnika, ki ni sodeloval pri odstopu (v konkretnem primeru torej glede vprašanja, kakšen je učinek odstopa terjatve na položaj tožene stranke kot dolžnika). Tega pravila pa ni mogoče uporabiti za vprašanje dopustnosti in veljavnosti odstopa terjatve v razmerju med odstopnikom terjatve in toženo stranko kot prevzemnikom terjatve, ki sta oba tuji pravni osebi z območja Združenih držav Amerike. Glede tega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravo, veljavno na območju Združenih držav Amerike. V tem primeru gre namreč za vprašanje pogodbenega razpolaganja s terjatvijo kot premoženjskim upravičenjem upnika te terjatve. Gre torej za samostojno pogodbeno razmerje, zato je glede obstoja in veljavnosti tega razmerja potrebno uporabiti pravilo iz 20. člena ZMZPP, torej pravo, veljavno na območju Združenih držav Amerike.

Čeprav na območju anglosaksonskega prava ni uveljavljena kodifikacija pravnih pravil, kot veljajo v kontinentalnem pravu, pa je tudi na tem območju cesija kot pogodbeno razpolaganje s terjatvijo uveljavljen institut pogodbenega prava. Glede na podane ugovore, ki jih tožena stranka ponavlja tudi v pritožbi, je potrebno pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča glede ugotovljenega veljavnega prenosa terjatve na tožečo stranko preizkušati zgolj z vidika zatrjevanih pomanjkljivosti v obličnosti odstopne izjave upnika P. C. tožeči stranki. V tem delu je pritožbene očitke deloma razumeti kot izpodbijanje dejanske podlage prvostopenjskega sodišča, deloma pa kot uveljavljanje nepravilne uporabe materialnega prava. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v delu, s katerim izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede verodostojnosti izjave o odstopu terjatve upnika P.C. z dne 11. 08. 2005. Tožeča stranka je namreč po podanem ugovoru tožene stranke sodišču predložila tudi listino, na kateri je originalni podpis predstavnika odstopnika terjatve (priloga A63), ki je bil tudi notarsko overjen 14. septembra 2005. Tožeča stranka se je kot prilogo k izjavi o odstopu terjatve sklicevala tudi na seznam „A“ (A60) kot specifikacijo predmeta prenosa. Naknadno pa je predložila tudi enako izjavo, podpisano s strani istih oseb z dodatnim pojasnilom z dne 02. 10. 2006 (A64). Kot relevantno se torej postavlja zgolj vprašanje, ali je za veljavnost odstopa terjatve predpisana posebna obličnost takšnega odstopa. V tem delu gre za materialnopravno vprašanje, na katerega lahko odgovori tudi pritožbeno sodišče. Relevantno vprašanje je torej, ali je za veljavnost odstopa terjatve tožeči stranki, ki ima sedež v Zvezni državi Arizona, predpisana obličnost celotne cesijske pogodbe. Zgolj v kolikor bi bil odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bil lahko utemeljen pritožbeni ugovor, da specifikacija terjatve v prilogi A60 ni notarsko overjena.

V skladu z 12. členom ZMZPP mora sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati vsebino tujega prava, ki ga je potrebno uporabiti. Sodišče se pri tem lahko posluži postopka ugotavljanja prava preko zahteve na Ministrstvo za pravosodje ali drugega ustreznega načina. Ker pritožbeno sodišče kljub podani zahtevi preko Ministrstva za pravosodje tudi po več kot dve leti in pol ni pridobilo relevantnega odgovora, je v smislu zagotavljanja ustavne pravice sojenja v razumnem roku pri svoji odločitvi v skladu z 2. in 3. odstavkom 12. člena ZMZPP kot relevantno upoštevalo s strani tožeče stranke predloženo pravno mnenje Odvetniške pisarne R. A. F. p.c. iz Arizone, notarsko overjeno dne 23. novembra 2010. Iz tega mnenja izhaja, da po zakonodaji, veljavni v Zvezni državi Arizoni ni predpisana overitev odstopne izjave o prenosu komercialne terjate. Pritožbeno sodišče je to mnenje predložilo v izjavo toženi stranki, ki pa je v odgovoru nanjo nasprotovala zgolj z ugovorom prekluzije, ki pa je glede na materialnopravno naravo tega vprašanja neupošteven. Tožena stranka torej ni podala določnih trditev, ki bi utemeljevala veljavnost strožjih obličnostnih pravil glede veljavnosti pogodbe o odstopu terjatve od pisne izjave, kateri je zadostila tožeča stranka v dokaznih listinah. Ker torej tako ugotovljena pravila tujega prava, ki urejajo pogoje za veljavnost cesijske pogodbe ne odstopajo od pravil, uveljavljanih po slovenskem pravu v Obligacijskem zakoniku, ki bi jih moralo uporabiti sodišče, v kolikor vsebine tujega prava ne bi bilo mogoče ugotoviti, se tako izkaže, da tudi materialnopravno zmotno sklicevanje prvostopenjskega sodišča na določila OZ ni vplivalo na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Za cesijsko pogodbo je namreč bistveno soglasje pravdnih strank o prenosu terjatve s prvotnega upnika na prevzemnika terjatve. Ob tem, ko je odstopnik terjatve na ugovor tožene stranke s ponovno izjavo z dne 10. 02. 2006 (A64) ponovno potrdil vsebino odstopne izjave, se ne more postavljati resen dvom o učinkih odstopne izjave z dne 11. avgusta 2005. Povsem neutemeljeni so tudi pavšalni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na neupoštevnost dokumentacije tožeče stranke, ki sloni na elektronskih sporočilih. Ob ugotovljeni obveznosti tožene stranke do odstopnika terjatve, ki je ni poravnala in ob izkazani listini o odstopu te terjatve tožeči stranki (A63), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo dolgovane terjatve tožeči stranki.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Pritožba je neutemeljena tudi v tistem delu, ko prvostopenjskemu sodišču očita arbitrarnost pri odločanju o višini priznanih stroškov tožeči stranki, češ da odločitev v tem delu nima razlogov. Prvostopenjsko sodišče se je v tem delu sklicevalo na veljavno odvetniško in taksno tarifo in specifikacijo stroškovnika, ki ga je predložila tožeča stranka. Tožeča stranka je specificiran stroškovnik predložila na naroku za glavno obravnavo 13. 09. 2006, na katerem je bil prisoten tudi pooblaščenec tožene stranke. Dodatne stroške je priglasila še na naroku za glavno obravnavo 06. 12. 2006, prav tako v prisotnosti pooblaščenca tožene stranke. Pooblaščenec tožene stranke tako priglašenim stroškom tožeče stranke ni ugovarjal. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da je odločitev prvostopenjskega sodišča brez razlogov. Tožena stranka je imela možnost višini priglašenih stroškov ugovarjati že ob sami priglasitvi ali pa jo izpodbijati v pritožbi tako, da bi tudi na podlagi vpogleda v spis navedla, katerih stroškov prvostopenjsko sodišče ne bi smelo priznati kot potrebnih pravdnih stroškov. Ob tako nekonkretiziranih pritožbenih navedbah pritožbeno sodišče nanje ne more konkretno odgovarjati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.