Jedro

Dejstvo neuporabe stanovanja s strani imetnika stanovanjske pravice ne vpliva na odločitev v sporu zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja med njim in podstanovalcem.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje v 5. nadstropju zgradbe v Ljubljani ter ga izročiti tožniku. Toženec je dolžan povrniti tožniku 18.200,00 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.SFRJ št. 4/77-29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP) ter predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec ponovno ugovarja pomanjkanje aktivne legitimacije tožnika, saj je sporno, ali je sploh kdaj postal imetnik stanovanjske pravice na vtoževanem stanovanju. Spor spada v sodni vpisnik pravdnih postopkov in je oznaka zadeve neprimerna. Sodišče je nepravino štelo, da je tožnik stanovanjsko pravico pridobil dne 9.1.1980. Dejstvo, da je tožnik stanovanjsko pravico dobil na papirju, ne more vplivati na že popreje pridobljeno pravico toženca. Ničesar ne spremeni dejstvo, da je toženec na izrecno prošnjo pokojne I. sopodpisal izjavo, kar pa sodišče v tej pravdi zmotno smatra za pogodbo. Zato toženec nikdar ni bil podnajemnik toženca. Stanovanjska pravica je zvezana z dejanskim prevzemom stanovanja. Tožnik se v stanovanje ni vselil. Toženec je bil tu ves čas prijavljen in imel vse svoje stvari. Tožnik od dejanske vselitve toženca nikdar ni vstopil v stanovanje. Tožnik je res dovolil, da se I. preseli v to stanovanje, čeprav tedaj ni imel nikakršne pravice. Stanovanje sta uredila I. in toženec, potem ko sta pričela živeti skupaj. Tožniku je bilo dodeljeno najemniško stanovanje drugje. Nihče ne more imeti stanovanjske pravice na dveh ali več stanovanjih. Toženec predlaga zaslišanje novih prič v dokaz svojih trditev. Napačna je konstrukcija pravne podlage tožnika.

Izvod pritožbe je sodišče prve stopnje vročilo nasprotni stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala (člen 359/1 ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne obrazloži uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vpis pravdne zadeve v vpisnik, kamor sodišče ne vpisuje civilne sporne zadeve, ne predstavlja kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Njen preizkus glede kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnoti (člen 365/2 ZPP) pa pokaže, da takšne kršitve niso podane.

Tudi pritožbene trditve, s katerimi toženec izpodbija prvostopno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niso utemeljene. Z izvedenimi dokazi je prvo sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za pravilno odločitev v sporu. Pritožba predvsem ponavlja že v postopku na prvi stopnji zatrjevana dejstva, ki pa predstavljajo zgolj enostranska toženčeva stališča brez opore v oceni izvedenih dokazov, ali pa gre za dejstva, ki ne vplivajo na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje.

Pravni temelj toženčevega bivanja v spornem stanovanju je dogovor za začasno vselitev z dne 12.3.1987, sklenjen s tožnikom. Nasprotna pritožbena stališča so protispisna. Načelo pacta sunt servanda pa pove, da so stranke dolžne izvrševati obveznosti, ki so jih sprejele (člen 17 Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljnjem besedilu ZOR). Toženec stanovanja zato ne uporablja nezakonito, pač pa po dogovoru s tožnikom in torej po njegovi volji. V sodnem postopku med takratnim stanodajalcem in tožnikom, je bila slednjemu s sodno odločbo, ki je postala pravnomočna dne 6.1.1987, priznana lastnost imetnika stanovanjske pravice na vtoževanem stanovanju. Tožnik kot imetnik stanovanjske pravice tožencu ni mogel odstopiti več pravic, kot mu je takrat dovoljeval Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l.SRS št. 35/82 in 14/84 - v nadaljnjem besedilu ZSR). Dogovor z dne 12.3.1987 je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo kot podstanovalsko pogodbo, pa čeprav je bilo v podnajem morda dano celo stanovanje (v nasprotju s členom 77/1 ZSR). Vsebina dogovora za začasno vselitev z dne 12.3.1987 ne omogoča zaključka, da je toženec s tem pridobil stanovanjsko zaščito. Česa takšnega slednji tudi ne zatrjuje.

Toženec torej stanovanje uporablja na podlagi dogovora s tožnikom.

Ker dogovor ne daje trajne pravice uporabljati stanovanja in ne zagotavlja tožencu stanovanjske zaščite, ki gre imetnikom stanovanjske pravice in uporabnikom po določilih ZSR, je zahtevek tožnika zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja utemeljen (člen 73/1 ZSR). Že zgolj zato, ker toženec stanovanje uporablja na podlagi dogovora s tožnikom, je neutemeljen ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije slednjega v postopku. Vprašanje, ali gre tožniku stanovanjska pravica, kljub ugotovljeni neuporabi stanovanja, pa je stvar stanodajalca, ne pa toženca. Pravica podastanovalca uporabljati stanovanje je sicer akcesorne narave in odvisna od obstoja stanovanjske pravice (člen 76/1 ZSR), kar pa le pomeni, da ima stanodajalec pravico zahtevati izselitev podnajemnika, kadar meni, da je imetnik stanovanjske pravice to svojo pravico izgubil (člen 76/2 ZSR). Iz podatkov spisa izhaja, da je (bivši) stanodajalec svojo voljo izkazal tako, da je na podlagi člena 117 Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18 in 19/91-I) to stanovanje prodal tožniku. Dejstvo (ne)uporabe stanovanja s strani tožnika je tako nepomembno za odločitev v sporu med pravdnima strankama. Nobeno dopolnjevanje dokaznega postopka ni potrebno. Dejstva, na katera prvostopna sodba opira odločitev, so ugotovljena pravilno in popolno, pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi uporabilo materialno pravo. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato jih sodišče druge stopnje ni posebej presojalo (člen 375/1 ZPP).

Ker tako niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (člen 368 ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je zajet v zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni povračilne stroškovne obveznosti nasprotne stranke (načelo uspeha v pravdi - člen 154 ZPP). Izrek o stroških pritožbenga postopka je zato odpadel (člen 166/1 ZPP).