Jedro

Posplošenost izjav, pri čemer so nekatere od njih izražene v obliki namigovanj in ne trditev, negativna vrednostna ocena zasebnih tožilcev, ki se odraža skozi celotno inkriminirano besedilo anonimne prijave in skozi besede, ki jih je obsojenec o zasebnih tožilcih izrekel sosedi, ter odsotnost dejanske podlage za takšne očitke, so skupno tiste odločilne okoliščine, ki govorijo v prid kaznivega dejanja razžalitve.

Izrek

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se: kaznivi dejanji, opisani pod točkama I/1 in I/2 izreka prvostopenjske sodbe, pravno opredelita kot kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika in se obsojencema na podlagi 57. in 58. člena Kazenskega zakonika izrečeta pogojni obsodbi, v katerih se: - obsojenemu M. K. za vsako kaznivo dejanje razžalitve pod točkama I/1 in I/2 po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (en) mesec zapora, nakar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika določi enotna kazen 1 (en) mesec in 15 (petnajst) dni zapora; - obsojeni B. K. za kaznivo dejanje razžalitve pod točko I/1 po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (en) mesec zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja.

II. V preostalem se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 17. 4. 2015 obsojenega M. K. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojeno B. K. pa za krivo storitve enega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu M. K. za vsako kaznivo dejanje najprej določilo kazen dva meseca zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo (pravilno: določilo) enotno kazen tri mesece zapora, obsojeni B. K. pa določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je vsakemu od obsojencev naložilo plačilo polovice stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede stroškov obsojenega M. K., ki so nastali po 5. 12. 2014, pa odločilo, da se krijejo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč. Vsakemu od obsojencev je naložilo plačilo polovice potrebnih izdatkov zasebnih tožilcev ter polovico nagrade in potrebnih izdatkov njunega pooblaščenca. Obsojenki je naložilo tudi plačilo sodne takse v višini 300,00 EUR, medtem ko je obsojenca plačila sodne takse oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 12. 2015 zavrnilo pritožbe obsojenke, obsojenčevega zagovornika in pooblaščenca zasebnih tožilcev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca in zasebna tožilca oprostilo plačila sodne takse, obsojenki pa naložilo plačilo 360,00 EUR sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila zagovornika obeh obsojencev.

Zagovornik obsojenega M. K. vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kot navaja v uvodu zahteve pa tudi zato, ker so odločilna dejstva očitno napačno ugotovljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje bodisi sodišču prve bodisi sodišču druge stopnje.

Zagovornik obsojene B. K. vlaga zahtevo zaradi napačne uporabe kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojenko oprosti obtožbe oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je 29. 7. 2016 odgovorila vrhovna državna tožilka B. B., ki meni, da zahtevi nista utemeljeni, zato predlaga njuni zavrnitvi. Navaja, da vložnika v zahtevah v pretežnem delu podajata svojo oceno izvedenih dokazov, s čimer uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Da zasebna tožba ni bila vložena prepozno, sta utemeljeno odgovorili že nižji sodišči. Drugačno stališče obsojenčevega zagovornika predstavlja nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja. Sodba vsebuje ustrezne razloge o tem, da sta anonimno prijavo na CSD Brežice podala ravno obsojenca. Prav tako ni napačno povzeta izpovedba priče M. L., ustrezni pa so tudi sodbeni razlogi, zakaj je sodišče poklonilo vero priči T. K.. Sodišči sta se pravilno opredelili tudi do očitkov o prepovedi bivanja v Avstraliji in do v tej zvezi uporabljenega pogojnika. Na navedbe, da se sodišče ne bi smelo opreti na dokumentacijo CSD Brežice, pa je utemeljeno odgovorilo že pritožbeno sodišče v 7. točki obrazložitve sodbe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma, ki sta se o njem izjavila 22. 8. in 24. 8. 2016. Zagovornika v izjavah v celoti vztrajata pri svojih navedbah iz zahtev za varstvo zakonitosti in nasprotujeta stališču vrhovne državne tožilke, da v pretežni meri izpodbijata pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

B. - I

5. Glede na vsebino obeh zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Pri tem se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Glede na vsebino zahteve obsojenčevega zagovornika Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj predpisano pooblastilo Vrhovnemu sodišču, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je dopustno vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in Vrhovno sodišče ga v obravnavani zadevi ni ugotovilo, odsotnosti le-tega Vrhovno sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati.

B. - II

6. Po trditvah zagovornika obsojenega M. K. za vodenje predmetnega kazenskega postopka, zlasti za dejanje pod točko I/2 izreka sodbe, ni bilo pogojev, saj je bila zasebna tožba vložena po preteku trimesečnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP. Iz izpovedbe priče T. K. po navedbah zagovornika izhaja, da je priča zasebnima tožilcema o tem, da naj bi obsojeni M. K. izrekel v točki I/2 izreka sodbe inkriminirane besede, povedala že pred 12. 3. 2012. Dne 12. 6. 2012 vložena zasebna tožba je zato za dejanje pod točko I/2 izreka sodbe prepozna. Zagovornik pri tem nasprotuje dokazni presoji izpovedbe priče T. K., kot jo je napravilo prvostopenjsko sodišče. Po njegovi oceni bi sodišče izpovedbo K. moralo upoštevati, saj gre v tej zvezi za ključen dokaz. Pritožbenemu sodišču pa zagovornik očita, da se s temi očitki vsebinsko ni ukvarjalo, saj je le pavšalno navedlo, da sprejema razloge prvostopenjskega sodišča. Navaja še, da sodba nima razlogov o tem, v čem naj bi bila priča K. zavedena in v čem naj bi bila pomembna okoliščina, kdaj naj bi zasebna tožilca izvedela za anonimno prijavo in kdaj naj bi priča zapisala izjavo.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana procesna kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero nakazuje vložnik v svoji zahtevi, ni podana. Sodišče prve stopnje je v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe razumno utemeljilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov je ugotovilo, da je bila zasebna tožba, tudi za kaznivo dejanje pod I/2 točko izreka sodbe, vložena pravočasno. Izrecno se je opredelilo do izpovedbe priče T. K. Kljub temu, da se priča ni več natančno spomnila, ali se je z zasebnim tožilcem o M. K. pogovarjala isti dan, kot je napisala izjavo, pri čemer je sodišče resda navedlo, da je obrambi uspelo pričo v tem delu zmesti, vendar je na podlagi vseh izvedenih dokazov tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno presodilo, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno. Zaključki sodišča o tem, da se zasebna tožilca z žaljivimi očitki nista seznanila pred 12. 3. 2012, so logični in argumentirani, očitki vložnika pa jih z ničemer ne omajajo. Pri ugotovitvi, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, se je sodišče oprlo zlasti na podatke zasebne tožbe in na pričevanji zasebnih tožilcev, ki sta jasno povedala, da sta se z anonimno prijavo prvič seznanila šele, ko jima je bilo vročeno vabilo na zaslišanje zaradi suma zanemarjanja otrok in surovega ravnanja, kar (tudi) glede na datum izdanega vabila ni moglo biti prej kot 12. 3. 2012. Zasebna tožilca sta šele po posvetu s policistoma stopila do sosedov z namenom, da podpišejo izjave, ki sta jih kasneje predložila kot dokaz v policijskem postopku, za kaj takega nista imela nobene potrebe. Sodišče je tako zaključilo, da je zasebni tožilec Z. K. tudi za dejanje pod točko I/2 zvedel 12. 3. 2012, torej (t)istega dne, ko sta prišla policista zasebnima tožilcema vročiti vabilo na zaslišanje in ko je soseda T. K. napisala izjavo (priloga A7). Zasebna tožba tako ni prepozna, očitki vložnika, da so zaključki v izpodbijani sodbi glede pravočasnosti zasebne tožbe materialnopravno zmotni in arbitrarni, pa ne držijo. Prav tako ni mogoče sprejeti očitkov, da se pritožbeno sodišče ni ustrezno opredelilo do takšnih navedb, ki jih je vložnik uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Pritožbeno sodišče je namreč v 6. točki obrazložitve sodbe pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča glede pravočasnosti zasebne tožbe in navedlo, da se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča zadostilo procesnemu standardu obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje. Vrhovno sodišče je namreč že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da pritožbenemu sodišču ni potrebno ponavljati argumentov prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja, in da standardu obrazloženosti zadosti tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma jih ni enostavno prezrlo (na primer odločba I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 in številne druge).

8. Obsojenčev zagovornik nadalje navaja, da so nepravilni zaključki sodišča, da je prav obsojenec dne 22. 2. 2012 vložil anonimno prijavo na CSD Brežice, da ni z ničemer izkazano, da bi obsojenec imel karkoli v zvezi z anonimno prijavo, da zaključki sodišča nimajo podlage v podatkih spisa ter da so razlogi sodbe v zvezi z izpovedbo priče M. L. protispisni. Takšne navedbe predstavljajo podajanje ocene izvedenih dokazov in nesprejemanje dejanskih zaključkov sodišča, da sta obsojenca (skupaj) podala anonimno prijavo na CSD Brežice, s čimer vložnik nasprotuje dokazni oceni sodišča in v nasprotju z zakonom uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebuje sodba sodišča prve stopnje razumne razloge glede zaključka, da sta obsojenca (skupaj) podala anonimno prijavo na CSD Brežice (7. točka obrazložitve sodbe). Izpodbijani sodbi zato tudi v tem delu ni mogoče očitati arbitrarnosti, kar v svoji zahtevi trdi vložnik. Razlogom in zaključku prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je v 7. in 9. točki obrazložitve sodbe do vseh bistvenih pritožbenih navedb zavzelo stališče ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi presoje zagovorov obeh obsojencev, izpovedb zasebnih tožilcev in prič (pri tem se je izrecno opredelilo tudi do ocene izpovedbe priče M. L.) ter listinske dokumentacije utemeljeno zaključilo, da je obsojencema dokazano, da sta prav onadva vložila anonimno prijavo na CSD Brežice. Neutemeljena so zato zatrjevanja vložnika, s katerimi uveljavlja kršitve pravic do izjave, učinkovitega sodnega varstva in poštenega sojenja, ki naj bi bile podane, ker naj sodba sodišča druge stopnje v tem delu ne bi dosegala standarda obrazloženosti sodnih odločb. 9. V sklop nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja spadajo tudi trditve obsojenčevega zagovornika, da obsojencu ni dokazano niti kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka prvostopenjske sodbe. Zagovornik z ocenjevanjem izpovedbe priče T. K. in z očitki, da je sodišče zagovor obsojencev in izvedene dokaze ocenjevalo po različnih merilih, da ne držijo razlogi pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče posebno skrbno ocenjevalo izpovedbo priče T. K. in da prihaja sodišče samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da je bila priča samozavestna, po drugi strani pa, da naj bi se zmedla, zgolj polemizira z dokazno oceno sodišča, s čimer ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kljub temu je treba pojasniti, da ocena sodišča o verodostojnosti priče T. K. temelji ne le na objektivnih dejstvih in zaznavah (notranja skladnost in skladnost z drugimi dokazi, logičnost in razumljivost vsebine izpovedbe), temveč tudi na subjektivnih okoliščinah na strani priče, torej tudi na njenem razmerju do zasebnih tožilcev in obsojencev (8. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 14. točka obrazložitve sodišča druge stopnje).

10. Zagovornik obsojene B. K. s trditvami, da temeljita izpodbijani sodbi na domnevah, nižjima sodiščema očita, da sta kršili načelo _in dubio pro reo_. Po njegovi oceni dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči, ne zadoščajo niti za obstoj utemeljenega suma, da je obsojenka storila kaznivo dejanje. Pri tem se zagovornik posplošeno sklicuje na izpovedbo priče M. L., ki je zanikala, da bi anonimno prijavo podala obsojenca in da bi zasebnima tožilcema sama dejala kaj takega.

11. Načelo _in dubio pro reo_, na katerega se sklicuje obsojenkin zagovornik, pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavanem primeru sodišče po izvedbi in presoji dokazov, tudi po oceni izpovedbe M. L., ki jo izpostavlja vložnik, ni ostalo v dvomu glede odločilnih dejstev, temveč je zaključilo, da je obsojencema očitano kaznivo dejanje dokazano ter tak zaključek v pravnomočni sodbi razumno obrazložilo. Vložnikove posplošene trditve, da niti en dokaz v spisu ne dokazuje, da bi obsojenka storila obravnavano kaznivo dejanje in sklicevanje na izpovedbo priče L., zato ne pomeni uveljavljanje kršitve zakona, temveč prikazovanje lastne ocene izvedenega dokaznega postopka in zatrjevanje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar predstavlja razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Obsojenkin zagovornik nadalje tudi ne more uspeti s trditvami o protispisnem povzemanju vsebine uradnega zaznamka CSD Brežice z dne 16. 4. 2012, saj zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, po katerem se sme vložnik sklicevati na kršitve zakona samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za tako imenovani pogoj materialnega izčrpanja pravnih sredstev. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen, saj obsojena B. K. v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje te kršitve ni uveljavljala.

13. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je z obrazložitvijo sodbe, da naj bi poskus dokazovati resničnost trditev sam po sebi govoril v prid temu, da je obsojenka tista, ki je vložila anonimno prijavo, sodišče dejansko poseglo v obsojenkino pravico do obrambe. Prvostopenjsko sodišče je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe resda zapisalo, da "obdolženca prihajata sama s seboj v nasprotje, ko po eni strani trdita, da prijave nista podala, po drugi strani pa vneto dokazujeta resničnost navedb v njej". Vendar pa takšen zapis sam po sebi ne predstavlja kršitve obsojenkine pravice do obrambe, pri čemer vložnik tudi sam ne pojasni, v čem naj bi bila (že) zaradi takšnega zapisa kršena obsojenkina pravica do obrambe.

14. Obsojenkin zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbami, da se je sodišče, kljub temu, da je bila prijava zoper zasebna tožilca anonimna, v tem kazenskem postopku oprlo na dokumentacijo CSD Brežice in na izpovedbe tam zaposlenih delavcev. Po stališču vložnika se sodišče ne bi smelo opreti na noben dokument CSD Brežice in pričevanje tam zaposlenih strokovnih delavk. S temi navedbami vložnik nakazuje na procesno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da z vpogledom v dokumentacijo CSD Brežice in zaslišanjem strokovne delavke M. L. sploh ni prišlo do razkritja vira anonimne prijave, saj ne iz vpogledane dokumentacije ne iz pričevanja strokovne delavke M. L. ne izhaja, kdo je podal anonimno prijavo zoper zasebna tožilca, pač pa je sodišče ta podatek ugotovilo z izvedbo drugih dokazov. O zatrjevani procesni kršitvi zato že iz tega razloga ni mogoče govoriti.

15. Delno pa je treba pritrditi navedbam obeh zagovornikov, s katerimi uveljavljata kršitev kazenskega zakona, saj opisa obsojenčevih ravnanj, kot bo prikazano v nadaljevanju, v obravnavanem primeru ne predstavljata kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Vendar pa pri tem ni mogoče sprejeti tistih navedb vložnikov, s katerimi zatrjujeta, da inkriminirane izjave sploh ne predstavljajo očitkov žaljivih dejstev. Kot bo pojasnjeno, so po oceni Vrhovnega sodišča v obeh očitanih dejanjih uresničeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. 16. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah1 zavzelo stališče o razmerju med kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve po določbah 158. in 160. člena KZ-1. Obrazložilo je, da bo za kaznivo dejanje razžalitve šlo praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakršne koli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer bo trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da jo je zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve pa je Vrhovno sodišče obrazložilo, da kadar gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, bo storilec odgovarjal za drugo kaznivo dejanje iz tega poglavja oziroma bo lahko šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve le, če obsojenec resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost ne bo dokazal. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve ima torej storilec pravico, da v kazenskem postopku uveljavi tako imenovani dokaz resnice. V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče v svojih odločbah2 tudi pojasnilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti bodisi s trditvijo bodisi z raznašanjem žaljivih dejstev, pri čemer pomeni trditev izražanje lastno zaznanih dejstev, medtem ko gre pri raznašanju za razširjanje oziroma prenašanje dejstev, za katera nekdo drug trdi, da obstajajo. Presodilo je tudi, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ki izraža prepričanje tistega, ki jo izreka, v njeno pravilnost, sicer gre lahko za kaznivo dejanje razžalitve, ki ga je mogoče storiti tudi z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki, če je to storjeno z namenom zaničevanja, ali pa z izražanjem negativnih vrednostnih sodb.

17. Z izpodbijano pravnomočno sodbo sta bila M. in B. K. z ravnanjem, opisanim pod točko I/1, spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, ker sta 22. 2. 2012 na CSD Brežice podala anonimno prijavo, v kateri sta med drugim zapisala "Gre za družino A. [...], preselili so se iz Avstralije, baje imajo prepoved vrnitve v Avstralijo" ter "Starša in hčerka kadijo, kadijo tudi mnogi čudni obiskovalci, po vonju je možno, da kadijo travo. Videti je, da ni nobene vzgoje v družini, da sta otroka prepuščena sama sebi. Treba je pokazati, da se nekdo briga zanje." Z ravnanjem, opisanim pod točko I/2, pa je bil M. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, ker je T. K. januarja 2012 o družini zasebnih tožilcev izjavil, da je nemogoča ter da so otroci zasebnih tožilcev zdivjani in zmešani. Vse te izjave so glede na opis obeh kaznivih dejanj škodovale časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev, saj sta ju obsojenca prikazovala kot problematični osebi, ki naj bi uživali prepovedano drogo marihuano, kot slaba starša, ki imata nevzgojena in problematična otroka, katerih vzgoje ne obvladata.

18. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah večkrat poudarilo, da je za presojo inkriminirane vsebine treba presojati kontekst celotnega besedila.3 Tudi v obravnavanem primeru je treba inkriminirane izjave presojati glede na celoten kontekst, v katerem so bile podane, ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera. V luči celotnega besedila anonimne prijave, kot je vsebovano v opisu kaznivega dejanja pod točko I/1, sporne izjave pravzaprav predstavljajo izražanje negativnih mnenj oziroma stališč obsojencev o zasebnih tožilcih. Po vsebini gre za pavšalne in posplošene (žaljive) navedbe in ne za očitke o konkretnih dejstvih ali dogodkih, ki so se oziroma naj bi se nanašali na zasebna tožilca. Tudi besede, izrečene pod točko I/2 izreka sodbe, so splošne in nekonkretizirane, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje sámo (14. točka obrazložitve). Poleg tega, kar pravilno opozarjata vložnika, nekateri očitki iz anonimne prijave sploh niso izraženi v obliki afirmativnih trditev, temveč v obliki namigovanj na žaljiva dejstva ("baje imajo prepoved vrnitve v Avstralijo" in "po vonju je možno, da kadijo travo"), kar je nenazadnje prepoznalo tudi sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve). Po oceni Vrhovnega sodišča inkriminirane izjave, kot izhajajo iz konkretnega dela opisa kaznivih dejanj, ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin, v katerih so bile podane, nedvomno pomenijo napad na čast in dobro ime zasebnih tožilcev v obliki žaljive vrednostne ocene, torej razžalitev po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Očitki so objektivno žaljivi za zasebna tožilca in predstavljajo negativno vrednostno oceno njune osebnosti.

19. Iz inkriminiranih izjav, če njihovo vsebino presojamo kot celoto, izhaja, da sta obsojenca zasebna tožilca v anonimni prijavi na posplošen način prikazovala kot problematični osebi, celo kot osebi, ki ne spoštujeta pravnih norm (uživanje prepovedane droge, prepoved vrnitve v drugo državo), kot slaba in nesposobna starša, ki zanemarjata vzgojo svojih otrok, njuno družino pa kot razpuščeno. Tudi besede, inkriminirane pod točko I/2, ki jih je sosedi T. K. v januarju 2012 izrekel obsojeni M. K., zasebna tožilca (in njuno družino) prikazujejo v negativni luči, kot slaba starša, ki zanemarjata vzgojo svojih otrok, ki so zato "zdivjani in zmešani". S takim slabšalnim izražanjem sta zasebnima tožilcema pravzaprav pripisala negativne osebnostne lastnosti in tako o njima podala žaljivo vrednostno oceno, za katero glede na ugotovitve nižjih sodišč nista imela nikakršne dejanske podlage. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku inkriminirani očitki obsojencev niso imeli nikakršne podlage v dejstvih (10. do 12. točka obrazložitve).4 Po ugotovitvah sodišča sta obsojenca dejanji storila z namenom očrniti zasebna tožilca, ravnala sta premišljeno in z direktnim naklepom (15. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pri tem je bilo ugotovljeno, da je bil bistvo problema v odnosu družine zasebnih tožilcev do obsojencev in po oceni obsojencev nespoštovanje pravil hišnega reda, ki ga s predhodnimi poskusi nista uspela vzpostaviti na način, kot sta od zasebnih tožilcev pričakovala (13. in 15 točka obrazložitve sodbe). Obsojenca pa je po ugotovitvah sodišča motilo že samo dejstvo, da je družina K. bivala v njihovem stanovanjskem bloku (12. točka obrazložitve sodbe).

20. Posplošenost izjav, pri čemer so nekatere od njih, kot rečeno, izražene v obliki namigovanj in ne trditev, negativna vrednostna ocena zasebnih tožilcev, ki se odraža skozi celotno inkriminirano besedilo anonimne prijave in skozi besede, ki jih je obsojeni M. K. o zasebnih tožilcih izrekel sosedi T. K. (kaznivo dejanje pod točko I/2), ter odsotnost dejanske podlage za takšne očitke, so skupno tiste odločilne okoliščine, ki po oceni Vrhovnega sodišča govorijo v prid kaznivega dejanja razžalitve. Vrhovno sodišče je zato ob ugotovitvi, da predstavljajo izjave, ki sta jih obsojenca navajala v anonimni prijavi, in besede, ki jih je obsojeni M. K. izrekel sosedi T. K. v januarju 2012, žaljivo vrednostno oceno zasebnih tožilcev, zaključilo, da so v ravnanju obsojencev podani vsi zakonski znaki kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Vrhovno sodišče pri tem sprejema razloge in presojo nižjih sodišč, da sta bila zasebna tožilca zaradi inkriminiranih očitkov izpostavljena preziru okolice oziroma javnosti, saj so pristojni organi po uradni dolžnosti preverjali vsebino anonimne prijave. Z obravnavanimi očitki niso bili seznanjeni samo uslužbenci CSD Brežice, temveč tudi na OŠ Brežice, ki sta jo obiskovala otroka zasebnih tožilcev, policisti Policijske postaje Brežice pa so v zvezi s prijavo opravljali tudi uradne poizvedbe zaradi suma očitanega zanemarjanja otrok in surovega ravnanja (15. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 9. točka obrazložitve sodišča druge stopnje). Neutemeljeni so zato očitki zagovornika obsojene B. K., s katerimi izpodbija zaključek nižjih sodišč, da sta bila zasebna tožilca zaradi inkriminiranih besed izpostavljena preziru okolice.

21. Prav tako ni mogoče sprejeti navedb zagovornika obsojene B. K., da iz krivdoreka sodbe sploh ne izhaja očitek, da bi marihuano kadila tudi zasebna tožilca. Na enake pritožbene navedbe obsojenke je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče v 12. točki obrazložitve sodbe. Zagovornik obsojenega M. K. pa ne more uspeti s posplošenimi navedbami, da zasebna tožilca sploh nista bila razžaljena, ker naj bi celo sama izzivala obsojenca, tudi tekom tega postopka, saj z njimi ne uveljavlja nobene kršitve zakona. S trditvami, da sta imela obsojenca utemeljen razlog verjeti v resničnost inkriminiranih izjav oziroma da sta imela zanje zadostno podlago, pa obsojenčev zagovornik po vsebini napada s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

22. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojencema očitani ravnanji napačno pravno opredelili kot kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, zato je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevama za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je kaznivi dejanji, opisani pod točkama I/1 in I/2 izreka prvostopenjske sodbe, pravno opredelilo kot kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Zaradi spremenjene pravne opredelitve je Vrhovno sodišče poseglo tudi v odločbo o kazenski sankciji (pogojni obsodbi), ki ju je obsojencema na novo izreklo. Pri izreku pogojne obsodbe ter določitvi kazni in dolžine preizkusne dobe je, ob upoštevanju kaznovalnega okvira za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve sodbe (nekaznovanost obsojencev, teža in posledice kaznivih dejanj ter stopnja krivde). Vrhovno sodišče je obsojenemu M. K. v okviru izrečene pogojne obsodbe ob spremenjeni pravni opredelitvi za vsako od kaznivih dejanj najprej po prvem odstavku 158. člena KZ-1 določilo kazen en mesec zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena istega zakona določilo enotno kazen en mesec in petnajst dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojeni B. K. pa je v okviru izrečene pogojne obsodbe na podlagi prvega odstavka 158. člena KZ-1 določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta.

23. Ker druge kršitve, na katere se sklicujeta zahtevi, niso podane, zahtevi pa sta deloma vloženi tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti v preostalem delu zavrnilo (425. člen ZKP).

1 Na primer sodbe I Ips 115/2008 z dne 8. 1. 2009, I Ips 15366/2011 z dne 22. 5. 2014, I Ips 8096/2011-66 z dne 5. 11. 2015, I Ips 9345/2012-73 z dne 1. 9. 2016. 2 Primerjaj odločbe I Ips 205/95 z dne 22. 10. 1997, I Ips 38/99 z dne 15. 11. 2001, I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007, I Ips 9999/2013-102 z dne 29. 10. 2015. 3 Gl. odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 9999/2013-102 z dne 29. 10. 2015, I Ips 297/2010 z dne 23. 6. 2011 in druge. 4 Sodišče je v obravnavanem primeru obsojencema v skladu s četrtim odstavkom 160. člena KZ-1 v dokaznem postopku dalo možnost, da svoje izjave pojasnita in dokažeta, da sta imela (vsaj) utemeljen razlog verjeti v resničnost inkriminiranih navedb, vendar obsojenca s t. i. dokazom resnice, ki ga je mogoče uveljavljati pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve, glede nobenega od inkriminiranih očitkov nista uspela. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da družina zasebnih tožilcev ni imela nobene prepovedi vrnitve v Avstralijo, ugotovilo je, da so neresnične navedbe o kajenju marihuane in "čudnih obiskovalcev", prav tako je ugotovilo, da je povsem neresničen očitek, da v družini ni nobene vzgoje in da sta otroka prepuščena sama sebi.