Jedro

Tožnik je sporne dni v bolnišnici izvedel operativne posege, pri katerih je bil prisoten njegov mladoletni sin (star 13 let). Sin je pri posegih sodeloval in tožniku pomagal. Tožnik je bil dolžan v delovnem času natančno upoštevati organizacijo dela pri toženi stranki, standarde in zahteve ter navodila tožene stranke, tega pa s tem, ko je sinu dovolil prisotnost in sodelovanje pri operacijah, ni spoštoval. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo z izredno odpovedjo tožene stranke z dne 22. 11. 2013, ampak še traja; da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 22. 11. 2013 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter mu obračunati in plačati nadomestilo plače v višini najmanj 4.913,42 EUR bruto mesečno in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delal ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno z obširno pritožbo, ki vsebuje zlasti izvlečke iz zapisnikov narokov in iz obrazložitve izpodbijane sodbe, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje (pravilno: v novo sojenje). Navaja, da je glede na ustavno sodno prakso jasno, da argument sodišča o samoumevnosti (da tožnikov sin ne sme biti prisoten pri operaciji in držati kljukic) ni in ne more biti pravna podlaga za nobeno odločitev. Pri toženi stranki pri posegih ves čas sodeluje nezdravstveno osebje (novinarji, dobavitelji opreme), soglasje pa dasta pravna služba ali predstojnik, noben predpis pa ne določa, da bi odločitve teh dveh lahko nadomestile soglasje pacienta. Sodišču prve stopnje se sicer zdi samoumevno, da študentje režejo in šivajo, saj se tega morajo nekje naučiti, vendar je to v nasprotju z 62. členom ZZDej in 43. členom ZPacP. Sodišče prve stopnje se je ob istem vprašanju odločilo za eno od diametralno nasprotnih samoumevnosti pri študentih in za drugo pri tožnikovem sinu, kar kaže na to, da je sodišče iz sfere pravnega odločanja prešlo v sfero odločanja po občutku. Sodišče bi moralo presojati tožnikova dejanja v luči sistema dela pri toženi stranki, ki zajema tudi utečen sistem kršitev predpisov, ki se izvaja pri njej. Tožnik ni pravnik, ampak je vrhunski plastični kirurg, ki je verjel v to, da je sistemsko ravnanje tožene stranke zakonito. Sin je tožniku držal le kljukice, s katerimi je bila fiksirana koža, da je tožnik lahko zašil podkožno tkivo na roki. O asistenci pa tožena stranka nima nobenega akta. Ker je sodišče prve stopnje tožnika zaslišalo 10. 3. 2014, priče pa dva meseca kasneje, je s tem dalo toženi stranki možnost, da natančno preuči tožnikovo izpoved in pripravi priče. Na to je tožnik sodišče opozarjal. Tožnik ni niti namerno niti iz hude malomarnosti kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in je bil morda le v pravni zmoti, ki pa je v tožnikovem primeru opravičljiva, saj od delavca ni mogoče zahtevati, da ravna drugače kot izhaja iz sistema ravnanja pri delodajalcu, pa čeprav je ta sistem morda nezakonit. Pacienta sta s prisotnostjo tožnikovega sina soglašala. Tožnik ni nekritičen do spornega ravnanja, kar mu očita sodišče prve stopnje, vendar po njegovem mnenju dejanje ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede očitka, da je bila o sodelovanju tožnikovega sina narejena objava na socialnem omrežju A., pa tožnik poudarja, da jo je naredil tožnikov sin in je bila umaknjena mnogo prej kot je tožena stranka to zahtevala. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 26. 10. 2013 med 21.00 in 1.30 uro in dne 2. 11. 2013 izvedel operativne posege, pri katerih je bil prisoten njegov mladoletni sin, star 13 let, ki je pri posegih sodeloval in tožniku pomagal. S tem je ravnal v nasprotju s 1. odstavkom 62. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Ur. l. RS, št. 9/92 in naslednji), ki določa, da lahko zdravstveno dejavnost opravljajo le zdravstveni delavci, ki imajo ustrezno izobrazbo in so strokovno usposobljeni za samostojno opravljanje dela v svojem poklicu ter 43. členom Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP, Ur. l. RS, št. 15/2008), ki določa da so izvajalci zdravstvenih storitev dolžni spoštovati pacientovo zasebnost. S tem pa je kršil prepoved iz 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala posameznim poslovnim interesom delodajalca. Kršil pa je tudi 1. odstavek 33. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, 1. odstavek 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter 35. člen istega zakona, ki določa da mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepa varnosti in zdravja pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje drugih oseb. S tem pa je kršil tudi obveznosti iz XII/1. in 7. točke pogodbe o zaposlitvi, po katerih je dolžan vestno in v skladu s pravili svoje stroke opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja delodajalca in se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Ena od temeljih nalog tožene stranke je kakovostno izvajanje zdravstvenih storitev, za to pa je bistveno zaupanje pacientov, še posebej glede strokovnega izvajanja operativnih posegov. Prisotnost in sodelovanje 13 letnega otroka pri operativnem posegu, pomeni ali bi lahko pomenilo za toženo stranko materialno in moralno škodo in lahko vpliva na ugled in kredibilnost tožene stranke, še posebej, ker je tožnik omogočil, da je bila javnost o tem obveščena preko spletnega portala A., s tem pa je javnost dobila napačen vtis o organizaciji dela pri toženi stranki, češ da ta dopušča, da pri operativnih posegih sodelujejo tako mladoletne osebe (otroci) kot tudi neusposobljene osebe. Tožnik je bil dolžan v delovnem času natančno upoštevati organizacijo dela pri toženi stranki, standarde in zahteve ter navodila tožene stranke, tega pa s tem, ko je sinu dovolil prisotnost in sodelovanje pri operacijah, ni spoštoval. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik navedene kršitve storil naklepoma, saj se je svojega ravnanja zavedal in ga je hotel storiti, tako da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Prav tako je v točki 28. obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je bilo zaupanje tožene stranke do tožnika porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1). Tožnikovo ravnanje kaže na nespoštovanje utečenih pravil delovnega procesa tožene stranke, čeprav bi v okviru posebne pomembnosti svojega delovnega mesta moral ta pravila najbolj dosledno spoštovati. Posebej pa je potrebno poudariti dejstvo, da se tožniku to njegovo ravnanje sploh ne zdi problematično.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi argumenta samoumevnosti, da tožnikov sin ne sme biti prisoten pri operaciji in držati kljukic. Prav tako so glede na obširno, skrbno, nazorno in prepričljivo obrazložitev sodišča prve stopnje neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišču sicer zdi samoumevno, da študentje režejo in šivajo, saj se tega morajo nekje naučiti, da je sodišče iz sfere pravnega odločanja prešlo v sfero odločanja po občutku in da tožnik ni namerno niti iz hude malomarnosti kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ampak je bil le v pravni zmoti, saj ni pravnik, ampak je vrhunski plastični kirurg. Te pritožbene navedbe dejansko kažejo na tožnikovo nekritičnost do svojega ravnanja, poleg tega pa želi pritožba ustvariti vtis, da je pri toženi stranki utečen sistem kršitve predpisov (kar iz listinskega gradiva v spisu ne izhaja) in s tem prevaliti krivdo za tožnikovo ravnanje na toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in utemeljeno presodilo, da je tožena stranka pravilno in pravočasno izpeljala postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je s svojimi kršitvami pogodbenih in zakonskih obveznosti storil očitane mu kršitve, in je tako podan odpovedni razlog po 2. alineji 110. člena ZDR-1. Izpolnjen pa je tudi pogoj po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, saj je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, zato ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Posledično pa je pravilno zavrnilo tudi tožnikov tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.