Jedro

Tožnik je s tem, ko je svojemu sinu, v nasprotju z organizacijo dela tožene stranke in v nasprotju s predpisi, omogočil prisotnost na dveh operacijah, zasledoval izključno lastne in ne bolnikovih interesov, prav tako pa ne splošnih družbenih interesov. Da je lahko to storil, je izkoristil svoja pooblastila in položaj, ki ga je imel v javni ustanovi, pri tem pa je kršil pacientovo pravico do zasebnosti. S tem, ko je pri operaciji omogočil sodelovanje nekvalificirane osebe, ki je bila celo otrok, je ogrožal pacientovo varnost, motil delo ostalih. Ravnal je neustrezno in lahkomiselno, zaradi česar je okrnil ugled tožene stranke, drugega zdravstvenega osebja in zdravstva v celoti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo z izredno odpovedjo tožene stranke z dne 22. 11. 2013, ampak še traja; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter mu obračunati in plačati nadomestilo plače v višini najmanj 4.913,42 EUR bruto mesečno in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delal ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da prisotnost njegovega mladoletnega sina pri šivanju kože na roki, glede na siceršnje sistemsko neurejeno stanje pri toženi stranki, ne more biti razlog za izredno odpoved delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje naj za svojo odločitev ne bi navedlo pravne podlage, temveč se je oprlo na argument samoumevnosti. Sodišče druge stopnje naj bi s svojo pravno dokvalifikacijo zahtevka preseglo trditveno podlago same odpovedi, saj naj ta ne bi vsebovala očitkov z zakonskimi znaki kršitev 62. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (1) (v nadaljevanju ZZDej), 43. člena Zakona o pacientovih pravicah (2) (v nadaljevanju ZPacP) in 33., 34., 35. in 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (3) (v nadaljevanju ZDR-1), kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodba sodišča druge stopnje naj bi bila tudi neobrazložena, saj naj bi sodišče zgolj povzelo vsebino zakonskih določb in ni obrazložilo, ali je dejanje tožnika vplivalo in kako naj bi vplivalo na ugled in kredibilnost tožene stranke, niti naj ne bi ocenilo same nevarnosti vpliva, glede na to, da sta obe šivanji kože in nadaljnje zdravljenje potekali normalno in sta oba pacienta naknadno celo dala pisni izjavi, da se strinjata s prisotnostjo tožnikovega sina. Nižji sodišči naj bi ugotovili, da je tožnik kršil organizacijo dela, standarde in zahteve ter navodila tožene stranke, ker je bil pri šivanju kože na rokah dveh pacientov prisoten njegov sin, pri tem pa ne navajata konkretnega predpisa tožene stranke, ki bi ta vprašanja urejal, saj naj bi takega predpisa tožena stranka sploh ne imela. Noben predpis tožene stranke naj tožnika ne bi opozoril na možnost odpovedi, če bo pri šivanju prisoten njegov sin. Pri bistveno bolj zahtevnih operacijah naj bi bilo brez soglasja pacientov prisotno nezdravstveno osebje, kot so dobavitelji opreme, novinarji, snemalci, fotografi, računalniški programerji. Posamezne dele operacij naj bi izvajali tudi študenti. Tožniku naj bi se očitalo, da je dopustil tisto, kar je pri toženi stranki sicer sistemsko dovoljeno. Dejstvo, da je tožnikov sin gledal šivanje kože in prijel kljukice, naj bi predstavljalo manjši poseg od recimo snemanja brez vednosti pacientov, kar naj bi bil pri toženi stranki sicer vpeljan sistem. Sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj za tožnikovega sina veljajo drugačna pravila kot za navedene osebe. Naštevanje predpisov, ki naj bi jih tožnik kršil, naj ne bi zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe, saj razlog za izredno odpoved ne more biti kršitev zakonskih predpisov per se, pač pa je razlog zakonit le, če gre za enega od razlogov iz 110. člena ZDR-1. Kršitev naj ne bi bila hujša, saj ni nastala prepovedana posledica. Pacienta naj bi s prisotnostjo tožnikovega sina (naknadno) soglašala, uporabljeni naj bi bili vsi varnostni ukrepi. Tožnik naj ne bi vedel, da sporno dejanje predstavlja kršitev, saj tožena stranka ni imela predpisanega protokola posegov, zaradi česar dejanja ni storil namenoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje naj bi pri odločitvi uporabilo argument samoumevnosti in zdravega razuma, kar pa ni pravni argument. Tožnik naj bi ravnal v opravičljivi pravni zmoti. Sporno objavo na Facebooku naj bi naredil tožnikov sin in ne sam tožnik, ne glede na to pa objava fotografij tudi nikjer ni prepovedana.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (4) (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 22. 11. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je ta dne 25. 10. 2013 za asistenta pri operaciji določil svojega 13-letnega sina in ob njegovem sodelovanju izvedel operacijo pacienta ter mu skušal omogočiti tudi šivanje rane. Nadalje mu je očitala, da je kljub opozorilom zdravstvene ekipe v operacijskem bloku, da nezdravstvene osebe ne smejo sodelovati pri operacijskem posegu, dne 2. 11. 2013 sinu ponovno omogočil prisotnost v operacijski sobi in po omenjenih dogodkih obvestil prijatelje na družabnem omrežju Facebook, s fotografijami in kratkim opisom dogodka, kar naj bi predstavljalo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je v obrazložitvi odpovedi navedla, da je tožnik ravnal v nasprotju z ZZDej, Kodeksom medicinske deontologije, 33., 34., 35. in 37. členom ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi.

7. Revizijske navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev in se tožnik ni mogel izreči glede pravilnosti pravne subsumpcije, ne držijo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da obstaja pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 (28. in 13. točka obrazložitve). Ugotovilo je kršitev določb 62. ZZDej, 43. člena ZPacP (14. točka obrazložitve), prvega odstavka 33. člena, prvega odstavka 34. člena, 35. člena in 37. člena ZDR-1 ter XII. točke pogodbe o zaposlitvi (27. točka obrazložitve). Ugotovilo je še, da je tožnik kršil ustaljen, običajen in utečen način dela pri toženi stranki, saj je sicer prisotnost mladoletnih otrok pri operativnih posegih nedopustna. Zato je očitek odločanja po načelu samoumevnosti neutemeljen. Ne drži tudi očitek o „pravni dokvalifikaciji“ sodišča druge stopnje, ki se sklicuje na enake določbe, kot so navedene zgoraj. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tudi tožena stranka sklicevala na iste določbe. Pa tudi, če temu ne bi bilo tako, sodišče na pravno kvalifikacijo delodajalca v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano. Sodišče samo presoja, ali in na podlagi katerih materialnopravnih določb v odpovedi opisano ravnanje predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi se tožena stranka v odpovedi sklicevala na drugo ali napačno pravno podlago ali pa je sploh ne bi navedla, to presoje sodišča ne bi oviralo. Sodišče zato s pravno kvalifikacijo ni preseglo trditvene podlage tožene stranke. Sodba sodišča druge stopnje je obrazložena in sodišče je tudi navedlo, zakaj tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev zakonskih določb, na katere se sklicuje. Navedba sodišča, da prisotnost 13-letnika pri operativnem posegu pomeni ali bi lahko pomenila materialno in moralno škodo za toženo stranko in škodila njenemu ugledu in kredibilnosti, ni pavšalna, kot trdi tožnik, ampak konkretna in že vsebuje pravno subsumpcijo. Pacienti svoje zdravje in nenazadnje življenje zaupajo zgolj strokovnjakom, nikakor pa ne otrokom, kar je splošno znano dejstvo, ki ga ni treba niti posebej ugotavljati niti utemeljevati. Glede na navedeno, zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

8. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnikov sin (takrat star 13 let) večkrat izrazil željo, da bi sodeloval pri operaciji, kar mu je tožnik na dneva spornih dogodkov tudi omogočil. Tako je sodeloval pri posegih dne 26. 10. 2013 in 2. 11. 2013. Operacij ni samo gledal, ampak je pri njih tudi aktivno sodeloval. Na pacientu je držal kožne kljukice, ki so razmikale tkivo, inštrumentarji pa so mu podajali kirurške inštrumente. Dne 26. 10. 2013 je tožnik sinu poskusil omogočiti tudi šivanje rane. Pri obeh posegih je sodelujoče zdravstveno osebje nasprotovalo prisotnosti tožnikovega sina. Tožnik sam je izpovedal, da so dne 2. 11. 2013 sestre, ki so bile prisotne „začele vreščati in rjoveti na sina, pa jim je rekel, naj naredijo zapisnik.“

9. Tožnik v reviziji neutemeljeno navaja, da s spornimi dejanji ni kršil svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj mu njegovega ravnanja ne prepoveduje niti pogodba o zaposlitvi niti noben predpis. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pravila zdravniške etike in določbe več predpisov, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Zakon o zdravstveni dejavnosti – ZZDej v 45. členu določa, da zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci opravljajo zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in s Kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Kodeks medicinske deontologije, ki ga v skladu z 71. členom Zakona o zdravniški službi – ZZdrS (5) sprejme in objavi zdravniška zbornica, določa zdravniške etične standarde. Ta načela so obvezna za vse zdravnike Slovenije, ki so jih dolžni poznati in se po njih ravnati pri opravljanju svojih delovnih dolžnosti (61. člen Kodeksa). Zdravnik mora spoštovati človekovo dostojanstvo bolnika, spoštovati pravice bolnikov, kolegov in drugih medicinskih sodelavcev, spoštovati zakone in svoje obveznosti ter odkloniti sodelovanje z osebami, ki nezakonito ali nestrokovno opravljajo zdravstveni poklic (2. člen Kodeksa). Zdravnik ne sme izkoriščati svojih pooblastil in dela v javni zdravstveni ustanovi za osebne namene (10. člen Kodeksa). Zavedati se mora, da vsako neustrezno, lahkomiselno, za zdravnika nečastno in ponižujoče dejanje prizadene tudi druge zdravnike in zdravstveno osebje ter zdravstvo v celoti. Za zdravnika nečastna je vsaka zloraba javnih pooblastil in sredstev za osebno okoriščanje (13. člen Kodeksa). Zdravnikovi ukrepi morajo temeljiti izključno na odločitvah, ki bolniku lajšajo trpljenje in povrnejo zdravje. Ta odnos ne sme biti pogojen z zadovoljevanjem osebnih ambicij (15. člen Kodeksa). Pravno podlago nadalje predstavljajo tudi določbe XII. točke tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ki se sklicuje na spoštovanje predpisov in Kodeksa, vestno opravljanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu, prepoved škodljivega ravnanja), 45. člena ZZDej, 43. člena ZPacP (ki ureja spoštovanje pacientove zasebnosti pri zdravstvenih storitvah) ter 33. člena (dolžnost vestnega opravljanja dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu), 35. člena (spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu) in predvsem 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja) ZDR-1. 11. Tožnik je s tem, ko je svojemu sinu, v nasprotju z organizacijo dela tožene stranke in v nasprotju s predpisi, omogočil prisotnost na dveh operacijah, zasledoval izključno lastne in ne bolnikovih interesov, prav tako pa ne splošnih družbenih interesov. Da je lahko to storil, je izkoristil svoja pooblastila in položaj, ki ga je imel v javni ustanovi, pri tem pa je kršil pacientovo pravico do zasebnosti. Za predhodno soglasje pacienta ni zaprosil, česar morebitno naknadno pridobljeno soglasje ne more sanirati (kršitev pogodbe o zaposlitvi, kršitev 10., 13., 15. člena Kodeksa, 43. člena ZPacP in 33. člena ZDR-1). S tem, ko je pri operaciji omogočil sodelovanje nekvalificirane osebe, ki je bila celo otrok, je ogrožal pacientovo varnost, motil delo ostalih (podrejenih) sodelavcev in nenazadnje tudi njih (kljub ugovorom) primoral k sodelovanju pri protipravnem ravnanju, pri čemer se ni oziral na njihove glasno izražene ugovore oz. kot sam pravi „vreščanje in rjovenje“ (kršitev pogodbe o zaposlitvi, kršitev 2. in 15. člena Kodeksa in 35. člena ZDR-1). Ravnal je neustrezno in lahkomiselno, zaradi česar je okrnil ugled tožene stranke, drugega zdravstvenega osebja in zdravstva v celoti (kršitev pogodbe o zaposlitvi, 13. člena Kodeksa in 37. člena ZDR-1). Tožnik je kršil vse navedene pravne določbe, zato ne drži navedba, da njegovega ravnanja ne prepoveduje noben predpis. Prepovedujejo ga vsi navedeni predpisi. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da kot nepravnik ne pozna predpisov. Predpise mora poznati vsak posameznik, tožnik pa se celo sklicuje na nepoznavanje predpisov svoje stroke, ki bi jih kot skrben strokovnjak (vrhunski plastični kirurg) moral poznati in v skladu z njimi ravnati. Neutemeljena je tudi navedba, da ZZDej in ZPacP ne urejata delovnih razmerij. Navedena predpisa, tako kot tudi Kodeks, določajo način opravljanja zdravniškega dela in kot taki določajo vsebino delovnih obveznosti, ki so element delovnega razmerja.

12. Tožnik neutemeljeno primerja položaj svojega sina s položajem študentov, novinarjev, snemalcev ali serviserjev. Prisotnost nezdravstvenih oseb je izjemoma, pa še to pod določenimi predpisanimi pogoji, upravičena zaradi potreb zdravstvenega izobraževanja in pa v drugih zakonsko določenih primerih. Gre torej za zasledovanje nekega višjega skupnega družbenega interesa. Tožnik pa ni zasledoval skupnega, pač pa osebni interes oziroma je sledil otroški kaprici. V kolikor je tožena stranka prisotnost nezdravstvenih oseb dovoljevala ob siceršnjem nespoštovanju predpisov (česar pa sodišče ni ugotovilo), to vseeno ne izključuje protipravnosti tožnikovega ravnanja v konkretnem primeru.

13. Ugotovljeno kršitev je sodišče zato upravičeno opredelilo kot hujšo, storjeno najmanj iz hude malomarnosti, ki je pri toženi stranki povzročila tolikšno izgubo zaupanja, da s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS št. 15/2008. Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 98/1999 in nadaljnji.