Jedro

Ker tožničina, po poteku z ZDen določenega prekluzivnega roka vložena, zahteva za vračilo nepremičnin, ki so bile razlaščene, ni bila zajeta v pravočasno vloženih zahtevkih za denacionalizacijo gozda in stanovanjske hiše, jo je šteti kot samostojno vlogo, podano po poteku z zakonom določenega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.1.2006. S to odločbo je tožena stranka odločila, da se v sklepu Upravne enote Črnomelj z dne 7.7.2004, za besedo "podala" dodajo besede "B.B., po pooblaščenki A.A., ki jo zastopa"; v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ odločil, da se predlog za določitev odškodnine po 42. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki ga je dne 1.7.2004 vložila tožničina pooblaščenka, zavrže. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica prvič šele na glavni obravnavi v upravnem sporu navedla, da je v upravnem postopku vložila tri zahteve za denacionalizacijo. Tožnica na obravnavi ni mogla pojasniti, zakaj že v upravnem postopku ni zatrjevala vložitve treh zahtevkov. Ker bi to dejstvo po presoji sodišča lahko navedla že v postopku pred izdajo drugostopenjske odločbe, gre za novoto, ki je sodišče ne more upoštevati (3. odstavek 14. člena ZUS). Zato sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene tožničine izpovedi in ni ugotavljalo neskladja med njeno izjavo in dokumentacijo v upravnem spisu, v kateri sta le dva zahtevka, vložena pri upravnem organu dne 25.2.1992. Sodišče prve stopnje je opravilo le presojo izpodbijane odločbe v obsegu dejanskih ugotovitev iz upravnega postopka. Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da tožnica zahtevka za vrnitev nepremičnin, ki so ji bile razlaščene, ni vložila. Tudi, če je zahtevku priložila zemljiškoknjižne izpiske in katastrske podatke za nepremičnine v k.o. ... , ki so bile razlaščene, to ne pomeni, da je zahtevala tudi vrnitev teh nepremičnin, saj takega zahtevka z vsemi potrebnimi podatki o podržavljenju premoženja v smislu 1. odstavka 62. člena ZDen ni postavila. Zato na odločitev tudi ne more vplivati, kdaj je bila ta dokumentacija pridobljena in sodišče dokazov v zvezi s tem ni izvajalo. Tožnica po presoji prve stopnje neutemeljeno zatrjuje, da je bil zahtevek nerazumljiv in nejasen. Upravni organ je vezan na postavljeni zahtevek in v njegovem obsegu je dolžan odločiti (126. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP (1986)). Ker tožnica v tem upravnem sporu ni uspela, je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka (154. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 16. členom ZUS).

Tožnica je vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo razliko med zahtevkom v formalnem smislu (vloga) in zahtevkom v materialnem smislu, zaradi česar je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 126. člen ZUP (1986) (ki se nanaša na zahtevek v materialnem smislu) nerelevantno. Temeljna tožničina tožbena teza je, da bi moral upravni organ ukrepati v smeri odprave formalnih pomanjkljivosti zahtevka. Bistveno je, da se iz upravnih spisov v tožničinih zadevah denacionalizacije izkazuje, da je bila v spis dne 25.2.1992 predložena tudi popolna dokumentacija, ki se nanaša na nepremičnine v k.o. ... . Za vlogo v smislu 64. člena ZUP (1986) se šteje že sama predložitev podatkov o podržavljenih nepremičninah v obliki zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov ter hkratna predložitev odločb o podržavljenju teh nepremičnin. Ob dejstvu, da je tožnica upravnemu organu predložila tri različne sklope listin (za hišo v Č., za gozd v k.o. ... in za nepremičnine v k.o. ... ), upravni organ pa je po sedanjih podatkih evidentiral dve vlogi, je torej evidentno, da je prihajalo do kolizije med vsebino obrazcev, ki se nahajajo v spisu in vsebino priloženih dokaznih listin, zaradi česar bi morala biti tožnica skladno z 68. členom ZUP (1986) s pozivom in opozorilom na posledice opustitve pozvana, da to neskladje v določenem roku razjasni tako, da navede, na kaj se njena zahteva nanaša in da vlogo dopolni. S predložitvijo navedenih listin za k.o. ... je upravnemu organu sporočila podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, kot tudi pravni temelj podržavljenja in bi morala zato v vlogi še opredeliti, v kateri obliki se zahteva vrnitev označenega podržavljenega premoženja. Napačna je opredelitev tožničine izpovedbe na glavni obravnavi za novoto, ki je sodišče ne sme upoštevati. Zaslišanje strank sodi med dokazna sredstva in v okvir dokazovanja. Temeljno vprašanje tega upravnega spora je vprašanje pravočasnosti vloge za denacionalizacijo, pri tem pa tožničina izpovedba potrdi tožbeno navedbo, da je upravnemu organu hkrati z ostalo dokumentacijo predložila tudi podatke za nepremičnine v k.o. ... Sodišče prve stopnje bi moralo vpogledati upravni spis in se do njegove vsebine opredeliti v smislu uporabe 64. člena, 67. člena in 68. člena ZUP (1986). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, pa ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. V tem upravnem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu s to določbo obravnavalo kot revizijo. Glede na določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je prvostopenjska sodba postala s 1.1.2007 pravnomočna.

Revizija ni utemeljena.

Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi niso bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Ker je upravni spor le sodna kontrola zakonitosti v upravnem postopku izdane odločbe upravnega organa, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost upravne odločbe le na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ter je pravilno zavrnilo tožbene navedbe v zvezi z razlaščenim zemljiščem, katerega vračilo je tožnica prepozno uveljavljala, kot novoto v skladu s 3. odstavkom 14. člena ZUS. V upravnem sporu se je v obravnavani zadevi izpodbijala le procesna odločitev zaradi prepozne vloge. Prepozne in zato formalno zavržene vloge pa ni mogoče obravnavati tudi po vsebini, kot to zmotno meni tožnica.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku denacionalizacije velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka. Za natančno opredelitev zahtevka določa Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 62. členu obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki ji morajo biti priložene. Pristojni organ je na zahtevek vezan in mora ravnati po njem oziroma po njegovi vsebini.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je v obravnavani zadevi tožnica na Upravno enoto Črnomelj naslovila predlog za določitev odškodnine po 42. členu ZDen z dne 29.6.2004, ki ga je upravna enota prejela 1.7.2004. Iz tega predloga izhaja, da uveljavlja odločitev o zahtevi za denacionalizacijo zemljišča, razlaščenega na podlagi odločbe Okrajne razlastitvene komisije pri IO OLO z dne 30.4.1952 in odločbe OLO z dne 3.10.1962, v zvezi z odločbo o odškodnini OLO z dne 20.11.1962. Ker je bila ta vloga tožnice vložena po preteku roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo, ki se je po 64. členu ZDen iztekel s 7.12.1993, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke, ki se je strinjala z odločitvijo prvostopenjskega upravnega organa o zavrženju tožničinega predloga za določitev odškodnine, pravilna. Kot izhaja iz zahtev za denacionalizacijo, ki sta med predloženimi spisi, je tožnica namreč v svojih zahtevah določno uveljavljala le vrnitev stanovanjske hiše s poslovnim prostorom na podlagi nacionalizacije in vrnitev gozda v izmeri cca 34 do 35 ha na podlagi agrarne reforme kot pravnega temelja podržavljenja. Ker v teh dveh zahtevah tožnica ni uveljavljala tudi vračila nepremičnin na podlagi razlastitve, ni mogoče šteti, da gre za nepopolno vlogo, če so bile njeni pravočasno vloženi zahtevi za vračilo na drugi pravni podlagi podržavljanja priložene še listine, ki so se nanašale tudi na naknadno uveljavljano denacionalizacijo zaradi razlastitve. V 1. odstavku 62. člena ZDen je določeno, da zahteva iz 1. odstavka prejšnjega člena vsebuje podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Pravočasno vloženi zahtevi za denacionalizacijo sta imeli vsebino iz te citirane zakonske določbe. Ker pa tožničina, po poteku z ZDen določenega prekluzivnega roka vložena, zahteva za vračilo nepremičnin, ki so bile razlaščene, ni bila zajeta v pravočasno vloženih zahtevkih za denacionalizacijo gozda in stanovanjske hiše, jo je šteti kot samostojno vlogo, podano po poteku z zakonom določenega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtev. Zato organ prve stopnje ni kršil določb ZUP (1986), če pravilno sestavljenih vlog - zahtev za denacionalizacijo ni poslal tožnici v dopolnitev. To pa sta pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka.

Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).