Jedro

Davčna zavezanca sta se v civilnem postopku dogovorila, kako bosta uveljavljala pravico do posebne olajšave v davčnem postopku. Iz samega dejanja davčnih zavezancev pa izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala davčno olajšavo za oba otroka v celoti, medtem ko je nesporno D.D. uveljavljal olajšavo v višini plačane preživnine, kar pomeni, da se zavezanca v davčnem postopku nista mogla sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal pravico do posebne olajšave. Ob oddaji davčne napovedi torej sporazuma med davčnima zavezancema ni bilo več, zato je treba ob odločanju uporabiti 2. odstavek 11. člena ZDoh.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A. št. ... z dne 7. 6. 2005, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 2004. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka v napovedi za odmero dohodnine za leto 2004 uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, sinova B.B. in C.C., oba za obdobje od 1. do 12. meseca. Glede na to, da je olajšavo uveljavljal tudi oče otrok D.D. v višini 180.000,00 SIT za vsakega, je bil tožeči stranki pri odmeri dohodnine upoštevan le sorazmerni znesek olajšave in sicer 160.543,00 SIT za B.B. in 301.682,00 SIT za C.C..Tožeča stranka je v pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zahtevala, da se ji prizna posebna olajšava za sinova v polnem znesku. Izjemoma je sicer mogoče posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljati tudi naknadno, po poteku roka za oddajo dohodninske napovedi do izteka roka za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Glede na to, da je bila razlika do polne olajšave že izkoriščena s strani D.D., ki je uveljavljal olajšavo za oba sinova v višini 180.000,00 SIT za vsakega ter mu je bila z njegovo dohodninsko odločbo tudi priznana, tožeči stranki naknadno uveljavljanje posebne olajšave v višjem znesku ni mogoče priznati. Na to dejstvo tudi ne more vplivati njun medsebojni sporazum v zvezi z uveljavljanjem olajšave za vzdrževane družinske člane, saj sklenitev takega sporazuma ni predmet davčnega postopka, zato na odločitev ne more vplivati.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je Davčni urad v A. s svojo odločbo z dne 7. 6. 2005 odločil, da se ji prizna za vzdrževanega družinskega člana le sorazmerni del olajšave, ne pa v celoti uveljavljena olajšava, kljub temu, da je tožeča stranka v svoji davčni napovedi za dohodnino predložila sporazum, ki ga je sklenila z očetom njenih otrok D.D., s katerim sta se dogovorila, da pripada olajšava pri dohodnini za oba otroka tožeči stranki. Tožeča stranka smatra, da je tožena stranka kakor tudi upravni organ prve stopnje nepravilno uporabila določbe 11. člena Zakona o dohodnini. V danem primeru sta oba davčna zavezanca, torej starša sklenila sporazum o varstvu in vzgoji otrok, v katerem sta se dogovorila, da olajšavo pri dohodnini za oba otroka uveljavlja mati E.E., to je tožeča stranka, v celoti. Ta sporazum je tožeča stranka priložila svoji dohodninski napovedi in bi jo moral davčni urad upoštevati, potem ko bi pred izdajo odločbe o tem obvestil pristojni davčni urad pristojen za odmero dohodnine za D.D. V kolikor pa je menil, da zadeva ni dovolj jasna, bi moral v davčnem postopku zaslišati tožečo stranko in D.D. Meni da ni sporno, da je bil navedeni sporazum pravno veljavno sklenjen, saj ga je sodišče povzelo v razvezni sodbi P .../2003 z dne z. 5. 2004. Sodba je bila sicer delno razveljavljena, nato pa je bilo o preživnini ponovno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v F. opr. št. P .../04 z dne 6. 4. 2005, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v F. opr. št. I Cp .../2005, torej se je postopek v nadaljevanju vršil le zaradi višine preživnine, glede ostalih dogovorov pa ne. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih razvidnih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v tem postopku prijavil udeležbo, odgovora na tožb pa ni podal. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1. 1. 2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-odl US, v nadaljnjem besedilu ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06-odl.US, v nadaljnjem besedilu ZUS), razen izjem, ki so določene v členih 105. do 107. ZUS-1. K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ne navaja razlogov za svojo odločitev ( 2. odstavek 71. člena ZUS-1), ki ga je sodišče uporabilo v skladu z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1. V zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da sta tako tožeča stranka kot mati kot tudi oče D.D. uveljavljala za mladoletna sinova B.B. in C.C. posebno olajšavo in sicer tožeča stranka v celoti, tožena stranka pa v višini plačane preživnine 180.000,00 SIT za vsakega izmed otrok.

Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/92 popr. 2/94, 7/95 in 44/96-ZDoh) določa, da se za istega vzdrževanega družinskega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine. Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, se pri vsakem zavezancu prizna sorazmerni delež olajšave (čl. 11/2 ZDoh). V zadevi je sicer nesporno, da sta se tožeči stranki v civilnem postopku dogovorili, kako bosta uveljavljali pravico do posebne olajšave v davčnem postopku. Iz samega dejanja davčnih zavezancev pa izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala davčno olajšavo za oba otroka v celoti, medtem ko je nesporno D.D. uveljavljal olajšavo v višini 180.000,00 SIT, kar pomeni, da se zavezanca v davčnem postopku nista mogla sporazumeti kdo izmed njih bo uveljavljal pravico do posebne olajšave. Ob oddaji davčne napovedi, torej sporazuma med davčnima zavezancema ni bilo več, zato je potrebno ob odločanju uporabiti 2. odstavek 11. člena ZDoh, ki določa, da za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe sporazuma ali dogovora o preživljanju sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prispeva za njegovo preživljanje, lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo do višine, določene v 10. členu ZDoh. V konkretnem primeru sta omenjeno olajšavo v napovedi uveljavljala tako tožeča stranka kot D.D., zato je bila v skladu z ZDoh priznana pravica do nje vsakemu v sorazmernem znesku, saj civilnopravni sporazum med davčnima zavezancema o tem, kako bosta uveljavljala posebno davčno olajšavo, ne more prejudicirati upravno odločanje. Sodišče pripominja, da morebitna kršitev njunega civilnega sporazuma ni predmet tega postopka in na odločitev tem postopku ne more vplivati. Ker v obravnavanem primeru ni bilo možno ugotoviti, niti ni bilo zatrjevano s strani tožeče stranke, da je oče mld. otrok k preživljanju vsakega izmed otrok, prispeval manj od priznanega mu sorazmernega deleža posebne olajšave za posameznega otroka, sodišče meni, da je ugovor tožeče stranke, da je upravičena do celotne posebne olajšave za posameznega družinskega člana, neutemeljen.

Iz vseh navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena in jo je sodišče zato zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS, ki ga je sodišče uporabilo skladno z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Po določbi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki ga je sodišče uporabilo v skladu s 1. odstavkom 16. člena ZUS ni podana pravna podlaga za stroškovni zahtevek tožeče stranke, ki v upravnem sporu ni uspela.