Jedro

Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 je, da je storilcu denar zaupan v zvezi z zaposlitvijo, kar pomeni, da mora imeti storilec pravico razpolagati z denarjem na pravno veljaven način.

Ni mogoče izključiti obstoja kršitve delavca samo zato, ker delodajalec o nečem ni izdal izrecnih navodil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 nezakonita; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati nadomestila plače ter priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik, zaposlen na delovnem mestu vodja zavetišča za brezdomce, po smrti treh uporabnikov zavetišča v njihovem imenu še naprej dvigoval denarne socialne pomoči in s tem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer imajo kršitve zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja ter kaznivega dejanja goljufije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je bila izredna odpoved podana prepozno, po poteku šest mesečnega objektivnega roka ter da s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivih dejanj. Ni si protipravno prilastil denarja, saj je imel pooblastila upravičencev za gotovinske dvige denarnih socialnih transferjev. Poleg tega je z denarnimi sredstvi razpolagal namensko v korist svojcev pokojnega upravičenca ali jih uporabil za ureditev pokopa in groba po zadnjih željah pokojnega. Meni, da mu ni mogoče očitati izpolnitve znakov kaznivega dejanja poneverbe, pri čemer se sklicuje na sodbo VS RS I Ips 50523/2010-100 z dne 20. 11. 2014. Sodišče bi moralo upoštevati, da je toženka zaradi zamujanja z izdajo odločbe sama omogočila dvige denarne socialne pomoči. Sam ni bil pristojen za izdajo odločb, prav tako ni sam sebi izplačal sredstev. Pri kaznivem dejanju goljufije je potrebno dokazati, da je od začetka ravnal z direktnim naklepom, kar v sodbah ni ugotovljeno. Poleg tega ni kršil internih navodil, saj navodil o prepovedi dvigovanja gotovine za brezdomce toženka ni izdala. Njegovo ravnanje ni moglo pomembno vplivati na razmerje med njim in toženko, še zlasti, ker so bila sredstva porabljena namensko in ne za lastne potrebe. Izredna odpoved je v konkretnem primeru pretiran ukrep. Toženka in sodišče bi morala upoštevati časovno oddaljenost kršitev, dejstvo, da je bil za svoje delo odlično oziroma prav dobro ocenjen ter dejstvo, da posebna komisija, ki je preverila vsa gotovinska izplačila v letu 2015, ni ugotovila nepravilnosti.

4. Toženka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti. Z izpostavljanjem določenih dejstev v reviziji, ki naj jih sodišči ne bi upoštevali (da je prišlo do izplačil denarnih socialnih pomoči zaradi neažurnega poslovanja toženke, da je denarna sredstva porabil namensko, da je bil odlično ocenjen, da za leto 2015 ni bilo ugotovljenih nepravilnosti ipd.) se tožnik dejansko zavzema za drugačno materialnopravno presojo zakonitosti izredne odpovedi. Ne gre torej za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč za vprašanje, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja - koordinator zavetišča za brezdomce. Toženka mu je 9. 4. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji, v nadaljevanju ZDR-1), ker je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja. V izredni odpovedi mu je očitala, da je v letih 2012, 2013 in 2014 na blagajni toženke dvigoval denarne socialne pomoči v imenu že umrlih upravičencev M. K. (enkrat v višini 88,14 EUR), F. L. (7 mesecev po smrti, vsakič v višini 132,61 EUR) in A. V. (5 mesecev po smrti, vsakič v višini 134,60 EUR), čeprav je vedel ali bi moral vedeti, da so te osebe že umrle.

10. Neutemeljen je ugovor, da je toženka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, po poteku šest mesečnega objektivnega roka. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v objektivnem roku, ki traja ves čas, ko je možen kazenski pregon. V primeru, ko so delavcu očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja (kot v konkretnem primeru), zakon torej izjemoma določa daljši objektivni rok. Glede na navedeno ni bistveno, ali je od izvedenih dvigov gotovine do podaje izredne odpovedi minilo več kot šest mesecev, temveč, ali je bil v času podane izredne odpovedi še mogoč kazenski pregon. Ker ta za očitana kazniva dejanja v času podaje odpovedi še ni zastaral, je sodišče pravilno zaključilo, da je odpoved pravočasna.

11. V zvezi z znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz prvega odstavka 209. člena KZ-11 tožnik neutemeljeno ugovarja, da si ni protipravno prilastil sredstev, ker je za dvige imel pooblastila upravičencev in ker je sredstva porabil namensko, v korist svojcev upravičenca oziroma za ureditev pokopa in groba upravičencev. Pooblastila upravičencev so se lahko nanašala kvečjemu na dvige denarnih socialnih pomoči za čas upravičenosti, to je najdlje do smrti, saj pooblastilo s smrtjo pooblastitelja preneha. Poleg tega s smrtjo upravičenca preneha njegova pravica do denarne socialne pomoči, s čimer je bil tožnik seznanjen. Tožnik denarja tudi ni porabil namensko, saj je denarna socialna pomoč namenjena preživetju in ne ureditvi pokopa, prav tako do nje niso upravičeni svojci upravičenca. Sploh pa je za presojo, ali si je tožnik sredstva protipravno prilastil bistveno, da je denarne socialne pomoči, do katerih ni bil upravičen, obdržal in ne, zakaj in kako je sredstva naknadno uporabil. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča, da si je sredstva protipravno prilastil. 12. Utemeljeno pa je tožnikovo sklicevanje na sodbo VS RS I Ips 50523/2010-100 z dne 20. 11. 2014. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 je, da je storilcu denar zaupan v zvezi z zaposlitvijo, kar pomeni, da mora imeti storilec pravico razpolagati z denarjem na pravno veljaven način. Ne gre za to kaznivo dejanje, če storilec ni imel pravice na pravno veljaven način razpolagati s tujim premoženjem, temveč je vanj posegel s preslepitvijo, zvijačo ali fizično silo.2 Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, je tožnik do sredstev prišel, ker je ob opravi spornih dvigov gotovine blagajničarki toženke zamolčal dejstvo smrti upravičencev oziroma jo glede tega pustil v zmoti ter izkoristil okoliščine, ki so mu kljub smrti upravičencev omogočale dvig gotovine (odločbe o prenehanju izplačevanja denarne socialne pomoči za pokojne še niso bile izdane in je bil zato denar na računu toženke še vedno na voljo za izplačilo, sam pa je imel pooblastila upravičencev za dvigovanje socialnih transferjev). Ne gre torej za sredstva, ki so bila tožniku zaupana v zvezi z zaposlitvijo, saj do njih brez zamolčanja ključnega dejstva (smrti upravičencev) ne bi mogel priti. Zato je nepravilno stališče sodišč, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz prvega odstavka 209. člena KZ-1. To pa ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja.

13. Kot sta sodišči pravilno ugotovili, je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvemu odstavku 211. člena KZ-1.3 Ne drži tožnikov ugovor, da v zvezi s tem kaznivim dejanjem ni bilo ugotovljeno, da naj bi od začetka ravnal z direktnim naklepom. Navedeno sta sodišči izrecno ugotovili (točka 9 sodbe sodišča druge stopnje, točka 17 sodbe sodišča prve stopnje). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je tožnik vedel za smrt upravičencev, vedel, da s smrtjo upravičenca pravica do izplačila denarne socialne pomoči zanj preneha in da dvigi socialnih transferjev za pokojne upravičence niso dopustni, pa jih je kljub temu izvedel. Zato je pravilen zaključek sodišč, da je tožnik ravnal z direktnim naklepom. Za presojo, ali je izpolnil vse znake kaznivega dejanja goljufije, niso ključni tožnikovi ugovori, da sam ni bil pristojen za izdajo odločb ter da ni mogel sam sebi izplačati denarnih sredstev, temveč da je bilo to posledica neažurnega poslovanja toženke. Izplačilo denarnih sredstev je bilo posledica dejstva, da je tožnik (sebi ali komu drugemu, ki do tega ni bil upravičen) pridobil protipravno premoženjsko korist (zneske denarnih socialnih pomoči) s tem, da je izkoristil dano situacijo ter blagajničarki zamolčal smrt upravičencev in jo tako spravil v zmoto oziroma s prikrivanjem dejanskih okoliščin povzročil, da mu je ta v škodo javnih sredstev izplačala denarna sredstva, do katerih ni bil upravičen. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, blagajničarka, ki je izvedla izplačila tožniku, ni bila seznanjena s smrtjo upravičencev. Nasprotne trditve tožnika v reviziji predstavljajo nasprotovanje dokazni oceni, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno, saj je vrhovno sodišče na dejanske ugotovitve vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Neutemeljen je tudi ugovor, da njegovo ravnanje ne predstavlja kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker ni kršil internih navodil, saj navodil v zvezi z dvigi gotovine za brezdomce toženka ni izdala. Četudi tožnik o tem ni imel izrecnih navodil, njegovo ravnanje, ko je kot javni uslužbenec z javnimi sredstvi ravnal v nasprotju z zakonom, predstavlja več kršitev delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, med drugim kršitev načela zakonitosti iz 8. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki določa, da javni uslužbenec izvršuje javne naloge na podlagi in v mejah ustave, zakonov in podzakonskih predpisov. Tožnik je kot javni uslužbenec z javnimi sredstvi ravnal samovoljno, v nasprotju z zakonom ter v nasprotju z njihovim namenom. Tožnikovo ravnanje predstavlja tudi kršitev vestnega opravljanja dela po prvem odstavku 33. člena ZDR-1 ter kršitev prepovedi škodljivega ravnanja v skladu s 37. členom ZDR‑1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Že ob upoštevanju navedenega je pravilno stališče sodišč, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil delovne in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ni namreč mogoče izključiti obstoja kršitve delavca samo zato, ker delodajalec o nečem ni izdal izrecnih navodil (kot v konkretnem primeru o tem, da delavec po smrti upravičenca ne sme več dvigovati denarnih socialnih pomoči).

15. Neutemeljeno je tudi tožnikovo vztrajanje, da njegovo ravnanje ni moglo pomembno vplivati na razmerje med njim in toženko. Tožnik je bil na vodstvenem delovnem mestu in je nezakonito ravnal z javnimi sredstvi, zaradi česar je toženka izgubila zaupanje vanj. Revizijsko sodišče se zato strinja s presojo sodišč, da je za zakonitost izredne odpovedi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Dejstva, ki jih v reviziji izpostavlja tožnik (da naj bi sredstva porabil namensko, da je bil za leto 2015 ocenjen z oceno odlično oziroma prav dobro, da je prejel priznanje Mestne občine A. za uspešno delo pri izvajanju programov mestne četrti, da komisija, ki je pregledala gotovinska izplačila za brezdomce v letu 2015, ni ugotovila nepravilnosti) glede na tožnikov položaj in naravo kršitve ne pretehtajo v prid nadaljevanja delovnega razmerja. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel, je zato zakonita.

16. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. V skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) toženka sama krije stroške odgovora na revizijo.

1 To kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. 2 Enako tudi mag. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem - posebni del, GV Založba, str. 526. 3 To kaznivo dejanje stori, kdor zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.