Jedro

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vodja - koordinator zavetišča za brezdomce. Tožena stranka je tožniku očitala, da je na blagajni tožene stranke naklepno dvigoval denar denarnih socialnih pomoči v letih 2012, 2013 in 2014, in sicer za že umrle upravičence do socialne pomoči. Dejanja tožnika predstavljajo poneverbo in neupravičeno uporabo tujega premoženja, pri čemer dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupan v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tožnik je denarna sredstva dvignil potem, ko so bili upravičenci že mrtvi, torej jim ga ni mogel izročiti, tožnik pa si je navedena sredstva prilastil in jih neupravičeno uporabil v nasprotju s 4. členom ZSVarPre. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 30. 3. 2016 nezakonita in se odpravi.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto Strokovni delavec za področje (eno ali več), ter ga brez prekinitve prijaviti v vsa obvezna zavarovanja za socialno varnost in za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tudi obračunati bruto nadomestila plače ter po odtegnitvi davkov in prispevkov izplačati neto nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila do plačila, ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo." (I. točka izreka).

Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP in posledično zmotne uporabe materialnega prava po tretjem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP in sicer glede odločitve sodišča, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 in v roku znotraj 6-mesečnega objektivnega roka iz 109. člena ZDR-1, prav tako pa je sodišče napačno ugotovilo in posledično subsumiralo ravnanje tožnika pod materialnopravno določbo 110. člena ZDR-1 in sicer, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ocenjuje, da je podana zamuda subjektivnega 30-dnevnega roka, saj se je direktorica tožene stranke A.A. že ob prevzemu mandata dne 1. 6. 2015 seznanila z očitanimi kršitvami tožnika. To dejstvo je tožnik utemeljeval s priloženim elektronskim sporočilom z dne 28. 12. 2015. Na osnovi navedbe tožnika in direktorice A.A. je sodišče zmotno ugotovilo, da se je direktorica tožene stranke šele na osnovi elektronske pošte z dne 15. 3. 2016 seznanila z očitanimi kršitvami s strani tožnika. Direktorica je izpovedala, da so pričele prihajati številne "anonimke" v zvezi z nepravilnostmi pri delu tožnika, kar je izpovedal tudi tožnik. V anonimkah so bili tudi očitki o dvigovanju socialnih pomoči za mrtve uporabnike zavetišča. Tožnik se je že poleti 2015 zagovarjal pri direktorici tožene stranke, kar je razvidno tudi iz elektronskega sporočila z dne 28. 12. 2015. Direktorica je bila že pred 15. 3. 2016 seznanjena z dvigi za mrtve uporabnike. Tožena stranka je prav tako zamudila 6-mesečni objektivni rok, pri čemer je sodišče ugotovilo, da naj bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj objektivnega 6-mesečnega roka. Tožnik je pojasnil, da iz vabila na zagovor in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja s tem, ko je: - dne 5. 7. 2012 pri blagajni tožene stranke naklepno dvignil prejet poračun denarne socialne pomoči v znesku 88,14 EUR; - dne 24. 6. 2013, 22. 7. 2013, 21. 8. 2013, 23. 9. 2013, 21. 10. 2013, 21. 11. 2013 in 23. 12. 2013 pri blagajni tožene stranke naklepno dvigoval del denarne socialne pomoči vsakič v znesku 132,61 EUR; - dne 21. 8. 2014, 22. 9. 2014, 21. 10. 2014, 24. 11. 2014 in 22. 12. 2014 pri blagajni tožene stranke naklepno dvigoval del denarne socialne pomoči, vsakič v znesku 134,60 EUR.

Tožena stranka se je sklicevala, da naj bi tožnik s svojim ravnanjem storil kaznivo dejanje, zato je izredna odpoved podana znotraj 6-mesečnega objektivnega razloga. Sodišče je štelo, da je tožnik storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 109. člena KZ-1 in tudi dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Do izplačila denarne socialne pomoči je prišlo, ker so bili mrtvi upravičenci še vedno na seznamu blagajne tožene stranke, do novih odločb pa ni prišlo. Sodišče je tudi ugotovilo, da strokovne sodelavke niso dovolj ažurno odreagirale z izdajo "ukinitvene" odločbe o prenehanju izplačevanja denarne socialne pomoči, torej takšnega očitka ni mogoče prevaliti izključno na tožnika. Tožnik si ni protipravno prilastil tujega premoženja, saj je imel pooblastilo za gotovinske dvige denarnih socialnih transferjev upravičencev. Navedeno bi moralo sodišče tudi upoštevati. Tožnik tudi sebi ali komu drugemu ni pridobil protipravne premoženjske koristi, niti nekoga spravil v zmoto ali ga zapeljal. Vsako neupoštevanje internih pravil ni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, način kršitve pa mora biti takšen, da pomembno vpliva na razmerje med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka navodila o prepovedi dvigovanja gotovine za brezdomce ni izdala, torej ne more iti za kršitev pogodbe o zaposlitvi in pravic iz delovnega razmerja. Vsi dvigi za upravičence B.B., C.C. in D.D. so bili porabljeni namensko in jih tožnik ni porabil za lastne namene. Sicer pa je tudi tožnik za svoje delo bil dobro ocenjen, dobil je priznanje občine E. z dne 16. 4. 2015, za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 5. 2015 ocenjen z oceno odlično, za obdobje od 1. 6. 2015 do 31. 12. 2015 pa z oceno prav dobro. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Glede zamude 30-dnevnega subjektivnega roka je tožena stranka v predmetnem postopku navajala, da je bila direktorica A.A. šele dne 15. 3. 2016 s strani F.F. po elektronski pošti (e-mailu) obveščena, da tožnik na blagajni dviguje poračune oziroma dele denarnih socialnih pomoči že umrlih brezdomcev B.B., C.C. in D.D.. Tako je direktorica že 16. 3. 2016 preverila ali navedeno drži. Pritožba glede zamude objektivnega roka, ker sodišče ni upoštevalo določil 109. člena ZDR-1, ni utemeljena. Tožena stranka je tožniku očitala več kaznivih dejanj in sicer: poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, oškodovanja javnih sredstev po prvem odstavku 257.a člena KZ-1 in nevestnega dela v službi po 258. člena KZ-1. Sodišče je tudi pojasnilo, da mora delavec v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDR-1 vestno opravljati delo na delovnem mestu, sklicevalo se je tudi na prvi odstavek 34. člena ZDR-1 in 37. člen ZDR-1. Bivši direktor G.G. je pojasnil, da ni bil seznanjen, da bi se denarne socialne pomoči dvigale za uporabnike zavetišča. Na podlagi pisnega pooblastila, ki ga je stranka dala strokovnemu sodelavcu za dvig gotovine zanjo, je finančno - računovodska delavka lahko opravila izplačilo strokovnemu delavcu dokler traja odločba, oziroma dokler je stranko obravnavala. Strokovna služba bi morala biti seznanjena o smrti določenega upravičenca. Dejstvo je, da s smrtjo upravičenca pravica do izplačila denarne pomoči preneha, nenazadnje je s smrtjo upravičenca prenehalo tudi njegovo pooblastilo, dano tožniku za dvigovanje denarne socialne pomoči. Če niso strokovne sodelavke dovolj ažurno odreagirale z izdajo "ukinitvene" odločbe o prenehanju izplačevanja denarne pomoči, je dejstvo, da je bil takšen tožnikov dvig na blagajni tožene stranke v nasprotju z zakonskimi določbami in namenom denarne socialne pomoči. Sodišče je v točkah 18 in 19 obrazložilo, katera dejanja je tožnik po njegovem mnenju z očitanimi dvigi gotovine storil. Tožnik je izpolnil znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 in znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pri čemer je sodišče upravičeno in prepričljivo pojasnilo tudi, da ni verjelo izpovedbi tožnika, da je bila tudi blagajničarka pri toženi stranki seznanjena s smrtjo upravičencev. Tožnik je izpolnil ne samo objektivne, ampak tudi subjektivne znake očitanih kaznivih dejanj (naklep), saj je vedel, da so vsi nekdanji upravičenci v času spornih dvigov že mrtvi. Tožena stranka je tudi dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Tožnik je bil strokovna oseba na vodstvenem položaju, od katerega se pričakuje obvladovanje zakonodaje ter da je svetovalec uporabnikom, poleg tega pa strokovno delo sloni na vodji zavetišča. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje do tožnika. Tožnik se tudi zmotno sklicuje, da denarnih sredstev ni porabil za sebe, ampak za osebe in namene, kot jih navaja. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in zakonite zastopnice A.A. ter z zaslišanjem prič G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M.. Ob navedenem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 nezakonita in se odpravi ter posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vodja - koordinator zavetišča za brezdomce na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2013. Tožena stranka je tožniku očitala, da je na blagajni tožene stranke naklepno dvigoval denar denarnih socialnih pomoči v letih 2012, 2013 in 2014 in sicer za že umrle upravičence do socialne pomoči B.B., C.C. in D.D.. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik dejansko opravil dvige gotovine, niti niso bili sporni datumi dvigov. Sodišče pa je ugotovilo tudi, da so bile vse osebe, za katere je tožnik dvigoval denarne socialne pomoči ob dvigu denarnih socialnih pomoči, že pokojne.

7. V postopku je bilo odprto vprašanje prekoračitve subjektivnega in objektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., ZJU) v tem delu napotuje na uporabo Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1), pri čemer 109. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, z znaki kaznivega dejanja, pri čemer je tožnik kot vodja socialno varstvenega programa zavetišča za brezdomce, kot oseba zaposlena pri toženi stranki kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja.

8. Tožnik glede zamude subjektivnega 30-dnevnega roka uveljavlja kot pritožbeni razlog, da naj bi bila tožena stranka s kršitvami seznanjena že dne 1. 6. 2015, ko je v elektronskem sporočilu direktorica zapisala: "N.N. (tožnik), samo mirno, nimamo se česa bati, zdaj so taki časi, da se prodajajo senzacije.". Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je direktorica tožene stranke A.A. šele na osnovi elektronske pošte z dne 15. 3. 2016 seznanila z očitanimi kršitvami z znaki kaznivega dejanja. Direktorica je namreč izpovedala, da so po prevzemu njene funkcije direktorice pričele prihajati številne "anonimke". Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved dne 15. 3. 2016, ko je prejela e-mail s strani F.F., da tožnik dviguje poračune oziroma dele denarnih socialnih pomoči za že umrle uporabnike, pri čemer je tožnik nedvomno vedel, da sta bila D.D. in C.C. že pokojna. Po prejetem e-mailu je direktorica očitke takoj pričela preverjati v računovodstvu in v strokovnih službah, po opravljenem zagovoru tožnika, ki je podal pojasnilo, pa je tožena stranka tožniku dne 29. 3. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaslišana direktorica je pojasnila, da si je iz baze podatkov izpisala datum smrti vseh treh uporabnikov in odredila, da ji prinesejo mape z njihovimi odločbami. V zvezi z očitki glede elektronskih sporočil z dne 28. 12. 2015 in 28. 1. 2016 je prepričljivo pojasnila, da je v tem primeru šlo za dvigovanje denarnih pomoči za žive uporabnike in prepoved takšnih dvigov za uporabnike v bodoče. Sicer pa je tožnik podal tudi pisni zagovor 29. 3. 2016, v katerem je pojasnil svoje videnje dogodkov glede dviga denarnih sredstev za B.B., C.C. in D.D. in je direktorica lahko šele tedaj v celoti ugotovila razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožbeni ugovor glede zamude 6-mesečnega objektivnega roka prav tako ni utemeljen. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon za posamezno kaznivo dejanje. Dejstvo je, da ne glede na to, ali je tožena stranka podala pisno navodilo o tem, da strokovni sodelavci ne smejo dvigovati sredstev za uporabnike, je povsem jasno, da umrli osebi pravica do prejemanja denarnih sredstev ne pripada, saj so ta sredstva namenjena preživetju upravičencev. Tožena stranka je tožniku očitala znake več kaznivih dejanj, ki vsaj "približno ustrezajo ravnanju tožnika". Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da delodajalcu ni potrebno kazensko pravno pravilno kvalificirati kršitve delavca v smislu KZ, pri čemer pa mora navesti dejanja tako, da je mogoča presoja o tem, ali ima dejanje znake kaznivega dejanja. Takšno stališče je zavzelo VS RS v opr. št. VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010. Za rešitev spora ni relevantno, da tožnik v pogodbi o zaposlitvi ni imel določeno, da ne sme dvigovati socialnih pomoči za upravičence, saj s smrtjo upravičenca preneha pravica do denarne socialne pomoči, mrtvi uporabnik tudi ni mogel dati pooblastila tožniku za dvig denarne pomoči, ob tem pa bi moral tožnik strokovno sodelavko celo obvestiti o tem, da izda odločbo o ukinitvi izplačila. Tožnik je izpolnil znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 in znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pri čemer je sodišče upravičeno in prepričljivo pojasnilo tudi, da ni verjelo izpovedbi tožnika, da je bila tudi blagajničarka pri toženi stranki seznanjena s smrtjo upravičencev. Tožnik je izpolnil tako objektivne, kot tudi subjektivne znake očitanih kaznivih dejanj (naklep), saj je vedel, da so vsi nekdanji upravičenci v času spornih dvigov že mrtvi. V skladu s 25. členom KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep), ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep). V konkretnem primeru gre seveda za direktni naklep. Ob navedenem pa je poudariti, da ni potrebno, da bi bil tožnik pravnomočno obsojen tudi v kazenskem postopku.

10. Dejanja tožnika predstavljajo poneverbo in neupravičeno uporabo tujega premoženja, pri čemer dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupan v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tožnik je denarna sredstva namreč dvignil potem, ko so bili upravičenci že mrtvi, torej jim ga ni mogel izročiti, tožnik pa si je navedena sredstva prilastil in jih neupravičeno uporabil v nasprotju s 4. členom Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 in nadalj., ZSVarPre). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da tožnik ni storil kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja, ker je imel pooblastilo za gotovinske dvige, vendar pritožba ob tem spregleda, da je šlo za pokojne upravičence, od katerih pa nedvomno ni mogel imeti pooblastila.

11. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki ga stori tisti, kdor zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prekrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Dejstvo je, da kršitev kot jih je storil tožnik ni mogoče storiti drugače kot z naklepom, njegovih dejanj pa tudi ne more spremeniti pritožbeni ugovor, da naj bi bila tudi blagajničarka seznanjena s smrtjo upravičencev, česar naj ne bi upoštevalo sodišče. Tudi, če bi šteli, da navedeno velja, tožnik ni smel dvigovati denarnih sredstev, pač pa je bil dolžan o smrti upravičencev opozoriti strokovne službe.

12. Tožnik v pritožbi tudi izpostavlja, da njegovo ravnanje ni moglo pomembno vplivati na razmerje med tožnikom in toženo stranko, kar pa ni utemeljeno. Tožnik je vedel za smrt uporabnikov zavetišča, za katere je dvigoval denarne socialne pomoči, pri čemer je bila njegova pomembna delovna dolžnost vodje zavetišča tudi vodenje evidence umrlih uporabnikov. Tako je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, saj je direktorica pojasnila, da je bil tožnik strokovna oseba na vodstvenem položaju, tožena stranka pa je zaradi njegovih ravnanj povsem izgubila zaupanje v tožnika.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (154. člen ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka.