Jedro

Niti sam tožnik ni zatrjeval točnega zneska preživnine, ki naj bi jo plačal, ampak je le pavšalno navajal, da je toženki občasno dajal različne vsote denarja na račun preživnine. S takimi pavšalnimi navajanji o izpolnitvi svoje obveznosti tožnik v pravdi ne more uspeti. V primeru, če je res plačeval določene zneske denarja toženki na račun preživnine, bi moral o tem ponuditi ustrezne dokaze, česar pa ni storil, zato so vse pritožbene navedbe o tem, da v danih okoliščinah ni mogel vedeti, koliko dolguje ter voditi evidence o tem, koliko je toženki dal, neutemeljene. Njegova preživninska obveznost je bila v izvršilnem naslovu natančno določena, tožnik pa ni uspel dokazati, da sta se s toženko dogovorila za drugačno izpolnitev njegove obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru z dne 10.03.2003 opr. št. In 11/2003 po predlogu upnice B.A. zoper dolžnika F.B. zaradi izterjave 996.021,00 SIT s pripadki, nedopustna. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 105.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.04.2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je bilo tožniku res s sodbo naloženo plačilo preživninske obveznosti na roke toženkine matere ter ugovarja aktivni legitimaciji tožene stranke, ki v izvršilnem postopku terja plačilo te obveznosti od tožnika. Po mnenju pritožnika je izvršba nedopustna ne le, ko je terjatev poravnana, ampak tudi tedaj, ko jo uveljavlja oseba, ki za to ni upravičena. Tudi če tožnik svoje preživninske obveznosti ne bi plačeval, bi to pomenilo, da je zanj to obveznost izpolnjeval nekdo drug, ki bi v takem primeru imel verzijski zahtevek do tožnika, zato po njegovem mnenju toženka ne more terjati tistega, kar so za tožnika izpolnili drugi. Nadalje tožnik navaja, da je pravno zgrešeno stališče v sodbi, da bi moral tožnik svojo preživninsko obveznost izpolniti le toženkini materi in da se svoje obveznosti ni razbremenil. Tožnik namreč ni vedel, kje toženkina mati živi, saj se je odselila na Reko, zato ji preživninske obveznosti ni mogel izpolnjevati. Prisiljen je bil preživnino plačevati toženki. Bil je le občasno zaposlen, zato je preživninsko obveznost neredno izpolnjeval, včasih je plačal zaostanke, včasih pa je plačal preživnino za naprej. Sama toženka je priznala, da je dobila od tožnika klavir, mobitel in zlato verižico, kar so potrdile tudi priče. Te predmete je dobila na račun preživnine na podlagi izrecnega dogovora s tožnikom. Spor teče namreč o tem, na račun česa je te predmete prejela, v takem primeru pa bi bilo treba to dejstvo razlagati v prid tistega, ki mu dogovor kaj nalaga ter šteti, da je tožnik na ta način odplačeval preživninsko obveznost. Enako velja za počitnice, na katere je toženko peljal, saj bi bilo nepošteno, da bi ji plačeval preživnino za čas, ko je bila na njegove stroške z njim v tujini. Poleg tega je tožnik dokazal, da je toženki plačeval preživnino tudi v denarju, kar sta potrdili tudi njegovi priči. Priča R.B. je, čeprav ni videla, da je posojeni denar tožnik izročil toženki, izrecno povedala, da jo je tožnik zaprosil za posojilo, da bi lahko plačal preživnino, D.B. pa je se je sicer spomnil višjih zneskov, kot jih je navajal tožnik, vendar ni razloga da se jima ne verjame, saj če bi priredila izpoved potrebam te pravde, bi izpovedala enako, kot je navajal in izpovedal tožnik. Po mnenju tožnika se mu ne sme šteti v škodo to, da se ni spomnil točne višine njegove preživninske obveznosti, saj je bila preživnina določena že leta 1995, nakar pa so prihajala obvestila Centra za socialno delo o njenem zvišanju. Zahtevati od toženca, da bi vodil evidenco, kdaj in koliko je toženki na račun preživnine dal, bi bilo kruto, saj gre za razmerje očeta in hčere. Hči pa je po materinem odhodu v tujino živela pri starih starših, ki so tožnika ignorirali in jo je zato lahko le občasno obiskoval. Sam je vedno smatral, da je določena preživnina prenizka, da ji bo in ji tudi je dajal več, kot je bila njegova preživninska obveznost. Tega, da ji je plačal več, se je tudi toženka zavedala, zato je predlagal izvršbo šele tri leta po svoji polnoletnosti. To je storila po dogovoru s svojo materjo zato, ker je okrožno sodišče razsodilo, da mora njena mati tožniku povrniti polovico investicij v obrat, ki ga je preselila na Reko, kar pa znaša več kot 12 milijonov tolarjev z obrestmi od leta 1995. Če ne bi tožnik preživnine plačeval, bi toženka plačilo preživnine uveljavljala že leta 1995, ko je preživninska obveznost zapadla, ne pa šele sedaj.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka kot upnica v izvršilni zadevi z opravilno številko In 03/00011 vložila izvršilni predlog na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo tožeči stranki kot dolžniku naloženo, da mora plačevati mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT na roke toženkine matere od 23.10.1995 dalje. V navedeni izvršilni zadevi je bil izdan sklep o izvršbi, zoper katerega je dolžnik vložil ugovor, ki pa je bil že pravnomočno zavrnjen. Zakon o izvršbi in zavarovanju v 59. členu določa, da če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Dolžnik je pravočasno vložil tožbo zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Z razlogi, ki jih je v obrazložitvi sodbe navedlo prvostopno sodišče, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Toženka, ki ima izvršilni naslov, je materialnopravna upravičenka do preživnine, ki ji jo je bil dolžan plačevati tožnik. S polnoletnostjo je toženka pridobila pravdno oziroma procesno sposobnost in s tem možnost, da sama vloži predlog za izvršbo za izterjavo zapadlih in neplačanih zneskov preživnine, pred njeno polnoletnostjo pa bi takšen predlog v imenu toženke lahko vložila njena mati kot zakonita zastopnica. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa ima tudi tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja toženke, možnost verzijskega zahtevka od tožnika. Zato so pritožbene navedbe glede ugovora aktivne legitimacije toženke kot upnice v zgoraj navedenem izvršilnem postopku neutemeljene, navedbe iz pritožbe o tem, zakaj je toženka šele tri leta po svoji polnoletnosti vložila izvršilni predlog, pa nepomembne.

Tožnik v tej pravdi kot razlog za nedopustnost izvršbe uveljavlja dejstvo, da je terjatev iz izvršilnega naslova prenehala zaradi poplačila v celoti. Tega dejstva, da je tožnik (vsaj delno) plačal preživnino, ni uspel dokazati, kot je prepričljivo ugotovilo že sodišče prve stopnje. Niti sam tožnik ni zatrjeval točnega zneska preživnine, ki naj bi jo plačal, ampak je le pavšalno navajal, da je toženki občasno dajal različne vsote denarja na račun preživnine. S takimi pavšalnimi navajanji o izpolnitvi svoje obveznosti tožnik v pravdi ne more uspeti. V primeru, če je res plačeval določene zneske denarja toženki na račun preživnine, bi moral o tem ponuditi ustrezne dokaze, česar pa ni storil, zato so vse pritožbene navedbe o tem, da v danih okoliščinah ni mogel vedeti, koliko dolguje ter voditi evidence o tem, koliko je toženki dal, neutemeljene. Njegova preživninska obveznost je bila v izvršilnem naslovu natančno določena, tožnik pa ni uspel dokazati, da sta se s toženko dogovorila za drugačno izpolnitev njegove obveznosti. Zaradi tega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je toženka dobila klavir, mobitel, zlato verižico in počitnice v tujini na račun preživnine, saj je bila preživninska obveznost naložena v denarju, način izpolnitve pa plačilo denarnega zneska na roke toženkine matere. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bilo pričanje tožnikovih prič neprepričljivo glede zneskov, ki naj bi jih tožnik po njihovem mnenju plačeval toženki na račun preživnine, teh ugotovitev pa tudi pritožbena navajanja niso uspela izpodbiti.

Ker pritožbene navedbe ne pomenijo razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče sodbo sodišča prve stopnje izpodbiti, v postopku pa tudi ni bila storjena katera od kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je na podlagi določbe 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.