Jedro

Preživninski zavezanec mora preživninsko obveznost izpolniti tako, kot je določeno v izvršilnem naslovu.

Preživninski zavezanec se v izvršbi ne more braniti z ugovorom, da je bilo za preživninske potrebe otroka poskrbljeno s strani drugega starša ter da je tako le-ta legitimiran za verzijski zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru z dne 10.3.2003, opr.št. In 11/2003, zaradi izterjave 996.021 SIT s pripadki, izreče za nedopustno. Tožniku je naložilo, naj toženki povrne njene pravdne stroške. V razlogih je navedlo, da bi bilo treba zahtevek zavrniti že zato, ker tožnik sploh ni navedel, kdaj in v kolikšnih zneskih je izpolnil terjatev, ki je predmet izvršbe. Poleg tega pa je ugotovilo, da preživninske obveznosti ni izpolnil v skladu z izvršilnim naslovom, saj na roke zakonite zastopnice ni plačal ničesar. Tisto, kar je dal hčeri (toženki v tej pravdi), pa se obravnava kot darilo, ne pa kot izpolnitev judikatne preživninske obveznosti. Zavrnilo je tudi ugovor toženkine aktivne legitimacije v izvršbi. Pojasnilo je, da je toženka materialnopravno legitimirana za preživninsko terjatev, z nastopom polnoletnosti pa je pridobila tudi procesno legitimacijo izterjati zapadlo in neplačano preživninsko terjatev.

Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. Uvodoma navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge, sodišču pa predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je po izvršilnem naslovu dolžan plačevati preživnino na roke zakonite zastopnice, to je matere tožene stranke. Tožnik te preživnine zakoniti zastopnici nesporno ni plačeval. Vendar pa meni, da toženka od tožnika sedaj ne more terjati preživnine. To pa zato, ker je sredstva za toženkino preživljanje v tem času zalagala zakonita zastopnica. Toženka bi torej v tem primeru dobivala preživljanje v celoti od svoje matere, zaradi česar ne bi mogla zahtevati tega še enkrat od tožnika. V takšnem položaju ima le toženkina mati verzijski zahtevek do tožnika.

Toženka je v postopku priznala, da jo je tožnik v spornem obdobju peljal v času dopusta k sorodnikom v tujino. Za takšne primere je sodna praksa izoblikovala stališče, da tisti od staršev, ki mora plačevati preživnino za otroka, ni dolžan plačevati preživnine za tisti čas, ko je otrok pri njemu.

Toženka je tudi sama priznala, da je od tožnika dobila denar in določene vredne predmete. Zaslišane priče pa so potrdile, da je dobila celo še več od tega. Tožnik je denarna sredstva izročal občasno, ker ni bil redno zaposlen. Izročal pa jih je toženki, ker je njena mati pobrala vse skupno premoženje in pobegnila na Hrvaško. Tako je bila toženka edina, ki ji je tožnik lahko izročal denar.

Tožnik v nadaljevanju revizije še opisuje, da sta bila s hčerko v dobrih odnosih, večkrat ponovi, da ji je izročal denar in vredne predmete. Vse to bi moralo sodišče po njegovem mnenju upoštevati, ne pa da je verjelo toženki in njeni materi, ki sta vse, kar je bilo izročeno, razglasili za darila. To je nedopustno in ni pošteno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90/2005 ; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Prav zato v njej ni dovoljeno uveljavljati razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vse revizijske navedbe, ki dejansko podlago sodbe relativizirajo, jo obhajajo ali pa ji celo izrecno nasprotujejo, so zato neupoštevne. Takšne revizijske navedbe pa v obravnavani zadevi predstavljajo njen pretežen del ter nanje revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Revident uvodoma sicer zapiše, da uveljavlja vse revizijske razloge, vendar pa procesnih kršitev z ničemer ne opredeli. Ker revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ne pazi na morebitne procesne kršitve (371. člen ZPP), se je bilo zato dolžno in pristojno omejiti le na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da je bilo na nižjih stopnjah sojenja to uporabljeno pravilno. Tudi z razlogi, ki sta jih navedli nižji sodišči, revizijsko sodišče v celoti soglaša. V nadaljevanju bo zato odgovorjeno le še na v reviziji izrecno zastavljene očitke materialnopravne narave, dasiravno na vsa ta vprašanja odgovarja že določba 131.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZZDR), s temi tožnikovimi ugovori pa sta se več ali manj ukvarjali že tudi nižji sodišči. Tožniku je bilo v razvezni pravdi naloženo, naj plačuje preživnino za tedaj mladoletno toženko. V izvršilnem naslovu je bilo tudi določeno, na kakšen način naj svojo obveznost izpolnjuje - na roke toženkine matere kot zakonite zastopnice. Tako določena obveznost je tudi skladna s kogentnim zakonskim pravilom 131.a člena ZZZDR. Toženec smiselno uveljavlja, da je njegova terjatev prenehala. Vendar pa se pri tem sklicuje na razlog, ki ne predstavlja nobenega izmed z zakonom določenih načinov prenehanja terjatve. Uveljavlja namreč, da je bila toženka v tem času tako ali tako preživljana in da zato sedaj ni več upravičena terjati preživnine od preživninskega zavezanca, torej od tožnika. Takšno stališče je pravno nevzdržno, saj bi pomenilo, da preživninski upravičenec nikoli ni upravičen prisilno izterjati neplačanih zapadlih obrokov preživnine. To pa bi materialnopravni pravici preživninskega upravičenca odvzelo njen bistven pravni del - možnost njenega učinkovitega uveljavljanja - ter bi bilo v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije). Revident si popolnoma napačno razlaga pravilo 133. člena ZZZDR, ki ureja verzijski zahtevek zaradi preživljanja. Gre namreč za pravilo, ki v razmerju do splošnega pravila o izpolnitvi s subrogacijo Š299. člen Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR)Ć olajšuje izpolniteljev položaj na ta način, da za prehod upnikove terjatve na izpolnitelja ni potrebna posebna pogodba. Nikakor pa ne olajšuje položaja preživninskega zavezanca in to na način, ki bi ustvarjal neke vrste solidarnost med dolžnikom (preživninskim zavezancem) in izpolniteljem. Na revizijsko trditev, da toženka ni upravičena izterjati preživninske obveznosti, ki je tožnik ugotovljeno ni izpolnil, ker bi bila le zakonita zastopnica upravičena izterjati verzijo, je tako mogoče odgovoriti strnjeno: gre za nadaljnje izmikanje s sodbo naloženi obveznosti.

Tožnik ni izpolnil preživninske obveznosti, ki mu je bila naložena z izvršilnim naslovom, saj na roke zakonite zastopnice v času toženkine mladoletnosti ni plačal ničesar. Nižji sodišči sta zato pravilno odločili, ko sta denar in predmete, ki naj bi jih tožnik izročil sami toženki, opredelili kot darilo, ne pa kot izpolnitev obveznosti po izvršilnem naslovu. Tako ni le zato, ker je tak način izpolnitve določen v izvršilnem naslovu, marveč tudi zato, ker v skladu s pravilom iz prvega odstavka 131. člena ZZZDR preživninski zavezanec ne more izbirati, na kakšen način bo plačeval preživnino. Vse dajatve in storitve, ki se od izrecno določenega načina izpolnitve preživninske obveznosti razlikujejo, se zato štejejo za darila. Ureditev je jasna in dosledna: izključeno je npr. tudi prenehanje obveznosti s pobotom (5. točka 341. člena ZOR). Povedano se zato nanaša tako na morebitna darila, kakor na to, da naj bi toženko za mesec ali več vzel k sebi. Revidentova trditev, da naj bi v skladu s sodno prakso tožnik za to obdobje ne bil dolžan plačevati preživnine, ni točna. Sodne prakse, ki bi uvajala tak način prenehanja s sodbo določene preživninske obveznosti, ni. Če pa ima revident v mislih položaje, ko se pri določanju višine preživnine upošteva, da bo zaradi npr. preživljanja skupnih počitnic preživninskega zavezanca in upravičenca obseg potreb, ki jih je treba zadovoljiti, zato manjši, pa gre za popolnoma drugačen pravni položaj. V tej pravdi namreč ne gre za določanje ustrezne preživnine (upoštevaje vse relevantne okoliščine), marveč zgolj za vprašanje, ali je tožnik izpolnil obveznost, kot in kakor mu je bila naložena s sodbo. Ker je bil odgovor na to vprašanje negativen, sta nižji sodišči odločili pravilno, ko sta zahtevek zavrnili. Revizijo, ki takšno odločitev materialnopravno napada, je zato revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).