Jedro

Revizija pri opredelitvi višine pokojninske osnove zmotno izhaja iz zakonsko predvidene plače v JLA glede na današnje povprečne dohodke v RS v novi valuti (ne da bi se v izračunu ustrezno upoštevalo spremenjene časovne in ekonomske okoliščine) s sklicevanjem na določbe Zakona o službi v oboroženih silah, ki so za tedanje uslužbence JLA določale višino plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 24. 10. 2012 in 9. 5. 2012 in za priznanje pravice do starostne pokojnine v višjem znesku. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku priznala pravico do starostne pokojnine od 2. 8. 2011 dalje. Pri tem je pravilno upoštevala določbo 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in naslednji). Ta določba predstavlja uresničitev zaveze RS iz 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju UZITUL, Ur. l. RS, št. 1/91), da bo RS uredila socialne pravice pripadnikom Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljevanju JLA). Pri določitvi višine priznane pokojnine ni mogoče uporabiti določb Zakona o službi v oboroženih silah (v nadaljevanju ZOS, Ur. l . SFRJ, št. 7/85 in 40/89), ki niti ne velja več niti ni mednarodna pogodba.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da določbe Mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (v nadaljevanju MSVN, Ur. l. RS MP, št. 20/2002) niso neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah posameznikov.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči zmotno nista upoštevali predpisov (ZOS), ki so veljali v času njegove zaposlitve pri JLA. Uporabiti bi se moralo določbe MSVN in 14. člena UZITUL, ki mu zagotavlja pravico do višje pokojnine. V JLA je delal v težkih delovnih pogojih, zato je poseg v pridobljene pravice nesorazmeren in je določba 7. člena ZPIZVZ neustavna.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija zmotno meni, da bi morali sodišči in tožena stranka v predsodnem postopku uporabiti določbe ZOS kot pravno podlago za določanje višine pokojnine. ZOS v času odločanja o pravicah iz pokojninskega zavarovanja ni bil več veljaven predpis, zato sta sodišči pravilno uporabili v času odločanja tožene stranke veljavne določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) in ZPIZVZ. Poleg tega ZOS ni predstavljal pravne podlage za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja, temveč je bil to Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ/85, Ur. l. SFRJ, št. 7/1985 in naslednji), kar izhaja iz 159. člena ZOS. Določbe ZPIZVZ/85 bi prišle v poštev pri odmeri pokojnine, če bi revident že v času njihove veljavnosti izpolnil pogoje za upokojitev in bi tedaj zahteval priznanje pravice do pokojnine. Ker je revident izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1 in ZPIZVZ, so bile pravilno uporabljene njune določbe.

8. Revident se je upokojil po določbah ZPIZ-1, saj je bil po zaposlitvi v JLA še zavarovan med drugim na podlagi delovnega razmerja v času veljavnosti ZPIZ/92 in ZPIZ-1. Njegovo službovanje v JLA se je pri določanju višine pokojninske osnove v skladu s petim odstavkom 2. člena in prvim odstavkom 8. člena ZPIZVZ, ki izrecno napotuje na uporabo 7. člena ZPIZVZ, upoštevalo na način, po katerem so v 7. členu ZPIZVZ določeni pavšalni zneski pokojninskih osnov za oficirje oziroma vojaške uslužbence glede na čin oziroma razred. Konkretizacija izračuna osnove pa je v nadaljevanju urejena v drugem in tretjem odstavku 8. člena ZPIZVZ. Čini, ki jih je revident imel v času službovanja v JLA, so se uporabili pri določanju pavšalnih zneskov pokojninskih osnov za ta čas. Revizija pri opredelitvi višine pokojninske osnove zmotno izhaja iz zakonsko predvidene plače v JLA glede na današnje povprečne dohodke v RS v novi valuti (ne da bi se v izračunu ustrezno upoštevalo spremenjene časovne in ekonomske okoliščine) s sklicevanjem na določbe ZOS, ki so za tedanje uslužbence JLA določale višino plače. Z navajanjem določb ZOS pa niti ni izkazano, kakšno plačo je revident v času službovanja v JLA dejansko prejemal. 9. Določbe ZPIZVZ predstavljajo konkretizacijo zaveze slovenske države iz UZITUL, da bo pravno uredila pravni položaj nekdanjih uslužbencev JLA. Določbe 14. člena UZITUL – enako kot določbe MSVN – ni mogoče neposredno uporabiti pri odločanju o pravicah posameznikov, saj njihove pravice s temi določbami še niso določno urejene (1).

10. Po presoji revizijskega sodišča revident v dosedanjem postopku ni ponudil utemeljenih razlogov, zakaj naj bi bila določba 7. člena ZPIZVZ v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-269/04 z dne 13. 4. 2006 zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti drugega odstavka 7. člena in prvega odstavka 8. člena ZPIZVZ. Ocenilo je, da zakonodajalčev način določanja pavšalnih zneskov pokojninskih osnov ni arbitraren, saj tožena stranka nima podatkov o plačah in plačanih prispevkih, zato taka obravnava zavarovancev tudi ne temelji na neustavni diskriminaciji. V spremenjeni ureditvi pokojninske osnove tudi ni prepoznalo nedovoljene neprave retroaktivnosti, ki bi na neustaven način posegla v pričakovane pravice nekdanjih vojaških zavarovancev.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Sam sprejem MSVN tudi ne dokazuje neustavnosti ZPIZVZ, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-336/04 z dne 26. 10. 2006.