Jedro

V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih (od 2. 8. 2011 dalje) in ne z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. To pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato za odmero pokojnine ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak določbo 7. člena ZPIZVZ, v kateri je določen način odmere pokojnine za upravičence iz 2. člena tega zakona, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odmeril vojaške pokojnine po vojaških predpisih. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na odpravo odločb prvotožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 in izplačilo nastalih razlik v pokojnini za obdobje od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013 zaradi znižanja pokojnin po ZUJF (I. točka) in zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko (točka II). S III. točko izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi prvotožene stranke št. ... z dne 24. 10. 2012 in št. ... z dne 9. 5. 2012 ter, da se tožniku prizna starostna pokojnina v višjem znesku.

2. Zoper zavrnilni del sodbe (III. točka) je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, konkretno ni uporabilo Ustave Republike Slovenije, Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Sporazuma o nasledstvu med nekdanjimi republikami nekdanje Jogoslavije, ki je uzakonjen v Zakonu o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva in ker ni uporabilo predpisov, ki so veljali v času tožnikove zaposlitve v JLA. Vse te predpise bi moralo uporabiti sodišče prve stopnje in ugotoviti, da izpodbijani odločbi nesorazmerno in protipravno posegata v njegove pravice. Sodišče je zgolj presodilo izpodbijani odločbi glede na določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZVZ). Vztraja, da je toženec protipravno retroaktivno posegel v pridobljene pravice. Sodišče ni upoštevalo pravic, ki so določene v 2., 14., 34. in 50. členu ustave na podlagi 14. člena Ustavnega zakona. Odločbi ZPIZ Slovenije mu povzročata veliko materialno škodo, saj mu odmerjata pokojnino, ki je znatno nižja od pokojnine, ki bi mu pripadala z upoštevanjem pridobljenih pravic. Vztraja, da bi sodišče moralo upoštevati zakon o službi v oboroženih silah in vse druge predpise, ki so veljali v času njegove zaposlitve v JLA, saj je zakonodaja, na podlagi katere je pridobil pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zanj manj ugodna. Sodišče je prav tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, katere so tiste pravice, ki tožniku pripadajo na temelju pridobljenih pravic. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Po njegovem je ZPIZVZ protiustaven in bi zato moralo prekiniti postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo pravilnost izračuna njegove pokojnine, ker ni uporabilo Zakona o službi v oboroženih silah. Ima 40 let pokojninske dobe, od tega v JLA 23 let 2 meseca in 17 dni in ima čin poročnika bojne ladje. Vprašljiv je odstotek odmerjene pokojnine, saj mu po splošnih predpisih pripada 85 % od pokojninske osnove septembra 1991. ZPIZ Slovenije je uporabil povprečje pavšalnih zneskov iz 7. člena ZPIZVZ in mu ni priznal statusa vojaškega upokojenca. ZPIZ Slovenije mu je odmeril pokojnino manjšo od povprečne plače v Republiki Sloveniji, čeprav njegovemu činu pripada plača večja od plače doktorja znanosti. Vztraja, da se mu mora priznati pokojninska osnova na podlagi zadnjega čina in položaja v JLA in 18 letno povprečje po splošnih predpisih ob upoštevanju prikazanega izračuna. Po tem izračunu pokojnina v višini 79 % znaša 2.929,68 EUR, v višini 85 % pa 3.152,19 EUR in se lahko omeji le z najvišjo dovoljeno pokojnino v Republiki Sloveniji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadev v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi ter ugotovilo odločilna dejstva za samo odločitev.

5. Republika Slovenija se je s 14. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. l. RS, št. 1/91, v nadaljevanju: UZITUL) obvezala, da bo aktivnim vojaškim osebam zagotavljala statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve UZITUL po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih Jugoslovanske ljudske armade, ki se na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k Ustavi Republike Slovenije na podlagi ljudske obrambe (Ur. l. RS, št. 35/90 - 20/91) preimenujejo v poveljstva, enote in zavode teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju, nadaljujejo delo kot pripadniki teritorialne obrambe Republike Slovenije. Enake pravice zagotavlja Republika Slovenija tudi drugim aktivnim vojaškim osebam, ki nadaljujejo službo v teritorialni obrambi Republike Slovenije. Kljub temu, da do ustanovitve enotnih poveljstev ni prišlo, kot je predvideno v 4. členu Ustavnega zakona, je potrebno upoštevati poziv poveljstva Republike Slovenije vsem starešinam, razglašen 27. 6. 1991, da zapustijo JLA. Pravica do socialne varnosti ostalih aktivnih vojaških oseb, ki niso po 25. 6. 1991 nadaljevale službe v teritorialni obrambi Republike Slovenije, se določijo z zakonom po presoji zakonodajalca in v skladu s 50. členom Ustave Republike Slovenije.

6. Z 18. členom UZITUL je Republika Slovenija prevzela obveznost varstva pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Izvršni svet SR je na podlagi 21. člena citiranega ustavnega zakona izdal odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92, v nadaljevanju: Odlok). S tem odlokom je Republika Slovenija od 1. 11. 1991 dalje prevzela izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci in sicer državljani Republike Slovenije ter drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 25. 6. 1991 dalje. S tem izvršilnim predpisom je Republika Slovenija prevzela obveznost izplačevanja akontacij vojaških pokojnin za upravičence, določene v 1. členu, ki so pravico do teh pokojnin pridobili po predpisih bivše SFRJ. Z uveljavitvijo ZPIZVZ (18. 7. 1998) je skladno z določbo 28. člena prenehal veljati odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 24. 10. 2012 in št. ... z dne 9. 5. 2012. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 787,22 EUR na mesec od 2. 8. 2011 dalje. Sporna v tej zadevi pa je višina starostne pokojnine.

8. Glede na to, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu vložil 2. 6. 2011, je pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) v zvezi z določbami ZPIZVZ. Ta v 5. odstavku 2. člena določa, da državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri Zavodu, pridobi pravico do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu tako, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno. Citirana določba ZPIZVZ, ki velja za zavarovance, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, je skladna z določbo 1. odstavka 250. člena ZPIZ-1, po katerem lahko pravice iz obveznega zavarovanja uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov.

9. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik do uveljavitve pravice do starostne pokojnine, to je do 2. 8. 2011, dopolnil starost 57 let in 3 mesece ter skupaj 40 let pokojninske dobe. Od tega mu je toženec v zavarovalno dobo v dejanskem trajanju vštel čas aktivne vojaške službe v JLA 19 let 2 meseca in 29 dni oziroma s povečano zavarovalno dobo v trajanju 4 leta 4 mesece in 29 dni, skupaj 23 let 7 mesecev in 28 dni. Toženec je tožniku vštel v zavarovalno dobo čas aktivne službe v JLA od 20. 7. 1972 do 31. 12. 1972 v dejanskem trajanju, od 1. 1. 1973 do 30. 9. 1975 v povečanem trajanju 12/18, od 1. 10. 1975 do 9. 9. 1979 v dejanskem trajanju, od 10. 9. 1979 do 14. 7. 1980 v povečanem trajanju 12/15, od 15. 7. 1980 do 20. 8. 1981 v povečanem trajanju 12/16, od 21. 8. 1981 do 25. 6. 1991 v povečanem trajanju 12/15 in od 26. 6. 1991 do 18. 10. 1991 v dejanskem trajanju.

10. Toženec je tožniku tako štel v zavarovalno dobo čas aktivne vojaške službe v JLA v trajanju kot so določali zvezni predpisi v poveljstvih, enotah in zavodih Jugoslovanske ljudske armade skladno z določbo 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ v zvezi s 14. členom UZITUL. Zavarovalna doba, dopolnjena v JLA je za tožnika tudi edina pridobljena pravica (14. člen UZITUL).

11. Tožniku se je v pokojninsko dobo vštel še čas, ko je bil obvezno zavarovan pri ZPIZ Slovenije in sicer čas od 1. 4. 1995 do 5. 12. 2008 iz naslova delovnega razmerja, čas od 6. 12. 2008 do 5. 6. 2010 iz naslova prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti in čas od 6. 6. 2010 do 1. 8. 2011, ko je bil obvezno zavarovan kot brezposelna oseba in ko mu je dne 1. 8. 2011 to zavarovanje, torej pri tožencu oziroma zavodu, tudi prenehalo. To pa pomeni, da je bil tožnik nazadnje, preden je uveljavljal pravico do starostne pokojnine, zavarovan pri tožencu.

12. To med strankama niti ni sporno, kakor tudi ne vštevanje časa v zavarovalno dobo, sporen pa je le izračun pokojninske osnove za čas službovanja v JLA. Prav tako pa ni sporno, da je tožnik pravico do starostne pokojnine pridobil od 2. 8. 2011 dalje pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. 13. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšen izračun oziroma pavšalne osnove določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po izrecni določbi 1. odstavka 8. člena ZPIZVZ se namreč osnova iz 7. člena upošteva tudi pri določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z 2. oziroma 3. odstavkom 8. člena ZPIZVZ ter uskladi na raven zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavi pravico do pokojnine in sicer s količniki, ki se po splošnih predpisih uporabljajo za uskladitev plač iz leta 1991. 14. V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. 15. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožniku pravico do starostne pokojnine priznal in odmeril toženec od 2. 8. 2011. To pomeni, da je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine pri tožencu, to je Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih in da pokojnine ni pridobil z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. Prav tako pa to pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato tudi ni mogoče uporabiti za odmero pokojnine določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, določbo 7. člena ZPIZVZ. Pri tem so za odločitev nepomembne navedbe, kakšno pravico bi po vojaških predpisih tožnik lahko imel glede na to, da je služboval v JLA in nazadnje imel čin poročnika bojne ladje oziroma pred tem čine, ki jih je navedel toženec v dokončni odločbi.

16. Glede na takšno pravno in dejansko stanje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je toženec nesorazmerno, protipravno in retroaktivno posegel v tožnikove pridobljene pravice. Prav tako pa je neutemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravic, ki so določene v posameznih določbah Ustave Republike Slovenije (2., 14., 34. in 50. člen).

17. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS-MP, št. 20/2002, v nadaljevanju: MSVN). Ta je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave Republike Slovenije uporablja neposredno. Vendar to ne pomeni, da so njegove določbe tudi neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerij med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa določajo tudi konkretne pravice in obveznosti posameznikov. MSVN sicer vsebuje tudi dogovor glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na pokojnine (priloga E), vendar ne gre za določbe, na katere bi se posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali. Pomembno pa je tudi, da je Republika Slovenija z začasnim prevzemom obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev na podlagi odloka in kasneje ZPIZVZ že ustrezno uredila svoje obveznosti iz MSVN v zvezi s prevzemom obveznosti do bivših vojaških zavarovancev po razpadu bivše SFRJ.

18. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodba pa v izpodbijanem delu (točka III) pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 354. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.