Jedro

Če revident dovoljenost revizije uveljavlja zaradi odstopa od sodne prakse, mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetnici vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Velenje z dne 4. 1. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 14. 9. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta Slovenski odškodninski družbi, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD), naložil, da v korist tam navedenih upravičencev skrbniku za posebni primer izroči obveznice SOD v višini 136.433,74 DEM in 24.980,83 DEM kot odškodnino za tam navedene nepremičnine.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Revident zatrjuje, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 413/2009 z dne 18. 5. 2011 in v njem navedeno stališče glede izhodiščne vrednosti za vrednotenje nepremičnin v postopku denacionalizacije, ki je določena v 4. členu Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedenim sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse, ki ga uveljavlja. Revident bi namreč moral po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 5. točka te obrazložitve) najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011).

8. Revident pa ni opredelil pravnega vprašanja, pomembnega po vsebini obravnavane zadeve. Tega namreč ni storil zgolj s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 413/2009 in v njem sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, da v primeru porasta tržnih cen preko deleža iz drugega odstavka 5. člena Odloka, izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka ni več mogoče uporabiti, ker nasprotuje prvemu odstavku 44. člena ZDen, ter da mora v takem primeru sodišče prve stopnje sedanjo vrednost ugotavljati na drugačen način.

9. Vrhovno sodišče še dodaja, da je glede vprašanja ohranjanja realne vrednosti višine odškodnine Ustavno sodišče v odločbi U-I-6/10, Up-50/10, Up-51/10 z dne 24. 3. 2011 presodilo, da je to zagotovljeno (ne glede na to, kdaj je odločba o denacionalizaciji izdana) s tem, da se kot obračunska enota uporablja tuja valuta (prej DEM, sedaj EUR). Pri tem je Ustavno sodišče opozorilo, da bi bili upravičenci celo v ustavno nedopustnem položaju (drugi odstavek 14. člena Ustave), če bi se vrednost odškodnine določala glede na tržno vrednost zemljišča v času odločanja o denacionalizaciji, saj bi za enako zemljišče prejeli večjo ali manjšo odškodnino zgolj zaradi sprememb tržnih cen zemljišč. Kot že v več svojih odločitvah je Ustavno sodišče v tem sklepu ponovno poudarilo, da zakonodajalec ZDen ni zasnoval na civilnopravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja in da na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.

10. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.