Jedro

Ni razlogov, da bi se v Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč izhodiščna vrednost zemljišča spremenila, saj razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku, ni večja od 10%. Ker podatki o spremljanju cen temeljijo na analizi javno dostopnih podatkov, sodišče meni, da so navedbe tožeče stranke, da odločitve ni mogoče preskusiti, neutemeljene in v delu, kjer v utemeljitev tožbenega zatrjevanja, da se je izhodišča vrednost zemljišča iz 4. člena Odloka povišala, navaja podatke o posledicah menjave valut, pavšalne.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Republika Slovenija, Upravna enota Velenje, je z delno odločbo, številka 321-140/93 z dne 4. 1. 2010 odločila, da mora Slovenska odškodninska družba d.d. (v nadaljevanju SOD), v treh mesecih od pravnomočnosti te odločbe izročiti v korist upravičencev do denacionalizacije, pokojne A.A. in pokojnega B.B., obveznice SOD, kot odškodnino za vsa v točki 1a, 1b, 1c in 1d izreka izpodbijane odločbe navedena zemljišča in stavbišča. V 2. točki izreka je odločila, da mora obveznice iz 1. točke izreka te odločbe SOD izročiti skrbniku za posebne primere, pravnemu nasledniku C.C. in v 3. točki, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Pojasnila je, da sta bila denacionalizacijska upravičenca solastnika v 1. točki izreka navedenih nepremičnin, solastninska deleža pa sta bila zaplenjena brez odškodnine, na podlagi Odloka Avnoja o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino (Uradni list DFJ, št. 2/45). Predmet izpodbijane odločbe so tista zemljišča in stavbišča, za katere je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da jih v skladu z določbami Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98 – odl. US in 76/98 – odl. US, 66/00 in 11/00, v nadaljevanju ZDen) ni mogoče vrniti v naravi. Na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in Odloka o dopolnitvah Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, Uradni list RS, št. 21/92 - v nadaljevanju Odlok), je upravni organ prve stopnje izračunal, da odškodnina za zemljišča v k.o. ... znaša 76.086,47 DEM, odškodnina za zemljišča podržavljena v k.o. ... 5.253,71 DEM in odškodnina za stavbišča 399.060,32 DEM. Tako skupna odškodnina za podržavljeno premoženje znaša 480.400,5 DEM. C.C. je 29. 5. 2008 pri upravnem organu podal izjavo na zapisnik, da za zemljišča zahteva odškodnino v obveznicah SOD. Prvostopni upravni organ je pojasnil, da izračun vrednosti kmetijskega zemljišča temelji na uporabi izhodiščne vrednosti 3,94 DEM/m2 in ugotovitvi iz ponovljenega postopka odločanja o višini odškodnine, da je iz pisnih odgovorov Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, številka 490-25/2009/16 z dne 9. 11. 2009 in 6. 11. 2009 razvidno, da na podlagi spremljanja podatkov o tržni ceni kmetijskih zemljišč razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča ugotovljeno po Odloku ni večja od 10% in zato ni razloga, da bi se izhodiščna vrednost zemljišča spremenila, torej se še vedno uporablja vrednost 3,94 DEM/m2. O pritožbi zoper navedeno odločbo je odločalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in 14. 9. 2010 izdalo odločbo, št. 490-17/2010/4, s katero je pritožbo zavrnilo in odločilo, da stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnik v tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka. Pojasnjuje, da je o obravnavani zadevi že odločalo Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju s sodbo IV U 195/2009, ki je dalo toženi strani napotilo, da ugotovi ali so se cene na tržišču od leta 1992, glede na določbo 4. člena Odloka, povišale za več kot 10%. Ne strinja se z navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je od leta 2006 spremljala gibanje cen kmetijskih zemljišč na podlagi podatkov iz ponudb o prodaji kmetijskega zemljišča, ki jih vlagajo lastniki oziroma ponudniki, in da je bila za določene povprečne cene uporabljena enota metodologija za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča in gozda. Pojasnjuje, da je bistvo spora v tem, da je tožnik oporekal uporabi količnika 3,94 DEM/m2, skliceval pa se je na odločitev v zadevi IV U 195/2009 in odločitev Višjega sodišča v Ljubljani iz leta 2008, vendar tožena stranka pritožbenim trditvam ni sledila. V Odloku iz leta 1992 je bil uporabljen količnik oziroma vrednost 3,94 DEM/m2, prvi odstavek 44. člena ZDen pa določa, da je dolžna tožena stranka spremljati gibanje tržne vrednosti in ko te presežejo 10% izhodiščne vrednosti za zemljišče, predpis spremeniti in določiti večjo vrednost. Po več kot 17 letih od določitve vrednosti 3,94 DEM/m2 je jasno, da je bila že inflacija v tem obdobju višja za 50% , torej se je višina odškodnine po 18 letih zmanjšala za več kot 50%. Prav tako ni mogoče prezreti, da ZDen nalaga vrnitev podržavljenega premoženja v roku enega leta po njegovi uveljavitvi, kar pomeni, da če bi se država teh rokov držala, bi bili vsi upravičenci v enakem položaju. Tudi menjava valute SIT, DEM in EUR je prinesla dvig cen za 100%. Če so se kmetijska zemljišča prodajala za ceno, ki je znašala 1,5 DEM, je to danes najmanj 1,5 EUR za m2 zemljišča, kar nazorno utemeljuje tožbo.

Prav tako odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je namreč navedla, da je spremljala gibanje cen do leta 2006, ni pa navedla nobenih konkretnih podatkov na podlagi katerih bi bilo moč njeno odločitev preizkusiti. Kljub temu, da je tožena stranka v izpodbijanem aktu pri ponovnem odločanju dopolnila svojo odločitev v pogledu utemeljitve, pa je ta njena utemeljitev nesprejemljiva, metodologija, ki jo je uporabila pa ni dejanski odraz tržnih razmer vrednosti prodaje kmetijskih zemljišč. Res je, da so cene kmetijskih zemljišč v posameznih področjih različne, vendar pa tožeča stranka ne more biti sankcionirana zaradi dikcije 4. člena citiranega Odloka. Ne da se preizkusiti sklicevanj na spremljanje tržnih vrednosti za leto 2007 in 2008 in prav tako ni tožena stranka pojasnila zakaj ni vključila tudi obdobja 2009. Nerazumljiv je tudi zaključek, saj na eni strani govori o tržni ceni 1,45 EUR, pri čemer pa ni jasno na katero obdobje se ta ugotovitev nanaša. Nato tožena stranka v nadaljevanju sicer priznava dvig cene vrednosti prodaje kmetijskih zemljišča, brez osnove pa govori o špekulativnih poslih in obdobju dviga cen. Takšni zaključki nimajo osnove v ponujenih dokazih, niti niso ustrezni namenu iz 4. člena Odloka. Pavšalna trditev o spremljanju cen ponudbe pa za sklepčnost odločitev zagotovo ni dovolj, zato tožeča stranka postavlja trditev, da gre v postopku odločitve obeh upravnih organov za postopkovne kršitve, ker te odločitve ni mogoče preizkusiti oziroma slednja ne ustreza dikciji 4. člena Odloka, niti tožena stranka ni uporabila pravilne metodologije, še manj ustreznih podatkov. Gre za odločitev, ki je po mnenju tožeče stranke zavestna in kolikor bi tožena stranka ponudila številke, kar bi bila zagotovo njena dolžnost, ne bi mogla zagovarjati svojega odklonilnega stališča. Je pa res, da bi drugačno stališče prineslo določene spremembe na področju vračanja nepremičnin, vendar v okviru pravičnega sojenja ni mogoče zasledovati takšnega cilja. Če bi tožena stranka uporabila pravilne podatke in jih prikazala po letih in izračunala odstotek povišanja cen, bi lahko ugotovila, da je trditev tožeče stranke pravilna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo drugostopnega upravnega organa odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v postopek ponovnega odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo in upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu odgovora na tožbo ni poslala.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je 44. člen ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, konkretno določba tretjega odstavka tega člena, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred. Podlago določitve vrednosti iz tega odstavka predstavljajo določbe Odloka, ki v 3. členu določa, da so v Prilogi 1, ki je sestavni del tega Odloka, določeni količniki za zemljišča po katastrskih okrajih, katarskih razredih in katastrskih kulturah. V obravnavani zadevi ti podatki med strankama upravnega spora niso sporni, sporna je zgolj v določbi 4. člena Odloka določena izhodiščna vrednost zemljišča v višini 3.94 DEM/m2.. Gre za izhodiščno vrednost, ki jo je pri izračunu odškodnine za podržavljena kmetijska zemljišča upravni organ uporabil na podlagi ugotovitve (5. člen Odloka), da ni razlogov, da bi se v Odloku določena izhodiščna vrednost zemljišča spremenila, saj razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku, ni večja od 10%. Ta ugotovitev izhaja iz dopisu Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 6. 11. 2009, priloženega pojasnila istega Ministrstva Državnemu pravobranilstvu, št. 490-41/2008/3 z dne 27. 10. 2009, ki je priložen upravnemu spisu in s katerim je prvostopni upravni organ seznanil stranke postopka. Gre za ugotovitve, ki do leta 2006 temeljijo na podatku o gibanju cen kmetijskih zemljišč na podlagi podatkov o prodaji kmetijskih zemljišč vloženih na upravnih enotah po vsej Sloveniji, po postopku določenem v Zakonu o kmetijskih zemljiščih in na podlagi Enotne metodologije za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča in gozda (Uradni list SRS, št. 10/87, 30/89) ter ugotovitve, ki za leti 2007 in 2008 temeljijo na podatkih o cenah vsebovanih v evidenci trga nepremičnin vodeni pri Geodetski upravi RS. Iz navedenega dopisa poleg zelo jasnih navedb o uporabi določenih podatkov in njihovi analizi, izhaja tudi zaključek, da ni razlogov, da bi se v Odloku določena izhodiščna vrednost zemljišča spremenila, ker razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča ugotovljeno po Odloku, ni večja od 10%. Ker podatki o spremljanju cen temeljijo na analizi javno dostopnih podatkov, sodišče meni, da so navedbe tožeče stranke, da odločitve ni mogoče preskusiti, neutemeljene in v delu, kjer v utemeljitev tožbenega zatrjevanja, da se je izhodišča vrednost zemljišča iz 4. člena Odloka povišala, navaja podatke o posledicah menjave valut, pavšalne. Glede na to, da tožeča stranka ni prerekala načina in višine izračuna odškodnine in procenta vrnjenih zemljišč, se sodišče v presojo pravilnosti le-teh ni spuščalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZDen in Odloka, ki se nanašajo na sporno vrednotenje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe, v katerem so bila upoštevana pravila ZDen in ZUP o sodelovanju tožeče stranke v postopku pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.