Jedro

Obrazložitev nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni obvezna sestavina odpovedi, zato lahko delodajalec ta pogoj dokazuje v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 2. 2011 tožene stranke, izrečena dne 28. 5. 2014 tožeči stranki, se kot nezakonita razveljavi. Ugotovi se, da je tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu „namestnik poslovodje II“, tudi po 30. 5. 2014 ter ji delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2014 ni prenehalo pri toženi stranki dne 30. 5. 2014. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „namestnik poslovodje II“ in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja t.j. od 1. 6. 2014 dalje pa vse do vnovičnega nastopa dela priznati vse pravice iz in po delu ter ji mesečno obračunati vsakomesečno bruto plačo ter ji po odvodu vseh davkov in prispevkov izplačati neto znesek vsakomesečne plače do 18. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu dalje do plačila ter ji vpisati manjkajočo delovno dobo za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela v delovno knjižico, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.“ (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), toženi stranki pa v končno plačilo naložilo stroške prič A.A. v znesku 7,20 EUR in B.B. v znesku 44,40 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Navaja, da ugotovljeno dejansko stanje ravnanja tožnice, kot izhaja iz dejanskega opisa kršitve delovne obveznosti v prvem odstavku izredne odpovedi, ni sporno. Svoje ravnanje je v celoti priznala. Meni, da se ji v odpovedi ni očitala kršitev 2. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, pač pa le iz 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, glede katere je sodišče pravilno ugotovilo, da ni podana. Glede kvalifikacije po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 uveljavlja, da ne gre za hujšo kršitev delovne obveznosti, ter da krivdna oblika naklepa ni obrazložena niti v odpovedi niti v sodbi in se tako v tem delu sodba ne da preizkusiti. Sodišče je protipravno prekvalificiralo pravno podlago iz odpovedi in tudi samo spremenilo opis dejanskih razlogov za odpoved. V zvezi z ugovorom, da ne gre za hujšo kršitev, tožnica izpostavlja, da je imela kot namestnica poslovodje (delovno mesto poslovodje namreč ni bilo zasedeno) pravico sama odpisati blago s potečenim rokom uporabe in da toženi stranki z njenim ravnanjem ni nastala nobena škoda. Niti ni šlo za kršitev, kaj šele za hujšo kršitev delovno obveznosti. Prav tako ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. V 20. točki sodbe so povzeti razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v obrazložitvi odpovedi, ne tudi v izreku, s tem da je sodišče povzelo le obremenilne, ne tudi razbremenilnih razlogov. Materialnopravno zmotno je povzelo razlog, da je tožnica „na tako eklatanten način“ omogočala in pomagala pri protipravnemu prilaščanju blaga. To je izpostavilo kljub temu, da je glede ravnanja C.C., ki je odpisano blago prevzel, ugotovilo, da ni šlo za protipravno prilaščanje blaga, tako da ključni razlog, zaradi katerega naj ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, sploh ni podan. Ker razlog protipravnega prilaščanja ni dokazan, so razlogi sodbe v zvezi s tem nejasni in med seboj v nasprotju, zlasti glede točke 18 in 20 obrazložitve, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Treba je izhajati iz tega, kako je tožena stranka obrazložila razloge, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Sodišče je tudi zmotno ocenilo težo posledic, zaradi katerih ni možno nadaljevanje delovnega razmerja. Ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, da je tožnica imela pravico sama odpisati in izločiti iz trgovine nekurantno blago ter da je svoje ravnanje priznala direktorju še pred začetkom sodnega postopka in pojasnila razloge za to, da blago izroči C.C., namesto da ga odvrže med odpadke. Prav tako je splošno znano dejstvo, da se blago s potečenim rokom uporabe odstopa socialnim trgovinam, namesto da se jih odvrže med odpadke, kot to določa Pravilnik o splošnem označevanju predpakirnih živil, po katerem je dovoljena prodaja ali doniranje hrane s pretečenim rokom datuma uporabe. Predlaga, da se sodba spremeni v ugodilno oziroma da se sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem poudarja strinjanje z razlogi iz izpodbijane sodbe. Navaja še, da tožnica šele v pritožbi prvič izpostavlja, da naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Temu prej ni nasprotovala in trditev tožene stranke v zvezi s tem ni prerekala. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane postopkovne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa npr. če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je 20. točka obrazložitve sodbe v nasprotju z razlogi iz 18. točke obrazložitve sodbe. V 20. točki obrazložitve sodbe je namreč sodišče prve stopnje zgolj povzelo obrazložitev tožene stranke iz izredne odpovedi glede 1. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), medtem ko so ugotovitve sodišča glede tega določila v 21. točki obrazložitve sodbe. V 18. točki obrazložitve sodbe pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da očitane kršitve ni mogoče kvalificirati po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. 7. Po 1. odstavku 109. člena ZDR-1 mora biti za zakonitost izredne odpovedi poleg razloga za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR-1 izpolnjen še dodaten pogoj, da ni možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve sodbe, je tožena stranka v izredni odpovedi v zvezi s tem izpostavila način kršitve delovne obveznosti, naravo kršitve, kako želi tožnica opravičiti svoje ravnanje, da je bila kot namestnik poslovodje prva odgovorna za zakonitost poslovanja v organizacijski enoti, da je to svojo obveznost namerno huje kršila, zaradi česar je zaupanje v tožečo stranko porušeno do te mere, da ne more več delati pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka, saj v delovni sredini tožene stranke ni prostora za delavko, ki na tako eklatanten način omogoča in pomaga pri protipravnem prilaščanju blaga tožene stranke, ki ima preko 10.000 delavcev in če bi vsak razmišljal tako kot tožnica, blaga za kupce ne bi bilo več. Vendar, kot že rečeno, ugotovitve sodišča prve stopnje glede okoliščin in interesov iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1 niso navedene v 20. točki, ampak v 21. točki obrazložitve sodbe. V tej točki pa sodišče prve stopnje ne navaja, da se v celoti strinja z navedbami tožene stranke iz izredne odpovedi, ampak izraža le strinjanje, da od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi s tožnico nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka, pri čemer poudari, da je tožena stranka pravilno upoštevala težo in posledice kršitve, ki je po stališču prvostopenjskega sodišča brez dvoma takšna, da onemogoča nadaljnje delo pri toženi stranki. Navede še, da je zaradi nezaupanja tožene stranke v tožnico medsebojno razmerje tako porušeno oziroma bistveno omajano, da nadaljnje delo in sodelovanje ni več mogoče. Sodišče prve stopnje torej v zvezi z določbo 1. odstavka 109. člena ZDR-1 ni ugotovilo protipravnega prilaščanja, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Tako ta del obrazložitve sodbe ni v nasprotju z ugotovitvami iz 18. točke obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje izpostavilo, da storjene kršitve ni mogoče kvalificirati po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker ni podan znak kaznivega dejanja tatvine iz 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), in sicer znak protipravne prilastitve.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da se je tožnici očitala le kršitev 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja), ne pa tudi 2. alinejo 1. odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Iz uvoda izredne odpovedi jasno izhaja, da jo tožena stranka podaja na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, to pa jasno izhaja tudi iz obrazložitve izredne odpovedi.

9. Nikakor torej ne drži, da je sodišče prve stopnje samo prekvalificiralo očitano kršitev iz 1. v 2. alinejo 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Takšna pritožničina navedba nenazadnje nasprotuje tudi njeni trditvi, da sam dogodek, ki je predmet odpovedi, ni sporen in da je očitano storitev priznala tako v času pred vložitvijo tožbe kot tudi v sodnem postopku. Iz istega razloga je nelogična trditev, ki tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje spremenilo opis dejanskih razlogov za izredno odpoved. Tožnica, ki v pritožbi sicer izrecno priznava dejanski opis kršitve iz izreka odpovedi(1) (pa tudi sicer dejanskih ugotovitev sodišča glede njenega ravnanja ne izpodbija), neutemeljeno poudarja izrek odpovedi kot neko posebej pomembno sestavino odpovedi. Dejanski opis kršitve v obrazložitvi odpovedi je namreč enako pomemben kot opis kršitve v izreku. ZDR-1 ne predpisuje posebnih sestavin odpovedi kot jih ima npr. sodba, pač v 87. členu le zahteva, da mora biti v odpovedi obrazložen dejanski razlog za odpoved.

10. Sodišče prve stopnje sodbe res ni napisalo na način, da bi najprej iz izredne odpovedi dobesedno prepisalo dejanski razlog odpovedi (ki je v tej odpovedi natančno opisan in obrazložen), in bi šele nato sledila dokazna ocena o tem, kaj drži in kaj ne. V 10. točki obrazložitve sodbe je opisalo ključni del dejanskega opisa kršitve (iz prej povzetega ''izreka''), nato pa je obrazložilo svojo dokazno oceno izvedenih dokazov. Ta je jasna in pravilna, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Priče niso izpovedale, da bi imela tožnica pravico sama odpisati in izločiti nekurantno blago iz trgovine. Tudi drugi izvedeni dokazi ne potrjujejo tega dejstva, tako da ga pritožnica neutemeljeno uveljavlja kot ključno za sprejem pravilne odločitve v tem sporu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v nasprotju s poslovanjem tožene stranke, da bi delavci robo s pretečenim rokom trajanja lahko kar komu dali ali odnesli domov. V skladu z organizacijskimi navodili tožene stranke (B5) mora odpise v organizacijski enoti nadzirati direktor maloprodajnega območja, zaposleni pa morajo z odpisanim blagom ravnati v skladu z navodili za ravnanje z odpadki. Tožena stranka pa ima tudi pogodbeno razmerje s podjetjem H., tako da se vse blago, namenjeno kalu in odpisu, odlaga za to podjetje v štiri ločene sode. Nobeno blago ne sme iti od tožene stranke brez računa ali kakršnekoli evidence. Če je npr. rok trajanja blaga potekel, se to vidi po dokumentu odpisa in po dokumentu H.. Sledljivost takšnega blaga in odvoza odpadkov je pomembna zato, da je urejeno blagovno poslovanje in da se v primeru zastrupitve ali oškodovanja kupcev odkrije, kaj se je z blagom dogajalo. Ko je tožnica C.C. omogočila odvoz blaga, ni bilo o tem vodene nobene evidence, seznama za odpis in tudi dokument odpisa blaga ni bil potrjen. Sicer pa morajo dokument odpisa blaga podpisati tri osebe: poslovodja oziroma namestnik poslovodje, oddelkovodja in nekdo od zaposlenih. Iz dokaznega postopka izhaja, da se je tožnica samovoljno odločila, da lahko C.C. odpelje štiri rolo kontejnerje blaga brez plačila iz poslovalnice domov. Poklicala ga je po telefonu in mu ponudila, da lahko pride po blago, namenjeno za odpis. To blago spornega dne še ni bilo odpisano in o tem tožena stranka še ni odločala. Pa tudi, če bi takrat že šlo za odpisano blago, tožnica ne bi smela ravnati tako kot je. Znano ji je bilo, da so za trgovino kesoni za živilske odpadke za H., pa je vseeno pripravila 863 artiklov in ga s sodelavko odpeljala v predprostor pred nakladalno rampo, da ga je C.C. kasneje, ko je bila poslovalnica že zaprta, odpeljal. 11. Glede na okoliščino, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu namestnica poslovodje, zaradi česar ji je morala biti zahtevana praksa ravnanja z odpadki pri toženi stranki še toliko bolj znana, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica storila hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. S svojim ravnanjem ni kršila kakšnih manj pomembnih delovnih obveznosti, katerih kršitev ne bi mogla privesti do izredne odpovedi, pač pa ključne, temeljne obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se je tako v zvezi z vprašanjem, katere obveznosti je tožnica kršila, oprlo na 33. člen ZDR-1 o obveznosti vestnega opravljanja dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Nadalje se je oprlo na 34. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in na 37. člen ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pravilno je izpostavilo tudi 7. člen pogodbe o zaposlitvi, po katerem se je tožnica zavezala, da bo svoje delo opravljala odgovorno, strokovno, učinkovito in pravočasno, upoštevaje pri tem vse temeljne usmeritve delodajalca, določila kolektivne pogodbe, ki zavezuje delodajalca, splošnih aktov delodajalca, sklenjene pogodbe o zaposlitvi ter sklepe, odredbe in navodila nadrejenih. Poudarilo je, da med splošne akte delodajalca sodi Kodeks poslovne etike delavcev tožene stranke, ki v 2. poglavju v 1. točki določa, da morajo delavci delati pošteno, v 2. točki, da se morajo vzdržati vseh ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca, v 3. točki, da morajo skrbeti za premoženje tožene stranke in pri delu ravnati kot dobri gospodarji, v 5. točki pa, da svojega položaja pri toženi stranki ne smejo zlorabljati za dosego osebne koristi oziroma koristi za drugega.

12. Pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da krivdna oblika naklepa ni obrazložena ne v izredni odpovedi ne v izpodbijani sodbi. V njenem primeru gre za takšno kršitev, ki je niti ni mogoče storiti drugače kot naklepoma. Nenazadnje na dejstvo, da se je tožnica zavedala, da je storila kršitev, kaže tudi okoliščina, da je svoje ravnanje priznala direktorju. Svojega ravnanja se je očitno zavedala in ga hotela storiti. Kot je izpovedala pred sodiščem prve stopnje in kot poudarja v pritožbi, je hotela pomagati znancu, ki se mu je obetala izguba zaposlitve.

13. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je podan razlog za izredno odpoved iz 2. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, pravilno pa je tudi ugotovilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, da je torej potrebno takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 109. člena ZDR-1).

14. V sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 184/2015 z dne 11. 1. 2016 je zavzeto stališče, da obrazložitev nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni obvezna sestavina odpovedi, zaradi česar lahko delodajalec ta pogoj dokazuje v sodnem postopku. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, kako je tožena stranka v sami izredni odpovedi obrazložila okoliščine in interese strank iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, glede presoje zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso relevantne. Naloga sodišča pa vseeno je, da v zvezi s tem glede na navedbe strank pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje in pravilno uporabi materialno pravo, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi storilo. Tožena stranka je v postopku navajala tako kot je navajala v izredni odpovedi, tožnica tega res ni obrazloženo prerekala, tako da gre v zvezi z njenimi pritožbenimi navedbami o nujnosti upoštevanja olajševalnih oziroma razbremenilnih okoliščin res za nedopustno uveljavljanje pritožbenih novot po 337. členu ZPP. Pritožbeno sodišče je v 7. točki obrazložitve že povzelo zaključke sodišča glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, sedaj pa le še dodaja, da so ti tudi pravilni.

15. Nerelevantno je s strani pritožnice zatrjevano splošno znano dejstvo, da se blago s potečenim rokom uporabe odstopa socialnim trgovinam, namesto da se jih odvrže med odpadke, saj to nima zveze z okoliščinami, ki bi vplivale na presojo nujnosti takojšnjega prenehanja delovnega razmerja. Relevantne so okoliščine, ki se nanašajo na delovno razmerje oziroma na stranke delovnega razmerja, ne pa na druga družbena dogajanja. Tudi 27. člen Pravilnika o splošnem označevanju predpakirnih živil (Ur. l. RS, št. 36/2014) v tej zvezi ni odločilen, saj zgolj dopušča, da se v promet daje živila s pretečenim rokom, o čemer je treba prejemnike živil seznaniti. To ni povezano s tožničino kršitvijo delovne obveznosti niti takšno določilo pravilnika ne more vplivati na presojo, ali se je tožena stranka utemeljeno odločila za najstrožjo sankcijo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.

16. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka kot delodajalec pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

(1) ''Delavka je dne 25. 4. 2014, ko je bila na delu v poslovalnici D. na E. v F., skupaj s sodelavko naložila štiri rolo kontejnerje blaga in dovolila C.C., da je to blago, last družbe G. d.d. odpeljal domov, brez da bi plačal''.