Jedro

Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožnica hujšo kršitev pogodbenih obveznosti storila naklepoma. Tožnica je blago, ki bi ga morala po predpisanem postopku in s predpisanimi dokumenti predati v uničenje, dala tretjemu, da bi ga ta uporabil za prehrano živali, tako da ga je pozvala naj pride po blago in mu je blago tudi pomagala naložiti v kombi. Tožnica je vedela, kako bi morala ravnati, pa je kljub temu ravnala v nasprotju s svojimi obveznostmi, kar pomeni, da se je zavedala kršitve. Tožnica se je zavedala svojega dejanja in ga je hotela storiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 28. 5. 2014 podala tožena stranka; za ugotovitev, da je tožnica tudi po 30. 5. 2014 za nedoločen čas s polnim delovnim časom zaposlena na delovnem mestu namestnika poslovodje II, in da ji delovno razmerje 30. 5. 2014 ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto namestnika poslovodje II, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 6. 2014 dalje do vnovičnega nastopa dela prizna vse pravice iz in po delu, ter ji mesečno obračuna vsakomesečno bruto plačo, ji po odvodu vseh davkov in prispevkov izplača neto znesek vsakomesečne plače do 18. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da ji v delovno knjižico vpiše manjkajočo delovno dobo za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica 25. 4. 2014 v poslovalnici A. v B., kamor je bila začasno razporejena zaradi nadomeščanja odpuščenega poslovodje, s sodelavko pripravila štiri rolo kontejnerje blaga (skupno 863 artiklov), po telefonu poklicala C. C. in mu ponudila, da pride po blago, namenjeno za odpis, ter to blago v času, ko je bila poslovalnica že zaprta, pomagala naložiti v kombi, s katerim je C. C. prišel po blago. Sodišče je ugotovilo, da blago takrat še ni bilo odpisano in da tudi sicer morajo zaposleni z odpisanim blagom ravnati v skladu z navodili o ravnanju z odpadki, kar pomeni, da mora biti blago na podlagi predhodne odobritve vodstva maloprodajnega območja komisijsko uničeno. Sodišče je ugotovilo, da takšno ravnanje tožnice predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz 33., 34. in 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), zato je podan odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ocenilo je, da je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice, soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in glavnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica je priznala dejanske okoliščine svojega ravnanja, ne pa tudi odgovornosti in krivde za to ravnanje. Sodišče ni izvajalo nobenih dokazov v smeri ugotavljanja stopnje krivde tožnice, na podlagi posredno izvedenih dokazov pa ni mogoč materialnopravni zaključek, da se je tožnica zavedala svojega protipravnega dejanja izročitve odpisanega blaga C. C., in da ga je hotela storiti, oziroma, da se je zavedala, da lahko zaradi njenega ravnanja nastane očitana prepovedana posledica, pa je privolila, da takšna posledica nastane. Zaradi navedenega se izpodbijane sodbe glede očitane krivdne oblike ne da preizkusiti. Ravnanje, ki naj bi predstavljalo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni v nasprotju z nobenim zakonom, zato ni podana protipravnost tega ravnanja. Podano je nasprotje med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica imela pravico, da odpiše blago, in ugotovitvijo, da blago še ni bilo odpisano, ter da o tem ni odločala tožnica. Sodišče ni ugotavljalo drugih razlogov, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, razen tistih, ki jih je tožena stranka navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za te pa je bilo ugotovljeno, da ne držijo, saj ravnanje tožnice ni bilo protizakonito, ni imelo znakov kaznivega dejanja, prav tako ni šlo za protipravno prilastitev. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZDR-1 (pravilno ZPP), je podana, ker se sodišče pri utemeljevanju okoliščin in interesov, zaradi katerih naj ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je navedeno v 20. točki sodbe sodišča prve stopnje. Revizija nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je očitano kršitev možno storiti naklepoma. Razlogi izpodbijane sodbe glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kot so navedeni v 7. točki obrazložitve so neresni in v nasprotju s 6. in 21. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe. Stališče, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem navedenih okoliščin, je v nasprotju z dejansko izvedenimi dokazi in razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče bi moralo upoštevati obstoj razbremenilnih okoliščin (tožnica je navedla, da je samohranilka), vendar tega ni storilo.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe tožnice in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov glede očitane oblike krivde. Sodišče druge stopnje se je do vprašanja krivde, ki se zahteva v primeru hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, opredelilo v 12. točki obrazložitve. Stališče sodišča druge stopnje, da je tožnica očitano kršitev storila naklepoma, je povsem jasno. Med razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja sodišče druge stopnje ni nobenega nasprotja. Očitno je, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Ista kršitev naj bi bila podana zaradi nasprotja v razlogih sodbe sodišča prve stopnje glede tega, ali je tožnica imela pravico, da odpiše blago, ki mu je potekel rok trajanja. Z revizijo se izpodbija sodba sodišča druge stopnje, ta pa vsebuje povsem jasno stališče, da blago spornega dne, ko je tožnica C. C. omogočila njegov odvoz, še ni bilo odpisano, in da tožena stranka o tem takrat še ni odločila, saj takrat o tem še ni bilo nobene evidence, seznama za odpis in tudi dokument odpisa ni bil potrjen (1).

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka sklicuje na obrazložitev tožene stranke iz izredne odpovedi, pri čemer pa nosilni razlogi iz te obrazložitve (protipravno prilaščanje, tatvina) ne držijo. Razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje utemeljuje zakaj delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (teža in posledice kršitve, omajajo zaupanje tožene stranke), so povsem jasni in v tem delu izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti.

10. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Te pa so glede odločilnih dejstev naslednje: - tožnica je kot namestnica poslovodje v poslovalnici tožene stranke A. v B. osebi C. C. ponudila, da pride po blago, last tožene stranke, ki mu je potekel rok uporabe, in ga je bilo zato potrebno odpisati; - tožnica je s sodelavko pripravila štiri rolo kontejnerje blaga, šlo je za 863 artiklov, in to blago C. C. pomagala naložiti v kombi, v času, ko je bila poslovalnica že zaprta; - odvoz tega blaga ni bil evidentiran z nobenih dokumentom, čeprav nobeno blago od tožene stranke ne sme iti brez kakršnekoli evidence; - v nasprotju s poslovanjem tožene stranke je, da bi delavci blago s pretečenim rokom lahko odnesli domov ali ga dali komu drugemu; - blago, ki mu je potekel rok trajanja se na podlagi pogodbe z D. odlaga v štiri ločene sode, sledljivost takšnega blaga pa je razvidna iz dokumenta odpisa in dokumenta D.; - ko je tožnica C. C. omogočila odvoz blaga, o tem ni bilo vodene nobene evidence in tudi dokument odpisa blaga, ki ga morajo podpisati poslovodja oziroma namestnik poslovodje, oddelkovodja in nekdo od zaposlenih, še ni bil potrjen.

11. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožničino ravnanje pomeni hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi s tem sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica ni kršila kakšnih manj pomembnih delovnih obveznosti, temveč temeljne obveznosti iz delovnega razmerja. Tako je kršila obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1). Tožnica je ravnala v nasprotju s povsem jasnimi navodili tožene stranke, ki izhajajo tudi iz organizacijskega popisa, da nobeno blago ne sme od tožene stranke brez računa ali kakršnekoli evidence, ter da je z odpisanim blagom potrebno ravnati v skladu z navodili o ravnanju z odpadki. Tožničino ravnanje je sodišče pravilno opredelilo tudi kot kršitev določbe prvega odstavka 33. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opraviti delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Tožničino ravnanje pa sta sodišči pravilno opredelili tudi kot kršitev prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. S tem v zvezi je zmotno stališče tožnice, da kršitev ni podana, ker ni nastala materialna škoda, saj je C. C. blago vrnil. Za kršitev navedene prepovedi namreč zadostuje že verjetnost, da bi neko dejanje delodajalcu lahko škodilo.

12. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožnica hujšo kršitev pogodbenih obveznosti storila naklepoma. Sodišče pravilno ugotavlja, da ugotovljene kršitve sploh ni mogoče storiti drugače kot naklepoma. Tožnica je blago, ki bi ga morala po predpisanem postopku in s predpisanimi dokumenti predati v uničenje, dala tretjemu, da bi ga ta uporabil za prehrano živali, tako da ga je pozvala naj pride po blago in mu je blago tudi pomagala naložiti v kombi. Tožnica je vedela, kako bi morala ravnati, pa je kljub temu ravnala v nasprotju s svojimi obveznostmi, kar pomeni, da se je zavedala kršitve. Iz zgoraj opisanega ravnanja pa je tudi nedvomno razvidna njena volja, da stori takšno kršitev svojih obveznosti. Tožnica se je zavedala svojega dejanja in ga je hotela storiti.

13. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je izpolnjen tudi v prvem odstavku 109. člena ZDR-1 določen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri tem je sodišče v okviru „vseh okoliščin“ upoštevalo predvsem težo in posledice kršitve, v okviru presoje „interesov obeh pogodbenih strank“ pa izgubo zaupanja tožene stranke do tožnice in porušeno medsebojno razmerje. V konkretnem primeru je ravnanje tožnice, ki je blago delodajalca (pa čeprav predvideno za odpis in uničenje) mimo vseh postopkov brezplačno predala tretjemu, utemeljeno povzročilo popolno izgubo zaupanja tožene stranke do tožnice in s tem tudi nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

14. Z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Tožnica z revizijo ni uspela, kljub temu pa tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil ta dokument, ki ga sicer podpišejo trije: poslovodja oziroma namestnik poslovodje, oddelkovodja in nekdo od zaposlenih, kreiran naknadno.