Jedro

Če ASBH ne bi vlagala v sanacijo (z izdajo obveznic in prevzemom potencialnih obveznosti), tudi LB ne bi razpolagala s pozitivnim jamstvenim kapitalom, zato nekdanji delničarji LB niso upravičeni participirati pri tistem, česar brez vlaganj ASBH oziroma toženke ne bi bilo.

Glede na to, da je ASBH od LB prevzela slabe terjatve, za katere je bilo ocenjeno, da jih bo mogoče izterjati v 25 %(5), in potencialne (pogojne) obveznosti, so nekdanji delničarji LB upravičeni do sorazmernega dela morebitnega preostanka denarnega premoženja, ki ga je ASBH oziroma toženka pridobila z unovčenjem slabih terjatev in po poplačilu uveljavljanih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije.

Ugovor toženke, da terjatev tožnikov še ni zapadla, ker še niso bila rešena sukcesijska vprašanja, ni utemeljen, saj podrejene terjatve niso odvisne od rešitve sukcesijskih vprašanj.

Zmotno je sklepanje sodišča druge stopnje, da sanaciji LB in NLB nista povezani in da zaključek sanacije NLB ne pomeni tudi zaključka sanacije LB, zato sanacija LB še ni zaključena. Namreč od uveljavitve UZITUL-A LB ni več »banka«, saj od takrat dalje zgolj le še upravlja s preostankom premoženja (22.c člen UZITUL-A) in torej ne opravlja več bančnih poslov, po šestem odstavku 22.č člena UZITUL-A pa je uprava NLB morala sprejeti zaključno bilanco LB. Po ZPSS pa se sanacija izvaja zgolj v bankah in hranilnicah (1. člen ZPSS) ter z namenom preprečiti stečaj banke (22. člen ZPSS). Ker torej LB od uveljavitve UZITUL-A ni več »banka«, se tudi sanacija v njej ni več izvajala.

Sanacija LB je de facto zaključena, ko so bile unovčene slabe terjatve in poplačane uveljavljane potencialne obveznosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.928.597,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku za plačilo podrejene terjatve v višini 1.901.287,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo še o pravdnih stroških. Glede primarnega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za odvzete delnice je obrazložilo, da ni utemeljen, ker imata tožnika zoper toženko prvenstveno podrejeno terjatev; poleg tega pa tudi ni podana protipravnost ravnanja toženke. Glede podrednega tožbenega zahtevka za plačilo podrejene terjatve pa je obrazložilo, da nekdanjim delničarjem Ljubljanske banke d. d. (v nadaljevanju LB) na podlagi odločbe Banke Slovenije (v nadaljevanju BS) o uvedbi sanacije v LB pripadajo podrejene terjatve v zameno zato, ker je Agencija za sanacijo bank in hranilnic (v nadaljevanju ASBH) prevzela njihove delnice. Vendar ASBH oziroma toženki ob zaključku sanacije ne pripadajo delnice banke v sanaciji, saj jih je ASBH prevzela le kot fiduciar delničarjev in bi jih morala po zaključku sanacije vrniti, zato vrednost delnic LB skozi Novo Ljubljansko banko d. d., Ljubljana (v nadaljevanju NLB) pripada prejšnjim delničarjem kot podrejena terjatev, kar izhaja tudi iz 5. točke odločbe BS o uvedbi sanacije v LB. Ker država svoj vložek v obliki kupnine za potencialne izgube že po zakonu poplača iz unovčenja takih terjatev in iz dobička banke, se delničarji poplačajo iz morebitnega preostanka, doseženega z izterjavo terjatev ter iz vrednosti delnic, ki so bile prenesene na ASBH. Iz odločbe BS o zaključku sanacije v NLB izhaja, da se izraz „banka“ nanaša na NLB in da imajo stari delničarji LB do ASBH podrejene terjatve ter da se bo o teh odločalo v postopku privatizacije. Iz navedenega izhaja, da je usoda in višina podrejenih terjatev odvisna tudi od privatizacije NLB. Ker tožnika glede dokazovanja višine podrejene terjatve nista razpolagala z določenimi dokazi (preglednico terjatev proti dvajsetim dolžnikom banke s podatki o izterjavi, sanacijsko bilanco LB in NLB), je sodišče toženki naložilo (prvi odstavek 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), da jih predloži. Ker toženka ni predložila zaključne sanacijske bilance NLB, je sodišče štelo za resnična dejstva, ki sta jih tožnika s tem dokazom želela dokazati (peti odstavek 227. člena ZPP). Sodišče zaradi nesubstanciranosti tudi ni izvedlo s strani toženke predlaganega dokaza postavitve izvedenca finančne stroke, ker toženka ni navedla, kaj bi izvedenec sploh lahko ugotovil na podlagi pravočasno predlaganih in predloženih dokazov. Zaradi toženkine kršitve edicijske dolžnosti in posledične neizvedbe dokaza z izvedencem, je sodišče sledilo izračunu tožnikov glede izplena sanacije(1) in ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek. Obrazložilo je, da so nekdanji delničarji LB pridobili pravico od ASBH zahtevati sorazmerni del (sorazmerno z njihovo prejšnjo udeležbo v osnovnem kapitalu banke) morebitnega preostanka denarnega premoženja, ki ga bo toženka pridobila z unovčenjem terjatev in po poplačilu pogojnih obveznosti, ter obveznost iz obveznic, izdanih za odkup slabih terjatev. Vendar je menilo, da terjatev tožnikov še ni zapadla. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je zapadla ob zaključku sanacije NLB oziroma najpozneje ob njeni privatizaciji. Odločilno je dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da sanacija LB še ni zaključena. Sodišče druge stopnje je tudi vpogledalo v redni izpis iz sodnega registra in ugotovilo, da je pri LB na podlagi odločbe BS z 27. 1. 1993 še vedno vpisana zaznamba uvedbe sanacijskega postopka, na podlagi česar je sklepalo, da sanacija LB še vedno poteka. Zmotno je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da je bila z zaključkom sanacije NLB de facto zaključena tudi sanacije LB. Zapis v ugotovitveni odločbi BS z 28. 7. 1994, da se odločba o uvedbi sanacije v LB smiselno uporablja tudi v NLB, ne pomeni, da gre za eno sanacijo. Ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL-A) je določil, kaj se bo zgodilo z NLB po zaključku sanacije, pri tem pa ni določil, da bi bil zaključek sanacije obeh bank povezan. Gre torej za dve pravni osebi, ki sta bili delno povezani ob ustanovitvi NLB, vendar ne tako, kot je to razlagalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato od toženke neutemeljeno zahtevalo predložitev ene sanacijske bilance za obe banki, ki ne obstaja, niti je toženka na podlagi predpisov ni bila dolžna izdati. Sodišče druge stopnje je tako zaključilo, da bodo podrejene terjatve nekdanjih delničarjev zapadle ob zaključku sanacije LB, saj bo šele takrat mogoče ugotoviti, ali bo po poplačilu vseh upnikov ostalo še kaj premoženja, da ne bo prišlo do stečaja. Menilo je tudi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem, a ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen že po temelju, se sodišče druge stopnje s tem ni ukvarjalo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnika vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagata, da se reviziji ugodi in spremeni sodba sodišča druge stopnje tako, da se pritožbo toženke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podredno pa da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne drugemu senatu sodišča druge stopnje v novo sojenje. Sodišču druge stopnje očitata, da je ugotovilo novo dejstvo, da sanacijski postopek nad LB še ni zaključen, pri čemer je navedlo, da je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, kar pa ne drži. Poleg tega je sodišče druge stopnje to novo dejstvo ugotovilo na podlagi izvedbe dokaza (vpogled v sodni register), ki ni bil predlagan (v zvezi z ugotavljanjem zaključka sanacije). Ob tem pa je sodišče tožnikoma kršilo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter 6. člen Evropske konvencije človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Poleg tega je toženka na eni strani trdila, da je bil postopek sanacije zaključen 23. 10. 1998, na drugi pa, da sanacija LB še ni zaključena, sodišče druge stopnje pa je zmotno sledilo slednjemu. Zapadlost podrejene terjatve torej med pravdnima strankama do konca prvega naroka glavne obravnave sploh ni bila sporna, zato je sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da terjatev še ni zapadla, prekršilo 7. člen ZPP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker je toženka ugovarjala zapadlosti šele po prvem naroku, je sodišče druge stopnje storilo tudi kršitev 286.a člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Poleg navedenega pa je sodišče druge stopnje tudi zmotno presodilo, da podrejena terjatev tožnikov še ni zapadla. Sodišče druge stopnje ni uporabilo 314. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Zmotna je presoja sodišča druge stopnje, ki veže zapadlost podrejenih terjatev na poplačilo upnikov LB (kršitev 33. člena URS in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP), saj podrejene terjatve niso podrejene terjatvam upnikov LB, temveč terjatvi države iz naslova sanacije, zato so podrejene terjatve zapadle, ko je bila izpolnjena primarna terjatev, in sicer povrnjeni tekoči stroški sanacije in vrnjen dolg ASBH iz naslova obveznic (poplačilo obveznic je bilo formalno opravljeno z vrnitvijo obveznic ASBH na podlagi UZITUL-A; materialno pa najprej s prenosom delnic NLB (ki so bile izdane ravno na podlagi vrnjenih obveznic) na RS (tretji odstavek 68. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju ZZLPPO)) in nato z delno prodajo teh delnic v postopku privatizacije, ki se je zaključila 6. 9. 2002. Sodišče druge stopnje bi tako moralo upoštevati, kaj je toženka pri sanaciji LB in NLB dobila (terjatve LB ter delnice LB in NLB – dokazno breme tožnikov) in koliko je v sanacijo vlagala (toženkino trditveno in dokazno breme; vrednost obveznic (ni bila sporna), tekoči stroški sanacije (ni zatrjevala), izguba pri unovčenju terjatev (ni dokazala)). Izračun sodišča prve stopnje o višini podrejene terjatve je bil torej pravilen. Nelogično in neustavno je stališče sodišča druge stopnje, da je višina podrejenih terjatev vezana zgolj na višino izterjave slabih terjatev (ne pa tudi na vrednost delnic), saj to zadostuje zgolj za vračilo obveznic. Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo 3. točke odločbe BS o zaključku sanacije v NLB, ki določa prenehanje veljavnosti odločbe BS o uvedbi sanacije v LB v pretežnem delu in določa rok, ko preneha veljati v celoti, in 6. točke, ki zapadlost podrednih terjatev postavlja v odvisnost od privatizacije NLB (in s tem podaljšuje dospelost). Sodišče druge stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je določilo zaključek sanacije kot dogodek, ki bi povzročil zapadlost terjatve tožnikov, zato je prekršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 6. člen EKČP ter 22. in 23. člen URS. Odlaganje zapadlosti podrejene terjatve v bodočnost brez vsake opredelitve roka zapadlosti je tudi poseg v pravico do zasebne lastnine (kršitev 33. člena URS, 1. člena Protokola št. 1 k EKČP). Sodišče druge stopnje tudi ni preizkušalo sodbe sodišča prve stopnje v okviru izvedenega pravdnega postopka na prvi stopnji. Tako sploh ni upoštevalo, kaj sta pravdni stranki zatrjevali, katere dokaze sta predlagali in katera stranka nosi dokazno breme za posamezno relevantno dejstvo. Prejudiciralo je, da je bila vrednost delnic LB ob sanaciji nič, zato delničarjem nič ne pripada, s tem pa je prekršilo 7. in 8. člen ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, 6. člen EKČP ter 22. in 23. člen URS. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno menilo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti izvedbe dokaza z izvedencem, saj ni upoštevalo, da toženka pred sodiščem prve stopnje tej procesni kršitvi ni ugovarjala (primerjaj II Ips 320/2011). Sodišče druge stopnje je tudi zmotno navedlo, da listin, katerih predložitev je bila toženki naložena, ni, kljub temu da je toženka trdila, da so po raznih arhivih, zato tudi ni ugotovilo toženkine kršitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člena ZPP), ki je zagotovo podana.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

O temelju in metodi izračuna višine podrejene terjatve:

6. Revizijsko sodišče se bo najprej opredelilo do temelja in metode izračuna višine podrejene terjatve nekdanjih delničarjev LB, ker je od tega odvisen tudi odgovor na druga sporna vprašanja (zapadlost, toženkina kršitev edicijske dolžnosti, zavrnitev izvedbe dokaza z izvedencem).

7. Iz izreka odločbe BS o uvedbi sanacijskega postopka v LB izhaja, da je znesek izgub banke v bilanci uspeha 15.449 mio SIT, znesek potencialnih izgub banke pa 64.038 mio SIT. V breme jamstvenega kapitala banke se odpiše znesek izgube v višini 15.449 mio SIT, ASBH pa prevzame potencialne izgube v znesku 64.038 mio SIT in preostali znesek jamstvenega kapitala v višini 22.723 mio SIT. Po prevzemu bilančnih terjatev banke v višini 58.081 mio SIT in potencialnih obveznosti banke v višini 10.599 mio SIT, ki vsebuje potencialne izgube banke v višini 64.038 mio SIT, in prevzemu pasive (preostalega jamstvenega kapitala) v višini 22.723 mio SIT, je kapital banke 22.723 mio SIT. ASBH izda in izroči banki za prevzem bilančnih terjatev banke obveznice v višini 58.081 mio SIT ter izda in rezervira za prevzem potencialnih obveznosti banke obveznice v višini 10.599 mio SIT. Z vročitvijo te odločbe prenehajo vse pravice ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog, ki so bile delno uporabljene za odpis izgube banke, preostali del v višini 22.723 mio SIT pa je bil skupaj s potencialnimi izgubami banke v višini 64.038 mio SIT prenesen na ASBH kot podrejena terjatev delničarjev banke. Iz obrazložitve navedene odločbe BS pa izhaja, da model sanacije v svoji izvedbi v procesu sanacije vključuje tudi stare delničarje banke, ki naj bi vzpostavili podrejene terjatve do ASBH, katerih vrednost bo odvisna od rezultata unovčenja slabih terjatev banke prenesenih na ASBH. Pravice ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog prenehajo, ker se te deloma porabijo za odpis izgube, v ostalem delu (v višini 22.723 mio SIT) pa prenesejo na ASBH skupaj s približno trikrat večjim zneskom (v višini 64.038 mio SIT) potencialnih izgub. Iz priloge odločbe BS o uvedbi sanacije v LB - ocene finančnega stanja LB d.d. Ljubljana ter možnosti in ekonomske upravičenosti njene sanacije pa izhaja, da ASBH prevzame preostali jamstveni kapital banke v višini 22.723 mio SIT, ki dobi status podrejene terjatve bivših delničarjev banke do sanatorja.

8. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je jamstveni kapital računovodska kategorija, pravno pa se izraža v delnicah, zato je ASBH s prevzemom preostanka jamstvenega kapitala pridobila delnice LB. ASBH je torej prevzela delnice nekdanjih delničarjev LB, zato so le-ti pridobili podrejene terjatve do nje. To pa ne pomeni, da je višina podrejenih terjatev med drugim odvisna tudi od vrednosti delnic LB in NLB oziroma dosežene kupnine pri prodaji delnic (privatizaciji) NLB. Namreč 11. člen Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (v nadaljevanju ZPSS) določa, da mora banka, v kateri je uveden sanacijski postopek, odpisati svoje izgube in potencialne izgube v breme jamstvenega kapitala. V obravnavanem primeru pa so bile potencialne izgube v višini

64.038 mio SIT skoraj trikrat večje od preostanka (po odpisu izgub) jamstvenega kapitala v višini 22.723 mio SIT, zato je bil jamstveni kapital negativen(2), posledično pa so pravice delničarjev iz naslova delnic prenehale (prvi odstavek 12. člena ZPSS in prvi odstavek V. točke odločbe BS o uvedbi sanacije v LB), razlastitev delničarjev pa ni bila nezakonita.(3) Revizijske navedbe, da jamstveni kapital ni bil negativen, ampak je ASBH prevzela pozitivni jamstveni kapital v višini 22.723 mio SIT, niso utemeljene. ASBH je sicer res prevzela pozitivni jamstveni kapital (oziroma delnice) v navedeni višini, vendar šele potem, ko je v zameno za izdane obveznice v višini

58.081 mio SIT prevzela potencialne izgube skupaj z ustreznim delom pasive (potencialne obveznosti). Če torej ASBH ne bi vlagala v sanacijo (z izdajo obveznic in prevzemom potencialnih obveznosti), tudi LB ne bi razpolagala s pozitivnim jamstvenim kapitalom, zato nekdanji delničarji LB niso upravičeni participirati pri tistem, česar brez vlaganj ASBH oziroma toženke ne bi bilo. Navedeno pa potrjujeta tudi obrazložitev odločbe BS o uvedbi sanacije v LB in izrek odločbe BS o zaključku sanacije v NLB, iz katerih izrecno izhaja, da bo vrednost podrejenih terjatev odvisna od rezultata unovčevanja slabih terjatev LB, prenesenih na ASBH. I z njiju torej ne izhaja, da bo vrednost podrejenih terjatev odvisna tudi od vrednosti delnic oziroma od dosežene kupnine ob privatizaciji.

Podrejene terjatve niso vezane na lastniški kapital LB, posledično pa tudi niso vezane na lastniški kapital NLB, ki je bila sicer ustanovljena s premoženjem in poslovanjem LB (prvi odstavek 22.b člena UZITUL-A) ter vložki toženke (obveznice; trinajsti odstavek 22.č člena UZITUL-A).

Z modelom sanacije (

3. točka

13. člena ZPSS - prevzem potencialnih izgub skupaj z ustreznim delom pasive) , ki je bil izbran, pa imajo nekdanji delničarji LB, čeprav iz drugega naslova, vendarle vsaj možnost pričakovati, da dobijo povrnjen del sredstev, ki so jih v obliki delnic vložili v osnovni in s tem tudi jamstveni kapital LB.(4)

9. Glede na to, da je ASBH od LB prevzela slabe terjatve, za katere je bilo ocenjeno, da jih bo mogoče izterjati v 25 %(5) , in potencialne (pogojne) obveznosti, so nekdanji delničarji LB upravičeni do sorazmernega dela (sorazmerno z njihovo prejšnjo udeležbo v osnovnem kapitalu banke na podlagi delnic, katerih imetniki so bili) morebitnega preostanka denarnega premoženja, ki ga je ASBH oziroma toženka pridobila z unovčenjem slabih terjatev in po poplačilu uveljavljanih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije. Sodišče druge stopnje pa je zmotno navedlo, da se od navedenega izračuna odšteva tudi vrednost obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev, saj je LB navedene obveznice ASBH že vrnila z dnem uveljavitve UZITUL-A, vrnjene obveznice pa je ASBH prenesla na novi banki (NLB in Nova Kreditna banka Maribor d. d., Maribor) kot vplačilo kapitala (trinajsti odstavek 22.č člena UZITUL-A), na podlagi česar je ASBH pridobila delnice NLB. Kasneje pa je lastnica navedenih delnic postala toženka (tretji odstavek 68. člena ZZLPPO). Med pravdnima strankama to ni bilo sporno. Ker je bil torej toženkin vložek v sanacijo LB v obliki obveznic že vrnjen, se ne odšteva od zgornjega izračuna. To pa potrjuje tudi ugotovitev, da tudi če bi bile slabe terjatve (teoretično) sto odstotno unovčene, bi to zadostovalo zgolj za vračilo obveznic, saj je ASBH prevzela slabe terjatve v isti nominalni višini, v kateri je izdala obveznice, to pa bi posledično pomenilo, da podrejene terjatve tudi teoretično ne morejo obstajati in bi bilo nesmiselno, da so bile sploh podeljene. Poleg navedenega je ASBH oziroma toženka ravno na podlagi izdaje teh obveznic pridobila najprej delnice LB in nato še delnice NLB (ki jih je delno tudi že odsvojila), zato je za svoje vlaganje v tem delu že pridobila ustrezno nadomestno korist. O zapadlosti podrejene terjatve

10. ZOR ali Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) pojma zapadlosti ne definirata. Zapadlost pomeni, da ima upnik pravico dolžnika terjati ob določenem času in da je dolžnik že takrat dolžan plačati. Zapadlost je torej izpolnitveni čas. Čas izpolnitve obveznosti določa 289. člen OZ oziroma 314. člen ZOR (če rok ni določen), iz katerega pa je mogoče razbrati tudi, kaj v primeru, če je rok določen, in sicer lahko upnik v tem primeru zahteva izpolnitev šele ob tem času, dolžnik pa mora prav tako šele tedaj izpolniti obveznost. Na enak način ureja položaj, ko je rok določljiv, obenem pa pojasnjuje, da je rok določljiv tedaj, ko namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine zahtevajo za izpolnitev neki rok. To pravilo velja tako za izpolnitev pogodbenih kot nepogodbenih obveznosti. Rok izpolnitve obveznosti je v obravnavanem primeru določen ali vsaj določljiv, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Neutemeljene so navedbe tožnikov, da zaključek sanacije med pravdnima strankama sploh ni bil sporen. Tožnika sta trdila, da je njuna podrejena terjatev zapadla z zaključkom sanacije v NLB oziroma najkasneje z njeno privatizacijo leta 2002. Toženka pa je na eni strani navajala, da je bila sanacija zaključena s sklenitvijo pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij iz naslova premoženja ASBH in Slovenske razvojne družbe z 23. 10. 1998, vendar navedene pogodbe ni predložila, na drugi strani pa, da sanacija starih bank ne bo zaključena, dokler ne bodo rešena sukcesijska vprašanja bivših jugoslovanskih republik. Toženka se je tudi uprla predložitvi sanacijskih bilanc z navedbo, da le-te še niso bile izdelane, ker sanacija še ni končana. Kljub temu, da drži, da so trditve toženke same s sabo v nasprotju, je očitno, da je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je sanacija zaključena ali ne. Neutemeljene so tudi navedbe tožnikov, da je toženka te navedbe podala prepozno, saj jih je podala v pripravljalni vlogi z 5. 10. 2009, to pa je še pred prvim narokom, ki je bil glede podrednega tožbenega zahtevka, postavljenim s pripravljalno vlogo z 3. 9. 2009, izveden 30. 10. 2009. 12. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da ugovor toženke, da terjatev tožnikov še ni zapadla, ker še niso bila rešena sukcesijska vprašanja, ni utemeljen, saj podrejene terjatve niso odvisne od rešitve sukcesijskih vprašanj.

LB je sicer obdržala terjatve in obveznosti do nekdanjih jugoslovanskih republik (drugi in tretji odstavek 22.b člena UZITUL-A), vendar se s sukcesijo ukvarja Sklad Republike Slovenije za nasledstvo(6) , ki je nadomestil Javno agencijo Republike Slovenije za nasledstvo(7) , ki je nadomestila Sklad

Republike Slovenije za sukcesijo(8), noben od teh pa ni imel sanacijskih pooblastil. Sanacijske odločbe BS tudi ne določajo postopanja sanatorja v zvezi s sukcesijskimi vprašanji oziroma reševanje sukcesijskih vprašanj ne predstavlja „sanacije“ po odločbah BS. Z odločbo BS o zaključku sanacije v NLB je v pretežni meri prenehala veljati tudi odločba BS o uvedbi sanacije v LB, pri čemer ni bilo določeno, da bo navedena odločba dokončno prenehala veljati po rešitvi sukcesijskih vprašanj. Nobena sanacijska odločba BS se torej ne dotika rešitve sukcesijskih vprašanj, zato se le-ta niso (in se tudi ne bodo) reševala v okviru sanacije obeh bank. Ob upoštevanju metode izračuna višine podrejenih terjatev (9. točka) pa tudi sicer rešitev sukcesijskih vprašanj ne vpliva na izračun višine podrejenih terjatev.

13. Revizijski očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe o nezapadlosti podrejene terjatve materialnopravno zmotni, je utemeljen, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

14. Zmotno je sklepanje sodišča druge stopnje, da sanaciji LB in NLB nista povezani in da zaključek sanacije NLB ne pomeni tudi zaključka sanacije LB, zato sanacija LB še ni zaključena. Namreč o d uveljavitve UZITUL-A LB ni več »banka«, saj od takrat dalje zgolj le še upravlja s preostankom premoženja (22.c člen UZITUL-A) in torej ne opravlja več bančnih poslov, po šestem odstavku 22.č člena UZITUL-A pa je uprava NLB morala sprejeti zaključno bilanco LB. Po ZPSS pa se sanacija izvaja zgolj v bankah in hranilnicah (1. člen ZPSS) ter z namenom preprečiti stečaj banke (22. člen ZPSS). Ker torej LB od uveljavitve UZITUL-A ni več »banka«, se tudi sanacija v njej ni več izvajala.

15. Z UZITUL-A pa je bila ustanovljena NLB, na katero je bilo preneseno poslovanje in premoženje LB (prvi odstavek 22.b člena UZITUL-A) i n je imela že ob ustanoviti status banke v sanaciji (peti odstavek 22.č člena UZITUL-A). Z ugotovitveno odločbo BS z 28. 7. 1994 je bilo določeno, da ker je bilo na NLB preneseno premoženje in poslovanje LB, se odločba o uvedbi sanacije v LB smiselno uporablja tudi v NLB ter se skladno z ZPSS sanacija v njej nadaljuje vse do trenutka, ko bo le-ta izpolnjevala vse kriterije za poslovanje po Zakonu o bankah in hranilnicah. Iz odločbe BS o zaključku sanacije v NLB z 6. 6. 1997 izhaja, da se z dnem uveljavitve te odločbe postopek sanacije NLB zaključi in da med drugim preneha veljati tudi odločba BS o uvedbi sanacijskega postopka v LB (razen glede rezerviranih obveznic, ampak samo do dokončne zapadlosti zunajbilančnih obveznosti banke) ter da se bo lastnik banke odločal o podrejenih terjatvah starih delničarjev banke do ASBH v postopku privatizacije NLB glede na rezultat unovčenja slabih terjatev banke, ki so bile prenesene na ASBH. Na podlagi navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili sanaciji LB in NLB povezani oziroma je šlo za eno samo sanacijo, saj se je sanacija v LB zaključila z uveljavitvijo UZITUL-A, a se je hkrati nadaljevala v NLB, v kateri pa se je zaključila z odločbo BS o zaključku sanacijskega postopka v NLB. Če se ob zaključku sanacije NLB ne bi predpostavljalo, da sta tako sanacija LB kot tudi sanacija NLB zaključeni oziroma da gre za enotno sanacijo, z odločbo BS o zaključku sanacije v NLB ne bi prenehala veljati tudi odločba BS o uvedbi sanacijskega postopka v LB, niti se z njo ne bi odločalo o podrejenih terjatvah nekdanjih delničarjev LB. Da je šlo pri sanaciji LB in NLB za eno samo sanacijo, izhaja tudi iz obrazložitve odločbe BS o zaključku sanacijskega postopka v NLB, v kateri sodišče operira zgolj z izrazom banka (iz izreka izhaja, da se ta izraz nanaša na NLB), vendar je očitno, da se enkrat nanaša na NLB, drugič pa na LB. Tako je na primer navedeno, da je bil v banki (torej NLB) uveden sanacijski postopek z odločbo o začetku sanacije v LB z 27. 1. 1993. Če torej BS šteje, da se je sanacija NLB začela že 27. 1. 1993, ko NLB še sploh ni bila ustanovljena, potem je očitno, da gre pri sanaciji LB in NLB za eno samo sanacijo. Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da sta bili najkasneje ob zaključku sanacije NLB zaključeni sanaciji obeh bank oziroma zaključena enotna sanacija.

16. Navedbe sodišča druge stopnje, da se po zaključku sanacije poslovanje NLB nadaljuje po predpisih o bankah (petnajsti odstavek 22.č člena UZITUL-A), da od takrat dalje poslovanje NLB ni več povezano z LB in da 22.d člen UZITUL-A določa, kaj se prenese na NLB, tu pa ni terjatev tožnikov, so sicer pravilne, vendar povsem pravno nerelevantne za odločitev v tej zadevi, saj tožnika nimata terjatve do NLB, ampak do ASBH. Povsem nepomembno je tudi, kaj se dogaja z NLB po zaključku sanacije.

17. Sodišče druge stopnje je tudi materialnopravno zmotno zgolj na podlagi v sodnem registru zaznamovane uvedbe sanacijskega postopka v LB ugotovilo, da sanacija LB še ni zaključena. Namreč sanacijske odločbe BS so oblikovalne, zato formalni zaključek sanacije nastopi z izdajo odločbe BS o zaključku sanacije, sam vpis (oziroma izbris zaznambe) v sodni register pa bi bil zgolj deklaratorne narave. Poleg tega ni pomembno, ali je bila sanacija formalno zaključena in v sodnem registru izbrisana zaznamba začetka sanacijskega postopka, ampak ali je bila sanacija de facto zaključena, saj bi sicer toženki omogočili, da s tem, da sanacije nikoli formalno ne zaključi, doseže, da njena obveznost nikoli ne bo zapadla.

18. Če izhajamo iz zgornje predpostavke, da podrejene terjatve zapadejo, ko se sanacija de facto zaključi, je treba najprej ugotoviti, kaj je to sanacija oziroma katere aktivnosti izvaja sanator v sanaciji, kar določa 16. člen ZPSS.(9) Sanator izvaja tiste od navedenih poslov ali nalog, ki so v skladu z izbrano metodo sanacije iz 13. člena ZPSS. Pri sanaciji LB je bila, kot izhaja iz odločbe o uvedbi sanacije v LB, uporabljena metoda sanacije iz 3. točke 13. člena ZPSS - prevzem potencialnih izgub skupaj z ustreznim delom pasive. Glede na izbrano metodo sanacije je ASBH torej opravljala predvsem naloge iz 2., 4. in 5. točke 16. člena ZPSS, ki so podrobneje definirane v 18.(10), 19.(11) in 20.(12) členu ZPSS. Glede na navedeno in pod 9. točko predstavljeno metodo izračuna višine podrejene terjatve revi zijsko sodišče ugotavlja, da je bila sanacija LB de facto zaključena, ko so bile unovčene slabe terjatve in poplačane uveljavljane potencialne obveznosti.

19. V spisu ni dokaza o tem, kdaj so se sanacijske aktivnosti dejansko zaključile, vendar pa je to mogoče ugotoviti na naslednji način. Namreč ASBH, ki je bila ustanovljena izključno zaradi opravljanja poslov oziroma nalog sanatorja (14. člen ZPSS), je 14. 2. 1998 prenehala delovati oziroma od takrat dalje opravlja zgolj še dejanja, ki so nujno potrebna za upravljanje s sredstvi in obveznostmi ter za prenos teh sredstev in obveznosti na druge subjekte (drugi odstavek 1. člena Uredbe o prenehanju delovanja Agencije Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic), iz česar logično sledi, da tudi ni več izterjevala slabih terjatev in plačevala potencialnih obveznosti oziroma izvajala sanacijskih nalog.

20. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da se je sanacija de facto zaključila najkasneje 14. 2. 1998. Takrat bi podrejene terjatve tudi zapadle, če ne bi bilo z odločbo BS o zaključku sanacije v NLB določeno, da se bo toženka v postopku privatizacije NLB odločala o podrejenih terjatvah, s čimer je bila zapadlost podrejenih terjatev naknadno odložena do privatizacije NLB.(13) Privatizacija je bila opravljena

6. 9. 2002, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Na podlagi vsega navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da so podrejene terjatve nekdanjih delničarjev LB zapadle najkasneje 6. 9. 2002. O uveljavljanih bistvenih kršitvah določb postopka:

21. Očitek tožnikov, da je sodišče druge stopnje ugotovilo novo dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo, in sicer da sanacija LB še ni bila zaključena, ob tem pa zmotno predpostavljalo, da je to odločilno dejstvo ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je sicer res zmotno navedlo, da je to dejstvo ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo ravno nasprotno, in sicer da je bila sanacija LB že zaključena. Vendar kljub temu ne gre za ugotovitev novega dejstva, ker vprašanje zaključka sanacije LB ni dejansko ampak materialnopravno vprašanje.

22. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče druge stopnje izvedlo dokaz - vpogled v sodni register, ki ni bil predlagan oziroma ni bil predlagan za ugotovitev zaključka sanacije. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta tožnika predlagala izvedbo navedenega dokaza, res pa ne v zvezi z zaključkom sanacije. Vendar razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP) ne gre tako daleč, da sodišče na podlagi izvedbe določenega dokaza ne sme ugotoviti nobenega drugega dejstva, razen dejstva, glede katerega je bil ta dokaz predlagan. Pomembno je zgolj, da sodišče ne ugotovi kakega dejstva, ki ni bilo zatrjevano, v obravnavnem primeru pa to ni bilo storjeno, saj je toženka, kot navedeno pod 11. točko, pravočasno zatrjevala, da sanacija še ni zaključena. Napačno postopanje sodišča druge stopnje v zvezi z vpogledom v sodni register bi bilo lahko v tem, da sodišče druge stopnje tega dokaza ni izvedlo na glavni obravnavi, saj ga sodišče prve stopnje predhodno ni izvedlo (druga alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP), vendar te kršitve tožnika nista uveljavljala. Tožnika pa sta uveljavljala kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kljub temu pa ne gre za navedeno kršitev, ampak za zmotno uporabo materialnega prava, saj sama izvedba tega dokaza temelji na zmotnem stališču, da je za sklep o nezaključku sanacije bistveno zgolj, da je v sodnem registru še vedno vpisana zaznamba začetka sanacije (glej 17. točko).

23. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj je zaključek sanacije ključen za zapadlost podrejenih terjatev, saj je navedlo, da bo šele takrat mogoče ugotoviti, ali bo po poplačilu upnikov ostalo dovolj premoženja, da ne bo prišlo do stečaja. Navedeni razlogi sicer niso v celoti točni (glej od 10. do 20. točke), vendar gre v tem primeru za zmotno uporabo materialnega prava, ne pa za uveljavljano kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

24. Utemeljeni so očitki tožnikov, da je sodišče druge stopnje odgovarjalo na nekatere domnevne trditve tožnikov, ki pa jih v resnici nista podala. Tako ne drži, da sta tožnika zatrjevala, da bi sodišče moralo opraviti preizkus, ali bi toženka že morala poplačati tožnike, ker bi sanacija LB že bila lahko zaključena (12. točka izpodbijane sodbe), zato so neutemeljene tudi navedbe, da se tožnika v tem delu opirata na že izčrpano odškodninsko podlago. Prav tako tožnika nista zatrjevala, da ker toženka ni predložila sanacijske bilance LB, to pomeni, da je bila sanacija LB že zaključena, opustitev pa je podlaga za izpolnitveni zahtevek tožnikov (12. točka izpodbijane sodbe). Enako velja za navedbo, da sta tožnika v odgovoru na pritožbo trdila, da so bile podrejene obveznosti prenesene na NLB (8. točka izpodbijane sodbe). Z zmotnim povzemanjem tožbenih trditev in navedb odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje prekršilo četrti odstavek 324. in prvi odstavek 360. člena ZPP, te kršitve pa bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato je sodišče druge stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

25. Glede edicijske dolžnosti toženke pa so neutemeljene tako navedbe sodišča druge stopnje kot tudi revizijske navedbe tožnikov. Sodišče prve stopnje je namreč toženki naložilo, naj predloži preglednico terjatev proti dvajsetim dolžnikom banke s podatki o izterjavi, sanacijsko bilanco LB, sanacijsko bilanco NLB oziroma enotno sanacijsko bilanco (otvoritveno in zaključno oziroma po stanju ob zaključku sanacije nad NLB). Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je potrebno ločiti bilance LB in NLB ter bilance ASBH. T ožnika nimata terjatve do LB ali NLB, ampak do ASBH oziroma toženke, zato niso pravno relevantne bilance LB in NLB, ampak bilance ASBH, iz katerih izhaja uspešnost unovčenja slabih terjatev, višina uveljavljanih pogojnih obveznosti ter stroški sanacije. Iz zgoraj povzetega navodila toženki pa ne izhaja, da ji je sodišče naložilo predložitev navedenih bilanc ASBH, ampak bilance LB in NLB. Tožnika sicer apelirata na to, da so bile z navodilom mišljene navedene bilance ASBH, vendar to ni bilo dovolj jasno izraženo, da bi lahko toženki pripisali negativne posledice kršitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člena ZPP). Glede na navedeno pa je materialnopravno zmotna tudi navedba sodišča druge stopnje, da toženka ne more predložiti enotne sanacijske bilance za obe banki, ker ne obstaja, saj nista pravno relevantni bilanci LB in NLB, ampak bilance ASBH. Nepomemben je tudi revizijski očitek, da se je toženka uprla predložitvi zahtevanih bilanc z navedbami, da jih ne more predložiti, ker so po raznih arhivih, ker je že samo navodilo za predložitev dokazov temeljilo na zmotni uporabi materialnega prava glede tega, katere bilance so pomembne, oziroma samo navodilo ni bilo dovolj jasno. Nižji sodišči pa sta tudi spregledali, da je toženka predložila dokaz o višini izterjanih terjatev (B3 - tabela unovčenja terjatev, ki jih je ASBH prejela od bank v sanaciji).

26. Glede revizijskih izvajanj, da je sodišče druge stopnje zmotno navedlo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti izvedbe dokaza z izvedencem, ker bi morala toženka neizvedbi navedenega dokaza ugovarjati že pred sodiščem prve stopnje, revizijsko sodišče opozarja, da predlagatelj dokaza tega ni dolžan storiti že na glavni obravnavi, če sodišče prve stopnje že na njej ne navede razlogov za zavrnitev izvedbe dokaza. Namreč stranka, ki je dokaz predlagala, ne more vedeti, ali je bila procesna kršitev storjena, dokler sodišče svoje odločitve ne obrazloži. Kršitve, za katero ne more vedeti, ali je bila storjena, pa stranka ne more uveljavljati.(14)

27. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (glede zapadlosti podrejene terjatve) pa sodišče druge stopnje ni izčrpalo pritožbenih razlogov (glede toženkine kršitve edicijske dolžnosti, zavrnitve izvedbe dokaza z izvedencem in višine podrejene terjatve), zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Izpodbijano sodbo je bilo treba razveljaviti tudi zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka, ki jo je storilo sodišče druge stopnje (24. točka; prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju po ponovni presoji zapadlosti in metode izračuna višine podrejene terjatve navesti tudi razloge o tem, ali je sodišče prve stopnje toženki pravilno pripisalo negativne posledice kršitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člena ZPP) ter posledično utemeljeno zavrnilo tudi izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Upoštevajoč odgovor na navedena pritožbena očitka pa bo moralo presoditi tudi pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede višine podrejene terjatve, pri čemer bo moralo, če bo ocenilo, da je potrebno izvesti kake dokaze, ki so bili predlagani, pa jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljaviti tudi sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo temu sodišču v novo sojenje.

28. Tožnika sta zaradi nepoštenega sojenja za primer razveljavitve predlagala tudi vrnitev zadeve drugemu senatu sodišča druge stopnje, vendar revizijsko sodišče ni našlo okoliščin, ki bi to utemeljevale.

29. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Podrejene terjatve: ((vrednost ene delnice ob privatizaciji (163,89 EUR) + vrednost unovčenih terjatev na delnico (16,25 EUR)) – strošek sanacije na delnico (83,51 EUR))ךtevilo delnic LB, s katerimi sta tožnika razpolagala (11.601) = 1.901.287,90 EUR.

(2) Negativni jamstveni kapital izhaja tudi iz 2. strani O cene finančnega stanja LB d.d. Ljubljana ter možnosti in ekonomske upravičenosti njene sanacije.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS U 229/93 z dne 12. 10. 1994. (4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS U 229/93 z dne 12. 10. 1994. (5) Oziroma so bile ocenjene kot 75 % izguba (6. stran obrazložitve odločbe o uvedbi sanacije v LB).

(6) Zakon o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo.

(7) Zakon o preoblikovanju Sklada Republike Slovenije za sukcesijo in ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za nasledstvo.

(8) Zakon o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo.

(9) V sanacijskem postopku opravlja sanator naslednje posle oziroma naloge: 1. začasno ali trajno kupuje potencialne izgube; 2. prevzema potencialne izgube skupaj z ustreznim delom pasive;

3. upravlja s kupljenimi potencialnimi izgubami; 4. upravlja potencialne izgube, ki jih je prevzel od banke v sanaciji skupaj z ustreznim delom pasive;

5.

prodaja trajno kupljene potencialne izgube oziroma potencialne izgube, ki jih je prevzel skupaj z ustreznim delom pasive;

6.

daje kredite banki v sanaciji oziroma banki, ki je prevzela banko v sanaciji; 7. kupuje delnice banke v sanaciji; 8. organizira prodajo delnic banke v sanaciji drugim subjektom;

9. organizira prevzem banke v sanaciji s strani druge banke, navedene v odločbi BS o uvedbi sanacijskega postopka.

(10) Sanator upravlja potencialne izgube in ustrezni del pasive, ki jih je prevzel od banke v sanaciji.

(11) Ko sanator prevzame od banke v sanaciji potencialne izgube skupaj z ustreznim delom pasive, obvesti o tem dolžnike oziroma upnike banke iz prevzetih potencialnih izgub oziroma pasive.

(12) Sanator izvaja ukrepe, ki so potrebni za realizacijo in prodajo kupljenih potencialnih izgub. Sredstva, ustvarjena z realizacijo in prodajo trajno kupljenih potencialnih izgub, so sredstva Republike Slovenije. Sredstva, ki jih je Republika Slovenija zagotovila za sanacijo banke, mora banka v sanaciji vrniti Republiki Sloveniji iz sredstev, ustvarjenih s prodajo trajno kupljenih potencialnih izgub.

(13) To pa ne pomeni, da so nekdanji delničarji LB upravičeni do participacije pri kupnini, ki jo je toženka dosegla s prodajo delnic NLB, za kar se zavzemata tožnika. Razloge za to je revizijsko sodišče navedlo že pod 8. točko. Z določbo ,

da se bo toženka v postopku privatizacije NLB odločala o podrejenih terjatvah, je bila torej določena zgolj zapadlost podrejene terjatve, ne pa tudi njena metoda izračuna.

(14)

Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 425/2011 z dne 25.09.2012.