Jedro

Tožeča stranka in vsi delničarji bodo morali počakati na zaključek sanacije Ljubljanske banke in tedaj bo moč ugotoviti, ali bodo njihove "podrejene" obveznosti moč izterjati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (II in III) spremeni tako, da pravilno glasi: "Zavrne se podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.901.287,90 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 455.624.632,35 SIT od 06. 09. 2002 do 31. 12. 2006, od 1.901.287,90 EUR pa od 01. 01. 2007 dalje do plačila in pravdne stroške.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške odmerjene na 4.583,53 EUR v roku petnajst dni od prejema te sodbe in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožeča stranka krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine 1.928.597,30 EUR s pripadki. Ugodilo je podrednemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 1.901.287,90 EUR s pripadki in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavitev in odločitev v novo sojenje. Povzema navedbe sodbe, katere šteje za točne in sicer o nastanku NLB in Agencije Republike Slovenije za sanacije bank in hranilnic. Napačno pa sodišče na podlagi 6. točke odločbe Banke Slovenije o zaključku sanacijskega postopka šteje, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ustavni Zakon ni predvidel, da se sanacija LB d.d. nadaljuje v NLB d.d. in da se opravi o sanaciji iste banke oziroma iste sanacijske bilance. Ne drži, da bi bile vrednosti delnic enake. Bivšemu delničarju LB d.d., delnice NLB d.d., ne pripadajo. Sodišče zavzame logiko, da naj bi LB d.d. v času sanacije imela 22.723 mio SIT pozitivnega jamstvenega kapitala in da sploh ni bila v izgubi. To pa ne drži, saj je bil zato uveden sanacijski postopek in izguba gre v breme jamstvenega kapitala. Izgube so znatno presegle jamstveni kapital in iz odločbe o uvedbi sanacije LB d.d. izhaja, da je znesek izguba banke o bilanci uspeha ob navedbi sanacije znašal 14.449 mio SIT, znesek potencialnih izgub pa 64.038 mio sit. Izgube so bile trikrat večje od jamstvenega kapitala, kar je ugotovilo že vrhovno sodišče v upravnem sporu zoper odločbo Banke Slovenije. Ob uvedbi sanacije je bila torej vrednost kapitala negativna, izguba odpisana v breme jamstvenega kapitala, preostanek jamstvenega kapitala pa ni zadoščal za pokritje potencialnih izgub, ki so bile ocenjene na 64,38 mio SIT in na potencialne obveznosti banke 10.599 mio SIT. Delnice LB d.d. na dan uvedbe sanacije niso imele nobene vrednosti. Zato sodišče napačno ugotavlja, da je ASBH kupila na podlagi odločbe o sanaciji za 58.081 mio SIT terjatev in zato izdala obveznosti. Obveznice niso bile plačilo za slabe terjatve. To bi se izvedlo po realni in ne po nominalni vrednosti. To tudi izhaja iz pravnega mnenja dr. N.. Zmotno sklepa sodišče, da ob zaključku sanacije ne pripadajo delnice banke v sanaciji in da bi jih moralo ob zaključku sanacije vrniti. Z odločbo Banke Slovenije so prenehale pravice na podlagi kapitalskih vlog, kar izhaja iz 12. člena ZPSS in iz 5. točke odločbe Banke Slovenije o uvedbi sanacije. Zato so osebe, ki so bili delničarji LB, izgubile korporacijske pravice, imetnik delnic je postala ASBH. ASBH je delnice prevzela kot fiduciar in bi jih morala ob zaključku sanacije vrniti. Republika Slovenija se ni mogla poplačati za sanacijo iz dobička, ker se ta v času sanacije ne izplačuje. Država je zagotovila sredstva za sanacijo iz proračuna. Tudi v odločbi Ustavnega sodišča U-I-20/99 je bilo ugotovljeno, da je bil LB d.d. prezadolžena in da je zato Republika Slovenija izvedla sanacijo. Z odločbo Banke Slovenije so korporacijske pravice prenehale, tožniki pa so bili t.i. podrejene terjatve. Ni pravilno stališče, da je vrednost delnice LB d.d. enaka vrednosti NLB d.d.. Delničarji LB d.d., niso sodelovali pri sanaciji in delnice so bile brez vrednosti ob uvedbi sanacijskega postopka. Poleg tega je sporna tudi višina, saj je sodišče samo brez izvedenca izračunalo vrednosti, za kar nima potrebnega znanja. Sodišče šteje obveznice za poplačane v višini 58,81 mio SIT ter iz dobička banke, kar je nemogoče, saj je šlo za sanacijo. Sodišče je naložilo toženi stranki nemogoče in sicer naj predloži sanacijsko bilanco d.d. ter bilanco NLB d.d. oziroma enotno sanacijsko bilanco, kar ne obstaja. Za odločitev o zaključku sanacije je treba ugotoviti rezultat unovčenja slabih terjatev in ne morebiti celoten rezultat sanacije, ki se odraža v nastanku pozitivnega kapitala in pozitivnega poslovanja bank. Tožena stranka je reševala banko, katere propad bi imel hude narodno gospodarske posledice. Zato je absurdno, da sodišče sklepa, da tožnikom pripadajo vrednosti delnic, kot so bile dosežene ob delni prodaji delnic NLB d.d. v letu 2002. Tudi vrednost delnic je napačno izračunana.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zlasti se sklicuje na odločbo Banke Slovenija o sanaciji LB. Tožnika sta pridobila podrejeno terjatev iz naslova neodpisanega jamstvenega kapitala in ne iz naslova prenešenih terjatev. Gre za postopek v LB, ki se je nadaljeval v NLB in je neodpisani jamstveni kapital LB, ki je bil prenešen na ASBH jamstveni kapital NLB. Zato je pravilno sodišče sklepalo, da je odločilna odločba o sanaciji NLB, saj jih Banka Slovenije obravnava kot delničarje NLB. Sodišče mora pri pravni podlagi oceniti odločbo Banke Slovenije skozi načelo zakonitosti. Vztraja, da je zaključek sanacije NLB hkrati tudi zaključek sanacije LB. Pritožba zmotno šteje, da je vrednost delnic LB ob uvedbi stečaja enaka nič. Banka Slovenije je v odgovoru na dopolnitev tožbe v postopku U 229/93 zapisala, da kljub temu, da je ugotovljeno, da je vrednost delnic enaka nič, delničarjem zaradi narodno gospodarskega pozitivnega efekta priznava podrejeno terjatev proti sanatorju banke in to je potrdila tudi vlaga Republike Slovenije. Zato je relevantna le vrednost delnice ob zapadlosti podrejene terjatve, to je ob zaključku sanacije NLB, ko je bila privatizirana. Obširno analizira odločbo Banke Slovenija o sanaciji. Izračun višine terjatve in zapadlost terjatve je pravilna tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zmotno pritožba meni, da se na koncu odšteje znesek izdanih obveznic, ker je terjatev tožnikov podrejena. Če bi se podrejena terjatev poplača le iz sredstev, pridobljenih z unovčenjem slabih terjatev, ni jasno, zakaj naj bi se o podrejenih terjatvah odločalo v postopku privatizacije NLB. Dobiček se ni izplačeval, zato je pravilnost izračuna podana. Tožena stranka svojih dokazov ni predložila in ni želela predložiti sanacijskih bilanc, saj bi iz nje izhajalo, da so na aktivni strani delnice NLB, kar bi dokazovalo, da ima tožeča stranka prav.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine zaradi 11.601 imenskih delnic LB d.d., katere lastnika sta bila in katere so jim bile odvzete in niso bile vrnjene in zavrnilo podlago, da je šlo za protipraven odvzem vrednostnih papirjev. Tožeča stranka se proti temu delu ni pritožila, sodba je postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki zahteva izpolnitev oziroma plačilo podrejenih terjatev. Strinjalo se je s pravno kvalifikacijo tožeče stranke, da ker je Ustavni zakon predvidel, da ima NLB d.d. že ob ustanovitvi status banke v sanaciji, to pomeni, da se sanacija v LB d.d. nadaljuje v NLB d.d. in se opravi v okviru iste sanacijske bilance, ki se le razdeli na dva dela. Postavilo se je na stališče, da se to vidi že iz odločbe Banke Slovenije o sanacijskem postopku v NLB z dne 28. 07. 1994, saj se odločba o sanaciji smiselno uporablja tudi v NLB ter bi se zato na pasivni strani bilance morale vnesti podrejene terjatve prejšnjih delničarjev LB, na aktivni pa delnice NLB. Svojo obrazložitev utemelji še na 20. členu ZPSS (Zakon o predsanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic, Ur. list RS, 1/91 in 46/93). Ta člen določa, katera sredstva pripadajo toženi stranki in med drugim tudi sredstva, ki jih ASBH ustvari z unovčenjem prenešenih terjatev (so sredstva RS). Sodišče prve stopnje še ugotavlja, da ker je sanacija NLB opravljena, ob zaključku sanacije državi ne pripadajo delnice banke v sanaciji, in bi morala ASBH delnice po sanaciji vrniti in tožečim strankam zato pripadajo vrednosti delnic. Tudi iz odločbe Banke Slovenija z dne 28. 07. 1994, po stališču sodišča prve stopnje izhaja, da se smiselno odločba o uvedbi sanacijskega postopka v LB uporablja tudi za NLB in je torej zaključek sanacije NLB tudi zaključek v LB. Moralo bi biti prikazano vse v enotni sanacijski bilanci LB ter bilanci NLB kot enotni sanacijski bilanci. Zato bi tožena stranka morala predložiti sodišču bilanco sanacije NLB oziroma bilanco po stanju ob zaključku sanacije NLB in se tako razbremeniti obveznosti plačila. Ker tega tožena stranka ni predložila enotne sanacijske bilance po stanju ob zaključku sanacije NLB, je sodišče obračunalo enako kot je bil predlog tožeče stranke, vrednost "izplena" po sanaciji NLB, izračunalo vrednost delnice v času privatizacije v letu 2002 in tako dobilo znesek 163,89 EUR na delnico. Menilo je tudi, da je tožena stranka dobila po sanaciji več, kot je vložila v sanacijo NLB (obrazložitev pod točko 40 sodbe) in ni verjelo toženi stranki, da je le 22,43 % prenešenih slabih terjatev LB unovčila in da je bila vrednost delnic LB ob prenosu na ASBH enaka nič.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je zahtevek na izpolnitev podrednih terjatev zapadel ob sanaciji NLB in najpozneje ob privatizaciji LB in da za izplačilo vrednosti delnic tožeče stranke obstaja pravna podlaga. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke (358. člen ZPP). V pretežni meri je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, razen presojo listin (odločb Banke Slovenija), katere bo pritožbeno sodišče navedlo in razlagalo v nadaljevanju sodbe, pač pa je zmotno uporabilo 20. člen ZPSS in Ustavni zakon o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 45/1/91).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno opisalo potek sanacijskega postopka LB d.d., ki je bil začet na podlagi odločbe Banke Slovenije z dne 27. 01. 1993 (priloga A13) in ugotovilo, da je ustanovljena Agencija za sanacijo bank in hranilnic (v nadaljevanju ASBH) bila sanator (14. člen ZPSS). Sanacijski postopek nad LB je bil uveden na podlagi ZPSS na predlog regulatorja oziroma Banke Slovenija (7. člen). Sanator je določen v 14. členu in ta je bila določena ASBH. Pritožbeno sodišče šteje za pomembno še, da je tedanji ZPSS v 20. členu določal, da sredstva, ustvarjena z realizacijo in prodajo trajno kupljenih potencialnih izgub, so sredstva Republike Slovenije, sredstva, ustvarjena z realizacijo in prodajo začasno kupljenih potencialnih izgub, pa so sredstva banke v sanaciji. Sredstva, ki jih Republika Slovenija zagotovi za sanacijo banke, mora banka o sanaciji vrniti Republiki Sloveniji iz sredstev, ustvarjenih s prodajo trajno kupljenih potencialnih izgub. V 22. členu je bilo določeno, da če Banka Slovenije v sanacijskem postopku ugotovi, da banke ni mogoče sanirati, izda odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka nad banko. Za odločilno je treba šteti še dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sanacija LB d.d., še ni zaključena. Pritožbeno sodišče pa je vpogledalo v redni izpis iz sodnega registra in ugotovilo, da je pri LB d.d., Ljubljana še vedno vpisana zaznamba uvedbe sanacijskega postopka na podlagi odločbe Banke Slovenija z dne 27. 01. 1993 in da je torej banka še zmeraj v postopku sanacije.

8. Glede položaja tožnikov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da imajo položaj lastnikov podrejenih obveznosti. Ni v spisu dokaza kot trdi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da so podrejene obveznosti bile prenesene na NLB. Zaradi učinkov odločbe Banke Slovenija o uvedbi sanacije je prišlo do prenosa korporacijskih pravic, saj je z oblikovalno odločbo Banka Slovenije prenesla vse korporacijske pravice na ASBH in s tem vzpostavila t.i. podrejene terjatve do agencije (sedaj nesporno do tožene stranke). Bivši delničarji banke so zato na podlagi odločbe Banke Slovenija pridobili v razmerju do ASBH pravico zahtevati sorazmerni del (sorazmerno z njihovo prejšnjo udeležbo v osnovnem kapitalu banke na podlagi delnic, katerih imetnik so bili) morebitnega preostanka denarnega premoženja, ki ga bo tožena stranka pridobila z unovčenjem terjatev, ki so prišle nanjo in po poplačilu pogojnih obveznosti, ki jih je na podlagi odločbe tožena stranka prevzela, obveznost iz obveznic izdanih za odkup slabih terjatev (primerjaj argumente Pravnega mnenja, dr. N., priloga B1). Pritožbeno sodišče poudarja, da je ta odločba Banke Slovenija oblikovalna in je torej ustvarila določene pravice in dolžnosti med pravdnimi strankami. Odločba je bila tudi preizkušena pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije in Ustavnem sodišču RS in zato pritožbeno sodišče šteje odvzem korporacijskih pravic tožečim strankam za zakonit in ni protipraven. Na podlagi 3. člena ZPSS, se sanacijski postopek o banki uvede, kadar potencialne izgube zaradi rizičnosti naložb in aktivnosti, izven bilančnih postavk predstavljajo več kot 50 % zneskov jamstvenega kapitala banke. Na podlagi obstoječega stanja, ko sanacija banke še ni zaključena, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je napačen pravni sklep sodišča prve stopnje, da obstaja pravni zaključek sanacije in "dejanski zaključek sanacije banke LB". Sodišče prve stopnje namreč šteje, da je pravna usoda LB in NLB povezana, ker je tudi NLB bila ustanovljena s statusom v sanaciji in ker je sanacija NLB bila zaključena in je banka privatizirana; tako naj bi bila defacto opravljena sanacija LB.

9. Z Ustavnim zakonom o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je s členom 22.č med drugim bila ustanovljena NLB d.d.. Res je imela status banke v sanaciji in res jo je začasno upravljala ista agencija kot LB. Vendar je že v Ustavnem zakonu določeno, da ima NLB zaključno bilanco iz 22.b člena Ustavnega zakona, da mora izdelati otvoritveno bilanco na dan uveljavitve tega zakona. Zlasti pa je v 22.č členu določeno, da se po zaključku sanacije banka oziroma poslovanje banke nadaljuje po predpisih o bankah. To pomeni, da po zaključku sanacije poslovanje NLB ni več povezano z LB. Kaj se prenese na NLB, določa 22. d člen in tu ni terjatev tožnikov. V tretjem odstavku 20. člena ZPSS, je bilo določeno, da sredstva, ki jih Republika Slovenija zagotovi za sanacijo banke, mora banka po sanaciji vrniti Republiki Sloveniji iz sredstev, ustvarjenih s prodajo trajno kupljenih potencialnih izgub. Ker je bila sanacija NLB nesporno opravljena iz sredstev tožene stranke, tožena stranka je to opravila po posebnem predpisu (Zakon o jamstvu Republike Slovenije za obveznice, izdane zaradi sanacije bank in hranilnic, Zakon o zamenjavi obveznic Republike Slovenije z obveznicami Agencije RS za sanacijo bank in hranilnic in Zakon o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe), so bila za sanacijo bank zagotovljena državna sredstva. Namen izdaje obveznic je bil zagotoviti odkup potencialnih izgub bank (2. člen ZOJO) in za odkup slabih terjatev in prevzem izpolnitve potencialnih obveznosti. Pomembno v tej zadevi je tudi, da je bila NLB ustanovljena z Ustavnim zakonom, ki je bil namenjen zaščiti finančnega in gospodarskega sistema Republike Slovenije pred uveljavljanjem terjatev tujih upnikov in ni bil namenjen sanaciji bank. S tem, ko je prišlo do ustanovitve NLB, katere lastnik je res bila tožena stranka (po ASBH), to še ne pomeni, da je to ista banka kot LB in s tem, da so njune bilance povezane. Ni moč enačiti zaključka sanacije NLB in LB. Tako ni nastopila "defacto sanacija" LB. Pritožbeno sodišče ne razlaga določbe drugega odstavka 22.č člena Ustavnega zakona tako, kot sodišče prve stopnje, kot bi iz tega člena sledilo, da naj se opravi v okviru iste sanacijske bilance tudi sanacija odrejena za LB. To bi bilo v trenutku sanacije NLB možno, vendar se očitno ne Banka Slovenije ne tožena stranka kot zakonodajalec niso tako odločili. Ker je v 22.č členu zapisano, da se po zaključku sanacije NLB nadaljuje poslovanje po predpisih o bankah in nič ne piše o povezavi LB, ima tožena stranka prav, ko poudarja, da ni mogoče te določbe tako razlagati, kot sodišče prve stopnje in sicer, da se sanacija, odrejena v LB nadaljuje v NLB in je zato tudi sanacija NLB enaka sanacijski bilanci LB. Ustavni zakon je jasen in ga je treba zato uporabljati gramatikalno.

10. Sodišče prve stopnje tudi šteje, da je odločilno za zapadlost terjatve tožeče stranke tudi dejstvo, da je v odločbi Banke Slovenija z dne 28. 07. 1994 zapisano, da se odločba o sanaciji smiselno uporablja v NLB. Tak zapis ne pomeni, da gre za eno sanacijo. Ni mogoče jasnega predpisa tedaj veljavnega ZPSS o pričetku in koncu sanacijskega postopka nad bankami in jasne določbe zadnjega odstavka 22.č člena Ustavnega zakona, razlagati s pomočjo zapisa o "smiselni uporabi" iz odločbe RS. Če obstoji pravna ureditev na določenem področju, analogija ni dopustna. Tudi iz II. točke ugotovitvene odločbe Banke Slovenija z dne 28. 07. 1994 izhaja (priloga A41), da Banka Slovenija ugotavlja, da se s prenosom dela poslovanja LB d.d. na NLB odloča o uvedbi sanacijskega postopka v LB, v kolikor ni v nasprotju z določili Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, v celoti smiselno uporablja v NLB. In ravno ta Ustavni zakon je določil, kaj se bo zgodilo z NLB po zaključku sanacije in ni določil, da bi ta zaključek sanacije bil povezan pri obeh bankah. Gre torej za dve pravni osebi, ki sta delno bili povezani ob ustanovitvi NLB, vendar ne tako, kot je razlagalo sodišče prve stopnje. Na to utemeljeno opozarja pritožba in v tem delu ji je treba pritrditi.

11. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tudi zato, ker je štelo, da so tožniki pristopili k sanaciji banke in da to izhaja iz 5. točke odločbe o sanaciji. Pritožbeno sodišče ne razlaga 5. točke odločbe o sanaciji z dne 27. 01. 1993, katero je izdala Banka Slovenije, tako kot to razlaga sodišče prve stopnje. Iz te določbe ne izhaja, da bi delničarji pristopili k sanaciji oziroma, da bi se sanacija banke opravila na podlagi dodatno plačanega kapitala v banko s strani delničarjev (primerjaj 10. člen in 13. člen ZPSS). Tožena stranka je že na podlagi predpisov, ki jih je sprejela za izdajo obveznic, dokazala svoje trditve o poteku sanacije NLB, zaključku te sanacije in da je še odprta sanacija LB. Nemogoče je od tožene stranke zahtevati, da predloži dokaz, ki ga nima in sicer eno sanacijsko bilanco za obe banki. Na podlagi predpisov ji tudi tega ni bilo treba opraviti, saj je šlo za dve banki. Tako tudi toženi stranki ni bilo treba izdati sanacijsko bilanco na način, kot to zahteva tožeča stranka. Dejstvo, da je bila privatizacija NLB zaključena v letu 2002, še ne pomeni, da je s tem morala biti opravljena sanacija LB.

12. Sodišče prve stopnje šteje še odločilno dejstvo, da tožena stranka ni predložila podatkov o unovčenju terjatev. S tem tožeča stranka smiselno trdi, da bi v tej pravdi sodišče prve stopnje moralo opraviti preizkus, ali bi tožena stranka morala že poplačati tožeče stranke, ker bi sanacija LB že bila lahko zaključena. S tem pa v pravdo pripelje ponovno odškodninsko podlago zaradi opustitve Banka Slovenije in zakonodajalca. Trdi, in sodišče prve stopnje temu sledi, da ker tožena stranka ni predložila sanacijske bilance LB to pomeni, da bi bila lahko sanacija zaključena in je ta opustitev podlaga za izpolnitveni zahtevek tožeče stranke. Nato sodišče sledi obračunu tožeče stranke in opravi sanacijsko bilanco samo (razlogi sodbe pod št. 39 do 41). Pritožbeno sodišče se s takšnim pravnim razlogovanjem ne strinja. Odškodninska podlaga tožeče stranke je bila izčrpana pod primarnim tožbenim zahtevkom. Predvsem pa iz citiranih predpisov (ZPSS, ZOJO, ZOZO in zlasti Ustavnega zakona) izhaja, da ni mogoče opraviti "formalne sanacijske bilance" in naložiti toženi stranki, da zaključi sanacijo LB in poplača tožnike oziroma imetnike t.i. podrednih obveznosti bivših delničarjev banke. Res je v tem primeru sanacija LB dolga in pritožbeno sodišče razume nestrinjanje tožeče stranke s potekom dogodkov; vendar je bila odločitev Državnega zbora preizkušena pred Ustavnim sodiščem in Ustavni zakon je ostal v veljavi. Ustavno sodišče je pri zavrženju pobude zapisalo, da uredba ne posega v lastninski položaj pobudnikov. To pomeni, da bo tožeča stranka in vsi delničarji, morali počakati na zaključek sanacije Ljubljanske banke in tedaj bo moč ugotoviti, ali bodo njihove "podrejene" obveznosti moč izterjati. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sanacija ne poteka v korist lastnikov banke, ampak v korist upnikov. Šele, ko bodo drugi upniki poplačani, pa bo ostalo še dovolj premoženja, da ne bo prišlo do stečaja, bo mogoče govoriti o zapadlosti terjatve tožeče stranke. Tako pa terjatve še niso zapadle. Izračunane dejanske sanacijske bilance tudi ni moč preizkusiti brez izvedenca in na te pritožbene navedbe ni moč odgovoriti. Ta dokaz tožene stranke pa je bil neutemeljeno zavrnjen. A ker je bilo treba zahtevek že po temelju zavrniti, se pritožbeno sodišče s tem ni ukvarjalo.

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je tudi spremenilo odločitev o stroških. Stroški tožeče stranke 4.583,53 EUR izhajajo iz priloženega stroškovnika (list. št. 228) in so v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, ki se uporablja tudi za ta primer (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Upoštevati je bilo tudi Zakon o sodnih taksah in teku zakonitih zamudnih obresti, ki jih je tožena stranka tudi priglasila od pravdnih stroškov. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena in 154. člena ZPP. Pritožnica stroškov pritožbe ni priglasila, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni uspela.