Jedro

Kršitve hišnega reda (torej kršitve iz 82.a člena ZMZ-1) same po sebi ne pomenijo razloga za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, temveč je treba utemeljiti, zakaj ustrezajo kateremu od ravnanj, ki so kot razlog za omejitev gibanja našteta v tej zakonski določbi.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1860/2023-14 z dne 29. 12. 2023 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v I. točki izreka sodbe in sklepa ugodilo tožbi in odpravilo sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-171/2023/4 (UOIM1-04) z dne 15. 12. 2023 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je tožena stranka zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, veliki Otok 44z, Postojna, in sicer od 14. 12. 2023 od 13:30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 14. 3. 2024 do 13:30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 in drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) - v nadaljevanju Direktiva o sprejemu, je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da mora tožena stranka tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce v Postojni (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo več razlogov, za katere meni, da že vsak sam zadošča za utemeljenost odločitve. Najprej je navedlo, da tako z materialnopravnega vidika kot tudi z vidika procesnih garancij, ki jih je imel tožnik na voljo pred izrekom pridržanja, izpodbijani sklep ne prestane preizkusa zakonitosti. Ob sklicevanju na Direktivo o sprejemu je pojasnilo, da določbi 82.a in 82.b člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne pomenita pravne podlage za pridržanje. V zvezi s presojo izrečenega ukrepa na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je presodilo, da v dokazni oceni toženke ni dovolj dejanske podlage za sklep, da tožnik predstavlja sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe (tudi) zato, ker v okviru do tedaj navedenih dejstev ni bilo dovolj relevantnih elementov glede nevarnosti tožnika oziroma grožnje za varnost drugih v Azilnem domu. Po ugotovitvi, da je šlo za osamljen varnostni incident, je nadaljevalo, da se le ena navedba nanaša na morebitno prihodnjo grožnjo, in sicer, da bi se tožnik, če ne bi bil pridržan v Centru za tujce, vrnil v okolje, kjer deluje oseba, ki je bila fizično napadena, in da bi s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih. Ocenilo je, da je to očitno premalo, da bi toženka lahko opravila strogo presojo načela sorazmernosti. V nadaljevanju je ugotovilo še, da je prišlo do kršitve pravice tožnika do obrambe oziroma do izjave v upravnem postopku ter pojasnilo svoje stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zaradi tega, ker slovenski zakonodajalec ni izpolnil svoje obveznosti iz četrtega odstavka 8. člena Direktive o sprejemu.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo (torej zoper I. točko izreka sodbe in sklepa) vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zoper izpodbijani sklep zavrne oziroma podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi poudarja, da je obrazložila, da je tožnik kršil prepoved hišnega reda in da se je opredelila do tega, ali je bila kršitev lažja ali težja v smislu 82.a člena ZMZ-1. Dodaja, da je bila tožba zoper njen sklep v primeru drugega prosilca, ki je bil vpleten v dogodek in ki je brat tožnika, zavrnjena, zato meni, da gre za neenotno prakso odločanja.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da v celoti stoji za obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Hkrati meni, da pritožnica ni izkazala pravnega interesa za izpodbijanje sodne presoje, saj je bil tožnik 29. 12. 2023 izpuščen iz Centra za tujce in mu je bila s tem omejitev svobode odpravljena.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je bil iz Centra za tujce izpuščen na podlagi začasne odredbe Upravnega sodišča, obdobje, za katerega je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja, pa še ni poteklo. Zato pritožnici, ki je tožniku izrekla prej navedeni ukrep, ne gre odrekati pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo, s katero je bil njen sklep o tem ukrepu odpravljen.

7. Pritožnica po vsebini izpodbija le nosilni razlog Upravnega sodišča, namreč presojo izpodbijanega ukrepa, ki je bila opravljena na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in po kateri tožnikovo ravnanje ni doseglo standarda, ki bi upravičeval uporabo tega ukrepa oziroma pritožnica ni opravila strogega preizkusa sorazmernosti, kar bi glede na navedeno zakonsko podlago morala storiti.

8. Pritožnica temeljne ugotovitve Upravnega sodišča, da je šlo pri tožnikovih dejanjih za osamljeni varnostni incident, v katerega je bil tožnik vpleten zelo kratek čas, ne izpodbija. Zakaj naj bi bila presoja, da tako dejansko stanje ne pomeni zadostne podlage za sklepanje, da tožnik pomeni grožnjo za varnost drugih v Azilnem domu, pritožnica ne navaja, iz okoliščin konkretnega primera pa tudi ni videti, da bi bilo to stališče že samo po sebi napačno oziroma nerazumno.

9. Pritožnica v bistvenem le ponavlja razloge iz svojega sklepa, do katerih se je Upravno sodišče že opredelilo, in izraža posplošeno nestrinjanje z njegovimi razlogi. Tako je mogoče iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno razbrati stališče sodišča, da kršitve hišnega reda (torej kršitve iz 82.a člena ZMZ-1) same po sebi ne pomenijo razloga za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, temveč je treba utemeljiti, zakaj ustrezajo kateremu od ravnanj, ki so kot razlog za omejitev gibanja našteta v tej zakonski določbi. Da bi bilo tako stališče napačno in zakaj, pritožnica ne navaja, zato tudi z golim ponavljanjem navedbe, da je ustrezno obrazložila kršitve hišnega reda in njihovo težo, ne more uspeti.

10. Podobno velja tudi za navedbo, da je šlo za dogodek, v katerem sta bila udeležena dva prosilca, ki sta brata. Kako naj bi ta okoliščina vplivala na doseganje standardov iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma v čem naj bi bila presoja Upravnega sodišča s tem v zvezi napačna, pritožnica ne navaja. Tudi drugačnost odločitve v drugem (po zatrjevanju pritožnice sicer identičnem) primeru sama po sebi ne more utemeljiti sklepanja o napačnosti odločitve v tem primeru.

11. Pritožnica drugih pritožbenih razlogov ne navaja. Vrhovno sodišče je tako iz zgoraj navedenih razlogov - in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti -, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.