Jedro

Ukrep pridržanja ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa.

Spoštovanje pravice do obrambe oziroma izjave pa ni absolutno, ampak so dovoljene določene omejitve, če omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljenih pravic.

V situaciji, ko je v teku postopek odvzema prostosti prosilcu zaradi enkratnega incidenta z varnostniki Azilnega doma, v katerem je prišlo do prerivanja oziroma odrivanja med več osebami v krajšem trajanju, kjer ni nobenih drugih listinskih dokazov o individualnem ravnanju prosilca tekom incidenta ali o drugih znakih nevarnega obnašanja prosilca, mora uradna oseba izpeljati ugotovitveni postopek in vpletene zaslišati. Prosilca mora zaslišati na tak način, da se pred izrekom ukrepa pridržanja prosilec lahko učinkovito brani glede na zabeležko oziroma konkreten opis dogodkov, kot ga je podal v incident vpleteni varnostnik.

Določilo 82.a člena ZMZ-1 namreč ne more ustvarjati nove pravne podlage za pridržanje, ki je ni v določilu člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-171/2023/4 (UOIM1-04) z dne 15. 12. 2023 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce v Postojni.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 10. 1983, državljan Maroka, omeji gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Prosilcu je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, in sicer od 14. 12. 2023 od 13:30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 14. 3. 2024 do 13:30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 11. 10. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ je bil dne 14. 12. 2023 s strani varnostne službe Azilnega doma Vič obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma. Iz Poročila varnostne službe z dne 14. 12. 2023 izhaja, da sta varnostnika ob 7.40 uri na prošnjo uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve vstopila v sobo D05, z namenom, da obvestita prosilca B. B., o odhodu iz Azilnega doma, saj bo predan odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. B. B. je pričel ugovarjati in ni želel sodelovati. Varnostnika sta mu večkrat izrekla zahtevo, da se umiri in zbere svoje osebne stvari, kar tudi ni upošteval. Nato sta do varnostnika pristopila prosilca C. C. iz sobe D05, in A. A., prav tako iz sobe D05. Prosilca sta začela vpiti in zmerjati varnostno službo. Na zahtevo varnostne službe, naj se umirita in ne ovirata postopka, se nista odzvala in niti nista upoštevala navodil. Ker prosilec C. C. ob podpori ostalih dveh prosilcev še vedno ni želel sodelovati in je želel zapustiti sobo, sta varnostnika to preprečila na način, da sta mu s telesi zaprla pot in mu glasno ponovila zahtevo, da naj sodeluje. Na zahtevo se je prosilec C. C. odzval tako, da je hotel varnostnika prijeti od zadaj, kar mu je drugi varnostnik preprečil na način, da ga je od strani, z obema rokama potisnil od varnostnika. V tem trenutku je pred varnostnika pristopil prosilec A. A. in ga z obema rokama pričel potiskati. Zaradi tega sta varnostnika bila prisiljena ustaviti postopek, ter sta pričela z odrivanjem vseh treh prosilcev od sebe, saj so vsi trije prosilci večkrat krenili proti varnostnikoma, so vpili in grozili. V sobo sta pristopila še dodatna varnostnika z namenom pomoči varnostnikom, da se prosilce umiri, vendar so kljub temu še vedno nastopali proti varnostnikom. Posledično je prišlo do prerivanja, pri tem pa je varnostnikom uspelo povleči prosilca B. B. iz sobe, na kar sta oba prosilca D. D. in A. A. postala še bolj agresivna. Ker se prosilcev ni dalo umiriti so uporabili sredstva za vklepanje, pri čemer se je prosilec C. C. močno upiral in želel preprečiti vklepanje. Varnostnika sta ga uspela obvladati do te mere, da so mu le nadeli lisice, na kar se prosilec A. A. tudi umiri. Vse tri vpletene prosilce so varnostniki pospremili do čakalnice, kjer so prosilca B. B. izročili policistom, ki so Ministrstvu za notranje zadeve nudili pomoč pri predaji, prosilcema A. A. in C. C., pa je bil izrečen ukrep zadržanja do prihoda policije. O dogodku je bila obveščena policija.

3. Pristojni organ je zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda dne 14. 12. 2023, ustno za zapisnik, št. 2142-1702023/3, prosilcu za mednarodno zaščito izrekel ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

4. Prosilec je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja s strani uradne osebe pristojnega organa seznanjen z dejanji, o katerih je bil pristojni organ obveščen. Pri tem je imel prosilec možnost zjasnitve o dejanju. Tako je uradne oseba prosilca seznanila s poročilom varnostne službe z dne 14. 12. 2023 glede kršitve hišnega reda. Prosilec pojasni, da je spal in ko se je zbudil je zaslišal gnečo, zato je želel zapustiti sobo. Pri tem so ga varnostniki držali in porivali nazaj v sobo. Navaja še, da se ni razburjal ali koga porival. Prav tako navede, da ima njegov brat psihične težave, ker se ne more kontrolirati, zato se je razburil in so ga zato varnostniki tudi vklenili. Na vprašanje uradne osebe, ali se je razburjal nad varnostniki, vpil in grdo obnašal, je prosilec pojasnil, da ne, varnostnik ga je držal za vrat in ga skoraj zadušil. 5. Po zaključnem razgovoru je uradna oseba prosilcu za mednarodno zaščito naznanila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi četrte alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ, in sicer zaradi zagotavljanja varstva osebne varnosti, premoženjske varnostni in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Prosilec pojasni, da vse kar mu je bilo očitano, ni storil. 6. S svojim dejanjem je prosilec za mednarodno zaščito tudi kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu, ki določata, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki, prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola. Prosilec je s svojim, prej podrobno opisanimi ravnanji, kršil tudi navedene določbe.

7. Prosilec je vsa očitana dejanja zanikal. Prosilec je s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu in ni upošteval navodil odredb pristojnih oseb.

8. Prosilcu je bilo torej v skladu s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, omejeno gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. ZMZ-1 omogoča torej omejitev gibanja na območje Azilnega doma oziroma izpostave ali Centra za tujce. Omejitev gibanja ne pomeni namestitev v ločeni sobi v skladu z 82.a. členom omenjenega zakona. V 82.a členu Zakona o mednarodni zaščiti so določene kršitve, pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi, ki so lahko lažje in težje. Lažje kršitve so določene v drugem odstavku 82.a. člena in njihova teža ni taka, da bi nekomu lahko omejili gibanje (pisanje in lepenje po stenah, vratih, oknih, vnos in uporaba električnih aparatov, kajenje..). V tretjem odstavku tega člena pa so določene težje kršitve (izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične ali druge nestrpnosti v kakršni koli obliki, žaljiv ali nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, vnos in uživanje alkoholnih pijač ter drugih opojnih snovi...).

9. V 82 b. členu ZMZ-1 so določeni ukrepi ob kršitvah pravil hišnega reda. Ukrepi so naslednji: ustno opozorilo, namestitev v ločeni sobi, ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo. Ravnanje prosilca A. A. pomeni kršitev javnega reda in miru, poleg tega je s svojim agresivnim ravnanjem do varnostne službe hotel preprečiti predajo druge osebe odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. S svojim ravnanjem je posegel v uradni postopek in ko je ugotovil, da ga ne bo mogel preprečiti je z ravnanjem prenehal. V drugem odstavku 82. b. člena ZMZ-1 je sicer določeno, da se lahko za tako kršitev osebo nastani za največ tri dni v posebno, ločeni sobi, ki se nahaja v sprejemnih prostorih azilnega doma. Vendar pa je pri uporabi te določbe potrebno upoštevati, kaj je zakonodajalec hotel doseči s to določbo. V tej določbi so situacije, ko nekdo, zaradi vinjenosti, odvisnost od prepovedanih substanc, povzroča nemir v azilnem domu. To večkrat ponovi, ko pride policija se popolnoma umiri, nato pa s svojimi dejanji nadaljuje. Gre za situacije, ki so trenutne in povzročajo splošni nemir, v le-te pa ne sodi fizični napad oziroma obračun, ki ga je storil prosilec A. A. V primeru opitosti se tako osebo lahko nastani v ločeni sobi do streznitve. Po tem se taka oseba vrne v svojo sobo in kot izhaja iz prakse, se umiri in ne povzroča kršitev.

10. Situacije, kot so fizični napadi na sostanovalce, zaposlene, pogodbene partnerje, pa so po mnenju pristojnega organa nedopustne in zahtevajo strožje ukrepe in to za prosilce omejitev na Center za tujce tudi predstavlja. V primeru, da bi se za taka dejanja uporabil ukrep nastanitve v ločeni sobi, kar sicer 84. člen ZMZ-1 ne omogoča, pa ne bi bil dosežen namen ukrepa, saj bi se prosilec vrnil v okolje, kjer deluje oseba, ki je bila fizično napadeva.

11. Dejstva, ki izhajajo iz prosilčeve dokumentacije, kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je kljub opozorilom kršil. Vsa opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije ni imelo nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. V konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na azilni dom za prosilca ne bo učinkovito, kot izhaja že iz samega ravnanja prosilca, saj bi nadaljeval s svojim neprimernim vedenjem in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena.

12. V tožbi tožnik pravi, da je bil izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnih koli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva. Pravno naziranje tožene stranke, glede same uporabe drugega odstavka 82.b člena ZMZ-1 v povezavi z 84. členom ZMZ-1 je popolnoma napačno. Tožnik poudarja, da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem, katerega mora upravni organ v vsakem individualnem primeru z zadostno mero vsebinsko napolniti. Iz izpodbijanega sklepa slednje sploh ni razvidno. Tožnik trdi, da tovrstna dokazna ocena glede na ustaljeno sodno prakso zagotovo ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa iz navedenih razlogov. Tožnik meni, da je tožena stranka materialno pravo uporabila nepravilno. Slednje izhaja iz mnogo pravnih odločitev naslovnega sodišča (sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 1326/2023, I U 1370/2023, I U 1369/2023, I U 1324/2023, I U 1474/2023, I U 1664/2023, I U 1718/2023).

13. Tudi Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da lahko sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno poseže, če je pri tem upravni organ prestopil mejo dovoljenega, torej predrugači zakonski okvir razlage takega nedoločnega pojma (npr. Sklep VS RS I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019). Po mnenju tožnika razlaga navedenega nedoločnega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz same obrazložitve že izpodbijanega sklepa po mnenju tožnika ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve opredelila kot hujše ali lažje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele, če bi v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožniku očitanih kršitev, bi bila tudi možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. 14. Skladno z njegovim drugim odstavkom lahko osebo, ko gre za težje kršitve iz tretje, devete in dvanajste alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 pristojni organ namesti za največ tri dni v posebno ločeno sobo v sprejemnih prostorih azilnega doma (in ne le zaradi vinjenosti ali uporabe prepovedanih drog), pri čemer se tudi morajo upoštevati individualne okoliščine in sorazmernost same kršitve in odrejenega ukrepa.

15. Izpodbijan sklep je bil izdan na podlagi četrte alineje prvega odstavka povezujoč se s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Ampak tožnik meni, da je to druga pravna podlaga, saj navedena določba jasno pravi, da kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije se šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, to je ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države.

16. Tožena stranka v zadevnem primeru ni pojasnila teh razlogov, kateri bi predstavljali tovrstno grožnjo temeljem interesu države in prebivalcem. Odreditev pridržanja mora biti potrebna zaradi doseganja ustreznih ciljev glede na okoliščine posamezne zadeve. Tudi, če je v konkretnem primeru podan določen razlog za pridržanje, mora biti pridržanje prosilca v konkretni zadevi tudi nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Tožnik meni, da temu ni bilo tako.

17. Tožnik trdi, da v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi se izrekel o uradnem zaznamku varnostne službe z dne 14. 12. 2023. Z vsemi štirimi varnostniki (in ostalimi prisotnimi) se ni mogel soočiti v zvezi z očitanem mu dogodku, kar je tudi v nasprotju z ZUP, ki seveda ustavnopravno pravico posamezniku zagotavlja.

18. Tožnik tudi meni, da so mu bila pri samem zaslišanju postavljena "sugestivna" vprašanja, ki so nedopustna tudi v upravnem postopku in sicer s tem, da je tožena stranka vprašanja postavljala v obliki trditev, da so dejstva že ugotovljena (na podlagi uradnega zaznamka varnostne službe) in ga je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, le "seznanila" s tem in naj se o tem "izjasni". To niso bila dopustna vprašanja niti to niso bila vprašanja. Pred samim ustnim izrekom omejitve gibanje je nujno izvesti ugotovitveni postopek, ki se v zadevnem primeru ni izvedel. Tožena stranka se je že vnaprej odločila, da bo tožniku odredila omejitev gibanja in se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niti ni opredelila do njegovih izjav. Tovrsten postopek je nezakonit in meji celo na avtoritarno ravnanje organa moči v odnosu do posameznika, ki je v podrejenem položaju.

19. Tožnik ve, da je razumljivo, da je zahtevana ob tovrstnih incidentih (in vedno) ničelna mera tolerance do kakršnihkoli nasilnih ravnanj. V svojem življenju ni nad njim ni bil nikoli izveden prisilni ukrep davljenja. Tožnik tudi ni bil nikoli ne kaznovan, tudi ne subjekt kakršnihkoli tako prekrškov kot kaznivih dejanj v Sloveniji ali kje drugje.

20. Trdi, da v času bivanja v AD ni bil nikoli žaljiv do nobenega; ne sostanovalcev, ne uslužbencev ali varnostne službe. Ni izražal nobene rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti do kogarkoli; ve, da to ni njegov dom in spoštuje pravila bivanja v AD. Zanika, da bi bil fizično nasilen do dotičnih varnostnikov dne 14. 12. 2023 v jutranjih urah. Njega so držali za vrat in ga skoraj zadušili. Govori le arabski jezik in ne ve sploh, kaj se je dogajalo to jutro. Ve le, da je bil pridržan v posebni sobi v Azilnem domu in da so odpeljali njegovega brata na Hrvaško kasneje. Z njim ni govoril nobeden tolmač, policistka ga je le vprašala, kje ima telefon in, če je dogodek posnel (prevajal je njegov brat).

21. Vztraja pri svoji izjavi z dne 14. 12. 2023 podani na zapisnik o ustni naznanitvi omejitve gibanja. Z očitki se ne strinja. Poudarja, da so se varnostniki z njim obnašali neprimerno in ga skoraj zadušili. Sploh ni razumel, za kaj se je šlo, saj razume le arabski jezik niti malo ne angleško; tolmača za arabski jezik g. Amarina je razumel tekom prevajanja o t.i. možnosti pridržanja na prostore Centra za tujce dne 14. 12. 2023, ampak ni razumel niti takrat niti ne še do sedaj razloge za ukrep. Ob tem želi poudariti, da ni nikoli izjavil, da je njegov brat C. C. nasilen, da se ne more kontrolirati in da ima psihične težave. Iz samega zapisnika o omejitvi gibanja ne izhaja, kako naj bi prevod potekal, saj je bilo zaslišanje zaključeno ob 13:25, začetek omejitve gibanja pa ob 13:30 uri. Saj je navedeno, da se je zaslišanje začelo ob 13:10 uri. V petih minutah ni bilo mogoče tožniku prevesti zapisnika s poudarkom na njegovem razumevanju izjav, ki jih je podal. 22. Meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in sicer s tem, da udeleženci t.i. incidenta z dne 14. 12. 2023, kot izhaja iz poročila o delovnih nalogah varnostne služne, sprva niso navedeni s pravilnimi imeni, prav tako se pa tudi ne strinja s samim potekom uporabe prisilnih sredstev kot primernega ravnanja uslužbencev varnostne službe.

23. Na oddelku D v sobi D5 je bilo tega dne nastanjenih 9 prosilcev za mednarodno zaščito. Okoli sedme ure zjutraj sta v sobo vstopila dva varnostnika, jih zbudila in začela kričati, niti ne ve, v katerem jeziku (slovenskem ali hrvaškem) in sicer ne za prosilca B. B., državljana Maroka, ki nikoli ni bil sploh nastanjen v tej sobi, ampak v D8. Pooblaščenka tožnika je z navedenim prosilcem kontaktirala s pomočjo tolmača dne 19. 12. 2023 in je ta zagotovil, da se ni tega dne nahajal v sobi D5, ne nikoli prej, ampak vedno v D8. Ukrep se je izvedel brez tolmača in brez prejšnjega obvestila prosilcu za mednarodno zaščito - torej tožnikovem bratu (kot je na koncu izvedel preko drugega brata) E. E. Morda je prišlo do napake v obveščanju njegove pravne zastopnice glede samih postopkov mednarodne zaščite, prav tako pa tudi do napake socialne službe Azilnega doma glede obvestila v maternem jeziku prosilca navezujoč se na deportacijo na Hrvaško, katerega tako ob razgovoru ali pisno posreduje prosilcu iz razloga, da ne bi do tovrstnih nesporazumov prišlo. Kar je seveda edino pravilo, vendar v tem primeru obvestilo ni bilo dano.

24. Tožnik predlaga kot dokazni predlog njegovo zaslišanje, saj zatrjuje, da se varnostnikom ni upiral, še manj jih želel fizično poškodovati. Tožnik razume le arabski jezik, tako da ne razume očitkov tožene stranke, da je "vpil in zmerjal" varnostnike; dodaja pa še, da so bili vsi nastanjeni v sobi in v drugih sobah zgroženi nad ravnanjem varnostnikov.

25. Oba brata pa sploh ne razumeta angleškega jezika. Poudarja, da z nobenim nastanjenim niti zaposlenim v Azilnem domu ni nikoli imel kakršnikoli spor. Pred tem ni bil obravnavan ne s strani socialne službe, ne varnostne ali policije zaradi kakršnihkoli kršitev hišnega reda ali javnega reda in miru.

26. Tožnik meni, da je v zadevnem primeru prišlo do neupoštevanja določb Zakona o zasebnem varovanju, ki že v prvem odstavku 44. člena jasno navede, da mora biti uporaba ukrepov varnostnika strokovna in sorazmerna zakonitemu cilju njihove uporabe, ob upoštevanju človekovih pravic in svoboščin. Varnostnik sme ukrepati samo na način, določen s tem zakonom in podzakonskimi predpisi, da z najmanjšimi škodljivimi posledicami doseže izvršitev naloge. Pri izvedbi ukrepov nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. V obravnavanem primeru je bil naveden člen kršen; več ukrepov je bilo prezrtih, kar sicer ni predmet upravnega spora, ampak je to vodilo do neverjetne eskalacije nasilnih ravnanj uslužbencev varnostne službe do tožnika. Tožnik znova poudarja, da ni nasilen človek, razume, da ne le v Azilnem domu, tudi nasploh v slovenski družbi velja ničelna mera tolerance do kakršnegakoli nasilja, ampak meni, da mora to merilo veljati za vse.

27. Tožnik naslovnemu sodišču podaja dokazni predlog zaslišanja njegovega brata C. C. (ki se nahaja v Centru za tujce) in E. E. (ki se nahaja spet v Azilnem domu) in sicer iz razloga, na kakšen način je bilo dne 14. 12. 2023 v jutranjih urah sploh izvedeno samo informiranje obeh varnostnikov g. F. F. in g. G. G. glede same logistične izvedbe deportacije (da ga policija čaka pred domom, da takoj naj spakira svoje stvari in se poslovi), kako je on razumel (glede na to, da govori in razume le arabski jezik) in kakšno je bilo ravnanje varnostnikov do tožnika ob tem.

28. Tožnik se v Centru za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Najpomembnejša vrednota v življenju je družina. Izjemno je čustveno prizadet, nikoli v življenju ni bil subjekt kakršnekoli sodne obravnave, ne pridržanja. Pogreša svojega brata. Zato zahteva tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da sodišče odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu).

29. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode), sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

30. Na podlagi zgoraj navedenega tožnik naproša naslovno sodišče, da tej tožbi ugodi, ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ga odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce, oziroma podredno predlaga, da se zadeva po odpravi izpodbijanega sklepa vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik tudi predlaga, da se ugodi zahtevi za začasno odredbo, tako da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

31. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da vztraja pri obrazložitvi akta. Sodišče je tudi obvestila, da se predstavnik tožene stranke ne bo udeležil obravnave.

32. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravne spise in sodni spis, zaslišalo je tožnika, ni pa zaslišalo predlaganih prič C. C. in E. E., ki naj bi povedala, na kakšen način je bilo dne 14. 12. 2023 v jutranjih urah sploh izvedeno samo informiranje obeh varnostnikov g. F. F. in g. G. G. glede logistične izvedbe deportacije. Zaslišanje teh dveh prič za presojo zakonitosti izpodbijanega akta ni bilo potrebno, kar je razvidno iz pravne podlage oziroma obeh razlogov, zaradi katerih je bilo treba tožbi ugoditi.

**Obrazložitev k prvi točki izreka:** Tožba je utemeljena.

33. Sodišče ne bo posebej navajalo in obremenjevalo te obrazložitve z standardizirano interpretacijo, da gre v tovrstnih primerih ukrepov pridržanj, ki se izvršujejo v Centru za tujce v Postojni, upoštevajoč pri tem razmere v tem centru, ki jih je opisal tožnik na zaslišanju, za odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in ne zgolj za omejitev gibanja, kakor ta ukrep poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu.1 Ta napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

34. Predmetna tožba odpira novo pravno vprašanje v upravno-sodni praksi v zvezi s dopustnimi pravnimi podlagami za odvzem prostosti prosilcem za mednarodno zaščito in sicer gre v obravnavani zadevi za vprašanje pravnega razmerja določb tretjega odstavka 82.b. člena ZMZ-12 in četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.3 Kajti obe ti dve pravni podlagi tožena stranka (izmenično) uporablja v izpodbijanem aktu kot podlagi za izrečeni ukrep pridržanja.4

35. Po interpretaciji Sodišča EU člen 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive o sprejemu 2013/33 "izčrpno" našteva različne razloge, s katerimi se lahko upraviči pridržanje - med njimi je določena zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda.5 Pravne podlage za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito so torej v tem določilu taksativno naštete. Določilo drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki pravi, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu,6 torej ne pomeni, da lahko zakonodajalec države članice EU v nacionalnem pravu določi še kakšne druge podlage za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito, ki niso urejene v členu 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

36. Nadalje je v tej isti zadevi J.N. Veliki senat Sodišča EU postavil, da pravice, ki jih določa člen 6 Listine, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb. Sodišče EU v tej zvezi omenja tudi potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije.7 Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice so pravne podlage v določilu 5. člena EKČP taksativno naštete,8 kar pomeni, da mora nujno ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti, imeti podlago v eni od alinej od a.) do f.) člena 5(1) EKČP. 37. V zvezi z usklajenostjo med Listino in EKČP Upravno sodišče pripominja, da je bila v zadevi J.N. dejanska situacija nekoliko drugačna kot v predmetni zadevi, kajti tožniku je bila v zadevi J.N. že izdana odločba o vrnitvi in prepovedi vstopa, v teku pa je bilo odločanje o četrti prošnji za mednarodno zaščito poleg postopka s pravnim sredstvom zoper ukrep o pridržanju. V takih okoliščinah je Sodišče EU (v zadevi J.N.) odločilo, da se ukrep pridržanja zaradi varstva javnega reda po določbi člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ker je bil tožnik 36-krat obsojen na različne kazni od denarne, do kazni zapora, ujema s pravno podlago za odvzem prostosti iz drugega dela člena 5(1)(f) EKČP, to je pridržanje osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev.

38. V predmetni zadevi tožniku sicer odločba o vrnitvi ni bila izdana, vendar pa tožena stranka po aktualni praksi o prošnji za mednarodno zaščito odloča hkrati s pristojnostmi oziroma obveznostmi, ki jih ima po Direktivi o vračanju 2008/115 in mora v primeru zavrnjene prošnje izdati tudi odločbo o vrnitvi, v primeru odločanja po Dublinski uredbi 604/2013 pa hkrati odloči tudi, da bo tožnik predan drugi državi članici EU. To pomeni, da je tudi v konkretnem primeru pravna podlaga za pridržanje določilo člena 5(1)(f) EKČP in je usklajenost med Listino in EKČP zagotovljena.9

39. V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je bil ukrep pridržanja izrečen zaradi "zaščite javnega reda" in ne morebiti zaradi "zaščite nacionalne varnosti." Zato je za presojo zakonitosti pravne podlage za pridržanje ključno, kako je do sedaj Sodišče EU opredelilo pojem javnega reda v zvezi z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU ali drugimi sorodnimi direktivami.10 Sodišče EU je že izpeljalo interpretacijo , da "_pojem javni red vsekakor predpostavlja - razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev - resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe_."11 V okvir resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki ogroža temeljni interes družbe, prav gotovo spadajo grožnje, da bi lahko prišlo do kršitev pravic drugih ljudi do varnosti.12 To pomeni, da se s pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost",13 da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi, kar je nesporno pravno relevantna okoliščina v konkretnem primeru. Predmetni ukrep pridržanja torej ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika,14 ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način15 odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po katerem morajo države članice zagotoviti "pravila o alternativah pridržanju", kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu.16 Za to, da individualno ravnanje prosilca predstavlja resno grožnjo javnemu redu,17 morajo biti v odločbi pisno navedeni dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje.18

40. Če pa gre pri določenemu ukrepu zoper prosilca zgolj za sankcijo za preteklo ravnanje prosilca, potem odvzem prostosti v Centru za tujce sploh ne pride v poštev, kajti te podlage za pridržanje določba člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne predvideva. V tem primeru pride v poštev določba člena 20 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki na primer v odstavku 4 določa, da države članice lahko določijo sankcije, ki se uporabljajo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in za hudo nasilno vedenje, in med te sankcije spadajo razne omejitve ali ukinitve materialnih pogojev za sprejem.

41. Poleg že omenjene procesne garancije za prosilca, da mora obrazložitev upravnega akta o pridržanju vsebovati dejanske in pravne razloge, ki so podlaga za pridržanje v skladu z zgoraj postavljenim materialno-pravnim okvirom, ima prosilec tudi pravico, da je v jeziku, ki ga razume, ali za katerega se razumno domneva, da ga razume, pisno seznanjen z določenimi informacijami in mora biti obveščen o razlogih za pridržanje.19

42. Ob tem pa je treba upoštevati tudi, da je od narave predmetnega spora odvisno, v kolikšni meri mora prosilec imeti pravico do obrambe oziroma izjave preden je izrečen ukrep odvzema prostosti, ker gre za splošno pravno načelo, ki je del primarnega prava EU. Pravica do obrambe namreč po sodni praksi Sodišča EU zajema pravico do izjave v vsakem postopku oziroma gre za pravico, da se oseba izjasni, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče "_pred sprejetjem kakršnega koli ukrepa, odločbe, ki ga prizadene, ali ki bi lahko negativno vplivala na njegove interese_".20 Namen te pravice je tudi v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da "_ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov_" in da oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino.21 Upravni organ mora ustrezno upoštevati pripombe zadevne osebe in pri tem skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente in svojo odločbo podrobno obrazložiti.22 Spoštovanje splošnih standardov pravice do izjave je treba zagotoviti, četudi morebiti zakonodaja, ki se uporablja, ne določa izrecno postopkovne zahteve glede pravice do izjave oziroma obrambe.23 To so splošni standardi glede pravice do izjave kot sestavnega dela pravice do obrambe.24

43. Spoštovanje pravice do obrambe oziroma izjave pa ni absolutno, ampak so dovoljene določene omejitve, če omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljenih pravic.25 Na tej točki, ko gre za vprašanje dopustnih omejitev pravice do izjave in obrambe, pa lahko prihaja do pomembnih razlik v vsebini, kakovosti oziroma specifičnih garancijah pravice do izjave. Kajti omejitve pravice do izjave je treba presojati v povezavi s specifičnostjo upravnega odločanja oziroma področja, na katerega se predmetna vloga oziroma zadeva nanaša.26 V zvezi s temi omejitvami torej lahko pride do pomembnih razlik v odvisnosti od vrste zadev. Tako je na primer za omejitev pravice do izjave v postopku vračanja nezakonito prebivajočega državljana tretje države Sodišče EU negativno odgovorilo na vprašanje, ali mora nacionalni organ dejstva, ki se očitajo tujcu in na podlagi katerih namerava pristojni organ sprejeti odločbo, predhodno posredovati tujcu in mu določiti dovolj dolg rok za razmislek za pripravo na zaslišanje in pravico do pomoči svetovalca po lastni izbiri pri zaslišanju.27 Na tej točki je Sodišče EU že prešlo iz razlage pravice do izjave na ravni primarnega prava EU na raven sekundarnega prava in je iz Direktive o vračanju 2008/115 izpeljalo, da direktiva takega kontradiktornega postopka ne določa, če je imel tujec možnost ustrezno in učinkovito podati svoje stališče glede nezakonitosti svojega prebivanja in razloge za to, da pristojni organ ne izda odločbe o vrnitvi.28 Vendar pa je glede tega Sodišče EU vzpostavilo izjemo v primerih, kadar tujec "_ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil_."29

44. Navedeni standardi pravice do izjave oziroma obrambe, ki jih je vzpostavilo Sodišča EU, pomenijo, da v situaciji, ko je v teku postopek odvzema prostosti prosilcu zaradi enkratnega incidenta z varnostniki Azilnega doma, v katerem je prišlo do prerivanja oziroma odrivanja med več osebami v krajšem trajanju, kjer ni nobenih drugih listinskih dokazov o individualnem ravnanju prosilca tekom incidenta ali o drugih znakih nevarnega obnašanja prosilca, mora uradna oseba izpeljati ugotovitveni postopek in vpletene zaslišati. Prosilca mora zaslišati na tak način, da se pred izrekom ukrepa pridržanja prosilec lahko učinkovito brani glede na zabeležko oziroma konkreten opis dogodkov, kot ga je podal v incident vpleteni varnostnik.30

45. Sodišče ugotavlja, da tako z materialno-pravnega vidika, kot tudi z vidika procesnih garancij, ki jih je imel na voljo tožnik pred izrekom pridržanja, izpodbijani akt ne prestane preizkusa zakonitosti in so v smislu, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe, tožbeni argumenti utemeljeni.

46. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijanega akta sklicuje na težje kršitve iz prve in druge alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1, ki naj bi jih storil tožnik dne 14. 12. 2023 v sobi azilnega doma št. D5 ob incidentu z varnostniki in sicer naj bi izražal rasne, verske, nacionalne spolne, politične ali druge nestrpnosti v kakršni koli obliki ter žaljiv ali nasilen odnos do zaposlenih.31 Poleg tega tožena stranka v izpodbijanem aktu razlaga razliko med določilom drugega in tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1. Sklicevanje na določilo člena 82.b ZMZ-1, poleg omenjanja četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, namreč povzroča takšno zmedo glede materialno-pravne podlage za odvzem prostosti, da se izpodbijanega akta ne da preizkusiti oziroma je materialno pravo glede podage za pridržanje nepravilno uporabljeno.

47. Določilo 82. a člena ZMZ-1 namreč ne more ustvarjati nove pravne podlage za pridržanje, ki je ni v določilu člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Nova pravna podlaga za pridržanje je namreč postavljanje nižjega praga za ugotovitev ogrožanja javnega reda, kot je vzpostavljen v določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s citirano sodno prakso Sodišča EU, iz začetnega dela obrazložitve te sodbe. Določilo 82.b. člena ZMZ-1 je namreč možno uporabiti zgolj v primeru sankcij v smislu določila člena 20 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, torej ko organ uporabi omejitve ali ukinitve materialnih pogojev za sprejem, kamor lahko spada tudi "preselitev na drugo nastanitveno lokacijo", kar pa seveda ne more pomeniti odvzema prostosti. Določilo 20. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU, tudi ko gre za sankcije, ki se uporabljajo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in za hudo nasilno vedenje, ne predvideva ukrepa odvzema prostosti, razen seveda, kot že rečeno, če niso izpolnjeni pogoji za pridržanje iz člena 8(3)(e) in člena 9 Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

48. Ker pa tožena stranka v izpodbijanem aktu omenja tudi določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot pravno podlago za pridržanje, je za nadaljnji preizkus zakonitosti akta pomembno, ali je tožena stranka v obrazložitev izpodbijanega akta vključila zadosti dejanskih in pravnih razlogov za odvzem prostosti, da bi na tej podlagi izvedla presojo nujnosti in sorazmernosti ukrepa pridržanja kot skrajnega sredstva za odvračanje nevarnosti za kršitev pravice do varnosti drugih ljudi. Tožnikovo ravnanje bi moralo predstavljati "nevarnost", in sicer "_sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe_" - v tem primeru pravico do varnosti drugih v Azilnem domu.

49. Tožena stranka v izpodbijanem aktu pravi, da je prosilec "_s svojim ravnanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu in ni upošteval navodil pristojnih oseb_", nadalje je moč v sklepu prebrati, da je "_agresivno ravnal do varnostne službe_" in da je "_posegel v uradni postopek_, na drugem mestu v sklepu pa tožena stranka uporablja izraz "_fizični napad_".32 Čeprav tožena stranka konkretnih oziroma bolj specifičnih dejanj tožnika v samo dokazno oceno, da je izkazana sedanja in dovolj resna grožnja, ki ogroža temeljni interes družbe, ni vključila, je možno iz dela obrazložitve, kjer tožena stranka nekako povzema poročilo v dogodku vpletenega varnostnika, razbrati, da v tem incidentu tožnik naj ne bi "_upošteval navodil_", da je pred varnostnika "_pristopil_" in ga začel "_potiskati_", ter da je "_vpil_", da je "_prišlo do prerivanja_" in da se je prosilec "_umiril_".33 Iz obrazložitve sklepa, četudi ne v sami dokazni oceni, izhaja še notranje nasprotje, saj je pri povzemanju poročila varnostnika navedeno, da se je tožnik umiril, ko so bratu nadeli lisice,34kar se je zgodilo v Azilnem domu, na koncu sklepa pa je navedeno, da celo posredovanje policije ni imelo učinka, čeprav policija takrat ni bila prisotna.35

50. Sodišče v tako izpeljani "dokazni oceni" ne vidi zadosti dejanske podlage za sklep, da tožnik predstavlja sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe tudi zato, ker v okviru do sedaj navedenih dejstvih ni zadosti relevantnih elementov glede nevarnosti tožnika oziroma grožnje za varnost drugih v Azilnem domu. Med strankama ni sporno, da tožnik nobenega drugega incidenta ni imel v času, ko je v Sloveniji, torej je šlo za osamljeni varnostni incident v Azilnem domu, v katerega je bil vpleten tožnik zelo kratek čas. Edini stavek, ki se nanaša na morebitno prihodnjo grožnjo za javni red oziroma varnost drugih v Azilnem domuje, je stavek, kjer tožena stranka pravi, da bi se prosilec, če ne bil bil pridržan v Centru za tujce, vrnil v okolje, kjer deluje oseba, ki je bila fizično napadena, in da bi tožnik s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih.36 To pa je očitno premalo za to, da bi tožena stranka lahko naredila strogo presojo načela sorazmernosti in da bi ukrep pridržanja sprejela kot skrajni možen ukrep. Test nujnosti oziroma sorazmernosti je torej narejen zgolj navidezno, dejansko pa tožena stranka ni ugotovila dovolj pravno relevantnih dejstev, da bi izrekla ukrep pridržanja ob uporabi načela sorazmernosti.

51. Pri subsumpciji pravno relevantnih dejstev na zakonski stan iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa v konkretnem primeru ne gre zgolj za pomanjkljivost v ugotovitvi dejanskega stanja, ampak tudi za kršitev pravice do obrambe oziroma izjave tožnika v upravnem postopku. Tožnik je dobil zgolj navidezno možnost, da se izreče o tem, kdo je koga porival dne 14. 12. 2023 v sobi D5 Azilnega doma, kako in zakaj je do tega prišlo, in kako in kdaj se je tožnik pomiril. Kadar je namreč zaradi osamljenega varnostnega incidenta, v katerega je vpleten prosilec, sprožen postopek za morebiten odvzem prostosti in je edini dokaz v postopku poročilo v incident vpletenega varnostnika ali uslužbenca Azilnega doma, mora v incident vpleteni prosilec dobiti možnost, da se v polni meri seznani s poročilom varnostnika, zato da se lahko učinkovito brani.To je v konkretnem primeru še posebej pomembno, ker na zaslišanju tožnik ni imel pooblaščenke.

52. V konkretnem primeru je tožnik na zaslišanju dne 14. 12. 2023 sicer dobil prvo odprto vprašanje, naj pojasni, kaj se je zjutraj dogajalo in tožnik je povedal, da je, ko je slišal hrup, želel zapustiti sobo, da so ga varnostniki držali in porivali nazaj, da ga je varnostnik držal za vrat in ga skoraj zadušil, in da on ni nikogar porival. Vendar pa je tožena stranka izhajala izključno iz tega, kar je napisal varnostnik v poročilo, varnostnika ni zaslišala, nasprotujočih si trditev in opisa dogodkov s strani varnostnika in prosilca ni razčistila, ampak je v sklep vnesla in upoštevala samo to, da tožnik vse zanika. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi bolj podrobno opisal, kaj se je dogajalo v sobi D5 dne 14. 12. 2023 zjutraj in enako kot iz izpodbijanega sklepa tudi iz njegovega zaslišanja izhaja, da so vklenili in odpeljali samo njegovega brata, on pa je ostal v sobi, varnostnika sta tekom incidenta govorila v mešanici slovenskega in angleškega jezika. Tožnik je na obravnavi povedal, da razume samo arabsko. Iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi izhaja, da je slabo izveden dokazni postopek z zaslišanjem tožnika lahko vplival na zakonitost in pravilnost odločitve, če bi tožena stranka tožniku dejansko dala možnost, da odgovori in se brani na navedbe iz poročila varnostnika.

53. V nadaljevanju obrazložitve te sodbe sodišče utemeljuje poseben razlog, zaradi katerega je tudi bilo potrebno v konkretnem primeru tožbi ugoditi in se navezuje na že podano obrazložitev glede kršitve načela sorazmernosti oziroma nujnosti ukrepa pridržanja. Zakonodajalec Republike Slovenije namreč ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1. Po tej določbi morajo namreč države članice zagotoviti, da so pravila o alternativahpridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.

54. Primeri iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU so vsekakor manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti, saj gre za primere omejitve svobode gibanja; edini možen manj prisilni ukrep od pridržanja v Centru za tujce po slovenski zakonodaji je obvezno zadrževanja na območju azilnega doma, vendar pa v tem primeru ne gre za ukrep v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ampak gre za manj prisilen ukrep v primerjavi s pridržanjem v Centru za tujce, ki pa še vedno pomeni odvzem prostosti. To izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.A..37 Veliki senat Sodišča EU v zadevi J.N. tudi pravi, da odstavki v določilu 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU "močno omejujejo" možnost pridržanja, ki jo imajo države članice in se v tej zvezi sklicuje na določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.38

55. Vendar pa teh "močnih omejitev" možnosti pridržanja oziroma nobenega alternativnega ukrepa oziroma manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti tožena stranka v konkretnem primeru ni mogla vzeti v obzir in ni mogla uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, ker zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce Postojna zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti.39

56. Glede na preostale - že obravnavane - razloge za nezakonitost izpodbijanega akta, je pridržanje tožnika nezakonito tudi zaradi tega, ker zakonodajalec ni izpolnil svoje obveznosti iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Upravni organ in sodišče namreč morata v "_vsakem posameznem primeru preveriti, ali je pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi_",40 kar pa ni mogoče, če v zakonu sploh ni oblik omejitve gibanja v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. To je poseben razlog, da je izpodbijani akt nezakonit. 57. V obravnavnem in v podobnih primerih je treba upoštevati načelo, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora(ta) upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi(ta).41

58. Tožena stranka je imela tudi možnost upoštevati sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 11/2019 z dne 3. 4. 2019 o pomenu razlage nacionalnih pravnih norm preko načela "_effet utile_", ki zagotavlja učinkovitost prava EU42 in da mora biti zaradi preprečevanja samovoljnega ravnanja, kakovost zakona, ki ureja pridržanja, takšna, da so zakonske določbe, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov, natančne, jasne, dostopne in njihova uporaba predvidljiva, sicer je pridržanje nezakonito.43 Enako kot v zadevi X Ips 11/2019, kjer je Vrhovno sodišče ugotovilo, da objektivna merila za begosumnost niso predpisana v zakonu, je tudi v tej zadevi bistveno, da "_alternative pridržanju_"44 v zakonu niso predpisane.45

59. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), ker je tožena stranka kršila določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je nepopolno ugotovila dejansko stanje in ker je kršila pravila postopka (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP).

**Obrazložitev k drugi točki izreka:**

60. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

61. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele s pravnomočnostjo odločitve v prvi točki izreka sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna. Zakonodajalec Republike Slovenije z določilom četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki je stopilo v veljavo z zadnjo novelo ZMZ-1, ni upošteval neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU v zvezi s drugim pod-odstavkom člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU,46 ki pravi, da "_kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti_." Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, "_da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti_" in nadaljuje, da iz tega "_sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe_."47 Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite,48 je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.49

62. Določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 sama po sebi sicer ni v nasprotju z neposrednim učinkom omenjene določbe prava EU, saj pravi samo to, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru je zato pritožba zoper sodbo iz prve točke izreka te sodne odločbe dovoljena. Vendar pa, ker je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 uporabljati skupaj z določbo drugega odstavka 333. člena ZPP (v zvezi z določbo 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17), je s tem izkazano nasprotje med neposrednim učinkom določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU in omenjeno ureditvijo v drugem odstavku 333. člena ZPP. Po slednji določbi "_pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija_," v situaciji, če Upravno sodišče v upravnem sporu izpodbijani akt o pridržanju zgolj odpravi, ker je nezakonit, ne da bi ob tem izdalo tudi začasno odredbo. Zato je treba v tem primeru upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU (člen 4(3) Pogodbe EU).

63. Uporaba tega načela pa pomeni, da je z dejstvom, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo v prvi točki izreka, hkrati s tem tudi izkazana težko popravljiva škoda v zvezi s tožnikovo pravico iz 6. člena Listine ter javna korist za izdajo začasne odredbe v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kajti, če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.50 Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi.51

64. V konkretnem primeru sicer ne gre za to, da bi bilo Upravno sodišče dolžno določbo drugega odstavka 333. člena ZPP ignorirati, kajti tožeča stranka je v postopku izrecno predlagala izdajo začasne odredbe in sodišče jo je izdalo neposredno na podlagi prava EU, pri čemer je težko popravljiva škoda izkazana s tem, ker je sodišče ugotovilo nezakonit odvzem prostosti v konkretnem primeru, taka začasna odredba (po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1) pa je tudi sorazmerna s ciljem varovanja javnih koristi glede učinkovite uporabe prava EU. Z njeno izdajo je namreč neposredni učinek določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU učinkovito zavarovan.

65. Na tej podlagi (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1 in drugi pod-odstavek člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) je sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka te sodne odločbe.

1 Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28. 2 To določilo pravi, da se za težje kršitve iz prve, druge, četrte, pete, šeste, sedme, desete in enajste alineje tretjega odstavka prejšnjega člena izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo. 3 To določilo ureja "omejitev gibanja" zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega red. 4 Tožeča stranka se sicer v tožbi v oporo tožbenih argumentov sklicuje na sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 1326/2023, I U 1370/2023, I U 1369/2023, I U 1324/2023, I U 1474/2023, I U 1664/2023, I U 1718/2023, kjer je Upravno sodišče v tovrstnih zadevah tožbam ugodilo. Vendar pa so bili v navedenih sodbah dani drugi poudarki glede kršitev procesnega in materialnega prava, kot so razvidni iz nadaljevanja sodbe v tej zadevi. 5 J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 59. 6 Ibid. odst. 60. 7 Ibid. odst. 47. 8 Saadi v the United Kingdom, App. no. 13229/03, 29. 1. 2008, odst. 43. 9 Glej mutatis mutandis: J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 77-80. V odstavku 48 Sodišče EU pravi, da je treba v skladu s splošnim načelom razlage akt Unije, če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine. 10 Ibid. odst. 64. 11 Ibid. odst. 65. 12 Glej ibid. odst. 53. 13 Ibid. odst. 55, 69, 73; TO, C-422/21, 1. 8. 2022, odst. 34, 38, 44. 14 Glej: Haqbin, C-233/18, 12. 11. 2019, odst. 44, 52; TO, C-422/21, 1. 8. 2022, odst. 44. 15 J.N., C-601/15 Ppu, 15. 2. 2016, odst. 63. 16 Ibid. odst. 61. 17 Ibid. odst. 73. 18 Ibid. odst. 62. 19 Ibid. odst. 62; Člen 9(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 20 Boudjlida, C-249/13, odst. 30-36. 21 Ibid. 37. 22 Ibid. odst. 38. 23 Ibid. odst. 39. 24 Ibid. odst. 44, glej tudi: M., C-277/11, odst. 82-89. 25 Boudjlida, C-249/13, odst. 43. 26 Glje na primer: M., C-560/14, odst. 33, 55. 27 Enak standard pravice do izjave je Sodišče EU vzpostavilo tudi v zadevi mednarodne zaščite, ko je zavzelo stališče, da preden sprejme negativno odločbo organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, ni dolžan obvestiti prosilca o elementih, s katerimi namerava utemeljiti odločbo, da bi sprejel pripombe zadevne osebe v zvezi s tem (M, C-277/11, odst. 60). 28 Boudjlida, C-249/13, odst. 52-55. 29 Ibid. odst. 56. 30 O taki pravici do zaslišanja glej mutatis mutandis: Richmond Yaw and others v. Italy, App. Nos. 3342/11, 3391/11, 3408/11 and 3447/11, 6. 10. 2016, odst. 74-78. 31 Izpodbijani akt, str. 3, prvi in tretji odstavek 32 Izpodbijani akt, str. 2-3. 33 Ibid. str. 1 in str. 2, prvi odstavek. 34 Ibid. str. 2, prvi odstavek. 35 Ibid. str. 2, prvi odstavek in str. 3, peti odstavek. 36 Ibid. str. 3, peti odstavek. 37 C-72/22 PPU z dne 30. 6. 2022, odst. 38-42, 45. 38 J.N., C-601/15 PPU, odst. 61. 39 To primerjalno gledano izhaja tudi iz določbe člena 7(3) Direktive o vračanju 2008/115, ki določa, da se lahko za prostovoljni odhod naložijo določene obveznosti, namenjene preprečevanju nevarnosti pobega, kot so redno javljanje organom, položitev ustrezne finančne garancije, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, med tem ko določilo 15. člena te iste direktive ureja pridržanje tujcev v smislu odvzema prostosti. 40 VL, C-36/20 PPU, odst. 102. 41 Torubarov, C-556/17, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, odst. 38.); glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79. 42 X Ips 11/2019, 3. 4. 2019, odst. 11. 43 Ibid. 15-16. 44 I.J. C-601/15 Ppu, 15. 2. 2016, odst. 61. 45 Sodišče EU je v zadevi _Al Chodor_, čemur je sledilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 11/2019, izpostavilo, da iz uvodne izjave 9 Dublinske uredbe izhaja, da je njen namen na podlagi izkušenj uvesti potrebne izboljšave glede učinkovitosti dublinskega sistema in zaščite, ki se prizna prosilcem, ki jim je zaščita zagotovljena zlasti s sodnim varstvom, do katerega so ti upravičeni (C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odt. 33). Sodišče EU v tej zvezi govori o "_visoki ravni zaščite_" prosilcev na podlagi 28. člena v povezavi s členom 2(n) in uvodno izjavo št. 20 Dublinske uredbe, o "_močnem omejevanju možnosti pridržanja (ibid. odst. 34)_ in o "_strogih jamstvih_" v smislu obstoja pravne podlage, jasnosti predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem (ibid. odst. 40). Teh strogih jamstev, visoke ravni zaščite in močnega omejevanja možnosti pridržanja ni, dokler država ne uredi v zakonu manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti. 46 C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 288, 292, 294; glej _mutatis mutandis_: C-383/13 PPU, M.G. N. R, odst. 38-39. 47 C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 288, 292 - 294. 48 C-528/15, Al Chodor in ostali, odst. 37. 49 Glej: _Stanev v. Bulgaria_, App. no. 36760/06, odst. 168; _Khlaifia and others v Italy_, odst. 131 Natančneje o razlogih zakaj, sodna praksa ESČP utrjuje nujnost lojalne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013. 50 C-556/17, Torubarov, odst. 73. 51 Ibid. odst. 74; C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 291.