Jedro

Odškodnina za negmotno škodo pri plevralnih plakih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obresti od prisojene glavnice s p r e m e n i tako, da tečejo od zneska 2.200.000,00 SIT obresti po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 02.12.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.200.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, ki jo tožnik trpi zaradi tega, ker je zbolel za azbestno boleznijo (plaki parientalne prevre), kot posledico izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu pri toženi stranki. Od prisojenega zneska mu je 600.000,00 SIT odškodnine odmerilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.600.000,00 SIT pa za pretrpljeni in bodoči strah. Od glavnice pa mu je prisodilo še obresti od vložitve tožbe do izdaje sodbe po obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero (za čas od 02.12.2002 do 21.09.2004) od izdaje sodbe dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 37.238,00 SIT pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 123.128,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki. Meni, da mu je sodišče prisodilo prenizko odškodnino in neutemeljeno zavrnilo zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede telesnih bolečin očita sodišču, da je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke asistentke dr. M.D.F., ki je ocenila, da simptomov, ki jih ima tožnik, to je kašlja, znojenja in občutka pomanjkanja zraka ter zbadanja v hrbtu, ni mogoče pripisati tožnikovi azbestni bolezni, češ da se taki simptomi razvijejo šele ob pojavu restriktivne ventilatorne motnje, ki pri tožniku še ni bila ugotovljena. Takšen njen zaključek pa je v nasprotju z medicinsko doktrino, saj je sama izvedenka v nekaterih drugih pravdah, ki so se vodile pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici in v katerih je bila angažirana kot izvedenka, pri obolelih oškodovancih z enako diagnozo in enakimi težavami oziroma simptomi, kot jih je opisal tožnik, tudi drugače razlagala možnost povezave takih simptomov s plevralnimi plaki in sicer je dopuščala možnost, da se pri obolelih pojavijo taki simptomi. Poleg tega je pri tožniku le hipotetično ocenjevala možne vzroke za njegove težave. Približno pri tretjini bolnikov s plevralnimi plaki se lahko pojavijo simptomi kašlja takrat, ko še ni funkcionalnih sprememb, zato je neutemeljena hipoteza izvedenke, da je kašelj tožnika lahko posledica kajenja. Tožnikov kašelj je namreč drugačen. Poleg tega je napredovanje in razvoj njegove bolezni nepredvidljiv. Zato ni mogoče slediti oceni izvedenke, da pri tožniku drugih preiskav v bodoče ni pričakovati in se sklicuje na dosedanji razvoj bolezni. Tožnik je občasno bil izpostavljen azbestnim vlaknom v visokih koncentracijah, kar kaže na povečano tveganje, da se pri njem razvije katerakoli azbestna bolezen. Prenizka naj bi bila tudi prisojena odškodnina za strah, saj je pri tožniku strah konstanten in intenziven, ne le zmeren, kot navaja izvedenka. Tožnik se zaveda možnosti napredovanja svoje bolezni in posledic najhujših oblik azbestnih bolezni. Pri njem gre za strah največje intenzitete, saj gre za strah pred smrtjo. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa pritožba navaja, da je tožnik star šele 46 let, da je moral opustiti številne športne aktivnosti, da mora skrbeti za družino z mladoletnimi otroci, da pa se zaradi bolezni počuti omejen, ohromljen in prikrajšan. Zavedanje bolezni pri njem povzroča ohromitev aktivnosti. Pritožuje se tudi zaradi odločitve o pravdnih stroških, ker je sodišče upoštevalo njegov uspeh v pravdi le po višini, ne pa tudi po temelju zahtevka. Pri stroških pa mu sodišče tudi neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov za pregled pri izvedencu in za prihod na obravnavi ter cestnino, čeprav gre za nujno potrebne stroške. Čeprav teh stroškov ni specificiral, bi jih sodišče lahko priznalo, ker gre za splošno znane podatke, na podlagi katerih bi lahko presodilo njegov obračun. Na koncu pritožbe opozarja še na nepravilno odločitev glede obresti, saj je mogoče prepisano obrestno mero zmanjšati za temeljno obrestno mero le za čas do 27.06.2003. Pritožba tožnika je utemeljena le glede obresti, v pretežnem delu pa je neutemeljena.

Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za tisto škodo, za katero je ugotovilo, da je tožniku že nastala in jo je z gotovostjo mogoče pričakovati tudi v bodoče. Izvedenka je bila v svojem mnenju jasna. Tožnik ima plevralne plake, ki sicer napredujejo, a počasi. Jasno je tudi povedala, da ne bodo bistveno vplivali na dolžino njegovega življenja in da ne predstavljajo večjega tveganja za razvoj drugih azbestnih bolezni (te vzporedne bolezni se lahko razvijejo neodvisno od plevralnih plakov). Tožnik je dvakrat opravil CT preiskave, večkrat je bil rentgensko slikan in opravil je spirometrijo in te preiskave je mogoče pričakovati tudi v bodoče, seveda, če se pri tožniku ne bodo razvile druge azbestne bolezni. Te pa bi v takem primeru nedvomno predstavljale novo škodo. Glede na te ugotovitve je tudi po oceni pritožbenega sodišča bila tožniku pravilno odmerjena odškodnina na 600.000,00 SIT. Mnenje, da težave, ki jih je tožnik zatrjeval (kašelj, znojenje, zbadanje), niso posledica njegove azbestne bolezni, je izvedenka utemeljila s stopnjo razvoja plevralnih plakov. Gre za fazo bolezni, ugotovljeno pri tožniku na podlagi CT preiskave, kar pomeni, da je izvedenka svoje mnenje argumentirala strokovno in tudi pojasnila, da se simptomatika praviloma ne kaže, preden se ne razvije restriktivna ventilatorna motnja. Pritožbena trditev, da je izvedenka v drugih zadevah oškodovancem z enako diagnozo pripisala možnost pojava takih simptomov kot jih je tožnik zatrjeval, je pavšalna, saj je ni mogoče preizkusiti s konkretnimi oškodovanci, sicer pa je diagnoza plevralnih plakov lahko postavljena oškodovancem z različno stopnjo razvoja bolezni, zato bi moral tožnik konkretno navesti in predložiti dokaze o tem, da je izvedenka naredila v enakih primerih različne strokovne zaključke. Tožnik je sicer v pripravljalni vlogi po prejemu izvedeniškega mnenja opozoril na "trditev iste izvedenke iz enega od njenih predhodnih izvedenskih mnenj", ko naj bi bilo njeno mnenje drugačno, vendar ni predlagal izvedenkinega zaslišanja oziroma dopolnitve mnenja v obravnavani zadevi.

Sodišče verjame tožniku, da je pri njem podan strah. Po eni strani gre za strah pred napredovanjem bolezni plevralnih plakov, na drugi strani pa zaradi dolgoletne izpostavljenosti visokim koncentracijam azbesta za strah pred razvojem drugih, hujših oblik azbestnih bolezni. Dejstvo pa je, da se pri tožniku te bolezni niso pojavile, njihov morebitni razvoj pa bi nedvomno predstavljal tožnikovo dodatno škodo. Glede na zdravstveno stanje, kot je pri tožniku podano, je zato prisojena odškodnina za strah primerna. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka jasno povedala, da pri tožniku zmanjšanja življenjskih aktivnosti še ni, njegovo opustitev športnih aktivnosti, predvsem malega nogometa, pa gre pripisati poškodbi tetive v letu 1994. Okoliščino, da se tožnik počuti ohromljen in prikrajšan, pa je sodišče upoštevalo v okviru odškodnine za strah.

Neutemeljeno pritožba izpodbija odločitev o pravdnih stroških, saj temelj zahtevka za toženo stranko ni bil sporen, zato je sodišče pravilno tožnikov uspeh obračunalo le glede na njegov uspeh po višini. Potnih stroškov tožniku sodišče ni priznalo tudi zato, ker jih je le zatrjeval, ne pa tudi dokazal. Tudi če bi ti stroški tožniku šli, tožnik ni specificiral, ali gre za kilometrino ali avtobusni prevoz, sicer pa gre za manjši del njegovih pravdnih stroškov (celotni tožnikovi stroški so bili odmerjeni na 582.912,00 SIT), zato priglašeni potni stroški v višini 19.100,00 SIT glede na dosežen uspeh 29% ne bi predstavljali bistveno drugačne odločitve o pravdnih stroških.

Utemeljeno pa tožnik napada napačen izrek o obrestih, saj od 28.06.2003 dalje, ko je stopil v veljavo Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-1) od prisojenih obresti ni mogoče odbijati TOM-a, saj ta zakon ne pozna več temeljne obrestne mere, temveč je obrestno mero predpisal v nominalni višini. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

Glede stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje. Tožnik zato, ker v pretežnem delu s pritožbo ni uspel, uspeh se namreč izračunava glede na uspeh glede glavne stvari, ker so stroški postopka odvisni od višine zahtevka, ki se izpodbija, tožnik pa je uspel le deloma glede obresti, tožena stranka pa zato, ker njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer pripomogle k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za stroške, potrebne za pravdo, v smislu 155.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo tožeče stranke (razen v obrestnem delu) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).