Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo 9.180,44 EUR (prej 2.200.000 SIT) z obrestmi po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 2.12.2002 do 21.9.2004, od 22.9.2004 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da tečejo od prisojene glavnice obresti po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 2.12.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi vso zahtevano odškodnino. V reviziji ponavlja ugotovljena dejstva, ponekod od njih tudi odstopa (npr. da je moral zaradi posledic bolezni opustiti igranje malega nogometa in druge športne aktivnosti) in meni, da jih nižji sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in za strah. Nižji sodišči sta neutemeljeno zavrnili zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V reviziji se sklicuje tudi na sodno prakso v zadevah P 34/2003, P 194/2002 in P 232/97 in navaja, da so bile v teh primerih oškodovancem prisojene bistveno višje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ter meni, da nižji sodišči pri odmeri odškodnine nista pravilno izpolnili pravnega standarda pravične denarne odškodnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (370. člen ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča, zato ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da je moral tožnik zaradi posledic bolezni opustiti igranje malega nogometa in druge športne aktivnosti).

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 6.676,68 EUR (prej 1.600.000 SIT) in za strah v višini 2.503,76 EUR (prej 600.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na tretji do sedmi strani prvostopenjske sodbe in na drugi do tretji strani pritožbene sodbe, zato teh dejanskih ugotovitev revizijsko sodišče ne bo povzemalo. Ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in strahu ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine (ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja) in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da pri tožniku zaradi azbestne bolezni (plakov parietalne plevre) ni podano zmanjšanje življenjske aktivnosti, je tudi zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti neutemeljen, in sta ga nižji sodišči pravilno zavrnili.

Tožnikovo sklicevanje na sodno prakso v zadevah P 34/2003, P 194/2002 in P 232/97 je neutemeljeno, saj zadeve niso primerljive z obravnavano. Revizijsko sodišče ob tem še pripominja, da kot najvišje sodišče v državi ni vezano na sodno prakso nižjih sodišč (še manj na prakso prvostopenjskih sodišč, ki ni prestala pritožbenega preizkusa). Za prisojo pravične denarne odškodnine je bistvenega pomena ustaljena, enotna sodna praksa, ki se kaže skozi odločbe vrhovnega sodišča (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nad.).

Skupni odmerjeni znesek 9.180,44 EUR (prej 2.200.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 13 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).