Jedro

Ker gre pri ugotavljanju obstoja indicev in pri nadaljnjem indičnem sklepanju na (ne)obstoj odločilnega dejstva za sestavni del dokazne ocene, izpodbijana odločba v tem obsegu ne more biti predmet revizijskega preizkusa, razen v primeru procesne kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP o načelu proste dokazne ocene.

Izraz „izkazanost“ se od izraza „dokazanost“ razlikuje v tem, da sodišče do spoznanja o dejstvih ni prišlo po strogih pravilih izvajanja dokazov, ki sicer veljajo za dokazovanje pri meritornem odločanju, pač pa na poenostavljen način.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 1.944,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi postavila zahtevek na ugotovitev obstoja oporoke na podlagi 77. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).(1) Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je lastnoročna oporoka obstajala, da je tožnica dokazala njeno vsebino, da je oporoka izpolnjevala vse predpisane obličnostne zahteve, da je bila oporoka lahko uničena, izgubljena, skrita ali založena le za časa zapustnikovega življenja, vendar tožnica ni dokazala, da je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena brez vednosti zapustnika, zaradi česar je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zadeva je že tretjič v revizijskem preizkusu. V prvem pritožbenem preizkusu je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zavrnilo. Ob odločanju o tožničini reviziji (zadeva II Ips 182/2013) se je revizijsko sodišče postavilo na stališče, da je treba tožnici zaradi njene dokazne stiske (dokazovanje negativnega dejstva) omogočiti dokazovanje z indici. Ker je bilo moč iz sodbe pritožbenega sodišča razbrati, da je možnost dokazovanja odločilnih dejstev z indici izključilo, je revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo. V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče zaradi ugotovitve spornega dejstva, ali je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita oziroma je bila založena brez vednosti zapustnika, razpisalo obravnavo. Po zaslišanju tožnice in toženk je pritožbeno sodišče ugotovilo, „da so se okoliščine od sestave oporoke tako spremenile, da je možno in verjetno, da si je zapustnik do smrti glede oporoke premislil“. Na tej dejanski podlagi je zaključilo, da tožnica odločilnega dejstva ni dokazala in njeno pritožbo ponovno zavrnilo. Ob ponovni tožničini reviziji (zadeva II Ips 330/2014) je Vrhovno sodišče presodilo, da je pritožbeno sodišče s tem prekoračilo meje pritožbenega preizkusa, saj je brez tožničine pritožbene graje spremenilo dokazno oceno enega od indicev, ki so bili podlaga za indično sklepanje o (ne)obstoju odločilnega dejstva. Pritožbeno sodišče je nato v tretjem pritožbenem preizkusu tožničini pritožbi ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Kot najpomembnejši indic pri sklepanju o obstoju odločilnega dejstva je upoštevalo dejstvi, da zapustnik ni spremenil svoje oporočne volje, ter delno tudi, da je toženec ob zadnjem obisku ključ hiše vzel prvi toženki. Zaključilo je, da je bila oporoka uničena brez vednosti zapustnika.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prva toženka vložila revizijo. Revizijske razloge bo sodišče povzelo v odgovoru nanje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici in drugi toženki. Tožnica je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni ter ustrezno konkretizirani in argumentirani.(2) V fazi revizijskega preizkusa dejansko stanje na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več izpodbojno. Glede na materialnopravno podlago spora in vsebino revizijskih razlogov je odločitev o reviziji v pretežni meri odvisna od pravilnosti ugotovitve pritožbenega sodišča, da je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena brez vednosti zapustnika. Ker gre za okoliščino dejanske narave, ki v revizijskem postopku ni več izpodbojna, je v okviru postavljenih revizijskih navedb revizijsko sodišče presojalo, ali je takšna ugotovitev posledica uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava ali kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je dopustno uveljavljati z revizijo. Že na tem mestu revizijsko sodišče revidentki pojasnjuje, da ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, s tem ko je pritožbeno sodišče svojo dejansko ugotovitev, da je oporoka izginila oziroma bila uničena brez volje zapustnika, subsumiralo pod dejanski stan določbe iz 77. člena ZD, ki govori o izginotju oporoke brez zapustnikove vednosti. Iz celotnega konteksta ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je pritožbeno sodišče zapustnikov voljni odnos do uničenja oziroma izginotja oporoke pomensko enačilo z njegovo vednostjo o tem dejstvu.

7. Revidentka ob grajanju materialnopravnih in procesnih kršitev večkrat doda, da gre obenem za kršitvi postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru, ko sodbe zaradi napak v izreku ali v obrazložitvi objektivno sploh ni mogoče preizkusiti. Ta vrsta kršitve ne zajema primerov, ko se sodišče ni v zadostni meri odzvalo na dejanske in pravne trditve strank, saj gre pri tem lahko za kršitev pravice do izjave iz 5. člena ZPP in s tem absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(3) Do trditev, kjer revidentka vsebinsko v resnici uveljavlja kršitev pravice do izjave (pomanjkljiva obrazložitev sodbe, sodba presenečenja), se bo revizijsko sodišče opredelilo v nadaljevanju. Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.(4) Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje izrek in razloge, ki omogočajo njen preizkus tako glede uporabe materialnega prava kot glede med strankama spornih dejstev, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podobno velja glede uveljavljane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na mestih, kjer toženec v reviziji sodbama sodišč nižjih stopenj očita protispisnost, gre za dokazno oceno izvedenih dokazov, zato gre z vidika zgoraj povzetih izhodišč za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

8. Revidentka skuša uveljaviti kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP s trditvijo, da tožnica ni dokazala svojih trditev, da oporoke ni uničil zapustnik in da je bila prva toženka tista, ki je skrila ali uničila oporoko. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da razpravno načelo sodišču nalaga, da (razen izjemoma) ugotavlja zgolj s strani strank zatrjevana dejstva in ne ureja vprašanja, katera od tako zatrjevanih dejstev štejejo za dokazana. Trditev, da tožnica določene trditve ni dokazala, v resnici torej cilja k nedovoljenemu izpodbijanju dejanskega stanja, in ne k temu, da je sodišče ugotavljalo nezatrjevana dejstva. Revizijsko sodišče dodaja, da tožbena podlaga v konkretnem primeru ni omejena na trditve, ki jih v okviru uveljavljanja te kršitve izpostavlja revidentka. Nasprotno, tožnica je v tožbi kot bistveno trdila, da je bila oporoka izgubljena, skrita, uničena oziroma založena brez vednosti zapustnika. Glede na trditveno podlago so za odločitev torej bistvena dejstva, ki vodijo do zaključkov o zapustnikovem subjektivnem odnosu do izginotja oporoke in ne dejstvo, kdo od tretjih (in ali je to prva toženka) je oporoko skril, založil oziroma uničil. O kršitvi razpravnega načela zato ni mogoče govoriti. Tudi sicer kršitev razpravnega načela predstavlja postopkovno kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato bi morala revidentka z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna kršitev lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe, česar pa niti ne zatrjuje.

9. Revidentka z namenom uveljaviti kršitev razpravnega načela obširno (in nedovoljeno) izpodbija dejansko ugotovitev, da je bila oporoka skrita oziroma uničena brez vednosti zapustnika, in sicer z argumentom, da je sodišče že sámo ugotovilo,(5) da je zapustnik ob priliki zadnjega obiska na Predmeji vedel, da oporoke ni več. Revizijsko sodišče ob tem opozarja, da revidentka izkrivlja ugotovljena dejstva. Pritožbeno sodišče je v okviru dokazne ocene o obstoju indicev, ki so ga nato vodili k sklepanju o (ne)obstoju odločilnega dejstva, namreč zapisalo, da bi nekatere okoliščine sicer lahko vodile do zaključka, da je zapustnik takrat vedel, da oporoke ni več, vendar nato do takšne ugotovitve ni prišlo. Nadaljnja revizijska izvajanja, ki izhajajo iz okoliščine, ki ni sestavni del dejanske podlage spora, zato niso utemeljena.

10. Revidentkino stališče, da dokazna ocena sloni na očitku, da prva toženka ni uspela dokazati, da je zapustnik oporoko uničil sam, s čimer uveljavlja napačno porazdelitev dokaznega bremena, ni utemeljeno. Materialno dokazno breme določa materialno pravo,(6) zato gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne uporabe procesnih določb (kontradiktornost, razpravno načelo, načelo enakopravnosti), kot to zmotno opredeli revidentka. Dokazno breme glede odločilnih dejstev po določbi 77. člena ZD leži na strani tožnice in ga pritožbeno sodišče ni prevalilo na toženko. Iz celote razlogov izpodbijane sodbe nikjer ni mogoče zaslediti, da je dokazno oceno utemeljilo s stališčem, da toženka ni dokazala uničenja oporoke s strani zapustnika, zato nasprotne revizijske trditve niso utemeljene.

11. Revidentka obširno izpodbija rezultat indičnega sklepanja o (ne)obstoju pravno odločilnega dejstva, ki predstavlja izpodbijanje metode ugotovitve odločilnega dejstva oziroma izpodbijanje dokazne ocene o tem dejstvu in se lahko nanaša 1.) na sam proces indičnega sklepanja od indicev k (ne)obstoju odločilnega dejstva, 2.) na izpodbijanje dokazne ocene nekaterih ali vseh ugotovljenih indicev oziroma posrednih dejstev, 3.) ali oboje.(7) Ker gre pri ugotavljanju obstoja indicev in pri nadaljnjem indičnem sklepanju na (ne)obstoj odločilnega dejstva za sestavni del dokazne ocene, izpodbijana odločba v tem obsegu ne more biti predmet revizijskega preizkusa, razen v primeru procesne kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP o načelu proste dokazne ocene. V sklop nedovoljenih revizijskih trditev tako sodijo izpodbijanje dokazne ocene posameznih indicev (npr. indica, da je zapustnik ključe hiše izročil drugi toženki), revizijska analiza o tem, kateri indici lahko vodijo do (ne)obstoja odločilnega dejstva in kateri ne, stališče, da veriga indicev ne izključuje razumnega dvoma o obstoju odločilnega dejstva, ter da pritožbeno sodišče pri sklepanju ni upoštevalo še drugih indicev. Vse te trditve se nanašajo na metodo ugotavljanja odločilnega dejstva, ki sodi v sklop proste ocene dokazov iz 8. člena ZPP, ki na revizijski stopnji ni več izpodbojna.

12. Revidentka uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP,(8) ki sodišču postavlja formalni okvir za prosto oceno dokazov in ga je potrebno ločevati od same prepričljivosti dokazne ocene, saj gre v tem primeru za izpodbijanje dejanskega stanja.(9) Kršitev v tej določbi postavljenih formalnih pravil dokazne ocene načeloma predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa lahko preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka v primerih, ko zaradi pomanjkanja razlogov izpodbijane sodbe objektivno sploh ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ali ko sodišče ni v zadostni meri obrazložilo svoje dokazne ocene (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ne drži revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče pri dokazni oceni vodil le kriterij, ali večina indicev kaže na obstoj odločilnega dejstva, s čimer smiselno zatrjuje, da je pritožbeno sodišče pri dokazni oceni vzpostavilo dokazno pravilo. Razlogi izpodbijane sodbe nasprotno potrjujejo, da je sodišče upoštevalo celoto indicev in pri tehtanju med njimi z izkustvenimi in logičnimi pravili ugotavljalo, kateri indici imajo glede na vsebino pravno relevantnega dejstva odločilen pomen pri indičnem sklepanju.(10) Navedba o izključno „količinskem kriteriju“ torej ne zdrži. Obstoj zapustnikove oporoke resda spada v eno od odločilnih dejstev in ne med indice, vendar revidentka ni uspela izkazati, ali in kako je to vplivalo na kršitev formalnih okvirjev dokazne ocene ali kako drugo procesno kršitev.

13. Revizijske trditve o pomanjkljivi obrazloženosti dokazne ocene lahko ob njihovi utemeljenosti pripeljejo do zaključka o kršitvi pravice izjave (načela kontradiktornosti) in s tem do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnost ustrezne obrazložitve dokazne ocene, zlasti ko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje, je odraz pravice stranke, da se lahko izjavi do rezultatov dokazovanja. Revidentka pomanjkljivo obrazložitev graja z navedbami, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih izkustvenih in logičnih pravil je naredilo dokazno oceno in kateri indici kažejo na obstoj odločilnega dejstva in kateri ne. Razlogi pritožbenega sodišča takšne revizijske teze ne potrjujejo. V kopici indicev je pritožbeno sodišče kot najpomembnejše izpostavilo dejstvo, da zapustnik svoje oporočne volje (v smislu zapustnikove želje, komu naj po njegovi smrti pripade zapuščina) do svoje smrti ni spremenil, v povezavi z dejstvom, da je zapustnik ključe hiše ob zadnjem obisku vzel prvi toženki. Ti posredni dejstvi je pritožbeno sodišče v luči vsebine odločilnega dejstva (vednost zapustnika o izginotju oporoke) na podlagi življenjskih in logičnih pravil štelo za najpomembnejši. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšni razlogi dosegajo zahtevani standard obrazloženosti. V trenutku, ko je pritožbeno sodišče vsaj dvema od indicev iz navedenih razlogov dalo takšno težo, opredelitev, ali ostali indici dodatno kažejo na obstoj oziroma neobstoj odločilnega dejstva, ni bilo več potrebno. Revidentkina ocena, katera od dejstev predstavljajo izključujoče ali izpodbijajoče indice, že posega v polje nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Enako velja za izpodbijanje dokazne ocene pritožbenega sodišča, da so tožnica in toženki svoje izpovedi prilagajale potrebam tega postopka. Obrazložitev dokazne ocene, v kateri sodišče deloma pritrjuje prvi toženki, vendar nato končne ugotovitve niso v njeno korist, ne predstavlja sodbe presenečanja, kot to zmotno meni revidentka. Za sodbo presenečenja (in s tem za kršitev pravice do izjave) gre namreč v primerih, ko sodišče odloči po pravni podlagi, na katero nobena od strank kljub vsej skrbnosti ni mogla računati, in bi takšna presoja terjala drugačno trditveno podlago. Iz revidentkih navedb je očitno, da ne gre za takšen primer.

14. Revidentkin poskus izpodbiti indično sklepanje s trditvijo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo izražanje zapustnikove volje in ne njegove dejanske oporočne volje, na kar se je oprlo pritožbeno sodišče, prav tako ne more biti uspešno. Vsebinsko gre tudi v tem delu za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Zgolj v pojasnilo revizijsko sodišče dodaja, da je v dosedanjem postopku pritožbeno sodišče dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (izražanje zapustnikovega odnosa do tožnice in zapustnikove volje glede dedovanja), po opravljeni pritožbeni obravnavi brez pritožbene graje ugotovilo drugače (da se je glede oporoke zapustnik premislil), s čimer je preseglo meje pritožbenega preizkusa.(11) V ponovljenem sojenju je pritožbeno sodišče v zdaj izpodbijani sodbi na podlagi ugotovljenega (posrednega) dejstva, ki ni bilo več predmet pritožbenega preizkusa, z indičnim sklepanjem ugotovilo, da zapustnik oporočne volje ni spremenil. Pritožbeno sodišče tega dejstva torej ni štelo za neprerekanega v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP, kot to zatrjuje revizija. Očitek o protispisnosti se torej tudi tukaj nanaša na sklepanje sodišča in ne na povzemanje vsebine listin iz spisa. Drugih procesnih kršitev v zvezi s tem indičnem sklepanjem revidentka ne uveljavlja.

15. Po trditvah revidentke sodišče ni upoštevalo zahtevanega dokaznega standarda za trditve, za katere tožnica nosi materialno dokazno breme. Revidentka ima prav, da je v teoriji in sodni praksi načeloma sprejet dokazni standard, po katerem mora stranka, ki nosi dokazno breme, za svoj uspeh postavljene trditve dokazati s tako stopnjo prepričljivosti, da bo o njihovi resničnosti izključen vsak razumen dvom. Izpodbijanje uporabljenega dokaznega standarda v reviziji temelji na razpravljanju o razliki med dokazanostjo in izkazanostjo ter izhaja iz zapisa pritožbenega sodišča, da je tožnica svoje trditve „izkazala“. Revidentka iz tega izpelje stališče, da je bil uporabljen dokazni standard verjetnosti, ki je po pravni teoriji dopusten pri nekaterih vprašanjih procesnopravne narave in ne pri meritornem odločanju. Izraz „izkazanost“ se od izraza „dokazanost“ razlikuje v tem, da sodišče do spoznanja o dejstvih ni prišlo po strogih pravilih izvajanja dokazov, ki sicer veljajo za dokazovanje pri meritornem odločanju, pač pa na poenostavljen način.(12) Revidentka ne prereka, da so bila pri ugotavljanju indicev upoštevana pravila izvajanja dokazov, predpisana v ZPP. Izraz „izkazanosti“, ki ga je uporabilo pritožbeno sodišče, torej ne pomeni, da je uporabilo dokazni standard verjetnosti, povezan s procesnopravnimi vprašanji, pač pa dokazni standard, ki je potreben za meritorno odločanje. Že sam postopek izvajanja dokazov tako kaže, da revizijske trditve v tej smeri (kršitev določb 8. člena in 212. člena ZPP) niso utemeljene. Revidentka pri tem še pozablja, da je po pravni teoriji(13) in sodni praksi(14) zaradi varstva pravice do sodnega varstva v položajih, ki stranko postavlja v dokazno stisko, tudi pri meritornem odločanju dopusten nižji dokazni standard. Takšen položaj je bil v sodni praksi prepoznan ravno v primerih, ko gre za dokazovanje negativnega dejstva z indici,(15) kar je pritožbeno sodišče v konkretnem primeru upoštevalo. Ostale revidentkine trditve, ki se nanašajo na vprašanje, ali obrazložitev prepriča povprečnega človeka, predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Sklicevanje na ugotovitev indica, ki ga je pritožbeno sodišče ugotovilo po opravljeni pritožbeni obravnavi v predhodnem pritožbenem postopku s kršitvijo pravil o mejah pritožbenega preizkusa, prav tako ne more biti uspešno.

16. V zaključku revidentka izpodbija dejansko ugotovitev, da je zapustnik napravil oporoko, in sicer z navedbo, da sodišče na enem od narokov ni dovolilo vprašanj o vsebini in obliki oporoke, zaradi česar naj bi ob vsebini izpovedi druge toženke, ki je o teh dejstvih kljub temu izpovedovala, tožnica imela čas, da je do naslednjega naroka o teh dejstvih poučila svoje priče oziroma je to storila že pred začetkom izvedbe dokazov. Vse navedene trditve se nanašajo na vprašanje verodostojnosti izpovedi strank in prič, torej na dokazno oceno, ki ni predmet revizijskega preizkusa. Da bi v zvezi z vodenjem dokaznega postopka na narokih (glede dopustnosti postavljenih vprašanj), pravočasno grajala kršitev postopka, revidentka ne zatrjuje. S predloženimi listinami revidentka ne utemeljuje katere od uveljavanih kršitev postopka, pač pa z njimi izpodbija dejansko stanje glede sestave oporoke, zato jih revizijsko sodišče skladno z določbo 372. člena ZPP ni upoštevalo. Revidentka z navedbami, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugodilo njenim predlogom za dopolnitev izvedenskega mnenja, za zaslišanje izvedenca oziroma za postavitev novega izvedenca, napada pravilnost izvedenskega mnenja, torej nedovoljeno izpodbija dejansko stanje. Revizijske trditve se ne nanašajo na vprašanje, ali je sodišče ponudilo razloge za zavrnitev njenih predlogov, zato ne omogočajo presoje o morebitni kršitvi revidentkine pravice do izjave.

17. Revidentka obrazloženo uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki ščiti strankino pravico do izjave oziroma kontradiktornost postopka, pravilno porazdelitev dokaznega bremena in uporabo razumnega dokaznega standarda, do česar se je revizijsko sodišče že opredelilo. Omenjeno ustavno jamstvo je procesni izraz enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, zato pojasnilo o kršitvi 22. člena URS zadostuje. Kršitev ostalih ustavnih pravic (pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS, pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS in pravice do dedovanja iz 33. člena URS) revidentka ni obrazloženo uveljavljala.

18. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Prva toženka mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je tožnici priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.574,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZodvT), 22 % DDV v višini 350,68 EUR, skupaj torej 1.944,68 EUR.

Op. št. (1): Oporoka, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, ima učinek veljavne oporoke, če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita, ali založena, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, in če dokaže vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje (77. člen ZD).

Op. št. (2): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013, II Ips 120/2010, II Ips 258/2014, ...

Op. št. (3): Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 306 in naslednje.

Op. št. (4): Zobec, J.: navedeno delo, stran 311 in naslednje.

Op. št. (5): Primerjaj 9. točko obrazložitve sodišča druge stopnje.

Op. št. (6): Zobec, J.: navedeno delo, 2. knjiga, stran 345 in naslednje.

Op. št. (7): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 330/2014. Op. št. (8): Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Op. št. (9): Zobec, J.: navedeno delo, 1. knjiga, stran 95 in 96. Op. št. (10): Primerjaj 14. točko obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (11): Primerjaj razveljavitveni sklep v tej zadevi II Ips 330/2014. Op. št. (12): Zobec, J.: navedeno delo, 2. knjiga, strani 332, 333, 334. Op. št. (13): Zobec, J.: navedeno delo, 2. knjiga, stran 337. Op. št. (14): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 315/2013, II Ips 178/2007 (16. točka obrazložitve).

Op. št. (15): Odločba Vrhovnega sodišča 182/2013.