Jedro

Pri odločitvi je potrebno upoštevati, da v primerih, ko je treba dokazovati trditve o neobstoju nekega dejstva, vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu. Stranki, ki te trditve dokazuje, je zato potrebno dokazovanje olajšati. Nekatera od zgoraj naštetih dejstev (indicev) kažejo na obstoj pravno odločilnega dejstva v tej zadevi (oporoka je izginila oziroma bila uničena brez volje zapustnika), druga pa obstoja tega dejstva ne potrjujejo. Več pa je tistih, ki kažejo na obstoj tega dejstva. Ob upoštevanju izkustvenih in logičnih pravil zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je najpomembnejši indic prav ugotovitev, da zapustnik do smrti ni spremenil svoje oporočne volje, delno pa v povezavi s tem tudi dejstvo, da je ključe hiše ob zadnjem obisku vzel prvi toženki. Ob upoštevanju navodil Vrhovnega sodišča glede olajšanja dokaznega bremena in glede obsega pritožbenega preizkusa je zato treba ugotoviti, da je tožeči stranki uspelo izkazati, da je oporoka obstajala, nato pa je bila uničena brez volje zapustnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se: Ugotovi, da je obstajala veljavna oporoka, ki jo je lastnoročno zapisal in podpisal zapustnik R.P., rojen 26.1.1953., nazadnje stanujoč P. 1., in sicer z naslednjo vsebino: „Podpisani R.P., rojen 26.1.1953., na P., pokojnega J., stalno prebivajoč P. 1., vozniško dovoljenje št. 2, pri jasni zavesti, po tehtnem preudarku in brez vsakršne prisile izjavljam, da zapuščam: Nepremičnine na P. – stanovanjsko stavbo, stoječo na parceli št. 76/2 ter zemljišča parc.št. 884/1, 884/9, 895/1, 898/2, 900, 902/1, 902/2, 909/1, 1625/43, vse k.o. D., ki sem jih pridobil z dedovanjem po materi in z lastnim vlaganjem, zgornjim nepremičninam pripadajoče premičnine, osebni avtomobil, motorno kolo, traktor,

stružnico, stabilni vrtalni stroj, vsa denarna sredstva, tako v gotovini, kot tudi na bančnih računih, kot tudi vse drugo nepremično in premično premoženje ter terjatve in pravice, ki jih bom posedoval ob trenutku nastopa dedovanja, edini dedinji – nečakinji M.K., rojeni 9.6.1976., stalno prebivajoči v R.D.., in sicer v celoti.

V primeru, da edina dedinja premine pred menoj ali se odpove dediščini ali postane nevredna, da bi dedovala, zapuščam zgoraj navedeno premoženje njenemu bratu M.K..

Dediščina zapuščam dedinji v prosto razpolaganje, ob čemer želim, da je ne proda in da ostane v celoti v rodbini.

R.P.“.

Ugotovi se da je bila oporoka iz točke 1 te sodbe, ki jo je lastnoročno napisal in podpisal zapustnik P., brez vednosti zapustnika, z dejanjem koga tretjega, skrita ali uničena, in sicer bodisi pred smrtjo ali po smrti zapustnika.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15.429,61 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je obstajala lastnoročna oporoka zapustnika R.P. z vsebino, povzeto v izreku sodbe, ter da je bila oporoka brez vednosti zapustnika uničena, bodisi pred njegovo smrtjo ali po njej. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnici sicer uspelo izkazati, da je taka oporoka obstajala, ni pa ji uspelo izkazati, da je bila uničena brez vednosti zapustnika.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Meni, da sodišče ni v celoti preučilo navedb tožeče stranke in ni napravilo dokazne ocene v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ni namreč presodilo vseh izvedenih dokazov in ni napravilo celovite ocene izpovedi prič in strank. Najprej opisuje potek dogajanja pred smrtjo zapustnika. Tožnica je trditev, da je oporoka izginila brez zapustnikove vednosti, dokazovala z dejstvom, da je bila njegova poslednja volja nespremenjena do njegove smrti. Če bi vedel, da je oporoka izginila, take volje ne bi izražal. Nespremenjeno voljo je tožnica dokazovala tudi s konkludentnimi ravnanji zapustnika, ko je ključe hiše pred smrtjo izročil drugi toženki in ji naročil, naj jih izroči tožnici. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi sodišče izpovedi tožničinega brata in druge toženke ocenjevalo v luči dejstva, da gre za tožničina sorodnika, kar pa je nerazumljivo in nepravilno. Samo dejstvo, da gre za sorodnike, še ne pomeni, da izpovedi nista verodostojni. Izpovedi sta bili konsistentni, logični in prepričljivi, v njiju ni bilo nobenih nasprotij. Sodišče ugotavlja, da prva toženka od zadnjega odhoda zapustnika v bolnišnico do njegovega zadnjega obiska na P. ni mogla vstopiti v zapustnikovo hišo. Tožnica ni trdila, da naj bi bila oporoka uničena po zadnjem obisku zapustnika, temveč, da je bila za to možnost v času pred zadnjim odhodom v bolnišnico in med zadnjim obiskom. Sodišče se do izpovedi prve in druge toženke glede zadnjega obiska na P. sploh ni opredelilo. Sklepanje sodišča, da je nenavadno, da zapustnik ob zadnjem obisku na P., ko se je zavedal, da je tam zadnjič, ni preveril, kje je oporoka, je brez vsakršne trditvene in dokazne podlage. Iz izpovedi obeh toženk izhaja, da sta bila druga toženka in zapustnik že v hiši, ko je tja prišla prva toženka, zato bi lahko zapustnik takrat preveril, kje je oporoka, oporoka pa bi bila odtujena šele kasneje. Gledano z realnega stališča, pa ni bilo nobene potrebe, da bi zapustnik preverjal, ali oporoka že obstaja. Bil je pošten človek, ki je zaupal prvi toženki, z obstojem in vsebino oporoke je seznanil precej ljudi. Resne presoje ne zdrži zaključek sodišča, da je nenavadno, da je tožnica opazila, da ni oporoke, šele v septembru 2007. Tožnica je namreč takoj po pogrebu odšla na dopust, kjer je bila nekaj tednov. Ko je bilo dopustov in obveznosti ob začetku šolskega leta konec, je tožnica začela urejati stvari. Pred tem so tožnici prvo skrb predstavljali njeni otroci in nato njena dejavnost frizerstvo. Nobenega razloga ni bilo, da bi pred tem odšla na P. in iskala oporoko, saj je ves čas vedela, kje se nahaja. Tudi zaključek, da je s ključi hiše razpolagala tožničina mati, to je druga toženka, ki bi se lahko prepričala, kje je oporoka, ni pravilen. Oporočna dedinja je bila tožnica in ne njena mati. Dejstvo, da je za oporoko vedelo večje število ljudi, je bilo znano tudi prvi toženki, čeprav je med postopkom to zanikala, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. Zmoten je tudi zaključek v zvezi z izpovedmi obeh toženk, kdaj sta bili zadnjič skupaj v hiši. Izpoved druge toženke je bila logična in konsistentna, brez nasprotij in kot taka prepričljiva, kar ne velja za izpoved prve toženke. Tudi sodišče je samo ugotovilo, da prva toženka ni prepričala z izpovedjo, da naj bi zapustnik dva meseca pred smrtjo premoženje ponujal njeni hčeri B.. Glede okoliščin v zvezi s sestavo smrtovnice je prva toženka najprej izpovedala, da je s seboj vzela le potrdilo o smrti, šele na dodatno vprašanje pa, da je imela zraven tudi osebno izkaznico in tri bančne knjižice. Že to kaže na njeno neverodostojnost. Da je izpoved prve toženke, da naj bi bili v hiši skupaj s prvotoženko, kjer naj bi iskali dokumente za sestavo smrtovnice, neresnična, potrjuje tudi dejstvo, da prva toženka ni priglasila traktorja, motorja in osebnega vozila. Vsi ti dokumenti so se namreč skupaj z osebno izkaznico nahajali v denarnici pokojnega, ki je bila pri drugi toženki v R.D.. V smrtovnici pa ni priglasila še dveh knjižic, ki ju je prav tako imela druga toženka v R.D.. Če bi se obe toženki res dobili v hiši zapustnika, bi poiskali vse dokumente in bi druga toženka prvi toženki izročila tudi preostale dokumente. Razlike obstajajo tudi med smrtovnico in izpovedjo prve toženke. Postavi se vprašanje, kje je dobila četrti TRR. Po mnenju tožnice to dokazuje, da je podatke dobila pri bankah. Kot zakonita dedinja zapustnika je namreč do teh podatkov upravičena. Da prva toženka ne govori resnice, je tožnica dokazovala tudi z originalom omenjenih dokumentov, ki jih je sodišče sicer na naroku vpogledalo, ni pa jih zajelo z dokaznim sklepom in o njih ni odločilo in se do njih opredelilo v obrazložitvi sodbe. S tem je tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Navedeni dokazni predlog je tožnica podala na naroku 1.12.2011 in pri tem pojasnila, zakaj teh dokazov ni mogla predložiti prej. V prilogah so se nahajale fotokopije hranilnih knjižic, vendar sodišče tudi tega dokaza ni izvedlo in se do predloga ni opredelilo. V nadaljevanju tožnica opozarja še na, po njenem mnenju, vrzeli v izpovedi prve toženke. Na koncu tožnica opozarja še na nasprotje v izreku, sodišče je najprej ugotovilo, da je oporoka obstajala, nato pa je zahtevek zavrnilo.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila sestavljena oporoka v vtoževani vsebini. S.P. in njegova žena nista nevtralni priči, S.P. je bil pooblaščenec tožnice v predhodnih postopkih. V celoti je ostal nepojasnjen postopek sestave oporoke. Kronski dokaz, da so priče lagale, je že dejstvo, da so vsi v en glas zatrjevali, da je bila oporoka napisana na eni strani lista formata A4, kar je glede na zapustnikov pisavo in obseg teksta nemogoče. Sodišče in izvedenec očitno nista razumela zahtev prve toženke v zvezi s tem. V nadaljevanju ponavlja, da za oporoko ni vedela, dokler ji zanjo ni povedala drugotožena stranka približno mesec dni pred obravnavo. Takrat ji ni omenila, da bi oporoka izginila. Tožena stranka v nadaljevanju pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in vztraja, da je smrtovnico sestavila v dogovoru z drugo toženo stranko.

4. V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče odločalo že dvakrat, obakrat je pritožbo zavrnilo in obakrat je bila sodba na Vrhovnem sodišču v revizijskem postopku razveljavljena. Nosilni razlogi za prvo odločitev so bili naslednji: v primerih, ko je treba dokazovati trditve o neobstoju nekega dejstva, vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu. Zato je treba zaradi preprečitve dokazne stiske tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, dokazovanje olajšati s posrednim dokazovanjem z dokazovanjem dejstev, ki istočasen obstoj spornega dejstva izključujejo, z znižanjem dokaznega standarda in z dokazovanjem z indici. Napačno je stališče, ki v konkretnem primeru apriori izključuje možnost dokazovanja z indici. Pritožbeno sodišče je nato v zadevi izvedlo pritožbeno obravnavo in ponovno zavrnilo pritožbo. Ponovno je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo izkazati, da bi bila oporoka uničena ali skrita brez vednosti zapustnika. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v večjem delu pravilno ugotovilo vse indice, ki jih je napadala pritožba, poleg tega pa je ugotovilo, da je tudi sicer povsem mogoče, da se je volja zapustnika pred smrtjo glede na vse okoliščine spremenila. Vrhovno sodišče je reviziji tožeče stranke ugodilo. Pritožbeno sodišče namreč tudi po opravljeni pritožbeni obravnavi ne bi smelo drugače ugotoviti posrednih dejstev (indicev), ki so bili podlaga za sklepanje o obstoju odločilnega dejstva, če jih stranka v pritožbi ni spodbijala. Kontrolna funkcija pritožbenega sodišča glede dokazne ocene posrednih dejstev je omejena le na preizkus dokazne ocene posrednih dejstev, na katere se pritožba nanaša. Skladno z obrazložitvijo in navodili Vrhovnega sodišča (na katere je pritožbeno sodišče vezano) to pomeni, da bi moralo pritožbeno sodišče pri odločanju o odločilnem dejstvu, to je, ali je bila oporoka izgubljena ali skrita brez zapustnikove volje, upoštevati neizpodbijano posredno dejstvo, da zapustnik do smrti ni spremenil svoje oporočne volje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnica je nečakinja zapustnika, toženki pa njegovi sestri, ki bi prišli v poštev za dedovanje na podlagi zakona. Druga toženka je mati tožnice in zahtevku ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik sestavil oporoko, s katero je vse svoje premoženje zapustil tožnici. Oporoka je bila sestavljena v letu 2002, torej v času, ko zapustnik s prvo tožnico praktično ni imel stikov. Ker zapustnik svojih otrok ni imel in bi v primeru zakonitega dedovanja po njem dedovali obe sestri, je taka vsebina oporoke po mnenju pritožbenega sodišča logična, saj je zapustnik, ki je bil v zvezi s svojim premoženjem zelo skrben, z njo očitno hotel preprečiti, da bi dedovala tudi tista sestra, s katero ni imel stikov. Prav tako je tudi logično, da je za oporočno dedinjo določil svojo nečakinjo, saj je takrat od družine druge toženke edino ona živela na P. in bi mu torej najlažje nudila potrebno pomoč (zapustnik je imel že od leta 1998 težave z napadi panike). Iz istega obdobja izvirajo tudi pooblastilo za zastopanje pred sodiščem (2004) in vsaj dve pooblastili na bančnih knjižicah (2001). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je zapustnik sestavil oporoko v vtoževani vsebini. Izpovedi prič S.P. in K.P. smiselno potrjujejo tudi ostale zaslišane priče, izvedenec je ugotovil, da je vsebino oporoke mogoče spraviti na eno stran formata A4. Izvedenec je primerjal prav zapustnikovo pisavo, tudi vprašanje je bilo zastavljeno na ta način. Trditev v odgovoru na pritožbo, da izvedenec tega ni ugotavljal, je zato v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja. Da se je zapustnik za sestavo oporoke obrnil na sovaščana, ki je odvetnik, tudi sicer ni nič nenavadnega. Pritožba z očitki, da bi moralo sodišče upoštevati, da je S.P. zastopal tožnico v predhodnih postopkih, zato ne more uspeti.

7. Ko je zapustnik v letu 2006 zbolel, so se opisane okoliščine bistveno spremenile. Prva toženka je izpovedala, da je zapustnik ponovno vzpostavil stik z njo in da je zanj tudi skrbela v času, ko je bil doma. Njeno izpoved potrjuje dejstvo, da je bila 25.6.2007 pri bratu ona in da je ona z bratovega doma poklicala tožnico, da sta ga skupaj odpeljali v bolnišnico, zlasti pa nesporni dejstvi, da je v zadnjem obdobju na eni od hranilnih knjižic pooblastil prvo toženko in da je s tretjim ključem (1) od maja 2007 razpolagala ona in ne morda tožnica. Prva toženka je prepričljivo in logično pojasnila, da ji je brat izročil ta ključ zato, ker je šla vsak dan zvečer za nekaj časa na svoj dom, kjer je poskrbela za družino in živino, in se nato vračala k bratu, da bi tam prenočila, ob vrnitvi pa je brat včasih že spal (2). Nenazadnje pa tudi ni sporno, da se je prva toženka v juliju 2007 udeležila predavanj o diabetesu (zapustniku so namreč diagnosticirali diabetes), namenjenih svojcem bolnikov, kar bi bilo nepotrebno, če prva toženka ne bi skrbela za zapustnika in njegovo prehrano. Pritožbeno sodišče je zato prišlo do enakega zaključka kot že sodišče prve stopnje, to je, da je bila izpoved prve toženke bistveno bolj prepričljiva in ji je zato verjelo, da je za brata v zadnjem obdobju redno skrbela. Dejanske okoliščine so bile torej v juniju 2007 bistveno drugačne kot v času sestave oporoke. Za brata sta skrbeli obe sestri, ko je bil doma, v glavnem prva toženka, ko je bil v R.D., pa druga toženka. Prav zato, ker je bil zapustnik očitno zelo odvisen tudi od prve toženke, je povsem neprepričljiva izpoved druge toženke, da naj bi zapustnik vpričo prve toženke izjavil, da „jim ne da ničesar, ker si ne zaslužijo“. Gotovo tudi ne drži, da bi bil zapustnik v zadnjem obdobju svojega življenja v slabih odnosih s prvo toženko, saj je kot rečeno, stalno skrbela zanj, poleg tega ga je obiskovala tudi pri sestri v R.D. in v bolnišnici in zadnja dva dneva zapustnikovega življenja preživela skupaj z bratom pri sestri v R.D., kjer je brat tudi umrl. Kljub temu pa je tožnica trdila in izpovedovala, da prva toženka praktično nič ni naredila za zapustnika in da sta bila ves čas v slabih odnosih, kar pritožbenemu sodišču zbuja dvom tudi v njeno siceršnjo verodostojnost. 8. Vse stranke so zapustnika opisale kot skrbnega, natančnega in redoljubnega, tudi v času bolezni. Tožnica in prva toženka sta izpovedali (enako tudi druge priče, ki jih je ustrezno ocenilo že sodišče prve stopnje), da ga je ves čas skrbelo za usodo njegovega premoženja po njegovi smrti in je v tem smislu tudi dajal konkretna navodila (spor s sosedom, z občino,..). Oporoko je hranil v prozorni plastični mapi v predalu v kuhinji, tožnici jo je tudi večkrat pokazal, nazadnje v začetku junija, prav tako jo je ob priliki videla druga toženka. Glede na opisan značaj zapustnika, glede na njegovo neprestano skrb za premoženje in glede na dejstvo, da je skrbno hranil vse ostale dokumente, je po mnenju pritožbenega sodišča praktično nemogoče, da bi se oporoka pred njegovim odhodom v bolnišnico 25.6.2007 izgubila po pomoti ali da bi nanjo pozabil. Enako velja tudi za obdobje do njegove smrti in po njej. Ostane torej možnost, da je oporoko uničil nekdo drug, brez vednosti zapustnika. Edina, ki bi prišla v poštev in ki je imela možnost in interes za kaj takega, je prva toženka. V času do 25. junija 2007 (3) je prva toženka bratu nosila hrano in v hiši tudi prespala, po 25. juniju pa nesporno ni imela več ključev hiše. V bratovo hišo je prišla samo še takrat, ko je druga toženka zadnjič pripeljala zapustnika na njegov dom (4). Povedano pomeni, da bi prva toženka oporoko lahko uničila le v času od začetka junija, ko je tožnica zadnjič videla oporoko do 25. junija in nato še tistega dne, ko je bil brat zadnjič v hiši. 9. Dne 3.7.2007 je bil zapustnik odpuščen iz bolnišnice in je nato zadnje dni svojega življenja preživel pri drugi toženki na njenem domu v R.D.. Čez približno teden dni po odpustu iz bolnišnice ga je druga toženka na njegovo željo še zadnjič pripeljala na P.. Bilo je v dopoldanskem času, ko je bila tožnica v službi. Najprej sta bila v hiši sama, druga toženka je nato poklicala prvo toženko in ji rekla naj prinese ključe. Ta je to tudi storila. Ko je prišla, je ključe izročila drugi toženki, ta pa naprej zapustniku. Zapustnik je nato prvi toženki naročil, naj gre nekaj sporočit sosedu, ki je ravno kosil, kar je tudi storila. Ko se je vrnila, so se še malo pogovorili, nato pa so vsi skupaj odšli. Druga toženka je dogodek opisala podobno, trdila je le, da sta v času, ko je bila prva toženka v hiši, z bratom šla pogledat centralno kurjavo in da je takrat prva toženka stala ravno pri omari, v kateri naj bi bila oporoka. To dejstvo, tudi če bi držalo, po mnenju pritožbenega sodišča samo po sebi ne dokazuje ničesar. Zapustnik je namreč drugi toženki dajal podrobna navodila v zvezi s hišo, ji pokazal načrte hiše, se v bistvu poslavljal in urejal svoje stvari, zato je ob njegovi siceršnji skrbnosti, prisebnosti in ob védenju o pomenu oporoke praktično nemogoče, da ne bi preveril tudi, ali je oporoka še na svojem mestu in nanjo opozoril drugo toženko. Oporoka je namreč za človeka, ki se poslavlja in želi urediti svoje zadeve, bistveno pomembnejši dokument od načrtov hiše. Pojasnilo druge toženke, da ji oporoke ni pokazal, ker je bila dedinja tako ali tako tožnica, ni logično, saj bi moralo enako veljati tudi za načrte hiše in ostale dokumente. Zapustnik nasprotno od tega, kar bi bilo pričakovati, oporoke tistega dne sploh ni omenil (tako druga toženka). Poleg tega je druga toženka izpovedala, da naj bi ji brat pokazal dokumente in važno pošto, po izpovedi tožnice pred sodiščem prve stopnje pa naj bi bila poleg oporoke spravljena tudi pošta, kar pomeni, da bi oporoko ali odsotnost oporoke morala opaziti. Prav tako ni bilo nobenega razloga, da zapustnik ne bi uredil prihoda na P. na kakšen drug dan ali ob kakšni drugi uri (5), ko bi bila lahko navzoča tudi tožnica in bi vsa navodila dal njej, če bi jo štel za edino oporočno dedinjo. Namesto tega je konkretna navodila dajal obema sestrama (tudi prvi toženki v zvezi s sosedom). Vse povedano bi lahko logično najlažje pojasnili tako, da je zapustnik takrat vedel, da oporoke ni več. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da je prva toženka takrat stala zraven mize, v kateri naj bi bila oporoka. Prva toženka je sicer izpovedala, da naj bi razgovor opravili kar na verandi, vendar to ni verjetno, glede na to, da se je brat dejansko poslavljal in bil zadnjič doma (tudi prva toženka je izpovedala, da ji je rekel, da ji zapušča nek lonec in naj skrbi za grunt, kolikor more). Vseeno je verjetnost, da bi prva toženka takrat vzela oporoko zelo majhna, glede na to, da je nenavadno, da zapustnik tistega dne oporoke ni niti omenil, kaj šele poiskal. 10. Pritožbeno sodišče je, enako kot sodišče prve stopnje, prvi toženki verjelo tudi glede prijave zapustnikove smrti. Zapustnik je umrl na domu druge toženke v R.D., kjer je zdravnik pustil potrdilo o smrti. Smrt je bilo treba prijaviti na matičnem uradu v A.. Tožnica je še isti večer po pogrebu odšla na dopust, zato je logično, da so se dogovorili, da smrt na matičnem uradu prijavi prva toženka, ki živi v občini A.. Povsem neverjetna je trditev druge toženke, da naj bi prva toženka brez njene vednosti v hiši v R.D., torej iz njenega doma, vzela potrdilo in da tega niti ne bi nihče opazil in v zvezi s tem karkoli ukrepal ali vsaj iskal potrdilo. S prijavo bratove smrti prva toženka nenazadnje ni pridobila ničesar.

11. Pritožbeno sodišče je preverjalo tudi trditve prve toženke, da naj bi enkrat v avgustu skupaj s sestro v bratovi hiši iskali dokumente za sestavo smrtovnice. Tožnica in prva toženka ta dogodek zanikata, kar v bistvu pomeni, da tožnica trdi, da prva toženka po dnevu, ko je bil v hiši zadnjič tudi brat, nikoli več ni stopila v hišo in tudi ni več mogla uničiti oporoke. Ali sta sestri dejansko skupaj pregledovali dokumente v bratovi hiši, je pomembno le z vidika ocenjevanja verodostojnosti izpovedi obeh. Izpoved prve toženke je sicer po mnenju pritožbenega sodišča logična, saj ni sporno, da z bratovimi dokumenti ni razpolagala. Bratovo smrt je prijavila dan po pogrebu, smrtovnica pa je bila nato sestavljena 22.8.2007, kar se časovno ujema s trditvami prve toženke o iskanju dokumentov v bratovi hiši v avgustu 2007. Da zdaj z vsemi dokumenti razpolaga tožnica, ni sporno (zato izvedba dokaza z vpogledom v originale ni bila potrebna in pravica tožeče stranke do izjave ni bila kršena). Prva toženka je pojasnila, da je vse dokumente, s katerimi je razpolagala, izročila sodnici na zapuščinski obravnavi, ta pa je vse skupaj s še drugimi dokumenti, ki jih je imela tožnica, vrnila tožnici. Res je ob prvem zaslišanju izpovedala, da je „navedene dokumente izročila matičnemu uradu“, vendar so na smrtovnici navedene točne številke zapustnikovih računov (samo na enem od njih je bila pooblaščena prva toženka). Drži pa tudi pripomba tožeče stranke, da je nenavadno, da druga toženka ne bi prinesla denarnice z dokumenti zapustnika, ki je bila nesporno pri njej v R.D.. V zapuščino po pokojnem so namreč poleg v smrtovnici prijavljenega premoženja spadali še traktor, motorno kolo, stroji. Prva toženka je izpovedala, da ji je matičarka ob prijavi smrti dala list, na katerem je bilo zapisano, katere dokumente mora prinesti ob sestavi smrtovnice. Če bi torej res dokumente iskala skupaj s sestro, bi ji ta morala povedati, da ima nekatere dokumente v R.D. in bi to nenazadnje prva toženka matičarki ob sestavi smrtovnice povedala. Pritožbeno sodišče je na podlagi izvedenih dokazov prepričano, da je prva toženka bratovo smrt prijavila najmanj z drugo toženko (tožnica je bila v večjem delu tega obdobja na dopustu). Ne verjame pa, da bi pred tem z drugo toženko skupaj iskali dokumente v hiši zapustnika. Tudi sicer lahko po izvedeni pritožbeni obravnavi ugotovimo, da so vse tri stranke svoje izpovedi vsaj delno prikrojevale potrebam postopka. Nobena od njih zato ni zares verodostojna. Kjer so si izpovedi nasprotovale, je zato sodišče moralo dejstva ugotavljati na podlagi primerjave izpovedi z drugimi izvedenimi dokazi in na podlagi življenjskih izkušenj (kot je podrobno navedeno v gornjih točkah).

12. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da so šele po dveh mesecih opazili, da oporoke ni več. Res je šla tožnica takoj po pogrebu na dopust, vendar pojasnilo, da je imela nato skrbi s pripravo na šolo, ne prepriča. Zgoraj je bilo ugotovljeno, da je prva toženka smrt prijavila v soglasju z ostalima strankam, torej sta vedeli, da so postopki v zvezi z zapuščino že začeli, plastična mapa v kuhinjskem predalu zapuščene hiše pa ni ustrezno mesto za hranjenje oporoke. Pričakovati bi zato bilo, da bi za oporoko poskrbeli čimprej.

13. Pritožbeno sodišče je tako v zadevi ugotovilo številna posredna dejstva (indice), na nekatera je vezano, saj niso bila predmet pritožbene kontrole (in jih ni smelo ugotoviti drugače), druga pa je ugotavljalo v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo. Ta (posredna) dejstva so naslednja: zapustnik je sestavil lastnoročno oporoko, s katero je vse premoženje zapustil tožnici; do smrti ni spremenil svoje oporočne volje, v času, ko zapustnika ni bilo, doma, v hišo ni mogel vstopiti nihče drug, zapustnik je ključe izročil drugi toženki (materi tožnice), čeprav ni živela na P. Toženka mu je morala svoj ključ vrniti in od zadnjega obiska na P. prva toženka (ki živi na P.) ni imela nobenega ključa hiše. Zapustnik je svoji oporoki pripisoval velik pomen.

Ob zadnjem obisku je dajal toženkama navodila v zvezi s premoženjem (več in bolj podrobna drugi toženki), ni pa pogledal, ali je oporoka še na svojem mestu in oporoke tudi ni omenjal, da ni oporoke so opazili šele dva meseca po smrti zapustnika, v zadnjem obdobju je za brata, ko je bil na P., skrbela v glavnem prva toženka.

14. Kot rečeno, je pri odločitvi potrebno upoštevati, da v primerih, ko je treba dokazovati trditve o neobstoju nekega dejstva, vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu. Stranki, ki te trditve dokazuje, je zato potrebno dokazovanje olajšati. Nekatera od zgoraj naštetih dejstev (indicev) kažejo na obstoj pravno odločilnega dejstva v tej zadevi (oporoka je izginila oziroma bila uničena brez volje zapustnika), druga pa obstoja tega dejstva ne potrjujejo. Več pa je tistih, ki kažejo na obstoj tega dejstva. Ob upoštevanju izkustvenih in logičnih pravil zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je najpomembnejši indic prav ugotovitev, da zapustnik do smrti ni spremenil svoje oporočne volje, delno pa v povezavi s tem tudi dejstvo, da je ključe hiše ob zadnjem obisku vzel prvi toženki. Ob upoštevanju navodil Vrhovnega sodišča glede olajšanja dokaznega bremena in glede obsega pritožbenega preizkusa je zato treba ugotoviti, da je tožeči stranki uspelo izkazati, da je oporoka obstajala, nato pa je bila uničena brez volje zapustnika. Sklepanje sodišča prve stopnje iz ugotovljenih dejstev na obstoj drugih dejstev je bilo torej napačno. Pogoji iz 77. člena Zakona o dedovanju za priznanje učinka veljavne oporoke so zato izpolnjeni. Na podlagi povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je zahtevku ugodilo (4. alineja 358. člena ZPP).

15. Tožeča stranka je v zadevi uspela, zato ji mora prva tožena stranka (druga toženka zahtevku ni nasprotovala) povrniti njene pravdne stroške v znesku 15.429,61 EUR (sodne takse v znesku 5540,00 EUR, kilometrina tožnice, stroški prič, nagrada za zastopanje po tar. št. 3100, 3102, 3220, 6002 (4x), 3210, 3212, 3300 (2x) in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

op. št. 1: Zapustnik je imel hišo zaklenjeno s tremi ključavnicami.

op. št. 2: Pri tem ni pomembno, zakaj brata ni vzela k sebi na dom in je namesto tega raje ona prihajala k njemu.

op. št. 3: Tožnica je izpovedala, da je oporoko zadnjič videla v začetku junija 2007. op. št. 4: Prva toženka je sicer trdila, da je v hišo vstopila še enkrat v avgustu, vendar skupaj z drugo toženko in skupaj sta tudi iskali dokumente, zato ni bila sama. Druga toženka pa ta dogodek tako ali tako zanika.

op. št. 5: Umrl je čez dobra dva tedna, zares slab je bil zadnjih nekaj dni.