Jedro

Ker tožnik izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe iz 3. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do (samostojne) starostne pokojnine(dopolnil je 65 let starosti in 16 let zavarovalne dobe v Sloveniji), ima, čeprav mu je bila v Bosi in Hercegovini priznana pravica do invalidske pokojnine z upoštevanjem slovenske dobe, pravico do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2010 ter sklep št. ... z dne 2. 7. 2010. Razsodilo je, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 20. 8. 2009 dalje. Toženi stranki je naložilo, da odločbo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine izda v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine od 10. 6. 2004 do 19. 8. 2009. Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo v točki I, II, III in V izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da sta bila predmet presoje sklep št. ... z dne 2. 7. 2010, s katerim je organ prve stopnje zavrgel zahtevo tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine in odločba št. ... z dne 5. 11. 2010, s katero je organ druge stopnje navedeni sklep potrdil kot pravilen (a iz drugih razlogov). Ker je tožena stranka zahtevo tožnika zavrgla v predsodnem upravnem postopku, o tožnikovi zahtevi sploh še ni bilo meritorno odločeno. Ker je sodišče z izpodbijano sodbo tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine in se s tem spustilo v vsebinsko presojo tožnikovega zahtevka, je po mnenju tožene stranke s tem kršilo določbe postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04). Sodišče bi moralo presojati pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega upravnega akta v obsegu, kot je bilo odločeno v upravnem postopku, ne pa da je odločalo o priznanju pravice do starostne pokojnine. V nadaljevanju pa tožena stranka še navaja, da je tožnik v času veljavnosti Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS, št. 37/08 – MP 10/08) pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker je bila tožniku v BIH že priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 1. 1993 dalje z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe, zahtevek pa je bil vložen v času veljavnosti Sporazuma, je primarno potrebno upoštevati določbe Sporazuma. Slednji pa v svojih določbah natančno določa, kako je s pokojninami, ki so bile priznane pred uveljavitvijo Sporazuma na podlagi zavarovalnih dob obeh držav pogodbenic in tudi, kdo je aktivno legitimiran za začetek postopka ter od kdaj dalje v takih primerih zavarovancem pripada pravica do pokojnine. Tožena stranka opozarja na določbo 37. člena Sporazuma. Upoštevaje omenjeno določbo se postopek pri toženi stranki lahko uvede le po uradni dolžnosti, torej s strani pristojnega organa, ki je v tem primeru bosansko-hercegovski nosilec socialnega zavarovanja. V ta namen je tožena stranka že večkrat prosila in urgirala pri bosanskem nosilcu socialnega zavarovanja, naj za tožnika pošlje ustrezne obrazce. Tožena stranka tudi meni, da zavarovanci in s tem tudi tožnik, upoštevaje 37. člen Sporazuma, ne morejo več prosto izbirati pokojnine, ki jo želijo prejemati. Omenjena določba namreč omejuje tožnikovo izbiro pokojnine po 177. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnik bi imel možnost izbire le v primeru, če mednarodni sporazum ni sklenjen oziroma ne določa drugače. Sporazum med Republiko Slovenijo pa je v času vložitve zahteve tožnika že veljal in ima glede že uveljavljenih pokojnin tudi izrecno določbo, ki jo je potrebno prvenstveno uporabiti v konkretnem primeru. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010, na katero se sklicuje izpodbijana sodba izhaja, da je potrebno določbo 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 razlagati tako, da lahko zavarovanec kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri toženi stranki na podlagi pokojninskega zavarovanja pri njej, če z mednarodnim sporazumom ni drugače določeno. Po mnenju tožene stranke pa Sporazum v teh primerih proste izbire pokojnine več ne omogoča. Ker bosansko – hercegovski nosilec ni začel postopka za preračun pokojnine in se tožniku v BIH še nadalje izplačuje pokojnina na podlagi bosanske in slovenske dobe, tožnikove pokojnine torej ni možno preračunati in glede na navedeno ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Tudi sodne odločbe pritožbenega sodišča, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, se nanašajo na drugačno dejansko stanje. Posledično je po mnenju tožene stranke nepravilna tudi odločitev glede povrnitve stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo se tožnik v celoti strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem opozarja tudi na stališče Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS v identičnih primerih. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper sklep št. ... z dne 2. 7. 2010. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 4. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz obrazložitve dokončne odločbe izhaja, da podlaga za zavrženju ni v 4. odstavku 129. člena ZUP temveč v pomanjkanju aktivne legitimacije.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožnik vložil zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine že dne 24. 5. 2004, ki ga je tožena stranka zavrnila ob sklicevanju na določbo 177. člena ZPIZ-1. Drugi zahtevek z dne 29. 8. 2007 je zavrgla, ker naj bi bilo o isti zahtevi že pravnomočno odločeno. Naslednji zahtevek je tožnik vložil dne 20. 8. 2009, o katerem je tožena stranka odločila z izpodbijanima odločbama.

Že tožena stranka sama ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za zavrženje zahteve po 4. odstavku 129. člena ZUP, temveč da tožnik naj ne bi bil aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je nedvomno podana aktivna legitimacija tožnika za vložitev zahtevka za priznanje pravice do starostne pokojnine. V sporni zadevi tožnik ni uveljavljal priznanja pravice do starostne pokojnine na podlagi Sporazuma, kajti kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je tožnik star več kot 65 let (rojen je 10. 6. 1939) in ima v Republiki Sloveniji 16 let, 3 mesece in 9 dni zavarovalne dobe. To pa pomeni, da tožnik ne glede na določbe Sporazuma, izpolnjuje minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 3. odstavka 36. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. V primeru tožnika ni potrebno seštevanje dob dopolnjenih v Republiki Sloveniji in pa v Republiki Bosni in Hercegovini, torej ne gre za uporabo 21. člena Sporazuma, kjer je urejeno seštevanje zavarovalnih dob. Gre za povsem samostojen zahtevek in kot je to določeno v 1. odstavku 259. člena ZPIZ-1 se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca. Postopek je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. V 1. odstavku 250. člena ZPIZ-1 pa je tudi določeno, da pravice iz obveznega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. V sporni zadevi je torej tožnik že glede na navedeno določbo nedvomno aktivno legitimiran za vložitev zahteve za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. V zadevi tudi ne gre za stanje, kot ga ureja 37. člen Sporazuma, na katerega se sklicuje tožena stranka. V navedenem členu je namreč urejena ponovna odmera pokojnine. V sporni zadevi pa tožnik ni uveljavljal ponovne odmere pokojnine, temveč je v svojem zahtevku dne 20. 8. 2009 uveljavljal priznanje samostojne pravice do starostne pokojnine. Dejstvo, da ima tožnik priznano tudi invalidsko pokojnino v Bosni in Hercegovini, s tem, da je bila pri odmeri invalidske pokojnine upoštevana tudi slovenska pokojninska doba, lahko vpliva zgolj na vprašanje izbire pokojnin, ki jih bo užival tožnik. ZPIZ-1 namreč v 177. členu določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Omenjeno se uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zgolj priznalo pravico do starostne pokojnine, medtem ko bo vprašanje izplačevanja te pokojnine (izbira pokojnine) predmet odločitve tožene stranke s posebno odločbo, kot je bilo to naloženo toženi stranki v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Odločitev je sodišče prve stopnje tudi podrobno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi ustrezno citiralo tako odločitev Ustavnega sodišča RS, ki se nanaša na določbo 177. člena ZPIZ-1, kot tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS ter pritožbenega sodišča. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče, glede na to, da tožena stranka o zahtevku tožnika ni meritorno odločila, ni imelo podlage, da bi samo odločalo o pravici do starostne pokojnine. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre v socialnih sporih za spor polne jurisdikcije. V 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, se s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sodišče je odpravilo tako prvostopenjski sklep kot tudi drugostopenjsko odločbo tožene stranke in ob tem, da ni bilo sporno dejansko stanje, torej izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, temveč je bilo odprto zgolj vprašanje materialnega prava, samo razsodilo o pravici, toženi stranki pa je naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine izdala posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Ker je tožnik z zahtevkom v bistvenem delu uspel, je sodišče tudi utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo, saj navedeni odgovor ni v ničemer vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.