Jedro

Sporazum je v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh nosilcih zavarovanj izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se izrecno sklicuje na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice. Zgolj ob tej predpostavki se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi Sporazuma lahko upoštevajo tudi stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 274/2008 in v odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, ki so bila sprejeta v sporih izpred časa uveljavitve Sporazuma in na katera se sklicujeta nižji sodišči. Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic Sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. V tem sporu za tak primer ne gre, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja in posledično ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Zato pri toženi stranki na podlagi iste zavarovalne dobe nima pravice do samostojne starostne pokojnine.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Odpravita se odločbi tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, in sicer sklep št. 1 2 2031474 z dne 2. 7. 2010 ter dokončna odločba tožene stranke št. 2.031.474 z dne 5. 11. 2010. Tožeči stranki se prizna pravica do samostojne slovenske pokojnine, in sicer od 1. 7. 2008 dalje in je tožena stranka dolžna tožniku odmeriti ter izplačati samostojno slovensko pokojnino od 1. 7. 2008 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska odmerjene pokojnine dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne do poteka paricijskega roka dalje, do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke št. 2.031.474 z dne 5. 11. 2010 in sklep tožene stranke št. 1 2 2031474 z dne 2. 7. 2010 odpravilo in razsodilo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 20. 8. 2009 dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožniku v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine. Zahtevek tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine od 10. 6. 2004 do 19. 8. 2009 je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo tudi k plačilu stroškov postopka. Ugotovilo je, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine iz tretjega odstavka 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) in lahko na podlagi 177. člena ZPIZ-1 uveljavlja pravico do izbire, čeprav mu je bila pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v Republiki Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju: BIH) upoštevana tudi zavarovalna doba, pridobljena v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da tožnik ne glede na določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju Sporazum, Ur. l. RS, št. 37/08 – MP 10/08) izpolnjuje minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi tretjega odstavka 36. člena ZPIZ-1. Sporazum v 37. členu ureja postopek za ponovno odmero pokojnine po uradni dolžnosti, v obravnavanem primeru pa tožnik pri toženi stranki ni uveljavljal zahtevka za ponovno odmero pokojnine na podlagi Sporazuma, pač pa je vložil samostojni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 in izključno na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v RS.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče odločati le o upravnem aktu, ki je bil izpodbijan s tožbo in v mejah upravnega postopka, glede na to, da tožena stranka v predhodnem upravnem postopku o zahtevi tožnika še ni meritorno odločala. Sodišče bi moralo zgolj presojati, ali je tožena stranka pravilno zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in ne tudi o sami pravici. Posledično toženi stranki ni bilo omogočeno, da bi se opredelila do tožnikovega zahtevka. S tem je sodišče preseglo okvir odločanja. V konkretnem primeru bi bilo treba primarno uporabiti določbe Sporazuma, saj je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po uveljavitvi Sporazuma. Upoštevaje določbo 37. člena Sporazuma tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka, pač pa se postopek pri toženi stranki lahko uvede le po uradni dolžnosti s strani pristojnega organa, v konkretnem primeru bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. V obravnavanem primeru zato tožnik tudi ne more prosto izbirati pokojnine, ki jo želi prejemati. Tožniku ni možno priznati pokojnine od dneva vložitve zahtevka, pač pa šele od prvega dne po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Ker bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja ni začel postopka za preračun pokojnine, tožniku ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijske navedbe, da je sodišče preseglo okvir odločanja, so neutemeljene. Že pritožbeno sodišče je smiselno pojasnilo, da gre v socialnih sporih za spor polne jurisdikcije, kar pomeni, da lahko sodišče na podlagi drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) samo odloči o pravici, če dejstva med strankama niso sporna.

8. Na podlagi 8. člena Ustave RS morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se neposredno uporabljajo. Podobno 153. člen Ustave zahteva skladnost zakonov in podzakonskih predpisov z Ustavo in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, s tem da neposredne zahteve po skladnosti mednarodnih pogodb z Ustavo ne izpostavlja. To gotovo pomeni, da lahko mednarodne pogodbe na specifični način urejajo vprašanja z mednarodnimi elementi in to velja tudi za pravice iz socialnih zavarovanj, vključno z lastninskimi vidiki teh pravic, upoštevaje pri tem specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev posameznih strank mednarodnega sporazuma.

9. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je Sporazum v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh nosilcih zavarovanj izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se izrecno sklicuje na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice. Zgolj ob tej predpostavki se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi Sporazuma lahko upoštevajo tudi stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 274/2008 in v odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, ki so bila sprejeta v sporih izpred časa uveljavitve Sporazuma in na katera se sklicujeta nižji sodišči. 10. Ker Sporazum posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen), tožena stranka utemeljeno navaja, da je s tem v tovrstnih razmerjih izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici.

11. Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic Sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma). Le v tem primeru bi lahko zavarovanec uveljavljal samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve (pokojnine) zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. V tem sporu za tak primer ne gre, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja in posledično ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Zato pri toženi stranki na podlagi iste zavarovalne dobe nima pravice do samostojne starostne pokojnine.

12. Glede na navedeno tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke (s katerima je tožena stranka tožnikovo zahtevo zavrgla) in za priznanje samostojne starostne pokojnine pri toženi stranki ni utemeljen. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (1).

13. Tožnik glede na spremenjen uspeh trpi sam svoje stroške postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih,ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

Op. št. (1): Vsebinsko enaka stališča je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbah VIII Ips 180/2012 z dne 15. 4. 2013 in VIII Ips 20/2013 z dne 17. 6. 2013.