Jedro

Tožnica s toženo stranko ni sodelovala, zaradi česar je tudi prišlo do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opravila ni niti temeljnih delovnih obveznosti, (zaključitev ocen učencem in vpis v dnevnik, ni se udeležila konferenc), tako da je tožena stranka utemeljeno zaključila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3.7.2006 ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji vzpostaviti delovno razmerje in obračunati in izplačati plače za obdobje od 7.7.2006 dalje. Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravic postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in najprej poudarja, da vročitev pisne obrazložitve in vabila na zagovor z dne 26.6.2006 tožeči stranki niso bile opravljene skladno s 144. členom Zakona o pravdnem postopku. Ni jasno, kdaj naj bi tožeča stranka prevzela pisanje v predalčniku v zbornici. Če je bilo to 29.6. in je bil zagovor določen 30.6. je jasno, da tožena stranka tožeči stranki ni zagotovila zadosti časa za pripravo na zagovor. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita tudi iz vsebinskih razlogov. Tožeča stranka je izpovedala, da se konference dne 19.6.2006 ni udeležila, ker se je slabo počutila, tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da svojega izostanka s konference ni nikoli opravičila. Opravičila jo je ustno ravnateljici tožene stranke. Dne 20.6.2006 se ni udeležila konference za predmetno stopnjo, ker se je tudi tega dne slabo počutila in je svoj izostanek s konference ustno opravičila ravnateljici tožene stranke. Tega sodišče sploh ni upoštevalo. Oprlo se je zgolj na to, da ni predložila zdravniškega opravičila. Glede očitka, da 19.6.2006 ni opravila dolžnosti dežurnega učitelja, je izpovedala, da je v tem času izpolnjevala dokumentacijo in urejala popravke, torej izpolnjevala svoje delovne obveznosti. Ravnateljica je bila seznanjena s pomisleki tožeče stranke glede dežurstva in je vedela, da bo tožeča stranka namesto dežurstva opravljala drugo delo. Glede očitka, da se 20.6.2006 ni udeležila športnega dneva, je povsem jasno in prepričljivo izpovedala, da za omenjeni športni dan z dne 20.6.2006 ni vedela in o tem ni bila obveščena. Oglasno desko je redno spremljala, vendar tega obvestila ni videla. Sodišče se do njene izpovedi sploh ni opredelilo. Glede očitka, da ni zaključila ocen učencem 8. razreda in da ni vpisala izvedenih šolskih ur v dnevnike, je tudi jasno izpovedala, da teh obveznosti objektivno ni mogla izpolniti, saj niti redovalnice niti dnevnika ni bilo. Sodišče prve stopnje je izdalo povsem enostransko in arbitrarno sodbo, saj je svojo odločitev oprlo na izpovedbo ravnateljice tožene stranke. Tožeča stranka še poudarja, da je istočasno s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor prejela s strani tožene stranke tudi sklep o tem, da mora v mesecu juliju 2006 opraviti še dodatna administrativna dela, torej v času, ko naj bi ji bila pogodba o zaposlitvi že izredno odpovedana, zaradi tega je tožnica pisno obdolžitev štela kot neverodostojno in se tudi iz tega razloga ni udeležila zagovora, saj iz sklepa o opravljanju dodatnega administrativnega dela izhaja, da bo delala pri toženi stranki tudi v bodoče, kakor je to skladno s pogodbo o zaposlitvi. Iz tega tudi izhaja, da bi bilo delovno razmerje med tožečo in toženo stranko možno nadaljevati in je bil tak tudi interes tožene stranke. Tudi iz tega razloga je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. V obrazložitvi podrobno opisuje ves potek dogodkov in zagovarja pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravic postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje in na katere se pavšalno sklicuje pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do formalnih kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker tožena stranka tožnici ni vročila pisne obdolžitve in vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, katero je bila dolžna vročiti po določbi 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) v skladu z določbo 144. člena ZPP, zaradi česar naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, da gre za formalni postopek, katerega kršitev bi imela za posledico avtomatično ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, čemur pritrjuje tudi tožnica v pritožbi, da je prejela pisno obdolžitev in vabilo na zagovor za dne 30.6.2006, najkasneje 29.6.2006. Po lastnih navedbah se zagovora ni udeležila, ker je štela pisno obdolžitev kot neverodostojno. Tako sploh ni prišlo do primera, da dejansko tožnica ne bi pravočasno prejela vabila na zagovor in da ne bi bila seznanjena s pisno obdolžitvijo, temveč se je sama odločila, da se zagovora ne bo udeležila. To je bila njena pravica, ki pa nima za posledico nezakonitosti postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot se to zmotno zavzema. Zakon tudi ne predpisuje nobenega roka, ki mora poteči od prejema vabila do samega zagovora. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s samim postopkom neutemeljene.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da je tožnica kršila delovne obveznosti v obsegu, kot je to ugotovila tožena stranka in ji na podlagi tega izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Zmotno je stališče tožnice, da lahko izostanek s konference opraviči zgolj z ustnim opravičilom ravnateljici, da se je slabo počutila in da zato na konferenci ni prisostvovala. V delovnem razmerju delavci svojo odsotnost zaradi nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, opravičijo z zdravniškim opravičilom, kar mora biti znano tudi tožnici, saj iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila to njena prva zaposlitev, pa tudi če bi bilo tako, je to ne bi opravičevalo, da ne bi ravnala skladno z zakonskimi obveznostmi. Prav tako je bila tožnica dolžna spoštovati odločitev tožene stranke, da mora dne 19.6.2006 v času odmora med šolskimi urami opravljati dolžnost dežurnega učitelja. Zmotno je njeno stališče, da je lahko sama odločila, da te dolžnosti ne bo opravljala in bo v tem času opravljala drugo delo, ki ga je bila sicer dolžna izvesti kot učiteljica, vendar ni bilo vezano na točno določen čas, da ga mora opraviti v času odmorov. Obvestilo o tem ravnateljici ne izključuje njene odgovornosti za odklonitev dela v času odmora, ko ni opravila dela dežurnega učitelja.

Prav tako je zmotno stališče tožnice, da ni neupravičeno izostala iz športnega dne dne 20.6.2006, ker naj ne bi vedela, da je tega dne športni dan. Sodišče prve stopnje utemeljeno zagovoru tožnice ni sledilo, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča ni verjetno, da učitelj v zbornici ne bi vedel, da je za določeni dan razpisan športni dan. Najmanj lahkomiselno je ravnanje učitelja, da se sploh ni ne pozanima, kakšne so njegove delovne obveznosti na določen dan. V kolikor namreč učencev ni bilo na šoli in so bili na športnem dnevu, očitno tožnica ni imela tega dne drugih obveznosti v zvezi s svojim delom z učenci. Zato so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni odgovorna, za neizpolnjevanje te svoje delovne obveznosti, ker da zanjo naj ne bi vedela, neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni odgovorna, da vse do 23.6.2006 ni vpisala šolskih ur in ocen v dnevnik. Neverodostojen je zagovor, da vse do tega datuma učitelj ne bi mogel priti do dnevnika in vanj vpisati šolskih ur, ki bi jih sicer po pravilih moral redno vpisovati vsak dan.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR in sicer, da tožena stranka ni izkazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Že iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da gre za tako hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, da s tožnico ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka. Tožnica s toženo stranko ni sodelovala, zaradi česar je tudi prišlo do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato so nesmiselne trditve, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, saj tožnica ni opravila niti temeljnih delovnih obveznosti, to je zaključitev ocen učencem in vpis v dnevnik, prav tako pa se ni udeležila konferenc, zaradi česar je tudi po oceni pritožbenega sodišča delodajalec utemeljeno zaključil, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa ker v postopku v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, kot je to določeno v 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS – Ur. l. RS, št. 2/2004).