Jedro

Izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in obstoj pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR že po zakonu narekujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Revidentkina trditev, da ukrep tožene stranke ni sorazmeren s storjenimi kršitvami, je zato neutemeljena.

Rok za podajo izredne odpovedi v primeru opustitve (vpisovanja šolskih ur in ocen v dnevnik) ni začel teči že z dnem, ko je tožnica prvič opustila vpis, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč kršitev trajala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2006, za vrnitev tožnice nazaj na delo, za vzpostavitev delovnega razmerja in za izplačilo zapadlih plač za obdobje od 7. 7. 2006 dalje. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnica kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh strank, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožnici vročila pisno obdolžitev in jo vabila na zagovor, ki se ga ni udeležila ter je izredno odpoved podala v 15 dnevnem roku.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da je dokazan obstoj odpovednega razloga, ker je tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je neupravičeno izostala z dela na dan, ko je bil organiziran športni dan, ker je neupravičeno izostala z dela na dan konference, ker dne 19. 6. 2006 v času odmora ni opravljala dolžnosti dežurnega učitelja in ker vse do 23. 6. 2006 v dnevnik ni vpisala šolskih ur in ocen. Ob ugotovljenih kršitvah in ob dejstvu, da tožnica ni opravila niti temeljnih delovnih obveznosti, je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe o nezakonito vodenem postopku izredne odpovedi je zavrnilo z obrazložitvijo, da zakon v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne predpisuje posebnega postopka, katerega kršitev bi imela za posledico avtomatično nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče vsebinsko preizkusiti in da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so le ti v nasprotju sami s sabo. Poleg tega pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh ugotovljenih dejstev v postopku na prvi stopnji niti do pritožbenih navedb. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno zato, ker nobena od ugotovljenih kršitev pogodbenih obveznosti ni tako intenzivna, da bi bil najstrožji ukrep upravičen. Po mnenju revizije ni sorazmerja med očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti in med ukrepanjem tožene stranke. Vse do 7. 7. 2006 je tožnica izpolnjevala delovne obveznosti, na kar kaže tudi ravnanje tožene stranke, ko ji je dne 29. 6. 2006 naložila, da v času od 3. 7. 2006 do 14. 7. 2006 opravi manjkajočih 39 ur. Tega dne ji ni vročila pisne obdolžitve in je ni vabila na zagovor, ampak je ravnala v nasprotju sama s sabo, ko ji je naložila delovno obveznost in ji hkrati izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Izredna odpoved ni bila podana v 15 dnevnem zakonskem roku. Dve kršitvi naj bi storila 19. 6. 2006 in 20. 6. 2006, dve pa predstavljata opustitve, ki naj bi trajale do 20. 6. 2006 oziroma do 23. 6. 2006. Zadnji dve kršitvi nista časovno opredeljeni in ni ugotovljeno, kdaj je tožena stranka izvedela za te opustitve. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi zaradi drugih razlogov, ker naj bi po njenih navedbah v preteklem obdobju imela neprimeren odnos do dela. To pa ne drži, saj je tožnica vrhunski pedagog, kar potrjujejo doseženi učni rezultati in vse izvedene učne aktivnosti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru obširno povzema in razčlenjuje obrazložitev sodišča prve stopnje, v zvezi z revizijskimi očitki pa navaja, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena. Obrazložilo je, zakaj se strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in zakaj so te ugotovitve pravilne. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava je jasno obrazložilo. V zvezi z revizijskim zatrjevanjem, da tožnica ni storila očitanih kršitev, da je obveznosti izpolnjevala, da je tožena stranka ni pisno obdolžila in je vabila na zagovor pa navaja, da zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni dovoljen revizijski razlog. Tožena stranka predlaga zavrnitev revizije in zahteva povrnitev stroškov odgovora nanjo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), to pa pomeni, da je revizijsko sodišče pri materialno pravni presoji vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje.

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne vsebuje konkretnih navedb o tem, zakaj izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče vsebinsko preizkusiti, o katerih odločilnih dejstvih nima razlogov oziroma kateri razlogi si nasprotujejo. Enotno je stališče sodne prakse, da takšno, splošno sklicevanje na bistveno kršitev določb postopka, ne zadošča za revizijsko presojo. Enako je nekonkretiziran očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do ugotovljenih dejstev v postopku na prvi stopnji in da ni odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe. Ker revizija ne navaja, do katerih ugotovljenih dejstev se sodišče druge stopnje ni opredelilo in na katere bistvene pritožbene navedbe ni odgovorilo, revizijsko sodišče tudi teh očitkov ni moglo upoštevati.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Po prvem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Spoštovani morata biti tudi določbi drugega odstavka 83. člena ZDR in drugega odstavka 110. člena ZDR. Prva določa, da mora delodajalec med drugim pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Druga pa določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 111. členu ZDR.

10. Po ugotovitvi, da je tožnica neopravičeno izostala s šolske konference dne 19. 6. 2006 in 20. 6. 2006, ne da bi se predhodno opravičila pri ravnateljici; da dne 19. 6. 2006 v času odmora ni opravljala dolžnosti dežurnega učitelja, ampak je po lastni presoji raje opravila delo, ki ni bilo nujno; da se dne 20. 6. 2006 neopravičeno ni udeležila športnega dne, čeprav je bil na oglasni deski po ustaljenem običaju izobešen razpored spremljevalcev učencev, ki si ga tožnica ni ogledala; in da do 23. 6. 2006 ni vpisala v dnevnik šolskih ur in ocen, čeprav bi jih morala vpisovati sproti, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da je podan odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja). Vestno opravljanje dela na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 31. člena ZDR) ter upoštevanje zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR) sta dve temeljni obveznosti delavca v delovnem razmerju. Po 119. členu Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB4, Ur. l. RS, 98/2005) pa delovna obveznost učitelja obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci (učna obveznost), pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov in drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. V okviru tako določenih obveznosti se je bila tožnica dolžna udeleževati šolskih konferenc in športnih dni, razen v primeru opravičene odsotnosti in je bila dolžna spoštovati odredbo o opravljanju dežurstva med odmorom ter o vpisovanju šolskih ur in ocen v dnevnik najkasneje do šolske konference. Ker je tožnica obveznosti opustila, je tožena stranka njeno ravnanje utemeljeno štela za hujšo kršitev, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti. Odsotnost s konference in opustitev dežurstva je tožnica lahko storila le naklepoma, medtem ko je zaključek sodišča druge stopnje, da je izostanek s športnega dne in opustitev vpisa šolskih ur in ocen v dnevnik tudi po oceni revizijskega sodišča posledica najmanj tožničine hude malomarnosti.

11. Že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka jasno navedla, da gre za takšne kršitve, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnica se ni držala osnovnih dogovorov in pravil, kar za toženo stranko utemeljeno predstavlja okoliščino, zaradi katere delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Obvestilo z dne 29. 6. 2006, da je tožnica dolžna opraviti 39 manjkajočih ur, tega dejstva ne spremeni. Vse do podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2006 bi tožnica eventualno svoja ravnanja lahko še opravičila in kljub začetemu postopku do izredne odpovedi ne bi prišlo. Odredba, da opravi manjkajoče ure, sama po sebi namreč ne kaže na to, da bi bilo delovno razmerje kljub kršitvam mogoče nadaljevati.

12. Izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in obstoj pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, že po zakonu narekujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je revidentkina trditev, da ukrep tožene stranke ni sorazmeren s storjenimi kršitvami, neutemeljena.

13. Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da je bila izredna odpoved podana prepozno in da ni niti konkretizirano, kdaj je tožena stranka za opustitve izvedela. Tožnici se očitajo kršitve (opustitve), do katerih je prišlo v času od 19. 6. 2006 do 23. 6. 2006. Rok za podajo izredne odpovedi v primeru opustitve (vpisovanja šolskih ur in ocen v dnevnik) ni začel teči že z dnem, ko je tožnica vpis prvič opustila, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč kršitev trajala. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 3. 7. 2006, torej v 15 dnevnem roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku 15 dni od nastanka razloga ni bistveno, kdaj je tožena stranka za kršitve (opustitve) izvedela. Datum vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (dne 6. 7. 2006) za potek roka ni relevanten.

14. Neutemeljena in tudi protispisna je revizijska trditev, da tožnici ni bila vročena pisna obdolžitev z vabilom na zagovor. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica prejela pisno obdolžitev in vabilo na zagovor najkasneje 29. 6. 2006, vendar pa se zagovora po lastnih navedbah ni udeležila, ker je štela obdolžitev za „neverodostojno“.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.