Jedro

Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po 2. točki 1. odstavka 394. člena ZPP, po kateri se postopek lahko obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. ZPP v 2. točki 396. člena ZPP določa, da se v primeru iz 2. (in 3.) točke 394. člena ZPP predlog za obnovo postopka vloži v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne teči od dneva, ko se šteje, da je bila odločba, ki je postala pravnomočna, stranki vročena in to tudi v primeru, če stranka trdi, da je bila vročitev opravljena nepravilno oziroma da ji odločba sploh ni bila vročena. Sklep o ustavitvi postopka, s katerim je bilo odločeno, da se šteje, da je tožba umaknjena in se postopek ustavi, je postal pravnomočen 4. 5. 2011 (upoštevajoč vročitev, opravljeno z nabitjem na sodno desko). Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen šele 8. 5. 2014, je bil vložen po izteku prekluzivnega roka iz 2. točke 396. člena ZPP, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (1. odstavek 398. člena ZPP ).

Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku do izdaje sodne odločbe, ne pa tudi v primeru, če sodišče stranki odločbe ni vročilo pravilno. Vročitev odločbe je pogoj za njeno pravnomočnost in s tem za obnovo postopka, saj je obnova postopka mogoča le, če je postopek že pravnomočno končan.

Nepravilno in nezakonito vročitev sklepa, s katerim je bil postopek (pravnomočno) končan, je mogoče uveljavljati le s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa ob smiselni uporabi 4. odstavka 42. člena ZIZ, ne pa s predlogom za obnovo postopka. V primeru, da se v tem postopku ugotovi, da zaradi nepravilne vročitve sklep o ustavitvi postopka sploh ni postal pravnomočen, sodišče takšno potrdilo o pravnomočnosti razveljavi in sporno odločbo ponovno vroči stranki v skladu z določbami ZPP, zoper tako vročeno odločbo pa lahko stranka v okviru zakonsko določenega roka vloži pritožbo iz razlogov po 338. členu ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za obnovo postopka (I. točka izreka), ki je bil zaključen s sklepom o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki in v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je predlog za obnovo postopka vložil prepozno. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v sklepu ni navedlo razlogov o tem, zakaj je sprejelo stališče, da se tožnik neutemeljeno sklicuje, da je rok za vložitev predloga pričel teči, ko se je pooblaščenka seznanila s sklepom o ustavitvi postopka ob vpogledu v spis na sodišče 18. 4. 2014. Tožnik sklepa o ustavitvi postopka ni prejel, njegova pooblaščenka pa ga je prejela šele 18. 4. 2014, zato je tožnik prepričan, da je predlog za obnovo postopka vložil pravočasno. Tožnik je bil seznanjen z dejstvom, da je bil v njegovem postopku zaradi izpodbijanja redne odpovedi iz poslovnih razlogov, ki se je pri naslovnem sodišču vodil pod opr. št. Pd 615/2010, postopek ustavljen. Po tej informaciji, ki jo je dobil po telefonu, je pridobil odločbo o brezplačni pravni pomoči Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 244/2014 z dne 9. 4. 2014. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bila prosilcu določena sedanja pooblaščenka, ki je dne 18. 4. 2014 vpogledala v spis naslovnega sodišča z opr. št. Pd 615/2010 in med listinami v spisu ugotovila, da je bil postopek ustavljen s sklepom z opr. št. Pd 615/2010 z dne 30. 3. 2011, ki ga je v fotokopiji tudi prejela.

Tožnik je prepričan, da je njegov predlog za obnovo postopka tudi utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče odredilo, da se vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo vroči preko oglasne deske sodišča zaradi predhodno neuspešnih vročitev na A. 10. S takšno utemeljitvijo pa sodišče prihaja v nasprotje z dejstvom, da je tožnik dve sodni pošiljki, ki sta bili posredovani na naslov A. 10, prejel. Tožnik ponovno poudarja, da je sodišče z vročitvijo postopalo nezakonito. Tožnik na naslovu A. 10, B. ni neznan, prav tako pa ni spremenil naslova in se tudi ni odselil, saj vseskozi živi na istem naslovu. Gre za stanovanjski blok z dvema vhodoma, ki je imel do nedavnega številko A. 10, B.. Tožnik ima na tem naslovu stalni naslov, tako kot izhaja tudi iz Centralnega registra prebivalstva, kjer je sodišče opravljalo poizvedbe, navedeno pa izhaja tudi iz fotokopije njegove osebne izkaznice, ki jo je priložil. Res pa je, da so vhodu, kjer stanuje tožnik, dodali črko „a“ in se naslov na vhodu glasi A. 10 a. Vsa pisanja, ki prihajajo na naslov tožnika, se tožniku vročajo na oba naslova. Tako izhaja iz sporočil o prispelem pismu, ki ju je tožnik prejel, ko ga je vročevalec obvestil o prispeli pošiljki Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani dne 2. 4. 2014 in 10. 4. 2014. Tudi Delovno sodišče v Mariboru je bilo seznanjeno, da je naslov tožnika tudi A. 10 a, saj je ta naslov zapisan v glavi sklepa opr. št. Pd 615/2010 z dne 30. 3. 2011. Sodišče se o teh navedbah tožnika sploh ni izreklo. Tožnik torej ni spremenil svojega naslova, kot to napačno zaključuje sodišče, zato je sodišče tudi napačno ravnalo, ko je ob uporabi 145. člena ZPP odredilo vročanje pošiljke tožniku po oglasni deski sodišča. Tožnik še vedno meni, da je sodišče nezakonito postopalo, ko mu ni vročalo pisanja na znani naslov, kar pomeni, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Tožnik je prepričan, da je podan razlog za obnovo postopka po 2. točki 1. odstavka 394. člena ZPP in je v roku, ki ga določa 2. točka 1. odstavka 396. člena ZPP, predlagal obnovo pravnomočno končanega postopka, ki se pri naslovnem sodišču vodi pod opr. št. Pd 615/2010. Tožnik se v preostalem, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, v celoti sklicuje na dosedanje navedbe v postopku. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče obravnava njegovo pritožbo in spremeni sklep Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 615/2014 z dne 23. 10. 2014 ter ugodi predlogu za obnovo postopka, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev stroškov postopka tožnika na I. in II. stopnji.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala potrditev izpodbijanega sklepa. Sodišče je logično pojasnilo časovno sosledje dogodkov in postopanja tožnika ter utemeljeno prišlo do zaključka, da je tožnik predlog vložil prepozno, pri čemer se je oprlo na določbo 2. točke prvega odstavka v zvezi z 2. odstavkom 396. člena ZPP. Sklicevanje tožnika, da bi naj rok pričel teči z dnem 18. 4. 2014, ko se je s sklepom seznanila pooblaščenka, je neutemeljeno. Tožena stranka je prepričana, da je rok za vložitev predloga za obnovo postopka potekel že dne 24. 4. 2014 (torej 30 dni zatem, ko se je tožnik seznanil z dejstvom o ustavitvi postopka). Prvostopenjsko sodišče je že dne 27. 3. 2014 prejelo zaprosilo Delovnega sodišča v Ljubljani, da se jim pošlje spis opr. št. Pd 615/2010, kar je naslovno sodišče tudi storilo, in sicer dne 28. 3. 2014. Iz povratnice za pošiljanje predmetne pošiljke na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je razvidno, da je to sodišče pošiljko prejelo dne 31. 3. 2014 in dne 1. 4. 2014 spis že vrnilo na naslovno sodišče, ki ga je prejelo dne 2. 4. 2014. Tako se je tožnik najkasneje dne 1. 4. 2014, ko se je spis nahajal pri službi za BPP, lahko seznanil s samo vsebino sklepa o ustavitvi, kar posledično pomeni, da je 30-dnevni rok potekel najkasneje dne 1. 5. 2014. Glede na to, da je tožnik po svoji pooblaščenki predlog za obnovo postopka vložil dne 8. 5. 2014, je rok zagotovo zamudil. Nadalje je sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo tudi, da tožnikov predlog za obnovo postopka ni utemeljen, čemur tožena stranka prav tako pritrjuje. Sodišče namreč pravilno ugotavlja, da je tožnik v tožbi in v vseh svojih nadaljnjih vlogah navedel za naslov svojega prebivališča A. 10, B.. Ko je sodišče prejelo obvestilo, da je tožnik na naslovu neznan, je prišlo do vročitve preko oglasne deske sodišča. Takšna vročitev je bila glede na dane okoliščine povsem pravilna. V zvezi s spremembo naslova je sodišče tožnika tudi zaslišalo, tožnik pa je izpovedal, da naj ne bi bil pozoren, da je prišlo do ločevanja vhodov. Sodišče je povsem ustrezno ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je bil dolžan sporočiti sodišču morebitno spremembo naslova. Iz izpovedi tožnika na zaslišanju je moč razbrati, da si je prišel v nasprotje, saj je zatrjeval, da je bil ves čas seznanjen z dejstvom, da je prišlo do delitve na 10 in 10a, saj je sam navedel, da naj bi pošiljke prejemal na obeh naslovih - A. 10 in 10a. Kot oseba, ki je prejemala pošiljke, bi moral vedeti in videti, da so bile nekatere pošiljke poslane na A. 10, nekatere pa na A. 10a. Kljub temu pa je skozi svoje zaslišanje zatrjeval, da naj ne bi bil pozoren, kdaj je do delitve sploh prišlo, ter da problema ni zaznal, kar jasno nakazuje na tožnikovo nepazljivost. Tožnik je sam priznal, da je prišlo do spremembe naslova, vendar pa na to ni bil pozoren. Da se je njegov naslov spremenil, potrjuje tožnik sam tudi z navedbo, da je na prošnjo za BPP navedel naslov A. 10a in ne A. 10. Zato tožena stranka meni, da je izpodbijani sklep sodišča povsem pravilen, pritožba tožnika pa neutemeljena. Pri tem še dodaja, da je povsem nelogično, kako je lahko tožnik šele po vseh teh letih (po treh letih od izdaje sklepa o ustavitvi ter po štirih letih po vloženi tožbi) pričel raziskovati, kaj se dogaja z njegovim postopkom. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ni storilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne pravne presoje glede teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka sprejelo pravilno odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka, ker je ugotovilo, da je bil vložen prepozno. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 394. in 396. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da tožnik vlaga predlog za obnovo postopka po 2. točki 1. odstavka 394. člena ZPP, po kateri se postopek lahko obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik se je namreč v predlogu za obnovo postopka skliceval na to, da je sodišče prve stopnje postopalo nezakonito, ker je vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, določen za dne 30. 3. 2011, nabilo na oglasno desko sodišča. Na naslovu, ki ga je tožnik označil v tožbi, to je A. 10, B., tožnik ni neznan niti ni naslova spremenil. Le na vhodu stanovanjske hiše, v kateri stanuje, so, kot je navedel v predlogu za obnovo postopka, dodali črko „a“ in se sedaj naslov glasi A. 10 a, vendar se mu vsa pisanja, ki prihajajo, vročajo na oba naslova. Sodišče prve stopnje je glede na obnovitveni razlog, ki ga uveljavlja tožnik, pravilno uporabilo določbo 396. člena ZPP, ki v 2. točki določa, da se v primeru iz 2. (in 3.) točke 349. člena ZPP predlog za obnovo postopka vloži v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Pravilno je ugotovilo, da v tem primeru rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne teči od dneva, ko se šteje, da je bila odločba, ki je postala pravnomočna, stranki vročena in to tudi v primeru, če stranka trdi, da je bila vročitev opravljena nepravilno oziroma da ji odločba sploh ni bila vročena. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo podatki v spisu, izhaja, da je sklep o ustavitvi postopka z dne 30. 3. 2011, s katerim je bilo odločeno, da se šteje, da je tožba umaknjena in se postopek ustavi (ker je tedaj še veljala določba 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1/Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl./), postal pravnomočen 4. 5. 2011 (upoštevajoč vročitev, opravljeno z nabitjem na sodno desko – l. št. 49). Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen šele 8. 5. 2014, je bil vložen po izteku prekluzivnega roka iz 2. točke 396. člena ZPP, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 398. člena ZPP utemeljeno zavrglo.

8. Pritožbene navedbe, da naj bi bil predlog vložen pravočasno, ker se je pooblaščenka seznanila s sklepom o ustavitvi postopka ob vpogledu v spis na sodišču dne 18. 4. 2014, so glede na vse navedeno neutemeljene. Vročitev sklepa o ustavitvi postopka je bila namreč opravljena že v letu 2011, ko je sklep tudi postal pravnomočen. Pri tem je potrebno opozoriti na to, da je obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP podan, če stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku do izdaje sodne odločbe, ne pa tudi v primeru, če sodišče stranki odločbe ni vročilo pravilno. Vročitev odločbe je pogoj za njeno pravnomočnost in s tem za obnovo postopka, saj je obnova postopka mogoča le, če je postopek že pravnomočno končan (podobno stališče je bilo zavzeto v sodni praksi pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 378/2005 in v drugih odločbah).

9. Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, niti ni bilo pogojev za presojo njegove utemeljenosti, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso bistvene. Tožeča stranka tudi v pritožbi izpostavlja, da ji niti vabilo na narok niti sklep o ustavitvi postopka nista bila vročena pravilno in v skladu z zakonom, ker naj za vročanje z nabitjem na sodno desko ne bi bili izpolnjeni pogoji iz 145. člena ZPP (sprememba naslova). Nepravilno in nezakonito vročitev sklepa, s katerim je bil postopek (pravnomočno) končan, je mogoče uveljavljati le s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa ob smiselni uporabi 4. odstavka 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), ne pa s predlogom za obnovo postopka. V primeru, da se v tem postopku ugotovi, da zaradi nepravilne vročitve sklep o ustavitvi postopka sploh ni postal pravnomočen, sodišče takšno potrdilo o pravnomočnosti razveljavi in sporno odločbo ponovno vroči stranki v skladu z določbami ZPP, zoper tako vročeno odločbo pa lahko stranka v okviru zakonsko določenega roka vloži pritožbo iz razlogov po 338. členu ZPP.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.