Jedro

Tožniku pripada pravična denarna odškodnina glede na številne neugodnosti med zdravljenjem in tudi za duševne bolečine zaradi v bodoče zmanjšanjih življenjskih aktivnosti. Tožnik je trpel cel spekter telesnih bolečin ob škodnem dogodku in tudi pri vseh nadaljnjih petih operativnih posegih v času zdravljenja, trpel pa jih bo tudi v bodoče, saj je utrpel t. i. multi travmatsko poškodbo. Prav tako je preživljal smrtni strah, saj je doživel frontalni trk nasprotnega vozila in se ustrašil za svoje življenje, nato pa je bil pri zavesti in videl, da ima polomljeni obe nogi in odprti zlom desne roke. Nadalje so mu v posledici škodnega dogodka in zdravljenja ostale številne brazgotine, nastali so mu številni deficiti na področju življenjskih aktivnosti, pojavila pa se mu je tudi duševna motnja – posttravmatski stresni sindrom.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo pravično denarno odškodnino iz škodnega dogodka, v katerem je bil tožnik dne 24. 4. 2009 poškodovan kot voznik osebnega vozila. Temelj te odškodninske zadeve je po zaključku sodišča prve stopnje nesporen. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, zlasti na podlagi zaslišanja tožnika in mnenja treh izvedencev medicinske stroke zaključilo, da je tožnik dne 24. 4. 2009 v frontalnem trčenju vozil utrpel zlome obeh stegnenic, obeh podlahti, desne ključnice, obeh pogačic, raztrganino vranice in izliv tekočine v levi strani prsnega koša, kar vse je posebno huda telesna poškodba. Zato je sodišče tožniku za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja od zahtevanih 45.000,00 EUR prisodilo 35.000,0 EUR, za strah od zahtevanih 8.000,00 EUR 6.500,00 EUR, za psihične bolečine za skaženost 8.000,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 65.000,00 EUR 50.000,00 EUR. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka, delno pa se zoper obsodilni del pritožuje tožena stranka.

Za tožečo stranko je na pritožbeni stopnji skupaj spornih še 26.500,00 EUR, za kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker je po mnenju pritožbe tožnik utrpel zelo hudo telesno poškodbo in je bilo po ugotovitvah izvedenca tožnikovo življenje ogroženo. To mnenje je podal izvedenec ortoped in sodišče bi moralo bolj vrednotiti po tem izvedencu ugotovljena dejstva, da se je tožnik zaradi življenjske ogroženosti dlje časa nahajal v bolnišnici, v enoti za intenzivno terapijo, saj je moral že tekom prvotnega zdravljenja v bolnišnici prestati kar pet operativnih posegov v anesteziji, saj je imel takšno politravmo, da je imel poškodbe praktično po celem telesu, česar sodišče pri odmeri višine odškodnine zaradi napačne uporabe materialnega prava zagotovo ni v zadostni meri ovrednotilo. Tožnik je bil zaradi hude politravme gibalno popolnoma nesposoben in v celoti odvisen od pomoči po tuji osebi, saj je imel odprti zlom leve roke, odprti zlom desne roke, zlom desne stegnenice, zlom leve stegnenice, zlom obeh pogačic, zlom leve ključnice in še druge poškodbe, zato je moral kar tri mesece po škodnem dogodku uporabljati invalidski voziček, nato pa je moral prestajati še številne operacije. V času zdravljenja je hodil z berglami in hoduljo, kar je trajalo več kot leto dni, kar je bilo za tožnika, ki je bil prej popolnoma zdrav in se je lahko normalno gibal, zelo travmatično, saj je bil tožnik kar naenkrat odrezan od prijateljev, službe, vse dni sam s sabo in z vsemi svojimi poškodbami, zaradi česar je zapadel v tako hudo duševno stisko, da je potreboval pomoč psihiatra. Tožnik je zato trpel hude telesne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine iz tega odškodninskega naslova torej iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje vse premalo ovrednotilo tudi ugotovitve izvedenca ortopeda, ki se nanašajo na bodoče telesne bolečine in ki jih bo moral tožnik prestajati vse do konca svojega življenja. Zaradi hude deformacije desne pogačice in posledično okvare hrustanca, bo pri pritožniku prihajalo do intenziviranja telesnih bolečin v desnem kolenu, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob dejstvu, da je bil ob škodnem dogodku tožnik star šele 26 let, prisoditi celotno zahtevano odškodnino, v višini 45.000,00 EUR. Prav tako je po mnenju pritožbe, sodišče prve stopnje prenizko denarno ovrednotilo prestani primarni in sekundarni strah tožnika. Tožnik je celo moral poiskati pomoč psihiatra, tožnik je prestal kar sedem operacij in ga je bilo strah vsake posamezne anestezije, zbujanja iz anestezije in vprašanja, ali je operacija uspela ali ne. Ta strah je po mnenju izvedenca dr. K. pritožniku na psihičnem zdravju pustil posledice, ki bodo tožnika spremljale vse življenje. Zato bi moralo sodišče prve stopnje iz naslova strahu prisoditi vseh zahtevanih 8.000,00 EUR. Prav tako je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje prisodilo prenizko pravično denarno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času nezgode star šele 26 let in da tožnik tudi po končani rehabilitaciji nima v prihodnje in tudi ne bo imel nikoli več možnosti, da bi še kdajkoli zaživel popolno življenje, kot ga je živel pred škodnim dogodkom. Tožniku so namreč ostale tako anatomske kot tudi funkcionalne posledice poškodovanih delov telesa, prav tako pa so se zaradi fizične reakcije na izredno hude telesne poškodbe njegove življenjske aktivnosti še dodatno zmanjšale. Zaradi izgube vranice se bo moral tožnik vse življenje izogibati prireditvam, kjer je v zaprtem prostoru večje število ljudi. Prav tako se tožnik ne zmore ukvarjati z nobeno športno rekreativno dejavnostjo, saj taka športna rekreativna dejavnost zahteva ali obremenjevanje kolen ali pa obremenjevanje rok, zaradi funkcionalnih posledic pa tožnik ne sme obremenjevati niti roke, niti poškodovane rame, niti ne poškodovanega kolena, vsled česar je moral trajno opustiti igranje tenisa, nogometa, smučanja, hoje v hribe, ne sme več hoditi dlje časa po neravnem terenu, se vzpenjati po stopnicah navzdol ali navzgor, kot vzpenjanje po lestvah, prikrajšan je tudi za sprehode ter delo, ki ga je do škodnega dogodka rad opravljal v službi, saj ne zmore niti prenašati težjih bremen, tožniku se je na področju prostega časa, pri domačih opravilih kot tudi v službi drastično spremenilo, vse zaradi razvoja posttravmatskega sindroma. Tožnik je postal v posledici nezgode invalid III. kategorije in zato je razporejen na čakanje na delo doma, ker njegov delodajalec za tožnika ni imel ustreznega delovnega mesta. Glede na obrazloženo, bi zato moralo sodišče prve stopnje prisoditi vso po tožniku zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo. V posledici je tudi nepravilna odločitev o doseženem uspehu tožeče stranke v postopku na prvi stopnji. Predlaga spremembo in priglaša pritožbene stroške.

Delno se zoper obsodilni del pritožuje tožena stranka, zanjo je na pritožbeni stopnji spornih še 19.394,50 EUR in pa tudi stroški nastali na prvi stopnji. Po mnenju pritožbe prisojena odškodnina krepko presega okvire, ki jih je za podobne primere oblikovala sodna praksa. Sodišče ni upoštevalo objektivizacije pri prisoji denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnik na področju telesnih bolečin trpel hude telesne bolečine, v času od nastanka nezgode pa do sprejema na oddelek oziroma v trajanju dve uri in ne dva meseca kot je to nepravilno povzelo sodišče prve stopnje. Tudi izvedenec ortoped ni ocenil, da je stalne hude bolečine tožnik trpel kar dva meseca. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da je tožnik trpel hude bolečine le dve uri, nato je trpel bolečine srednje intenzitete v času šest do sedem tednov, telesne bolečine so nato slabele in se pritožniku pojavljajo zlasti pri daljših obremenitvah desnega kolena. Približno tako je bolečinsko obdobje ocenil tudi izvedenec ortoped. Vse kar je tožnik utrpel, ne opravičuje odškodnine v višini kar 35.000,00 EUR za bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila le 30.000,00 EUR. Prav tako je po mnenju pritožbe tožene stranke, sodišče prve stopnje za 12.000,00 EUR prisodilo previsoko odškodnino iz naslova psihičnih bolečin, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta odškodnina ni primerljiva z odškodninami, ki jih oškodovanci prejmejo v podobnih primerih. Sodišče je iz tega naslova tožniku prisodilo kar 50.000,00 EUR, pri čemer pa je nesporno in se na to dejstvo sklicuje v svoji obrazložitvi tudi sodišče, da je tožnik kljub poškodbam sposoben za delo v polnem delovnem času, sicer z omejitvami, vendar je še vedno sposoben za delo v polnem delovnem času. Je invalid III. kategorije in tožniku niso ostale tako zelo hude posledice na področju življenjskih aktivnosti kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca travmatologa. Funkcionalno se pritožniku življenjske aktivnosti niso zmanjšale. Izvedenec ortoped je sicer drugače ocenil stanje na področju zmanjšane življenjske aktivnosti pri tožniku, vendar se je sodišče do tega mnenja opredelilo nekritično, zgolj z obrazložitvijo, da gre za bolj specialno mnenje izvedenca. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova bi bila le 38.000,00 EUR. Tudi odškodnina, prisojena za strah je previsoka in bi ob primerjavi z že prisojenimi odškodninami za podobne primere lahko znašala le 4.500,00 EUR. Prav tako je previsoka odškodnina iz naslova skaženosti, saj iz večih sodb VS RS izhaja, da odškodnina za skaženost v podobnih primerih ni bila prisojena v tako visokem denarnem znesku. Predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče druge stopnje zniža že prisojeno pravično denarno odškodnino in priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede vsega obsega prestanih telesnih bolečin in bolečin, ki bodo trajale tudi v bodoče in glede vseh neugodnosti, ki jih je tožnik utrpel tekom zdravljenja. Morda je sodišče prve stopnje nekoliko nenatančno, kot na to opozarja pritožba tožene stranke, povzelo čas trajanja hudih telesnih bolečin. Iz mnenja obeh izvedencev izhaja, da je tožnik trpel hudo telesno bolečino od časa nastanka nezgode, do sprejema v urgentni kirurški ambulanti dne 24. 4. 2009 ob 22.00 uri in sprejema na oddelku ob 23.50 uri, iz česar je po mnenju izvedenca travmatologa razvidno, da je tožnik trpel hude telesne bolečine v času dveh ur. Telesne bolečine srednje intenzitete je trpel v času šest do sedem tednov, ko je prejemal zdravilo v obliki tablet, v kombinaciji z močnimi zdravili v obliki tablet in delno v obliki injekcij. Telesne bolečine slabe intenzitete se pojavljajo pri tožniku zlasti pri daljših obremenitvah desnega kolena, katere lajša z uporabo navadnih zdravil v obliki tablet. Po mnenju izvedenca ortopeda, pa je tožnik po njegovi oceni trpel zelo hude telesne bolečine in neznosne bolečine, kar je trajalo po podatkih iz odpustnega pisma nekaj manj kot dve uri. Nato je trpel bolečine srednje stopnje v času pooperativnega okrevanja vsaj deset dni, občasne bolečine srednje hude stopnje pa je imel pri razgibavanju tako v postelji, kot kasneje na fizikalni terapiji in v zdravilišču. V času dokončane rehabilitacije je trpel stalne bolečine lažje stopnje in občasne, srednje stopnje pri obremenitvah do novembra 2009. V pooperativnem obdobju po operaciji v letu 2010 in 2011, ki jih je bilo skupaj pet, pa je po oceni izvedenca ortopeda, tožnik trpel stalne lažje bolečine po vsakem posegu še štirinajst dni. Tožnik še vedno trpi občasne lažje bolečine pri obremenitvah desnega kolena zaradi okvare desne pogačice. To je tisti prag telesnih bolečin, katere je po zaključku sodišča prve stopnje trpel tožnik ob upoštevanju dejstva, da ti podatki izhajajo iz listinske dokumentacije, to je iz mnenja obeh izvedencev. Kljub temu, da ni mogoče pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel hude telesne bolečine več kakor dve uri po nezgodi, pa je kljub temu po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbi člena 179 in 182 OZ, ko je prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova v višini 35.000,00 EUR. Pri tem je pomembno dejstvo, da je tožnik trpel cel spekter telesnih bolečin in je telesne bolečine trpel pri vseh nato nadaljnjih petih operativnih posegih v času zdravljenja. Pomembno je dejstvo, da bo tožnik trpel te bolečine tudi v bodoče. Zlasti pa je pomembno ugotovljeno dejstvo s strani sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel zelo hude in dalj časa trajajoče neugodnosti med zdravljenjem, saj je utrpel tako imenovano multi travmatsko poškodbo. Iz same diagnoze je razvidno, da je tožnik utrpel zelo hude telesne poškodbe po celem telesu. Tožnik je bil v času zdravljenja dalj časa povsem odvisen od tuje pomoči, saj se je dalj časa nahajal na invalidskem vozičku in je imel poškodovane vse ekstremitete, ki jih v času zdravljenja ni mogel uporabljati. Tudi to je pomembno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in zato pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena. Iz mnenj obeh izvedencev je razvidno kako hude neugodnosti je trpel v času med zdravljenjem, kako dolgo je to zdravljenje potekalo. Glede na zelo hud obseg telesnih bolečin in še težji obseg neugodnosti med zdravljenjem, je po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino v znesku 35.000,00 EUR iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Pritožba tožene stranke, ki zahteva nižjo prisojo pravične denarne odškodnine za to delno nekritično ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje na področju telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, ni utemeljena. Prav tako pa ni utemeljena pritožba tožeče stranke, ki zahteva prisojo višje pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Vse ugotovljene neugodnosti in bolečine, tudi v primerjavi z že prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, ne omogočajo prisojo višje denarne odškodnine. Tudi v primerjavi z odločitvijo VS RS II Ips 87/2011 z dne 12. 7. 2011, kjer je za približno enak obseg bolečin in neugodnosti med zdravljenjem sodišče prisodilo odškodnino 30.000,00 EUR, ne opravičuje prisojo višje pravične denarne odškodnine iz tega naslova.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno prisodilo odškodnino iz naslova strahu, saj je iz mnenja obeh izvedencev in iz izpovedbe tožnika razvidno, da je tožnik preživljal smrtni strah, saj je doživel frontalni trk nasprotnega vozila. V posledici trčenja je utrpel poškodbo vseh ekstremitet, vranice in prsnega koša, kar vse izhaja iz opisa poškodb pri tožniku in iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se je tožnik pred trčenjem ustrašil za svoje življenje, ves čas je bil pri zavesti in je videl, da ima polomljeni obe nogi in odprti zlom desne roke, ter je bil povsem nemočen, iz vozila pa so ga morali rešiti z rezanjem pločevine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnik trpel hud primarni strah, ko je utrpel prometno nesrečo, v času nekaj delov sekunde, neposredno pred trčenjem, nato pa je po kratkem obdobju prisebnosti, ponovno prestajal hud strah, ki ga je tudi šteti kot primarni, ko se je znašel vkleščen v avtomobilu in se je zavedal življenjske ogroženosti. Nato je tožnik trpel sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za zdravje, na račun zdravljenja in rezultate le-tega. Ta zaskrbljenost je trajala v času kar tri do štiri mesece in je tožnik trpel takšen sekundarni strah pri vsakem od petih operativnih posegov. Glede na obrazloženo, gre za izjemno hud pojav strahu pri tožniku in zato prisojena odškodnina v znesku 6.000,00 EUR, predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova in je neprimerljiva z odškodninami iz primerov katere v pritožbi ponuja tožena stranka. Prav tako je utemeljena odškodnina iz naslova skaženosti. Tožnik ima namreč v posledici številnih operativnih posegov in zaradi številnih poškodb, brazgotine po celem telesu. Tožnik je namreč prestal številne operativne posege, ki so zapustili brazgotine različnih velikosti in oblik, ostale so brazgotine na sprednji strani, v zgornjem delu leve podlahti velikosti 13x2 cm z obstransko 2 mm veliko brazgotino v obliki zadrge in v srednji črti sprednjega zgornjega dela trebuha je dobro vidna 15x2 cm brazgotina z obema obstranskima 2 mm brazgotinama v obliki zadrge. Prav tako ima na obeh stegnih vidne brazgotine, kot posledico zunanjih fiksaterjev. Na desnem stegnu sta v zgornjem in spodnjem delu stegna dobro vidni dve brazgotini, prav tako v predelu pogačice, na desni podlahti, v zgornjih in spodnjih delih koželjnice in podlahtnice ter na hrbtni strani po dve brazgotini, brazgotine ima na notranji strani desne podlahtnice, podobna brazgotina je tudi v zgornjem delu leve podlahtnice. Ostala je tudi deformacija v predelu desne ključnice. Vsi ti znaki skaženosti vzbujajo pozornost okolice, zato tožnik duševno trpi, saj ima brazgotine tudi v predelu sprednje trebušne stene zgoraj, kar povzroča radovednost ter zgražanje drugih ljudi v primeru, ko tožnik sname oblačila pri kopanju, v savni ali pri sončenju. V posledici tega tožnik tudi več ne hodi na bazene. Gre torej za številne brazgotine, po celem telesu, kar vse po zaključku sodišča druge stopnje, opravičuje prisojeno odškodnino iz tega naslova s strani sodišča prve stopnje v znesku 8.000,00 EUR in pritožba tožene stranke v tem delu, zato ni utemeljena.

Neutemeljeni sta tudi obe pritožbi glede prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je pretežno slediti mnenju izvedenca ortopeda, kateri je ugotovil številni deficit na področju tožnikovih življenjskih aktivnosti kot posledica prometne nezgode, saj je vse to potrdil tudi tožnik. Prav tako je pri oceni zmanjšanja življenjskih aktivnosti potrebno poudariti, na kar pozablja pritožba tožene stranke, da ima tožnik v posledici nezgode tudi težave na psihičnem področju, saj je utrpel posttravmatsko stresno motnjo, ki je duševna motnja, za katero je značilno, da nastopi, kot zakasneli odziv na stresni dogodek ali okoliščine izjemno nevarne ali katastrofične narave. Zato je tožnik prikrajšan tudi na področju psihičnega zdravja, saj ima znižano pozornost, nekoliko višjo miselno utrudljivost, rahlo je prizadet pri zapomljivosti, zaradi velikega števila narkoz zaradi operativnih posegov, v kratkem časovnem obdobju. Tožnik je, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje tako prikrajšan na vseh življenjskih področjih, tako na področju opravljanja svoje službe, saj ni več sposoben opravljati dela monterja klimatskih naprav, prikrajšan je pri športnih in vsakodnevnih aktivnostih, pri čemer je pomembno tudi ugotovljeno dejstvo, da bo vse te posledice tožnik trpel še celo življenje, kar bo predstavljajo daljše časovno obdobje, saj je tožnik ob nezgodi bil star 26 let. Zato pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena in zgolj pavšalno navaja mnenje izvedenca travmatologa, katerega je dejansko nadgradil izvedenec ortoped in pa tudi izvedenec psihiater. Dejstvo, da je tožnik le invalid III. kategorije, kot delovni invalid, pa ne znižuje pomena prizadetosti njegovih življenjskih aktivnosti na vseh področjih, tako tudi na področju opravljanja njegovega dela, saj za tožnika njegov delodajalec zaradi posledic, ne najde ustreznega dela. Tako se je izkazalo, da je tožnik prizadet na vseh področjih vsakodnevnega življenja in je odškodnina prisojena v znesku 50.000,00 EUR pravična denarna odškodnina, prisoja višje denarne odškodnine ne bi predstavljala pravične denarne odškodnine in tožeča stranka ne ponudi nobenega že dosojenega primera iz katerega bi izhajalo, da so oškodovanci za podoben obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti dobili višjo pravično denarno odškodnino.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 in 182 OZ. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker obe pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sama trpita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).