Jedro

Zgolj pavšalne navedbe pritožbe o odstopu od sodne prakse ne zadostujejo za utemeljitev pritožbenega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo za čas od oktobra 2002 do novembra 2006. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep, da se revizija ne dopusti, se je pritožila tožena stranka in navajala, da je odločitev sodišča nepravilna. Iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja, da v delovnem pravu ne bi bilo mogoče uporabiti pravnih institutov obligacijskega prava, vključno z institutom odpovedi pravici. Višje sodišče je odločbo Ustavnega sodišča zgolj prepisalo, ne da bi navedlo, v nasprotju s kakšnim namenom bi bila odpoved in kakšen je smisel zakonsko določene pravice. Ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, in ker je sodišče „napačno“ uporabilo materialno pravo, tožena stranka meni, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Ker Vrhovno sodišče o takem pravnem vprašanju še ni odločalo, je predlagala, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in revizijo dopusti.

4. Pritožba je bila v skladu z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) in 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Uradni list RS, št. 2/2004) dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

7. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu. Pritožba ne navaja, v katerem primeru naj bi šlo za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (kar seveda niti ni mogoče, saj iz same obravnavane pritožbe izhaja, da Vrhovno sodišče o tem še ni odločalo) oziroma za neenotnost v praksi sodišča druge stopnje, kar bi moral v pritožbi navajati tožnik. Ker pritožba ne pove, v katerih primerih sodna praksa VDSS odstopa od svoje lastne prakse ali od prakse Vrhovnega sodišča, Vrhovno sodišče lahko le ponovi, kar je ugotavljalo že v številnih predhodnih podobnih sklepih, da zgolj pavšalne navedbe pritožbe o odstopu od sodne prakse ne zadostujejo za utemeljitev zahtevanega pritožbenega razloga. Zato pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1. Zaradi navedenih razlogov je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP.