Jedro

Iz vsebine pravice do povračila stroškov v zvezi z delom in dejstva, da je zakonodajalec to pravico predpisal kot dolžnost delodajalca s samim zakonom, izhaja, da se delavec pravici do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškom prehrane med delom ne more odpovedati.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, pritožbi tožeče stranke pa v celoti in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki II./3. in IV. izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija v zvezi z odločitvijo o stroških za prehrano med delom in stroških prevoza na delo in z dela (II./2. točka izreka sodbe) se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 3.456,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe (II./2. točka izreka sodbe) in da je dolžna za čas od 16. 10. 2002 do 30. 11. 2006 skladno s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi plačati tožeči stranki vse javne dajatve in prispevke, zlasti pa prispevke za pokojninsko, invalidsko in socialno zavarovanje ter za zavarovanje za primer brezposelnosti (II./3. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je zahtevek na razveljavitev 3. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga dne 31. 01. 2005 podpisala R.Š. s.p. kot delodajalec in M.N. kot delavec (III. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v skupnem znesku 125,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (IV. točka izreka sodbe) in sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe (I. točka izreka sklepa).

Zoper ugodilni del navedene sodbe, v točki II./2. in II./3. izreka in posledično tudi zoper odločitev o plačilu stroškov postopka pod IV. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na napačno stališče, da sodijo stroški prevoza in stroški prehrane ter prispevki za pokojninsko, invalidsko in socialno zavarovanje ter za zdravstveno zavarovanje za primer brezposelnosti, med t.i. minimalne pravice delavca, katerim se le-ta ne more odpovedati in v tem smislu štelo sporazum z dne 31. 10. 2006 za brezpredmeten. V 3. členu omenjenega sporazuma sta stranki namreč ugotovili, da so njune medsebojne obveznosti iz konkretnega delovnega razmerja v celoti poravnane ter da druga drugi ne dolgujeta ničesar več. Svojo odločitev glede t.i. minimalnih pravic, pa je sodišče oprlo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, katere pa sodišče ni podrobneje konkretiziralo, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka sicer priznava stališče sodne prakse glede tega, da se določenim minimalnim pravicam, kot je to pravica do odpravnine, ne more odpovedati, vendar pa v ta sklop nikakor ne sodijo stroški prevoza in prehrane. Meni, da je odpoved stroškov prevoza dopustna in pri tem nikakor ni mogoče uporabiti argumenta analogije z odpravnino, ki je pravica povsem druge narave. Tudi stroški prehrane ne morejo imeti takšnega pomena za delavčev socialni status v smislu 2. člena Ustave Republike Slovenije, da se tej pravici ne bi bilo mogoče odpovedati. Sodišče bi moralo upoštevati predmetni sporazum, s katerim je tožeča stranka potrdila dejstvo, da do tožene stranke nima več nikakršnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja. Z omenjenim sporazumom pa tudi izjavlja, da so ji bile vse obveznosti iz delovnega razmerja, se pravi tudi obveznost plačila stroškov prevoza, malice in prispevkov v celoti poravnane. Tožeča stranka je dejansko prejela plačilo, ki je zajemalo vse postavke iz naslova osebnega dohodka in je poleg formalno prikazane plače prejemala tudi gotovino, ki ji je bila izplačana na roko. Morda se sicer pravdni stranki pri tem nista izrecno ukvarjali s tem, koliko od tega izplačila predstavlja povračilo za stroške prehrane, oziroma prevoza ter koliko plačilo za delo, vendar je bilo med strankama povsem jasno, da je z omenjenim plačilom tožena stranka tožeči stranki izplačala vse, kar ji gre po zakonu in po pogodbi o zaposlitvi, torej vključno s stroški in prispevki. Nasprotna ugotovitev bi bila namreč povsem nelogična in v nasprotju z dejstvom, da tožeča stranka tekom trajanja delovnega razmerja nikoli ni uveljavljala plačil in ni nikoli zatrjevala, da ji karkoli ne bi bilo plačano. Na takšno ugotovitev dejanskega stanja pa ne more vplivati niti dejstvo, da tožena stranka pri pisnem obračunu izplačila plače za sporno obdobje ni navedla oziroma specificirala stroškov prehrane in prevoza. Takšna zahteva je namreč javno-pravne narave in v tem smislu morebitno izplačevanje plače ali stroškov „na črno“ ne more vplivati na odločitev v konkretnem individualnem delovnem sporu. Drži sicer dejstvo, da bi omenjeno dejstvo lahko služilo kot dokaz, da omenjeni stroški dejansko niso bili plačani, vendar pa takšen zaključek nasprotuje pisnemu priznanju tožeče stranke v 3. členu sporazuma, ko pravi, da ji je bilo dejansko vse poravnavo in plačano. Stališče sodišča, ki odločitev o konkretnem tožbenem zahtevku veže na formalni prikaz v pisnem obračunu plače, ne pa na dejansko plačilo, je namreč v nasprotju z zakonom, ki delavcu zagotavlja dejansko plačilo. V zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo prispevkov iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja oziroma plačilo prispevkov iz zdravstvenega zavarovanja, pa meni, da je sodišče takšnemu zahtevku ugodilo brez kakršnegakoli dokaza, ki bi takšen zahtevek tudi utemeljeval. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu in zahtevku ugodilo zgolj zaradi tega, ker iz predloženih listin ne bi bilo razvidno, da bi tožena stranka omenjene prispevke plačala. Vsi prispevki vezani na plačo, ki je bila tožeči stranki plačana na njen račun, so bili tudi poravnani, saj bi bil v nasprotnem primeru zoper toženo stranko že zdavnaj tekel ustrezni upravni postopek oziroma postopek zaradi prekrška. Pritožbenemu sodišču predlaga, da vpogleda v predložene plačilne liste, iz katerih je razvidno, da so bili vsi prispevki plačani. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper stroškovni del sodbe (IV. točka izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v stroškovnem delu ustrezno spremeni, toženi stranki pa naloži tudi plačila stroškov pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe napačno ovrednotilo glavno obravnavo z dne 15. 10. 2007 z 200 točkami, namesto pravilno 400 točkami. Glavna obravnava z dne 15. 10. 2007 je bila namreč prva glavna obravnava v predpisani pravdni zadevi in zato je ovrednotena skladno po tar. št. 20/1 OT s 400 točkami. Glavna obravnava z dne 27. 9. 2007 je bila namreč preložena, kot to izhaja iz zapisnika in takrat prvi narok za glavno obravnavo torej ni bil opravljen in je zato toženi stranki neupravičeno z dne 27. 9. 2007 bilo priznanih 400 točk, namesto 200 točk. Tožnik pa v prisojenih stroških sploh nima postavke 400 točka za prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče je nadalje tožniku napačno izračunalo sodno takso, v obrazložitvi sodbe je naveden znesek 71,35 EUR, dejansko pa je tožnik plačal za tožbo 71,35 EUR in 65,68 EUR za sodbo, skupaj torej 137,03 EUR in ne le 71,35 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa v celoti.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo vseh javnih dajatev in prispevkov, zlasti pa prispevkov za pokojninsko, invalidsko in socialno zavarovanje ter za zavarovanje za primer brezposelnosti, ter glede stroškov postopka zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno, medtem ko je v preostalem na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede povračila stroškov za prehrano in prevoz na delo presodilo, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) ter Kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji) urejata minimalne pravice delavcev ter se glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije delavec ne more odpovedati minimalnim pravicam. Po oceni sodišča prve stopnje sodijo stroški prevoza in stroški prehrane med delom ter prispevki za pokojninsko, invalidsko in socialno zavarovanje ter prispevki za zdravstveno zavarovanje za primer brezposelnosti med minimalne pravice, katerem se tožeča stranka ne more odpovedati. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (B1), iz katerega izhaja, da stranki sporazuma ugotavljata, da obstaja obojestranski interes, da se pogodba o zaposlitvi št. 88/06, sklenjena dne 21. 8. 2006 za nedoločen čas, razveljavi in se razveljavitev izvede z dne 31. 10. 2006. Pod III. točko obe stranki ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, ki se razveljavlja s tem sporazumom.

Pravilo, po katerem se delavec pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati, po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-63/03-19 z dne 2. 2. 2005, velja le za zakonsko določene pravice kot minimum, ki ga je zaradi varstva šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi, torej delavca, predpisal že zakonodajalec. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da je delovno pravo nastalo in se oblikuje z namenom, da je na področju t.i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilno obligacijsko-pravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je obligacijsko-pravne institute, vključno z institutom odpovedi pravici, na področju delovnih razmerjih, treba interpretirati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava, upoštevajoč pri tem temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Čeprav 1. odstavek 130. člena ZDR izrecno ne določa, da se delavec povračilu stroškov v zvezi z delom ne more odpovedati, iz njegovega besedila vendarle ne izhaja, da bi se jim bilo mogoče odpovedati. V 1. odstavku 130. člena ZDR je izrecno določeno, da delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Iz same vsebine pravice do povračila stroškov v zvezi z delom in dejstva, da jo je zakonodajalec predpisal kot dolžnost delodajalca s samim zakonom, izhaja, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, saj bi bilo navedeno v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice, kakor je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je potrebno tudi pri drugih pravicah iz delovnega razmerja upoštevati dejstvo, da mora biti odpoved tem pravicam izrecna in nedvoumna. Torej tudi če bi sodišče štelo, da gre za druge pravice iz delovnega razmerja (kar uveljavlja tožena stranka), za katere je odpoved tem pravicam mogoča, iz III. člena sporazuma o razveljavitve pogodbe o zaposlitvi ne izhaja (B1), da se je tožeča stranka izrecno in nedvoumno odpovedala svojim terjatvam do tožene stranke iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo prispevkov iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja oziroma plačilo prispevkov iz zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v točki II./3. toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki za čas od 16. 10. 2002 do 30. 11. 2006 vse dajatve in prispevke. Tožena stranka je dolžna od bruto plače tožeče stranke odvesti vse zakonsko predpisane prispevke in davke ter tožeči stranki po plačilu teh izplačati neto znesek. Tožeča stranka tako ni upravičena do plačila davkov in prispevkov, kakor je zmotno odločilo sodišče prve stopnje, temveč je delodajalec dolžan zanjo plačati zakonsko predpisane prispevke in davke ter jih odvesti pristojnim zavodom. Pritožba upravičeno opozarja, da je dejansko stanje glede plačila prispevkov in davkov ostalo nepopolno ugotovljeno, zato v tem delu tudi ni mogoče presoditi ob pravilni uporabi materialnega prava. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v II./3. točki izreka. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, ali so bili za tožečo stranko dejansko plačani prispevki, kar zatrjuje tožena stranka, prav tako pa bo moralo preizkusiti tudi navedbe tožeče stranke, da prispevki zanjo niso bili plačani, kar naj bi izhajalo iz potrdila ZPIZ-a z dne 31. 7. 2007. Po potrebi bo sodišče prve stopnje izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

Utemeljena je pritožba tožeče stranke glede stroškovnega dela (IV. točka izreka), ko navaja, da je tožeči stranki sodišče prve stopnje za prvi narok za glavno obravnavo priznalo le 200 točk, čeprav bi bilo pravilno le 400 točk, kakor tudi v delu, ko je napačno izračunalo sodno takso, za tožbo in sodbo, kar skupaj znese 137,03 EUR in ne le 71,35 EUR, kakor je zmotno prisodilo sodišče prve stopnje. Ker bo potrebno v ponovljenem postopku ponovno odločiti o utemeljenosti dela zahtevka tožeče stranke pod II./3. točko izreka, bo moralo sodišče prve stopnje sprejeti tudi novo odločitev glede povračila stroškov postopka skladno s 154. in 155. členom ZPP ter veljavno Odvetniško tarifo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izpodbijani del sodbe, v katerih je bilo odločeno o pravdnih stroških (IV. točka izreka).

Ker v zvezi s preostalim izpodbijanim delom sodbe niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno ter po 353. členu ZPP in 2. odstavku 365. člena ZPP potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (II./2. točka izreka sodbe in I. izreka sklepa). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 4. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, ko sodišče delno razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Po določbi 30. člena ZDSS-1 zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvenih kršitev določb postopka, sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem prve stopnje. Namen 30. člena ZDSS-1 je torej dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa, da se izvedba dokaznega postopka, ki je potreben za rešitev spora, prenese na pritožbeno sodišče. To ne bi bilo smotrno, saj namen obravnavane zadeve pred pritožbenim sodiščem ni prelaganje sojenja iz sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se do bistvenih okoliščin ni opredelilo in relevantnih dokazov za odločitev ni izvedlo. Zaradi navedenega odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Določbo 30. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D - Ur. l. RS, št. 45/2008).

Ker vsota glavničnih terjatev iz naslova povrnitve stroškov prehrane in prevoza na delo in z dela ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP) je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena ZDSS-1 in določbo 32. člena citiranega zakona, odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.