Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je dogovor, na podlagi katerega naj bi se toženec kot fizična oseba zavezal prvotnima upnicama vrniti 75 % kupnine iz naslova prodaje hotelskega kompleksa, last družbe A. GmbH, ničen, ker ima nedopustno podlago.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je dogovor, na podlagi katerega naj bi se toženec kot fizična oseba zavezal prvotnima upnicama vrniti 75 % kupnine iz naslova prodaje hotelskega kompleksa, last družbe A. GmbH, ničen, ker ima nedopustno podlago?

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdni zadevi od toženca vtoževal plačilo terjatve v višini 580.000,00 EUR, ki jo je pridobil na podlagi pogodbe o odstopu terjatve, ki jo je dne 2. 3. 2017 sklenil s prvotnima upnicama toženca, A. A.(tožnikova hčerka) in B. B. (tožnikova žena). Slednji sta v letu 2011 tožencu in njegovemu sinu prodali 100 % poslovni delež v družbi A.GmbH, ki je imela v lasti tudi vrednejši hotelski kompleks. Dogovorjena kupnina je znašala 1 EUR. A. A. in B. B. naj bi se s tožencem hkrati dogovorili, da bo toženec v njihovem imenu prodal omenjeni hotelski kompleks v Avstriji, za kar bo dobil nagrado v višini 25 % kupnine, preostalih 75 % pa bi moral vrniti prodajalkama. Tožnik je poskrbel, da je prišlo do prodaje hotelskega kompleksa, dosegel kupnino v višini 1.000.000,00 EUR, zato bi moral toženec 75 % kupnine izročiti prvotnima upnicama, kar predstavlja 750.00,00 EUR. Toženec je od 1.000.000,00 EUR kupnine za hotelski kompleks prejel 250.000,00 EUR v gotovini, 750.000,00 EUR pa je bilo nakazanih na račun družbe A. GmbH. Del gotovine (80.000,00 EUR) je toženec zadržal, 170.000,00 EUR pa je že izročil tožniku. Preostanka kupnine (580.000,00 EUR) pa toženec ni nakazal tožniku, zato ta znesek vtožuje v tej pravdi.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in zato sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23787/2017 z dne 22. 3. 2017 ohranilo v veljavi v 1., 3. in 4. točki izreka. Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 580.000,00 EUR in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23787/2017 z dne 22. 3. 2017 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati 580.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in jih naložilo v plačilo tožeči stranki. Ravno tako ji je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka. Za razliko od sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je zatrjevani pravni posel, na podlagi katerega naj bi bil toženec dolžan prvotnima upnicama vrniti 75 % kupnine iz naslova prodaje hotelskega kompleksa v lasti družbe A. GmbH, ob predpostavki, da je bil sklenjen, ničen (drugi in četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), saj se fizična oseba, pa čeprav je družbenik oziroma zakoniti zastopnik družbe, ne more veljavno zavezati, da bo drugi pogodbeni stranki brez kakršnekoli podlage izplačala kupnino, ki pripada družbi (tretjemu) iz naslova prodaje njenega premoženja. Kot pojasni sodišče druge stopnje, ima namreč takšno ravnanje lahko znake več kaznivih dejanj – npr. tatvine, zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, in je zato nezakonito. Po presoji sodišča druge stopnje bi bila lahko zavezanec (v primeru sklenitve ustrezne pogodbe) za prenakazilo kupnine iz naslova prodaje hotela le družba K. kot lastnica hotela, ne pa toženec, ki ni bil lastnik hotela, posledično pa tudi ni bil upravičen kot fizična oseba v lastnem imenu razpolagati s kupnino, ki je pripadala družbi. Če bi si toženec kot fizična oseba neupravičeno prilastil kupnino, bi imela družba do njega terjatev na vračilo kupnine in ne morebiti tretje osebe (tožnik oziroma prvotni upnici), katerim bi se toženec z neveljavnim poslom zavezal (pre)nakazati kupnino, kar sicer zatrjuje tožnik. Posledično je sodišče druge stopnje zaključilo, da je ugovor o nesklepčnosti tožbe utemeljen.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije tožnik. V njem zastavlja sledeči pravni vprašanji: (1) Ali so podani pogoji za ugotovitev ničnosti pogodbe na podlagi nedopustnosti kavze, če se na njeni podlagi vzpostavlja zgolj teoretična možnost, da bo ena od pogodbenih strank, z namenom izpolnitve denarnega dela obveznosti, izvršila dejanje, ki je protipravno oziroma je drugače nedopustno ali prepovedano? (2) Ali za pravilno uporabo 39. člena OZ, v delu, v katerem ta določa, da je pogodba nična, če je njena podlaga nedopustna, zadostuje, da obstaja zgolj potencialna možnost oškodovanja (ali druge nedopustne posledice), ob dejstvu, da pravni naslov, to je pogodba, o kateri ničnosti se odloča, nasprotni pogodbeni stranki ne daje tožbenega (procesnega) upravičenja, ki bi to možnost oškodovanja (ali druge nedopustne posledice) lahko realizirala preko zahteve za sodno varstvo (tožbe)? Bistvo tožnikov navedb v predlogu je nestrinjanje s stališčem sodišča druge stopnje, da je dogovor o razdelitvi kupnine iz naslova prodaje hotelskega kompleksa ničen, ker ima nedopustno podlago (drugi in četrti odstavek 39. člena OZ). Po mnenju tožnika sodba sodišča druge stopnje temelji na napačni predpostavki, da je tožnik od toženca zahteval, da je dolžan svojo obveznost izpolniti tako, da dejansko uporabi/vzame sredstva z računa pravne osebe in nato ta sredstva nakaže tožniku: tožnik pojasnjuje, da je s tožbenim zahtevkom zahteval le to, da naj se toženi stranki naloži, da je dolžna plačati dogovorjeni in vtoževani denarni znesek, ne pa tudi, da naj ta denarni znesek vzame z računa pravne osebe. Tožbeni zahtevek je bil torej postavljen tako, da bi se tožnik lahko poplačal izključno iz premoženja tožene stranke in nikakor ne iz premoženja pravne osebe. Če pa bi nato tožena stranka za izpolnitev svoje obveznosti po tožbenem zahtevku dejansko uporabila premoženje pravne osebe, bi bilo to njeno lastno ravnanje, ki ne bi bilo posledica zahtevka tožeče stranke in tudi ne odločitve sodišča.1 Tožnik poudarja, da je o protipravni kavzi, ki ima za posledico ničnost pogodbe, mogoče govoriti le v primeru, ko je protipravno posledico s takšno pogodbo tudi dejansko mogoče doseči.2 Po mnenju tožnika o tem v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, saj je bil dogovor sklenjen s toženo stranko kot fizično osebo (zavezal se je toženec osebno) in med strankama ni bilo dogovorjeno, da mora tožena stranka za izpolnitev obveznosti uporabiti sredstva pravne osebe. Po mnenju tožnika bi bilo treba v okviru presoje dopustnosti podlage upoštevati tudi dejanske posledice pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka in se vprašati, ali je pravno dopustno, da toženec, ki je poslovni delež kupil za 1 EUR, obdrži koristi, ki so poledica preslepitve tožeče stranke. Ravno tako pa bi bilo treba pri presoji (ne)dopustnosti podlage dogovora upoštevati tudi širše okoliščine sklenitve posla. Po mnenju tožnika ni prav nič nemoralnega ali karkoli spornega v tem, da se poslovni delež proda za simbolični znesek, ob istočasnem dogovoru, da se bodo koristi, ki izhajajo iz imetništva deleža, delile kasneje, po unovčitvi premoženja pravne osebe. Po mnenju tožnika so dogovor o delitvi koristi, ki bodo dosežene s prodajo hotela, skupaj z dogovorom o prenosu poslovnega deleža v družbi lastnici hotelskega kompleksa in dogovorom, da bo tožena stranka poiskala kupca hotela, izvedla prodajo in opravila druga dejanja, potrebna za realizacijo prodaje, predstavljali dogovor o družbeni pogodbi, kot jo ureja 990. člen OZ. Skupni namen pogodbenih strank sta bila prodaja hotela in delitev kupnine. Ta namen ni prepovedan, zato je po mnenju tožnika družbena pogodba veljavna. Tožnik se v utemeljitev svojih navedb sklicuje na sodbo VS RS II Ips 108/2015, in meni, da so stališča, zavzeta v navedeni sodbi, uporabna tudi za konkreten primer.

5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V obravnavanem primeru so pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tožnik navaja, da bi toženec lahko zlahka prišel do sredstev družbe, in sicer z izplačilom dobička iz družbe. 2 Tožnik se sklicuje na sklep VSL II Cp 884/2019.