Jedro

Zatrjevana pogodba oziroma dogovor, na podlagi katerega naj bi se toženec zavezal prvotnima upnicama vrniti 75 % kupnine iz naslova prodaje hotelskega kompleksa v lasti družbe K. GmbH, je nična, saj njena kavza nasprotuje prisilnim predpisom in je zato nedopustna (drugi in četrti odstavek 39. člena OZ). Drugačno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Ker nična pogodba nima pravnega učinka, nobena od strank nima izpolnitvenega zahtevka, kar pomeni, da tožnikov zahtevek, ki temelji na nični pogodbi, po materialnem pravu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 23787/2017 z dne 22. 3. 2017, se razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 580.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 100.000,00 EUR od 16. 2. 2016 do plačila, 60.000,00 EUR od 16. 3. 2016 do plačila, 60.000,00 EUR od 16. 4. 2016 do plačila, 60.000,00 EUR od 16. 5. 2016 do plačila, 60.000,00 EUR od 16. 6. 2016 do plačila, 60.000,00 EUR od 16. 7. 2016 do plačila, 60.000,00 EUR od 16. 8. 2016 do plačila, 60.000,00 EUR od 16. 9. 2016 do plačila, 60.000,00 EUR od 16. 10. 2016 do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti izvršilne stroške in stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 5.999,19 EUR.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.575,62 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 23787/2017 z dne 22. 3. 2017, v veljavi v 1., 3. in 4. točki izreka, (II) ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženca do tožnika v višini 580.000,00 EUR, ter (III) tožencu naložilo, naj tožniku v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 18.424,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je vložil pravočasno pritožbo in njeno dopolnitev toženec. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih naj tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka.

3. V pritožbi navaja, da je bilo bistvo spora v tem, kdo je zavezanec za plačilo vtoževanega zneska. Toženec je dokazal, da je lahko toženec vse dogovore glede razdelitve kupnine sklenil le v imenu in za račun družbe K. GmbH, katere zakoniti zastopnik je bil. Izpovedba tožnika, da je denar od kupnine neposredno osebno prejel toženec, je neresnična, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je kupnino prejela družba K., to pa je tudi dokazano z izpovedbama prič G. in S. Življenjsko nelogično in v nasprotju s kronološkim tekom dogodkov je sodišče kot pravno podlago navedlo Pogodbo o odstopu terjatev z dne 2. 3. 2017. Sodišče te pogodbe ni presojalo kritično. Toženec nikoli ni prevzel zaveze, da bo sam tožniku plačal 580.000,00 EUR. Ta obveznost ne izhaja niti iz omenjene pogodbe z dne 2. 3. 2017 niti iz zapisnika srečanja z dne 27. 1. 2016. Toženec ni mogel na navedenem sestanku tožniku pripoznati terjatve, saj tožnik tedaj še ni bil imetnik izmišljene terjatve. Ugotovitev sodišča, da toženec ni nikoli prerekal odstopa terjatev na tožnika, je napačna, saj je toženec navedel, da o odstopu ni bil obveščen. Tožnik tudi ni uspel dokazati višine terjatve. Zapisnik srečanja z dne 27. 1. 2016, ki ga je pripravil tožnik, ne predstavlja nikakršnega dogovora med strankama. Tožnik je kot pravno podlago za nastanek terjatve v vlogi z dne 7. 7. 2017 navajal dogovor o prodaji poslovnega deleža v družbi K. med tožencem, gospo Š. in gospo L. v vlogi z dne 18. 12. 2017 pa je zatrjeval dogovor med gospo Š., gospo L. in družbo K., in sicer posojilno pogodbo z dne 15. 2. 2011. Tožnik je torej spreminjal trditveno podlago, toženec pa je vztrajal, da je bil dogovor sklenjen med družbo in navedenimi osebami, ki so ožje povezane s tožnikom. Toženec je z notarskim zapisom opr. št. 4912 dokazal, da pri nakupu poslovnega deleža v družbi K. ni bilo govora o kakršnihkoli dodatnih plačilih. Ker se sodišče do notarskega zapisa ni opredelilo, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če bi obstajala denarna obveznost toženca iz naslova prodaje poslovnega deleža, bi moral biti dogovor o tem sklenjen v obliki notarskega zapisa. Podana je tudi protispisnost, saj je sodišče na eni strani na podlagi potrdil o prejemu dela kupnine navedlo, da je del kupnine prejela družba, po drugi strani pa isti dokaz navaja kot dokaz o plačilu dolga s strani toženca. Pri tem ni logično, da bi toženec na enem papirju izkazoval prejem kupnine v imenu in za račun družbe, po drugi strani pa bi na istem papirju dal denar kot fizična oseba. Tudi zaslišane priče so potrdile, da so pravni posel sklenile z družbo. Da so bili pogovori v smeri poravnave obveznosti s strani družbe, izhaja tudi iz zapisnika sestanka z dne 27. 1. 2016. Protispisnost je podana tudi zato, ker je sodišče navedlo, da sta bili potrdili o prejemu kupnine sestavljeni dne 25. 8. 2016 in 17. 8. 2016, namesto pravilno 25. 8. 2015 in 17. 8. 2015. Toženec ni bil lastnik hotela niti ni prejel kupnine pri prodaji hotela. Takšno ravnanje bi pomenilo zlorabo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ker bi si zakoniti zastopnik protipravno prisvajal premoženje, ki mu ne bi pripadalo. Ugovor pasivne legitimacije je zato utemeljen. Iz 8. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izhaja načelo enake vrednosti dajatev, pri čemer tožnik trdi, da mu toženec dolguje 580.000,00 EUR v zameno za to pa ni naredil nič. Glede na akcesornost pripoznave dolga k temeljni obveznosti tožnik ne more biti uspešen z navedbami, da je do pripoznave dolga prišlo s podpisom zapisnika z dne 27. 1. 2016. Obrazložitev sodišča glede ničnosti zatrjevanega posla je pomanjkljiva. Toženec je v vlogah opozarjal, da ga tožnik sili v kaznivo dejanje. Sodišče pa je sledilo tožniku, da mu je toženec dolžan kot fizična oseba plačati neutemeljen denarni znesek iz naslova kupnine, ki jo je prejela družba kot lastnica hotela. Sodišče meni, da je dopustno, da toženec vzame denar iz naslovnega podjetja brez kakršnekoli osnove ter ga izroči tretji osebi (tožniku). Poleg tega tožnik zahteva, da toženec zanj opere denarna sredstva. Tretji moment ničnosti predstavlja kršitev pravil davčne zakonodaje. Glede pobotnega ugovora je zmoten zaključek, da temelj v pobot uveljavljene terjatve ni dokazan, saj je toženec kot dokaz o dogovoru, opravljenih storitvah in posredovanju obračuna tožniku predlagal svoje zaslišanje, sodišče pa tega dokaznega predloga v tem delu ni izvedlo.

4. V dopolnitvi pritožbe toženec navaja, da je tožnik v dopolnitvi tožbe postavil tožbeni zahtevek v smeri, da sodišče odloči, da ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi za znesek 580.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pomeni, da bi moralo sodišče v pravdnem postopku ugotavljati pravno in dejansko podlago, ki se je zatrjevala v predlogu za izvršbo, oziroma bi moralo ugotavljati dejstva in dokaze v zvezi z računi, na podlagi katerih je bila izvršba vložena. Tožnik pa računov ni predložil, ampak je trditveno podlago preusmeril povsem drugam. Ker sklep o izvršbi ne more ostati v veljavi, če ni bilo pravne podlage za njegov izdajo, bi moralo sodišče sklep o izvršbi razveljaviti in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožnik sicer lahko spremeni trditveno podlago, vendar pa tožnik kljub temu, da je to storil, ni spremenil tudi tožbenega zahtevka. Čim je tako, trditvena podlaga ni bila ustrezna glede na njegov tožbeni zahtevek in je bil tožbeni zahtevek nesklepčen. Ker sodišče vsega tega ni upoštevalo, je kršilo ZPP in Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V nadaljevanju dopolnitve pritožbe toženec nasprotuje stališču in ugotovitvam sodišča o podani pasivni legitimaciji toženca za vtoževano terjatev. Meni, da zatrjevanja tožnika ne pripeljejo do uveljavljene pravne posledice. Že trditve tožnika kažejo, da pasivna legitimacija ni bila pravilna ter da bi moralo biti zavezanec iz naslova plačila kupnine za hotelski kompleks podjetje K., ne pa toženec kot fizična oseba. Če je bilo podjetje K. lastnik in prodajalec hotelskega kompleksa, prodajalki tega istega kompleksa nista mogli biti bivši družbenici, ki sta prodali poslovni delež tožencu. Sodišče je spregledalo, da je bil hotelski kompleks v lasti družbe K. in da se zato toženec ni mogel zavezati za kakršnokoli prenakazilo kupnine za hotelski kompleks, ki je bil last družbe. Kavza ali predmet takšne pogodbe bi bila nedopustna, posel pa posledično ničen. Ker tožnik zatrjuje tak posel, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženec pripoznal dolg z zapisnikom 27-1-2016 kot fizična oseba. Toženec se ni mogel veljavno zavezati za prenos kupnine na tožnika, poleg tega se je toženec sestanka udeležil kot zakoniti zastopnik pravne osebe, kar izhaja tudi iz izvedenih dokazov, med drugim iz izpovedbe toženca, ki je sodišče ni ocenilo, s čimer je kršilo toženčevo pravico do izjave. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je toženec izročil tožniku 170.000,00 EUR kot fizična oseba. Izročil mu jih je kot zakoniti zastopnik družbe, kar dokazujeta tudi predloženi potrdili. Glede na vse pojasnjeno bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, v povezavi tudi z določili ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu in 8. členom ZPP, ter tudi uporabi 215. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožencu.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Ne drži pritožbena navedba, da bi bilo treba razveljaviti sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 23787/2017 z dne 22. 3. 2017, in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti že iz razloga, ker tožnik tožbenega zahtevka v pravdnem postopku ni gradil na računih, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi, niti računov ni predložil, temveč je spremenil trditveno podlago, tožbenega zahtevka pa ni spremenil. Predložitev verodostojne listine v teku pravde, torej po tem, ko je zaradi ugovora dolžnika sklep o izvršbi razveljavljen v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, ni pogoj za odločanje o zahtevku, niti pogoj za to, da mu sodišče lahko ugodi. Od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil sklep o izvršbi razveljavljen v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena, teče namreč postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ), torej kot pravdni postopek, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. V tem postopku se dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali stranki in na podlagi kontradiktornega postopka.1 Tožeča stranka lahko v pravdnem postopku tudi spremeni dejansko in pravno podlago tožbe,2 kar je tožnik v tej pravdi tudi storil, saj tožbe ni več gradil na računih, ki jih tudi ni predložil, temveč na dogovoru o razdelitvi kupnine in pogodbi o odstopu terjatev (več o podlagi zahtevka v nadaljevanju obrazložitve te sodbe). Vendar pa navedena sprememba tožbe ni narekovala tudi spremembe tožbenega predloga (tožbenega petita), kot zmotno meni toženec. Tožnik je namreč v izvršilnem postopku in v pravdnem postopku zahteval plačilo istega zneska (580.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno iz predloga za izvršbo), kar izhaja tudi iz dopolnitve tožbe, v kateri je sodišču prve stopnje predlagal, da obdrži v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 23787/2017 z dne 22. 3. 2017. Ta njegov predlog sicer ni bil utemeljen, saj mora sodišče v primeru, ko se v pravdi izkaže, da podlaga, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ne obstaja, obstaja pa druga pravna podlaga, takšen sklep razveljaviti (tretji odstavek 436. člena ZPP) in nato toženca obsoditi na plačilo na tej drugi podlagi. Vendar, če sodišče ne ravna tako in vseeno potrdi sklep na drugi pravni podlagi, to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Enako kot v primeru, ko sodišče naloži plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa, čeprav je bil ta izdan na podlagi listine, ki ni verodostojna v smislu določb ZIZ, gre tudi v tej situaciji zgolj za tehnično vprašanje - vseeno je namreč, ali je toženec obsojen na plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa o izvršbi ali pa, če sodišče ta sklep razveljavi in nato toženca obsodi na plačilo tega istega zneska.3 Na podlagi povzetega je mogoče zaključiti, da četudi je tožnik v dopolnitvi tožbe napačno predlagal, da sodišče prve stopnje obdrži v veljavi sklep o izvršbi, to ne pomeni, da je glede na spremembo tožbe postavil napačen tožbeni zahtevek. Gre namreč zgolj za tehnično vprašanje v zvezi z oblikovanjem izreka sodbe v primerih, kot je obravnavani, ne pa za vprašanje, ali je bil tožbeni zahtevek dopusten.

8. Pravilno pa je pritožbeno stališče, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tem pravdnem postopku, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo 580.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot izhaja iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, tožnik vtožuje terjatev v višini 580.000,00 EUR, ki jo je pridobil na podlagi predložene Pogodbe o odstopu terjatev, ki jo je 2. 3. 2017 sklenil s prvotnima upnicama toženca I. I. (hčerko tožnika) in J. J. (ženo tožnika). Slednji sta tožencu in njegovemu sinu prodali 100 % poslovni delež v družbi K., ki je imela takrat v lasti tudi vrednejši hotelski kompleks. Pogodbeni stranki sta se hkrati dogovorili, da bo toženec v njihovem imenu prodal hotelski kompleks v Avstriji, za to dobil nagrado v višini 25 % kupnine, preostalih 75 % pa vrnil prodajalkama. Tožnik je poskrbel v skladu z dogovorom za prodajo objekta, dosegel kupnino v višini 1.000.000,00 EUR, zato bi moral toženec 75 % kupnine izročiti prvotnima upnicama. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju povzetih trditev tožnika o vsebini pravnih poslov, na katerih je gradil tožbeni zahtevek, zmotno presodilo, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Zatrjevani pravni posel, na podlagi katerega naj bi bil toženec dolžan prvotnima upnicama vrniti 75 % kupnine iz naslova prodaje hotelskega kompleksa v lasti družbe K., ob predpostavki, da je bil sklenjen4, je namreč ničen, saj se fizična oseba, pa čeprav je družbenik oziroma zakoniti zastopnik družbe, ne more veljavno zavezati, da bo drugi pogodbeni stranki brez kakršnekoli podlage izplačala kupnino, ki pripada družbi (tretjemu) iz naslova prodaje njenega premoženja. Takšno ravnanje ima lahko znake več kaznivih dejanj - npr. tatvine, zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, in je zato nezakonito. Pri tem je tožnik tudi navedel, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, da je kupec hotela kupnino pravilno nakazal prodajalcu (družbi), da pa toženec kot zakoniti zastopnik prodajalca denarja ni nakazal tožniku (3. pripravljalna vloga tožnika z dne 20. 2. 2018, točka VIII). Iz povzetih trditev izhaja, da bi bila lahko zavezanec (v primeru sklenitve ustrezne pogodbe) za prenakazilo kupnine iz naslova prodaje hotela le družba K. kot lastnica hotela5, ne pa toženec, ki ni bil lastnik hotela, posledično pa tudi ni bil upravičen kot fizična oseba v lastnem imenu razpolagati s kupnino, ki je pripadala družbi. Če bi si toženec kot fizična oseba neupravičeno prilastil kupnino, bi imela družba do njega terjatev na vračilo kupnine in ne morebiti tretje osebe (tožnik oziroma I. I. in J. J.), katerim bi se toženec z neveljavnim poslom zavezal (pre)nakazati kupnino, kar sicer zatrjuje tožnik. Toženčev ugovor nesklepčnosti tožbe je (bil) tako utemeljen.

9. Ob tem velja dodati, da je sodišče prve stopnje, ki je ocenilo, da ima zatrjevani dogovor oziroma obveznost toženca dopustno podlago, na eni strani navedlo, da je bila lastnica hotelskega kompleksa družba, na drugi strani pa štelo, da je toženec dolžan tožniku oziroma prvotnima upnicama vrniti kupnino iz naslova prodaje hotela, ne da bi ugotovilo oziroma pojasnilo, zakaj, na kakšni podlagi bi moral toženec to storiti. Podlage, ki bi utemeljevala prenos denarnih sredstev (kupnine) iz družbe na toženca kot fizične osebe in nato na I. I. in J. J., ki sta sicer potrditvah tožnika resnično prodali tožencu svoj 100 % poslovni delež v družbi K. za kupnino 1,00 EUR, oziroma razdelitev kupnine med njima in tožencem, tožnik niti ni navedel. Toženec je opozarjal, da sam ne more biti kot fizična oseba zavezanec iz naslova prodaje hotela, katerega lastnica je bila družba (glej 2. pripravljalno vlogo toženca z dne 24. 1. 2018, točka 3).

10. Iz trditev tožnika tudi izhaja, da je bila naslednji dan po prodaji poslovnega deleža (15. 2. 2011) med tožencem in hčerko tožnika sklenjena posojilna pogodba, v kateri je bilo navedeno, da je tožnikova hčerka z družbo K. sklenila posojilno pogodbo, s katero je družbi posodila 1.400.758,57 EUR, družba pa je to porabila za nakup hotelskega kompleksa, pri čemer je bilo dogovorjeno, da bo posojilo namesto družbe vrnil toženec, ta pa se je s tem strinjal (prevzem dolga). Vendar ker je tožnik navedel, da je šlo za navidezno posojilno pogodbo in da je bila sklenjena zgolj kot zavarovanje dogovora o razdelitvi kupnine (2. pripravljalna vloga tožnika z dne 18. 12. 2017 in 3. pripravljalna vloga tožnika, točka VII), tudi posojilne pogodbe ni mogoče šteti kot veljavne podlage za nastanek vtoževane terjatve.

11. Zatrjevana pogodba oziroma dogovor, na podlagi katerega naj bi se toženec kot fizična oseba zavezal prvotnima upnicama vrniti 75 % kupnine iz naslova prodaje hotelskega kompleksa v lasti družbe K., je torej nična, saj njena kavza nasprotuje prisilnim predpisom in je zato nedopustna (drugi in četrti odstavek 39. člena OZ). Drugačno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Ker nična pogodba nima pravnega učinka, nobena od strank nima izpolnitvenega zahtevka, kar pomeni, da tožnikov zahtevek, ki temelji na nični pogodbi, po materialnem pravu ni utemeljen. Kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, gre za nesklepčno tožbo, saj pravna posledica, ki jo tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, iz navedb tožnika ne izhaja. Pri tem sodišče prve stopnje tožnika v okviru materialno procesnega vodstva ni bilo dolžno pozvati k odpravi nesklepčnosti (tj. pozvati tožnika, naj navede, zakaj je bil toženec kot fizična oseba dolžan prvotnima upnicama plačati del kupnine iz naslova prodaje družbinega premoženja6), saj je že toženec opozoril, da gre za nesklepčno tožbo in pojasnil, da toženec kot fizična oseba ne more biti zavezanec iz naslova prodaje družbinega hotela (2. pripravljalna vloga toženca z dne 24. 1. 2018, točka 3)7. Tožnik sicer tudi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno vztraja, da je zatrjevani dogovor o razdelitvi kupnine, ki naj bi ga toženec sklenil kot fizična oseba, veljaven.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnika 27-1-16 štelo za dokazano, da je toženec pripoznal svoj dolg za plačilo zneska 580.000,00 EUR. V tej zvezi pritožbeno sodišče še opozarja, da četudi bi toženec kot fizična oseba navedeni dolg pripoznal, kar je toženec sicer zanikal in pri tem vztraja tudi v pritožbi, to ne bi pomenilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ob dejstvu, da toženčeva obveznost, kot je bilo predhodno obrazloženo, ni veljavna oziroma ne obstoji. Pripoznava dolga je namreč akcesorne veljave, kar pomeni, da je veljavna le pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Ne šteje se kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja pripoznanega dolga8. 13. Pritožbeno sodišče je zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 23787/2017 z dne 22. 3. 2017, razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se ni opredeljevalo, ker je že zgoraj obrazloženo terjalo ugoditev pritožbi (360. člen ZPP). Med drugim ni bilo treba obravnavati pritožbenih navedb glede pobotnega ugovora. Pobotni ugovor je namreč v razmerju do tožbenega zahtevka akcesoren, zaradi česar lahko sodišče odloči o terjatvi, uveljavljeni z ugovorom zaradi pobota, samo če je prej ugotovilo, da obstaja tožnikova terjatev. Ker tožnikova terjatev glede na odločitev pritožbenega sodišča ne obstaja, je odločanje o pobotnem ugovoru toženca odpadlo.

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti propadel, je dolžan tožencu povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) priznalo naslednje stroške: 2000 točk za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi, 2000 točk za sestavo 1. pripravljalne vloge, 1500 točk za sestavo 2. pripravljalne vloge, 1000 točk za sestavo 3. pripravljalne vloge, 2000 točk za zastopanje na naroku dne 24. 1. 2018, 1000 točk za zastopanje na naroku dne 18. 4. 2018, 1000 točk za zastopanje na naroku dne 8. 10. 2018, 2 % oz. 1 % materialne stroške (115 točk), vse povišano za 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 5.944,19 EUR. Priznalo mu je še 55,00 EUR sodne takse za ugovor, skupaj torej 5.999,19 EUR. Do povrnitve ostalih priglašenih odvetniških stroškov toženec ni upravičen, saj ne gre za samostojne storitve v smislu tar. št. 39 OT, temveč za storitve, ki so že zajete v nagradah za sestavo ugovora in pripravljalnih vlog.

15. Ker je toženec v celoti uspel s pritožbo, je upravičen tudi do povračila vseh potrebnih stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo: 2500 točk za sestavo pritožbe ter 2 % oz. 1 % materialne stroške (35 točk), oboje povišano za 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR9 znaša 1.855,62 EUR, ter 720,00 EUR sodne takse za pritožbo, skupaj 2.575,62 EUR. Ostali priglašeni odvetniški stroški tožencu ne gredo, ker gre za storitve, ki so že zajete v nagradi za sestavo pritožbe.

1 Primerjaj VSL sodbo II Cp 1650/2013 z dne 4. 12. 2013. 2 Primerjaj VS RS sodbo in sklep II Ips 255/2010 z dne 19. 12. 2013. 3 Ibidem. 4 Toženec v pritožbi vztraja, da posel ni bil sklenjen, in izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o sklenitvi tega posla. 5 Vendar pa v tem primeru ne bi bila podana pasivna legitimacija toženca, na kar ves čas pravilno opozarja toženec. 6 Tožnik bi lahko nesklepčnost tožbe odpravil, če bi zatrjeval, da je bil sklenjen posel, s katerim se je družba zavezala tožencu nakazati prejeto kupnino, toženec pa bi se nato zavezal kupnino nakazati prvotnima upnicama. 7 Primerjaj VS RS sodbo II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013. 8 Primerjaj VSL sodbo I Cpg 1106/2011 z dne 14. 11. 2012. 9 Od 6. 4. 2019 dalje velja Sklep o spremembi vrednosti točke (Ur. l. RS, št. 22/2019), po katerem znaša vrednost točke po OT 0,60 EUR.