Jedro

Izpodbijana sodba sledi v praksi Vrhovnega sodišča uveljavljeni razlagi drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi s FIP, po kateri je odločilno, da prejšnji lastnik spada v krog oseb, ki ga zajema FIP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 490-91/2010 z dne 8. 3. 2013, v zvezi z odločbo Upravne enote Celje, št. 464-99/90 (0366) z dne 30. 7. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi zavezanca, odpravila odločbo prvostopenjskega organa z dne 30. 7. 2010 in odločila, da se zavrne zahteva vlagatelja A. A. za vrnitev nepremičnega premoženja parc. št. ... in ostalih tam navedenih parcel, v času podržavljenja vpisanih v vl. št. ... k. o. ..., ter tam navedenih premičnin, ki so bile z odločbo Okrajnega sodišča v Celju Zp 450/46 z dne 24. 10. 1946 podržavljene B. B. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje drugostopenjskemu upravnemu organu, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo iz razlogov po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ker je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine po Pogodbi med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (skrajšano Finančna in izravnalna pogodba, v nadaljevanju FIP).

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožniki vlagajo revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlagajo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajajo, da je bil prejšnji lastnik ob podržavljenju samo jugoslovanski državljan, kar je osnovni kriterij za pridobitev položaja denacionalizacijskega upravičenca. Državljanstvo kakšne druge članice Evropske unije ne prestavlja ovire po ZDen. Ker izpodbijana sodba navedenega in sodne prakse, ki to potrjuje, ne upošteva, je pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ovira podana le, če je imel prejšnji lastnik avstrijsko državljanstvo ob podržavljenju, sicer ni bilo podržavljeno avstrijsko premoženje. Tako je tudi stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-547/2002 in sodna praksa Vrhovnega sodišča v sodnih odločbah I Up 121/2001, I Up 462/2000, I Up 1272/2004 ter Upravnega sodišča v sodni odločbi U 822/2003. Noben od predpisov Republike Avstrije, na katere se je oprla tožena stranka, ni podlaga za odškodnino zaradi razlastitve, temveč gre za socialno pomoč. Upravičenost prejšnjega lastnika do odškodnine po FIP je le pavšalno utemeljena z navedbami o njegovem avstrijskem državljanstvu, stalnem prebivališču v Republiki Avstriji in o tem, da gre za osebo, ki je prebivališče v SFRJ izgubila v povezavi z dogodki iz druge svetovne vojne ali njenih posledic. Ne tožena stranka ne sodišče ne opredelita, po katerih predpisih in njihovih določbah bi denacionalizacijski upravičenec, ki je bil ob sprejemu nekaterih (v nadaljevanju označenih kot UVEG in Zakon o prijavi škode - Anmeldegesetz) že pokojen, sploh lahko uveljavljal odškodnino. Ker sodišče navaja, da se je prejšnji lastnik štel za osebo nemške narodnosti, pri čemer ni sporno, da je bil v času podržavljenja jugoslovanski državljan, so razlogi sodbe nejasni oziroma v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje napačno razlaga in uporabi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013, saj je pomembno, ali je prejšnji lastnik imel pravico do odškodnine za podržavljeno premoženje.

4. Tožena stranka na revizijo ni podala vsebinskega odgovora, stranka z interesom pa v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Z drugostopenjsko upravno odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je bila odpravljena odločba, s katero je bila prejšnjemu lastniku priznana odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v zneskih 151.624,17 DEM, 17.545,00 USD in 3.700,00 DEM.

7. Niso utemeljeni revizijski očitki, ki merijo na to, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je med razlogi kakršnokoli nasprotje. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse pravno odločilne razloge, ki omogočajo njen preizkus. Navedba, da se je prejšnji lastnik, ki je imel ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo, v SFRJ hkrati štel za osebo nemške narodnosti, ne pomeni nasprotja v razlogih, saj pojma državljanstva in narodne pripadnosti nista identična.

8. V zvezi z revizijskimi navedbami o pravni pomembnosti jugoslovanskega državljanstva prejšnjega lastnika ob podržavljenju v razmerju do njegovega kasnejšega avstrijskega državljanstva, je revidentom treba odgovoriti, da sta v tem primeru za odločitev pomembna oba statusa. Jugoslovansko državljanstvo po pogojih iz 9. člena ZDen je predpostavka za pridobitev položaja denacionalizacijskega upravičenca. Oseba, ki sicer izpolnjuje pogoje iz 9. čelna ZDen, pa vseeno ni upravičenec, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 10. člena ZDen. V zvezi s slednjim pa je v obravnavanem primeru pomembno tudi v letu 1957 pridobljeno avstrijsko državljanstvo prejšnjega lastnika.

9. Glede položaja denacionalizacijskega upravičenca Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je skladno z določbami prvega in tretjega odstavka 9. člena ZDen denacionalizacijski upravičenec le tisti jugoslovanski državljan, ki je imel ob podržavljenju tudi slovensko domovinsko pristojnost oziroma (republiško) državljanstvo. Osebe, ki so bile ob podržavljenju jugoslovanski državljani z domovinsko pristojnostjo (oziroma republiškim državljanstvom) izven ozemlja sedanje Republike Slovenije, so denacionalizacijski upravičenci le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, na območju katere so bile te osebe ob podržavljenju domovinsko pristojne.(1) Ker fizična oseba svoj položaj denacionalizacijskega upravičenca črpa le iz jugoslovanskega državljanstva, ni pomembno, če so taki državljani (pozneje postali državljani) tretje države (izven nekdanje Jugoslavije), saj je ključna navezna okoliščina jugoslovansko državljanstvo z domovinsko pristojnostjo ob podržavljenju. Državljani tretjih držav ob podržavljenju niso denacionalizacijski upravičenci, razen ob pogojih iz drugega odstavka 9. člena ZDen.(2)

10. V obravnavani zadevi iz prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da je bil prejšnji lastnik jugoslovanski državljan z domovinsko pristojnostjo na območju Bosne in Hercegovine (3. stran obrazložitve). Prvostopenjski upravni organ je zmotno štel, da je za presojo vzajemnosti po tretjem odstavku 9. člena ZDen pomembno njegovo (kasnejše) avstrijsko državljanstvo, in zato ni ugotavljal, ali so izpolnjeni pogoji za vzajemnost z Bosno in Hercegovino. Tega ni storil niti drugostopenjski organ niti sodišče prve stopnje. Ker pa je bila denacionalizacijska zahteva v tem primeru zavrnjena iz razloga po drugem odstavku 10. člena ZDen, ta pomanjkljivost ne vpliva na odločitev.

11. Revizijski očitki o zmotni uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen niso utemeljeni. Po tej določbi niso upravičenci po ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

12. O tem, da je v okviru presoje obstoja pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZDen treba upoštevati tudi FIP, in o drugih materialnopravnih vprašanjih pravilne uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi s FIP, ki jih v reviziji uveljavljajo revidenti, se je Vrhovno sodišče obširno opredelilo že v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 ter nato še v sodbah X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015, X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015, X Ips 86/2013 z dne 3. 6. 2015 in X Ips 94/2013 z dne 3. 6. 2015. 13. Revizijsko stališče, da je za odločanje o obstoju pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZDen pomembna le Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (v nadaljevanju ADP), ni utemeljeno. Revidenti zmotno menijo, da je podlago za njihovo stališče mogoče najti v 45. točki odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02, saj se ta nanaša le na razlago pravno odločilnih okoliščin v zvezi s pravicami iz ADP, kar pa ne izključuje drugih pravnih virov, ki so po prej navedenem zajeti z drugim odstavkom 10. člena ZDen. Ker izpodbijana odločitev temelji na presoji, da prejšnji lastnik spada v krog oseb, ki ga zajema FIP, se revidenti neutemeljeno sklicujejo na drugačno opredelitev kroga upravičencev po ADP in s tem povezano sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča. 14. Zvezna republika Nemčija (ZRN) in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). ZRN se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeni zakonski ureditvi s strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v II. svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP).

15. Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (BGB, 43/1962, Nr. 177, v nadaljevanju UVEG), ki ga je Vrhovno sodišče že upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz), v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVAG). Odškodovanje (za osebe, ki spadajo v krog upravičencev) je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo).

16. V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj 6 mesecev prebivali ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj 6 mesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile.

17. Iz četrtega odstavka točke C priloge 1 k FIP izhaja, da se kot relevanten trenutek za presojo državljanstva šteje podpis FIP, to je 27. 11. 1961. Besedilo šestega odstavka C točke Priloge 1 k FIP pa potrjuje razlago, da se med pregnance in preseljence štejejo tudi osebe z območja FLRJ. Navedena šesta točka ureja specifično situacijo tistih avstrijskih državljanov, ki so upravičenci po drugem odstavku 27. člena ADP, nikakor pa ne spreminja kroga upravičencev, opredeljenega v navedenih točkah A in B Priloge 1 k FIP.

18. Po navedenem je torej odločilno le, ali denacionalizacijski upravičenec spada v krog oseb, ki jih zajema FIP. Revizija neutemeljeno izpodbija presojo, da prejšnji lastnik spada v navedeni krog oseb. V upravnem postopku so bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva za to presojo, na katera se opira tudi sodišče prve stopnje: prejšnji lastnik je imel v pravno odločilnem času avstrijsko državljanstvo (27. 11. 1961) in stalno prebivališče v Republiki Avstriji (1. 1. 1960), v SFRJ se je štel kot oseba nemške narodnosti, kjer je prebivališče izgubil v povezavi z dogodki druge svetovne vojne oziroma njenih posledic, saj je iz Jugoslavije pobegnil pred tedanjo državno oblastjo. Iz ugotovitev še izhaja, da je prejšnji lastnik z ženo ob koncu vojne poskušal pobegniti v Avstrijo, kar mu ni uspelo. Nato sta z ženo s ponarejenimi potnimi listi v začetku 1946 najprej odšla v Italijo in potem v Avstrijo, njegovo premoženje v SFRJ pa je bilo v istem letu zaplenjeno.

19. Tudi glede ugovorov o naravi odmene v avstrijskih izvedbenih predpisih je sodišče prve stopnje pravilno sledilo stališčem v citirani sodni praksi Vrhovnega sodišča. Po tej namreč ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Različne države so namreč različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščeno“ premoženje.

20. Neutemeljeni so tudi vsi ugovori, povezani z obsegom ugotavljanja pravic po avstrijskih izvedbenih predpisih. Po presoji revizijskega sodišča namreč upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih. To bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen in ni naloga upravnega organa. Ta je v okviru odločanja o pravici do denacionalizacije po opisanih pravilih iz drugega odstavka 10. člena ZDen dolžan razrešiti le predhodno vprašanje obstoja pravice do odškodnine od tuje države (prim. 38. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013).

21. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (86. člen ZUS-1).

22. Revidenti z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Tretji odstavek 9. člena ZDen: Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec.

(2) Prim. X Ips 495/2009 z dne 29. 9. 2011.