Jedro

Okoliščina, da je bil prejšnji lastnik v času podržavljenja le jugoslovanski državljan, ni odločujoča v pogledu upravičenosti do denacionalizacije, kot to zmotno menijo tožniki. Taka oseba je namreč lahko štela (ob izpolnjenih še drugih pogojih, ki so določeni v Prilogi 1) za upravičenko do odškodnine po FIP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi zavezanke Slovenske odškodninske družbe d.d. ter odpravilo odločbo prvostopenjskega organa z dne 30. 7. 2010 in odločilo, da se zahteva vlagatelja A.A. za vrnitev nepremičnega premoženja parc. št. 395/3 in ostale tam navedene, v času podržavljenja vpisano v vložno št. 126 k.o. ..., ter tam navedenih premičnin, podržavljeno B.B. z odločbo Okrajnega sodišča v Celju Zp 450/46 z dne 24. 10. 1946, zavrne. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju IV U 80/2011 z dne 5. 2. 2013. Organ dalje navaja, da je iz dokumentov zadeve razvidno, da je bil B.B. jugoslovanski državljan do 29. 1. 1957, ko mu je to državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva. Umrl je v Avstriji 7. 2. 1962 kot avstrijski državljan. Glede na te okoliščine je po ugotovitvah pritožbenega organa imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa Finančne in izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP) z dne 27. 11. 1961 je bil avstrijski državljan in je oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic. Iz obrazložitve odločbe o državljanstvu prejšnjega lastnika je razvidno, da sta skupaj z ženo ob koncu vojne poskušala pobegniti v Avstrijo in da jima je 16. 1. 1946 uspelo s ponarejenimi potnimi listi oditi v Italijo. Ne glede na to, ali je dejansko dobil odškodnino od Avstrije, ugotavlja pritožbeni organ, da je na navedeni podlagi imel možnost dobiti odškodnino od tuje države, zato ga po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni šteti za upravičenca do denacionalizacije. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa upravičenca sinu prejšnjega lastnika A.A. na podlagi 12. člena ZDen. Ustavno sodišče RS je ob presoji ustavnosti 12. člena ZDen (odločba U-I-23 z dne 20. 3. 1997) opozorilo, da glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen v nobenem primeru ne pridobijo položaja upravičenca do denacionalizacije tiste osebe, ki so imele pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Organ dalje navaja, da ni sledil pravnem mnenju v sodbi IV U 80/2011 z dne 5. 2. 2013, saj meni, da ni pravilno. Isto sodišče je namreč v številnih sodbah sprejelo drugačno stališče, in sicer da so upravni organi dolžni ugotavljati upravičenost do odškodnine na podlagi FIP le na podlagi osnovnih treh kriterijev po tej pogodbi, ne pa tudi, kakšne konkretne pravice bi šle osebi, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, po avstrijskih predpisih oziroma po UVEG, Prijavnem zakonu KVGS, saj bi to pomenilo, da bi upravni organ določal odškodnino po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Glede na navedeno je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo, s katero je bila denacionalizacija priznana, odpravil ter zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. 2. Tožniki vlagajo tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Menijo, da je v predmetni zadevi bistveno, da je bil prejšnji lastnik nesporno državljan FLRJ v času od 28. 8. 1945 do 29. 1. 1957, s čemer je pridobil status upravičenca do denacionalizacije. Tudi če je bil ob svoji smrti državljan Avstrije, je to pomembno le v primeru vračanja premoženja v naravi, za kar v obravnavanem primeru ne gre, oziroma tudi v tem primeru ni pomembno, saj je Republika Slovenija 1. 5. 2004 pristopila k Evropski uniji, pogoj vzajemnosti pa je izpolnjen (na primer sodba Vrhovnega sodišča I Up 1676/2006 z dne 21. 5. 2008). Nepravilna je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je imel prejšnji lastnik pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije. Že Ustavno sodišče je v odločbi Up 547/2002 z dne 8. 10. 2003 razlogovalo, da je mogoče upravičenje do denacionalizacije osebi, ki se je štela za jugoslovanskega državljana, odreči le, če je v času ob podržavljenju imela tudi avstrijsko državljanstvo. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 121/2001 z dne 21. 10. 2004 izhaja, da če prejšnji lastnik ob podržavljenju ni imel avstrijskega državljanstva, njegovo premoženje ni moglo biti zaplenjeno kot avstrijsko premoženje in zato ni imel pravice do avstrijske odškodnine. Prejšnji lastnik B.B. pa ni bil avstrijski državljan niti v času zaplembe 24. 10. 1946, niti ob uveljavitvi Avstrijske državne pogodbe (v nadaljevanju ADP) dne 28. 11. 1955, pač pa je to državljanstvo pridobil šele kasneje v letu 1957. Premoženje mu je bilo zaplenjeno torej kot jugoslovanskemu državljanu pred uveljavitvijo ADP. Tožniki dalje navajajo, da iz korespondence med Ministrstvom za pravosodje in javno upravo ter Veleposlaništvom Republike Slovenije v Ljubljani izhaja, da je pri prejšnjem lastniku B.B. šlo za plačila, ki so po vsebini socialne narave ter upravičenja do teh socialnih transferov ni mogoče povezovati z odškodnino iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Poleg neizpolnjevanja pogojev po ADP je Avstrijsko veleposlaništvo v Ljubljani še dodatno navedlo, da nobeden izmed zveznih zakonov, na katere se v izpodbijani odločbi opira organ, ne predstavlja podlage za dajanje odškodnin za razlaščeno premoženje, pač pa gre le za socialno pomoč zaradi preživetja. Tožniki navajajo, da tudi po njihovem mnenju ni bistveno, v kakšnem obsegu je v primeru izključitvenih razlogov bila dana odškodnina s strani Republike Avstrije, je pa bistveno, da je šlo za odškodnino za podržavljeno premoženje. Takšna odškodnina je bila dana za premično premoženje v primeru zadeve, na katero se nanaša sodba U 1846/96 z dne 10. 3. 1999, zaradi česar je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000 tudi ugotovilo, da so bili podani pogoji za pridobitev odškodnine po 2. točki 27. člena ADP, kar pa za pravnega prednika tožnikov ne velja, ker niti v času podržavljenja niti v času uveljavitve ADP ni imel avstrijskega državljanstva, torej ni šlo za podržavljenje avstrijskega premoženja. Po FIP so možni upravičenci za izplačilo odškodnine avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom. Pokojni prejšnji lastnik B.B. je bil ob podržavljenju nesporno samo jugoslovanski državljan. Zato ni podan nikakršen pravni temelj, na podlagi katerega bi smeli Avstrija in Nemčija odločati o pravicah zanju tujega državljana in o njegovem pravnem razmerju, ki ga je imel samo do Jugoslavije. Tožniki menijo, da bi upravni organ moral upoštevati sodbo Upravnega sodišča IV U 80/2011 z dne 5. 2. 2013, v izvrševanju katere je izdal izpodbijano odločbo. Iz navedene sodbe pa sledi, da je okoliščina, da se je oseba štela za jugoslovanskega državljana v času podržavljenja, pomembna pri odločanju o pravici do denacionalizacije. Upravni organ pa v izpodbijani odločbi tudi ni uporabil vseh zakonov, ki bi jih glede na svoja stališča moral. Tako na primer ne omenja Prijavnega zakona, ki predstavlja pomembno okoliščino v zvezi z možnostjo škodne prijave, sploh glede na dejstvo, da je bil sprejet celo po smrti prejšnjega lastnika B.B. Nepravilno in neutemeljeno je enačenje možnosti sprejetja premoženjske odškodnine za posamezne pravice (in ne celo premoženje) po avstrijskih in nemških zakonih za odškodnino za celotno odvzeto premoženje po ZDen. Po Zakonu o izgnanskih in preseljenskih odškodninah – UVEG, na katerega se upravni organ zgolj sklicuje in ga ne konkretizira, sploh pa je bil sprejet po smrti prejšnjega lastnika, so bile zagotovljene tako imenovane odškodninske pravice za gospodinjske predmete, za premičnine, potrebne za opravljanje poklica in kot izravnava krivic (socialne dajatve). Tožniki se v dokazne namene sklicujejo na listine upravnega spisa. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi ter potrdi dopolnilno odločbo prvostopenjskega organa z dne 30. 7. 2010. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Stranka z interesom Slovenski državni holding d.d. pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožniki v odgovoru na odgovor stranke z interesom na tožbo prerekajo njene navedbe in vztrajajo pri tožbi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja B.B. na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen mogel izključiti kot upravičenca ter zahtevo za denacionalizacijo zavrniti. Upravni organ je odločitev oprl na ugotovitev, da je B.B. štel v krog upravičencev do odškodnine po FIP.

8. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

9. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 (iz katere izhaja, da so nova stališča v zvezi z razlago in uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen konsistentna z dotedanjo sodno prakso) opozorilo, da je Ustavno sodišče RS že presojalo ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen (odločbe U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02, sklep Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 izhaja, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

10. V sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 je Vrhovno sodišče tako zavzelo stališče, da določbe drugega odstavka 10. člena ZDen glede na generično in primeroma navedene mednarodne akte (mednarodne sporazume, mirovne pogodbe) ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav, pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala, kot je npr. FIP, ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN) in Republika Avstrija, in s katero se je ZRN zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, ki bodo Avstriji nastali zaradi odškodovanja v FIP (Prilogi 1) opredeljenih (skupin) oseb. Po mnenju Vrhovnega sodišču je tudi FIP (in njegovi izvedbeni akti) lahko podlaga za izključitev prejšnjega lastnika od denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen, če je na podlagi določb te pogodbe pridobil oziroma imel pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.

11. Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da prejšnji lastnik izpolnjuje pogoje iz FIP ter da je glede na to imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, s tem ko je (in vsa navedena dejstva niso sporna) 29. 1. 1957 pridobil avstrijsko državljanstvo ter je kot avstrijski državljan umrl v Avstriji 7. 2. 1962, ter je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji in je bil na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 avstrijski državljan, je pa tudi oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic (prejšnji lastnik je z ženo ob koncu vojne poskušal pobegniti v Avstrijo, nato pa sta s ponarejenimi potnimi listi v začetku leta 1946 odšla najprej v Italijo in nato v Avstrijo, njegovo premoženje je bilo nato leta 1946 zaplenjeno).

12. Krog upravičencev, za katere je FIP predvidevala odškodovanje, je določen v Prilogi 1. Med drugim so to pregnanci, ki so avstrijski državljani ter so 1. 1. 1960 posedovali stalno prebivališče v Avstriji, zaradi posledic druge svetovne vojne pa so stalno bivališče, ki so ga posedovali kot avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti na območjih izven Republike Avstrije, med drugim na območju FLRJ, zaradi pregona izgubili, kot pregnancem pa jim je na območju pregona nastala (pregnanska) škoda. Navedene pogoje FIP za upravičenca do odškodnine pa je glede prejšnjega lastnika B.B. tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno ugotovil (povzeti so v 11. točki obrazložitve) in izhajajo iz podatkov upravnih spisov. Prejšnji lastnik z družino je iz Jugoslavije pobegnil pred državno oblastjo (po podatkih zaplembene odločbe z dne 24. 10. 1946), v Jugoslaviji pa je živel do leta 1943 v kraju Lukovac v Bosni in Hercegovini, od tedaj dalje do začetka leta 1946 pa v Šmartnem v Rožni dolini pri Celju oziroma v naselju Gorica – graščina Prešnik (po podatkih odločbe o državljanstvu za prejšnjega lastnika, z dne 15. 1. 2010, potrdila NOO Šmartno v R. d. pri Celju z dne 7. 8. 1946), v Jugoslaviji se je štel za osebo nemške narodnosti (npr. uradno potrdilo NOO Šmartno v R. d. pri Celju z dne 7. 8. 1946), leta 29. 1. 1957 je pridobil avstrijsko državljanstvo, umrl je leta 1962 v kraju ..., Avstrija, na dan 1. 1. 1960 je imel stalno prebivališče v Avstriji (po podatkih odločbe o državljanstvu z dne 15. 1. 2010). Tudi premoženje, ki je bilo prejšnjemu lastniku zaplenjeno, spada v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP oziroma iz tretjega odstavka B. točke Priloge 1. 13. Tožniki ugotovitvam o upravičenosti prejšnjega lastnika B.B. do odškodnine od Republike Avstrije nasprotujejo. Vendar se sodišče z njimi ne strinja, da je za upravičenost do denacionalizacije bistveno, da je bil prejšnji lastnik v času podržavljenja jugoslovanski državljan, kar sicer ni sporno. Jugoslovansko državljanstvo prejšnjega lastnika po prvem odstavku 9. člena ZDen je pogoj za upravičenost do denacionalizacije; če pa je prejšnji lastnik imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (ali je odškodnino dobil), ne glede na izpolnjen pogoj jugoslovanskega državljanstva po drugem odstavku 10. člena ZDen ni upravičenec. Pravno nepomembna ni niti okoliščina, kot menijo tožniki, da je bil prejšnji lastnik ob smrti leta 1962 državljan Avstrije, kajti za upravičenost do odškodnine po FIP je (med drugim) pogoj avstrijsko državljanstvo in stalno bivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960. Prav tako po presoji sodišča okoliščina, da je bil prejšnji lastnik v času podržavljenja le jugoslovanski državljan, ni odločujoča v pogledu upravičenosti do denacionalizacije, kot to zmotno menijo tožniki. Taka oseba je namreč lahko štela (ob izpolnjenih še drugih pogojih, ki so določeni v Prilogi 1) za upravičenko do odškodnine po FIP. Kolikor pa se tožniki ob tem sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, iz katere naj bi izhajalo razlogovanje, da je mogoče odreči upravičenje do denacionalizacije osebi, ki se je štela za jugoslovanskega državljana, le če je ob podržavljenju imela hkrati tudi avstrijsko državljanstvo (in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 121/2001 z dne 21. 10. 2004, ki temelji na enakem stališču), sodišče odgovarja, da iz 44. točke obrazložitve odločbe Up-547/02 izrecno izhaja, da je razlogovanje Ustavnega sodišča podano le v zvezi z ugotavljanjem, ali je prejšnji lastnik imel pravice iz ADP, kajti pravico do odškodnine po ADP je imel, če je bilo njegovo premoženje podržavljeno kot avstrijsko premoženje, kot avstrijsko premoženje pa je lahko bilo premoženje podržavljeno le osebi, ki je imela avstrijsko državljanstvo na dan 13. 3. 1938 in je ostala avstrijski državljan tudi na dan 28. 4. 1945 (33. točka obrazložitve). Glede na to se tožniki v zvezi z ugotavljanjem, ali je prejšnjega lastnika mogoče izključiti od denacionalizacije na podlagi upravičenosti do odškodnine po FIP, ne morejo z uspehom sklicevati na okoliščino, da prejšnji lastnik B.B. niti v času zaplembe 24. 10. 1946 niti v času uveljavitve ADP 28. 11. 1955 (še) ni bil avstrijski državljan ter zaključevati, da mu je bilo tako premoženje zaplenjeno kot jugoslovanskemu državljanu.

14. Kot neutemeljene sodišče presoja tudi tožbene navedbe, da je pri prejšnjem lastniku B.B. šlo za plačila socialne narave in da tudi nobeden od zakonov, na katere se sklicuje organ v izpodbijani odločbi, ne predstavlja podlage za dajanje odškodnin za podržavljeno premoženje, pač pa gre le za socialno pomoč zaradi preživetja. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 85/2013 navedlo, da je že dosedanja sodna praksa enotno štela, da organi pri ugotavljanju upravičenosti do odškodnine od tuje države niso vezani na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katero je tuja država priznavala odškodnino, in zavzelo jasno stališče, da ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji; različne države pa so različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščeno“ premoženje (37. točka obrazložitve).

15. V zvezi z navedbami tožnikov, da bi upravni organ moral pri ugotavljanju upravičenosti prejšnjega lastnika do odškodnine od tuje države upoštevati izvedbene zakone (Zakon o prijavi, UVEG), se sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 85/2013, po katerem bi morebitna zahteva upravnim organom, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (odvzetemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. Ugotavljanje, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo (smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanim po internem pravu tuje države, izhaja že iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

16. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

17. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.