Jedro

Kadar prvostopenjsko sodišče ugotovi dejansko stanje z neposredno izvedenimi dokazi, pomeni sprememba dejanskega stanja na seji senata sodišča druge stopnje kršitev načela neposrednosti in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pretežno (razen v delu obrestnega zahtevka) ugodilo zahtevku tožnika in toženki naložilo, da mu mora iz naslova vrnitve posojila plačati 3.637,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 1995 do 1. 1. 2002. 2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 181/2010 dopustilo glede procesnopravnega vprašanja obstoja pogojev za spremembo prvostopenjske sodbe na pritožbeni stopnji brez obravnave glede na dejstva, ugotovljena v postopku na prvi stopnji in pomembna za presojo pripoznave dolga kot razloga za pretrganje zastaranja. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tožnik zoper drugostopenjsko sodbo vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka. Poudarja, da je ugotovitev, ali je toženka priznavala dolg, dejanske narave in sledi iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki poleg dopisa z dne 15. 9. 1998 temelji predvsem tudi na izpovedbah neposredno zaslišanih strank. Pritožbeno sodišče je z (zmotnim) sklicevanjem na pravno presojo sporne listine poseglo v bistveno kompleksnejšo dokazno oceno sodišča prve stopnje, med drugim tudi v dejansko ugotovitev, da je toženka tožniku na folklornih vajah vselej zagotavljala, da mu bo vtoževani dolg vrnila. V dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje bi pritožbeno sodišče lahko poseglo le po opravljeni pritožbeni obravnavi (347. člen ter 1. in 2. alineja 358. člena ZPP). Le tako bi lahko tožeči stranki v celoti zagotovilo pravico do enakega varstva pravic v postopku oz. pravico do izjave (22. člen URS, 5. člen ZPP), ki mora biti spoštovana na obeh stopnjah sojenja. Ker ne gre za primer, ko bi se relevantno dejansko stanje opiralo le na listino, ki jo je pritožbeno sodišče (zmotno) drugače presodilo, je bilo v postopku pred sodiščem druge stopnje kršeno še načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP. Zatrjuje odstop pritožbenega sodišča od sodne prakse Vrhovnega sodišča (s sklicevanjem na sklepa VS RS II Ips 132/2003 in III Ips 84/93) in kršitev ustavnih procesnih jamstev (s sklicevanjem na odločbo US RS Up 309/04). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzpostavi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je odločilo na seji senata in je spremembo prvostopenjske sodbe utemeljilo na 5. alineji 358. člena ZPP, torej kot posledico zmotne uporabe materialnega prava ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Tako presojo je naredilo, ker je ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče „materialnopravno“ zmotno ocenilo dopis z dne 15. 9. 1998 ter izpovedbo tožnika, zaslišanega na glavni obravnavi (da mu je toženka zagotavljala, da bo denar dobil), kot jasen izraz toženkine volje, da dolg priznava. Pritožbeno sodišče je torej končno dokazno (ne materialnopravno!) oceno prvostopenjskega sodišča, da je toženka tožniku dolg pripoznala, ocenilo kot napačno in na podlagi istih dokazov sprejelo drugačno lastno oceno (da do pripoznave dolga ni prišlo), ki je bila podlaga za drugačno materialno pravno odločitev, to je, da je do vložitve tožbe 28. 3. 2002 že potekel petletni zastaralni rok. Gre torej za spremembo dokazne ocene oziroma za spremembo dejanskega stanja na drugi stopnji.

7. Sodišče druge stopnje lahko spremeni prvostopenjsko sodbo v skladu z določbami 358. člena ZPP. Sprememba je mogoča, kadar ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje (1. alineja 358. člena ZPP), če drugostopenjsko sodišče dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki temelji na neposredno izvedenih dokazih (peti odstavek 348. člena ZPP). To lahko stori samo na pritožbeni obravnavi s ponovitvijo vseh ali nekaterih že izvedenih dokazov (drugi odstavek 347. člena ZPP). Smisel obvezne pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti (4. člen ZPP), saj mora imeti pritožbeno sodišče pri izvajanju kontrolne funkcije, ko podvomi o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotovljenega z neposredno izvedenimi dokazi, enake spoznavne možnosti kot prvostopenjsko sodišče. Slednje pa ni pomembno, kadar je prvostopenjsko sodišče odločalo samo na podlagi posredno izvedenih dokazov ali s posrednim (indičnim) sklepanjem. V takih primerih (2., 3. in 4. alineja 358. člena ZPP) pa lahko pritožbeno sodišče ugotovi drugače dejansko stanje tudi le na seji senata.

8. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar je sodišče druge stopnje, kot je že pojasnjeno zgoraj in kot pravilno navaja tožnik v reviziji, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, katerega sodba temelji na neposredno izvedenih dokazih. Pritožbeno sodišče je zato s spremembo sodbe zaradi spremenjenega dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo brez obvezne pritožbene obravnave, nepravilno uporabilo določbe 1. in 5. alineje 358. člena ZPP in drugega odstavka 347. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je zato storilo v reviziji očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

9. Odločitev o priglašenih stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.