Jedro

Da bi dolžnikovo dejanje ali izjava lahko imela veljavo pripoznave dolge z učinkom pretrganja zastaranja, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.430,00 EUR stroškov postopka v petnajstih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem naj bi bila tožena stranka na podlagi posojilne pogodbe dolžna plačati tožeči stranki 3.637,16 EUR s pripadki ter stroške postopka v višini 1.036,84 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 339. členu ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. V pritožbenem postopku vztraja, da tožena stranka ni bila posojilojemalec in sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev pravil pravdnega postopka ter kršitev načela kontradiktornosti, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče SP, ki je bil prejemnik denarja. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka, ker dopis z dne 15.9.1998, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje kot dokaz, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek in s tem pretrgala zastaranje, ne predstavlja priznanja obstoja terjatve. Tožena stranka je v dopisu navedla zgolj to, da je zadeva po zagotovilu gospoda SP pred končno rešitvijo. Sodišču prve stopnje tudi očita, da špekulira o tem, da naj bi tožena stranka obveznost pripoznala na vajah folklorne skupine in da je obrazložitev sodišča v tem delu neprepričljiva, saj nikjer ne zapiše, da je ugotovilo, da bi toženka dejansko pripoznala dolg z ustno obljubo, da bo dolg vrnila. Še več, sodišče ne ugotovi niti tega, kdaj naj bi toženka to storila, tega pa niti ni moglo ugotoviti, saj tožnik ni vedel, kdaj naj bi toženka navedla, da bo dolg vrnila. Tožeča stranka v tem delu sploh ni podala ustreznih in konkretnih navedb, ki bi jih sodišče prve stopnje ugotavljalo.

Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je ves čas pravdnega postopka trditveni podlagi tožbe nasprotovala. Ugovarjala pa je tudi zastaranje tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o navedenem ugovoru upoštevalo, da tožbeni zahtevek temelji na določilu 562. člena ZOR, ki se nanaša na posojilno razmerje. Za zahtevek za vrnitev posojila velja splošni zastaralni rok petih let (371. člen ZOR). Ob nespornih ugotovitvah, da je bil denar izročen 20. novembra 1995 in da je bil rok vračila posojila mesec dni, je 20.12.1995 začel teči zastaralni rok po 371. členu ZOR (5-letni), zato je v tej zadevi glede na ugovore zastaranje tožene stranke aktualno predvsem vprašanje, ali je v predmetni zadevi prišlo do zatrjevanega pretrganja zastaranja (387. člen ZOR). Trditveno in dokazno breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja nosi stranka, ki nasprotuje ugovoru zastaranja. Tožnik trdi, da je tožena stranka s tem, ko mu je poslala dopis z dne 15.9.1998 "v zvezi tvojega pisma, ti glede na znano situacijo in mojo vlogo v njej sporočam, da je zadeva po zagotovilu gospoda SP pred končno rešitvijo" priznala svoj dolg in da je bilo tudi iz razgovora s toženo stranko, ki se je s tožnikom srečevala na folklornih vajah, razvidno, da bo posojilo kmalu vrnila. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da tožena stranka z izjavo z dne 15.9.1998 ni niti izrecno, niti posredno pripoznala dolga tožnika. Da bi namreč dolžnikovo dejanje ali izjava lahko imela veljavo pripoznave dolge z učinkom pretrganja zastaranja, mora namreč na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Glede na posledice, ki jih lahko ima dolžnikova izjava nasproti upniku, je zahteva po jasni in nedvoumni izraženi toženkini volji glede pripoznave dolga, nujna. Obvestilo, da je zadeva pred končno rešitvijo, po zagotovilu gospoda SP, navedenim kriterijem nedvomno ne more zadostiti. S takšno izjavo je toženka tožnika le obvestila, da gospod P. zagotavlja končno rešitev zadeve. Nikakor pa s tem pa ni pripoznala dolga oziroma obstoja posojilnega razmerja. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno odločilo o ugovoru zastaranja, ker ni pravilno presodilo dopisa z dne 15.9.1998 ter izpovedbo tožnika zaslišanega na glavni obravnavi, da mu je toženka zagotavljala, da bo denar dobil, materialno zmotno ocenilo, kot jasen izraz toženkine volje, da dolg priznava. Do vložitve tožbe 28.3.2002 je tako že potekel 5-letni zastaralni rok, zato je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor tožene stranke glede zastaranja ni utemeljen.

Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sprememba odločitve o glavni stvari, je imela za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Skladno z določilom 154. člena ZPP, je tožeča stranka, ki je v pravdi propadla, dolžna povrniti toženi stranki vse stroške pravdnega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Njihova natančna specifikacija je razvidna iz stroškovnika v spisu. Tako je sodišče toženi stranki priznalo za stroške odvetnika na prvi in drugi stopnji 2.320 točk, iz naslova sodnih taks 131,36 EUR, 2 % za materialne stroške in 20 % za DDV. V skupnem znesku je tako toženi stranki za stroške postopka na prvi in 2. stopnji priznalo v skupnem znesku 1.430,00 EUR in jih naložilo v plačilo tožeči stranki, ki je v pravdi propadla, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.