Jedro

Glede na 1. odst. 178. čl. ZOR se pri nesreči premikajočih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Na strani tožnika je bilo zato dokazno breme, da je druga toženka odškodninsko odgovorna, to je, da je njeno nedopustno oz. protipravno ravnanje tožniku povzročilo škodo. Prav računalniška simulacija dinamike vožnje in analize trčenja namreč omogoča izvedencu natančno rekonstrukcijo in prikaz možnih potekov prometne nesreče.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku odškodnino v višini 15.350.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 14.650.000,00 SIT od dneva vložitve tožbe do plačila in od zneska 700.000,00 SIT od 26.6.1998 dalje do plačila ter v bodoče plačevati mesečno rento v višini 50.000,00 SIT, in sicer od 1.7.2001 dalje, do 15. v mesecu za tekoči mesec, do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke pa v 15-ih dneh ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožniku je naložilo, da toženima strankama povrne pravdne stroške, in sicer prvotoženi stranki v višini 597.957,00 SIT, drugotoženi stranki pa 622.737,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2004 do plačila, vse v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da drugotoženki ni mogoče očitati kršitev cestno-prometnih predpisov o varni in pravilni vožnji (glede na lego vozišča, iz katerega je prihajala, v križišče enakovrednih cest, pogled v desno, kamor je zavijala, je zastirala poraščena brežina, zato ni imela možnosti pravočasno zaznati tožnika, ki je z motornim kolesom pripeljal po levi strani ceste za Š. in je bil s tako vožnjo zanjo v mrtvem kotu, tako da ga je opazila le 10 m pred trkom, zaradi geometrije cestišča svojega vozila ni mogla takoj ustaviti, kljub temu, da se je premikala s hitrostjo le 3,5 km/h, niti se izogniti nesreči), temveč tožniku, v nasprotju z 2.in 3.odst. 21 čl. in 3.odst. 41.čl. ZVCP (ni vozil po svojem voznem pasu, ampak po levem voznem pasu, namenjenem vožnji vozil iz nasprotne smeri, na katerega je zavijala drugotoženka in z neprilagojeno hitrostjo, zaradi katere nesreče ni mogel preprečiti, glede na preglednost dela ceste, po katerem je vozil pred mestom trka, pa bi ob prilagojeni hitrosti nezgodo lahko preprečil) in zaključilo, da je podana izključna odgovornost tožnika za obravnavano prometno nesrečo v smislu 1. odst. 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo se tožnik po pooblaščencu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da se sodba razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter da se mu priznajo tudi pritožbeni stroški s pripadajočimi obrestmi. Meni, da sodba ni pravična. V vlogi z dne 25.6.2003 je predlagal zaslišanje izvedenca, podrejeno pa imenovanje novega izvedenca. Dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, kršena so bila določila ZPP in tožnik je bil prikrajšan za prisotnost na ogledu z izvedencem, ki je v izvedenskem mnenju iz maja 2003 navedel, da je skica kraja prometne nezgode pomanjkljivo narisana. Zato je vztrajal pri rekonstrukciji, s katero bi se odpravile pomanjkljivosti skice. Izvedenec je navedel, da je vse računalniške simulacije izvedel na skici PP S., za katero trdi, da je pomanjkljiva, nikjer pa ni navedeno, v čem je pomanjkljivost in na kaj ta pomanjkljivost vpliva. Razlogi, da je skica pomanjkljiva, so v tesnem razmerju med policistom, ki je ogled opravljal in med drugo toženko, kar izhaja tudi iz spisa, pa tega sodba ne omenja. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja spremenil svoje prvotno mnenje, ki je kazalo v smeri neke bolj ali manj definirane deljene krivde. Tožnik naj bi vozil z neprilagojeno hitrostjo (čeprav še vedno v mejah omejitev), druga toženka pa naj ne bi v celoti ustavila vozila oz. je prepozno začela z zaviranjem, da bi se lahko prepričala, ali lahko zavija v desno v križišče enakovrednih cest, kjer velja desno pravilo in toženec je vozil iz desne smeri. V prvotnem mnenju je izvedenec navedel, da bi tožnica potrebovala za pravočasno zaustavitev vsaj še 1,5 m, v dopolnitvi mnenja pa, da bi potrebovala le še 0,6 m. To pa je nedopustno. Ob vseh pripombah tožnika na mnenje, za katere trdi, da so utemeljene, saj ni bilo odgovorjeno na več vprašanj in ni bila opravljena naloga po sklepu sodišča, je nedopustno, da je tako mnenje podlaga za sodbo. Zgrešen je zaključek sodišča, da je tožnik s težjim in močnejšim vozilom trčil v šibkejše in lažje vozilo drugotoženke, saj je iz podatkov izvedenskega mnenja jasno razvidno, da je vozilo ob nesreči bilo težko 1011 kg, motorno kolo pa 339 kg in je v tem delu sodba protispisna. Iz poškodb na motornem kolesu (levi bočni del) je jasno, da je ravno drugotoženka trčila v tožnika z desnim bočnim sprednjim delom vozila (ravno na stičišču med koncem blatnika in prednjo zaščitno masko z desno lučjo), saj bi sicer bil poškodovan sprednji del motornega kolesa, zvite vilice, itd...., kar pa ni slučaj in je to razvidno iz fotografij.Toženka tudi ni stala pravokotno na cestišče, to je napačno zarisano na skici, kajti v kolikor bi stala tako, potem do stika med motornim kolesom in vozilom sploh ne bi prišlo, zato skica ne more biti podlaga za pravilno izvedensko mnenje. Napačno in protispisno je tudi, da naj bi vozilo drugotoženke ob trku zasukalo v levo in še en meter vzvratno v smeri vožnje, kar je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kjer je navedeno, da je drugotoženka sama verjetno pomaknila svoje vozilo po trku kak meter vzvratno. Tožnik je tudi pojasnil in po lastnem prepričanju dokazal, da je bilo cestišče onesnaženo. Tožnik je vozil v omejitvah hitrosti in ravno zaradi onesnaženosti njegovega pasu vozišča, je pravilno izognil se oviri, ne da bi kogarkoli oviral. Na levem voznem pasu pa ni bilo vejic, zato je temu primerno imel prilagojeno hitrost. Tako drugotoženka kot tožnik nista opazila luči enega oz. drugega vozila, vendar pa sodišče to razlaga le v škodo tožnika. Priča A. G. ni izjavila nič drugače kot tožnik glede položaja vozila druge toženke po trčenju, saj se fotografije iz fotoalbuma in skica PP Sežana že na prvi pogled bistveno razlikujeta. Iz fotografije štev. 2 policijskega fotoalbuma je razvidno, da vozilo druge toženke stoji v križišču, na skici pa je označeno za bankino, še na neprednostni cesti. Nenazadnje tudi navedbe iz postopkov pred sodnikom za prekrške, ki so vsi zastarali, ne morejo biti v škodo tožniku, saj za sodišče niso zavezujoče, so pa enostranski prikaz zadeve, kot jo je videla PP S., ki je svoje delo opravila zelo nekvalitetno, sporno in v tesnem stiku z drugo toženko. Stališče sodišča, da je izvedenec bolj objektiven, če nima strank na ogledu, je zastrašujoče. Bistvo civilnega postopka je, da mora imeti vsaka stranka možnost navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v svojo korist in kršitev tega postulata je bistvena kršitev določil ZPP. Izvedenec, ki se boji prisotnosti strank, čigar navedbe naj bi pojasnile določena vprašanja in privedle do razjasnitve zadeve, ni izvedenec in sodišče, ki na tako mnenje opre svojo odločitev, ni odločilo pravilno in zakonito.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne dvomi v dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno pa so bile kot pravna podlaga za odločitev o tem sporu tudi uporabljene določbe ZOR (ki se v danem primeru še uporabljajo glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika) ter v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP - Ur.list RS, štev. 30/98 s spremembami). Glede na 1. odst. 178. čl. ZOR se pri nesreči premikajočih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Na strani tožnika je bilo zato dokazno breme, da je druga toženka odškodninsko odgovorna, to je, da je njeno nedopustno oz. protipravno ravnanje tožniku povzročilo škodo. Da mu to ni uspelo dokazati, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker izvedenec ob ogledu kraja nezgode ni opravil rekonstrukcije prometne nesreče ob prisotnosti pravdnih strank, ni podana. Ne drži pritožbena trditev, da je tožnik predlagal zaslišanje izvedenca dr. P.. V vlogi z dne 25.6.2003 je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja in vztrajal pri ogledu z rekonstrukcijo škodnega dogodka, po prejeti dopolnitvi, pa v vlogi z dne 1.10.2003 ponovno pri tem vztrajal, podrejeno pa predlagal imenovanje drugega izvedenca ter to ponovil v pripravljalni vlogi z dne 9.3.2004. Predlogu za postavitev drugega izvedenca sodišče prve stopnje ni sledilo in to tudi ustrezno obrazložilo, kot tudi ni vztrajalo pri ogledu z rekonstrukcijo škodnega dogodka, čeprav je tako nalogo izvedencu v sklepu z dne 10.4.2003 naložilo, kar poudarja tožnik, vendar je to lahko storilo, saj sodišče na dokazni sklep ni vezano in samo odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (213. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče sicer ne more pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča o "večji objektivnosti izvedenskega mnenja v primeru ogleda brez prisotnosti pravdnih strank", vendar navedena pritožbeno uveljavljena opustitev po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ni vplivala. Res je izvedenec v izvedenskem mnenju z dne 22.4.2003 (pavšalno) zapisal, da je skica kraja prometne nezgode pomanjkljivo narisana, vendar tega ni navedel kot razlog, da je skica neuporabna. Kot je pojasnil (list.št. 73 spisa), pa je pri izdelavi mnenja upošteval tudi policijski zapisnik, fotografije kraja nezgode in udeleženih vozil, izpovedi prič in si ogledal kraj nezgode, fotografiral in preveril vse potrebne dimenzije, posebej potek vozišča in preglednost in torej upošteval vsa znana dejstva iz spisovnih podatkov in realno geometrijo vozišča, kar izhaja tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Kaj od tega izvedenec ni upošteval oz. ni prav upošteval, pritožba ne pove. Niti tožnik ne pove, v čem vidi pomanjkljivost skice, zaradi katere bi bila potrebna rekonstrukcija dogodka, niti ni mogoče slediti navrženi pritožbeni trditvi o razlogu pomanjkljivosti skice v tesnem razmerju med policistom, ki je opravljal ogled in drugo toženko. Kot je izpovedala drugotoženka (list.št. 92 priloženega kazenskega spisa Kpd 40/2000), je njo obravnaval policist S. E., ki je tudi napravil skico prometne nesreče in ne policist G. B., oče njenega sina. Pritožba nadalje opozarja, da je izvedenec v izvedenskem mnenju (priloga C1 spisa) navedel, naj bi drugotoženka potrebovala vsaj še 1,5 m za zaustavitev vozila, v dopolnitvi mnenja (priloga C2 spisa) pa 0,6 m. To je res, vendar je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnil, da je "drugotoženka kljub temu, da v trenutku trka osebnega avta še ni popolnoma ustavila, ukrepala ustrezno in je vozila s prilagojeno hitrostjo" in to je odločilno. Šlo je za križišče enakovrednih cest in drugotoženka ni bila dolžna svojega vozila ustaviti (ni imela stopa), ob tem, da se vozni pas, na katerega je zavijala, ni križal z voznim pasom, po katerem bi moral voziti tožnik, kar vse izhaja tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče zapisa "da je tožnik s težjim in močnejšim vozilom trčil v šibkejše in lažje vozilo drugotoženke", ne ocenjuje kot protispisnega, kot izpostavlja pritožba, saj je iz celotnega konteksta obrazložitve razumeti, da prvostopenjsko sodišče ni imelo v mislih teže udeleženih vozil, ampak njihovo silo, moč in hitrost (3. odst. 8. strani obrazložitve sodbe). Neutemeljena je pritožbena trditev o tožnikovi vožnji po levem voznem pasu v izogib "onesnaženosti" na svojem voznem pasu. V izogib ponavljanju se pritoženo sodišče v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je povsem konsistentna in sloni na listinskih dokazih, izpovedi priče M., fotografijah kraja nezgode (v policijskem albumu) in tudi na izpovedi samega tožnika (stran 6, 7 obrazložitve sodbe). Protispisna je pritožbena trditev, "da ne drugotoženka, ne tožnik nista opazila luči enega oz. drugega vozila, kar sodišče prve stopnje razlaga le v škodo tožnika". Take razlage izpodbijana sodba nima. "Luči" omenja le, ko razlaga nasprotja (nelogičnosti) izvedenskega mnenja izvedenca S., pridobljenega pred pravdo (stan 5 obrazložitve sodbe), na katerega pa se v tej pravdi (pravilno) ni oprlo. Pritožba tudi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje z vidika poškodb na vozilih, ki naj bi dokazovale, da je "drugotoženka trčila v tožnika z desnim bočnim in sprednjim delom osebnega avta". Iz izvedenskega mnenja izhaja (in kar povzema tudi prvostopenjsko sodišče in se pri tem opira tudi na s strani tožnika predložene fotografije), da je prišlo do močnega bočnega trčenja, kar dokazujejo poškodbe na osebnem avtu (v prednjem čelnem delu) in na motornem kolesu (na levem bočnem delu). Nova je pritožbena trditev in zato neupoštevna (glede na določbo 337. čl. ZPP), da "vozilo drugotoženke ni stalo pravokotno na cestišče, kot izhaja iz skice in je zato skica neupoštevna". Prav pa ima pritožba, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje, da "je ob trku osebni avto zasukalo v levo in še en meter vzvratno v smeri vožnje", saj je tudi priča A. G. izpovedal (list.št. 117 spisa Kpd 40/00), da je osebni avto drugotoženke stal v križišču tako kot izhaja iz fotografije štev. 2 v policijskem fotoalbumu. Izvedenec je namreč v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnil, da je glede na končen položaj osebnega avta (po skici) mogoče sklepati, da je voznica po trku vozilo pomaknila za okoli 1 m vzvratno v smeri vožnje. To je izvedenec ugotovil z računalniško simulacijo dinamike vožnje in analize trčenja in je ugotovljeno dejstvo pri izdelavi mnenja tudi upošteval. Prav računalniška simulacija dinamike vožnje in analize trčenja namreč omogoča izvedencu natančno rekonstrukcijo in prikaz možnih potekov prometne nesreče (doc. dr. N.Č., izr. Prof. dr. I.P. - Izvedenstvo prometne stroke - Pravosodni bilten štev. 2/2000, stran 104), kar potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, ko na ogledu kraja nezgode z rekonstrukcijo ni vztrajalo kot nepotrebno. In nazadnje, res obrazložitev predloga za uvedbo postopka o prekršku za sodišče ni obvezujoča, kot trdi pritožba, vendar pa ta za sodišče prve stopnje v danem primeru sploh ni bila odločujoča. Sodišče prve stopnje je skrbno, argumentiralo presodilo vse ostale razpoložljive dokaze, kot to določa 8. čl. ZPP in ob ugotovitvi, da drugotoženki ni mogoče očitati protipravnosti vožnje, temveč tožniku, pravilno zaključilo, da ji ni mogoče naprtiti odgovornosti za tožniku nastalo škodo. Ob vsem povedanem je pritožba neutemeljena. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je zato izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).