Jedro

Opustitev zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi lahko predstavlja le relativno kršitev procesnih pravil.

Izrek

Revizija proti odločitvi o stroških se zavrže. V preostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik A. Č. kot voznik motorja Kawasaki GPZ 1000 RX in druga toženka K. R. kot voznica osebnega avtomobila Yugo Koral sta bila udeležena v prometni nesreči, ki se je zgodila 26.6.1998 pod vasjo K. Tožnik je utrpel hude telesne poškodbe. Za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo je zahteval 15.543.470 SIT odškodnine od K. R. in od njene zavarovalnice. Prvostopenjsko sodišče je njegov zahtevek za podlagi presoje, da je nesrečo povzročil sam, zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje tožnik izpodbija z revizijo. Meni, da je materialno pravo uporabilo zmotno, in sicer zato, ker so zaradi zagrešenih bistvenih procesnih kršitev zmotne tudi ugotovitve o pravno odločilnih dejstvih. Procesne kršitve so bile po njegovem prepričanju zagrešene s tem: ko sodišče navkljub njegovemu predlogu izvedenca cestnoprometne stroke ni zaslišalo; ker je izvedenec ogled kraja prometne nesreče opravil v odsotnosti pravdnih strank in ne da bi jih o tem predhodno obvestil; ker sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu predlogu po postavitvi novega izvedenca; ker sta obe nižji sodišči mnenje izvedenca sprejeli nekritično; ker je protispisen zaključek drugostopenjskega sodišča, da naj se poti obeh vozil ne bi križale (v resnici je zaradi konfiguracije križišča ob zavijanju iz K. v desno nujno zapeljati na nasprotni vozni pas) in ker sodbi nižjih sodišč nimata razlogov oziroma so ti razlogi v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in izvedenim dokaznim postopkom.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena.

Poleg odločitve o glavni stvari tožnik z revizijo izpodbija tudi stroškovno odločitev. Po določbi petega odstavka 128. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Zato jo je (za razliko od rednih pravnih sredstev, ki so, razen izjemoma, dovoljena) dopustno vlagati le omejeno in zgolj v primerih, ki so z zakonom določeni. Tako je revizija dovoljena le proti tistemu sklepu, ki ga izda sodišče druge stopnje in s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Odločitev o stroških ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, zato je zoper njega vložena revizija nedovoljena. Nedovoljeno revizijo revizijsko sodišče zavrže (377. člen ZPP). Tako je moralo postopati tudi v konkretnem primeru.

Revizija zoper odločitev o glavni stvari je neutemeljena.

Glede na čas nastanka škodnega dogodka pravno podlago za ugotavljanje odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru predstavlja določba 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), po kateri se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti; če je krivda obojestranska, pa odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Na tej podlagi temelječa presoja nižjih sodišč, da je tožnik sam odgovoren za svojo škodo, je materialnopravno pravilna. Utemeljujejo jo v nadaljevanju povzete dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o dinamiki nastanka prometne nesreče, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne, revizijsko sodišče pa je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nanje vezano.

Tako je bilo ugotovljeno: – glede kraja in časa trčenja, da se je nesreča pripetila okrog devetih zvečer, ko se je že nočilo, ni pa še bila popolna tema. Tožnik je z motorjem vozil po regionalni cesti, ki se v smeri tožnikove vožnje strmo vzpenja, iz smeri R. proti Š. Druga toženka je z osebnim avtomobilom vozila iz vasi K. proti tej cesti z namenom v križišču zaviti v desno in nadaljevati pot v S. Cesta, po kateri je vozila, se v smeri njene vožnje proti cesti R. – Š. strmo spušča. Priključek ceste iz K. na cesto R. – Š. ni pravokoten, pač pa tvori zelo oster kot. Križišče sicer enakovrednih cest je zelo zahtevno tudi iz dodatnega razloga: strmine obeh cest in velike višinske razlike med njima na kratki razdalji. Posledica navedenega je predvsem zelo omejena preglednost križišča iz smeri, iz katere je vozila K. R. Do trčenja je prišlo na voznem pasu druge toženke 0,9 m od levega roba ceste, gledano v smeri vožnje motorista; – glede vožnje osebnega avtomobila, da je K. R. pripeljala iz K. po klancu navzdol proti križišču z namenom zaviti v desno, v smer, iz katere je vozil motorist. Najprej je preverila prometno situacijo na svoji levi strani in ker je bil vozni pas, na katerega je nameravala zapeljati, prost, se je križišču približala s hitrostjo 3,5 km/h. Pred križiščem, pred katerim „stop“ znaka ni bilo, je intenzivno zavirala, vendar (zaradi velike strmine) do mesta trčenja vozila ni uspela zaustaviti. V trenutku trčenja je vozila s hitrostjo 2 km/h. Motor je lahko opazila le 10 m pred mestom trčenja; – glede vožnje motorja, da ga je motorist vozil po levi strani ceste, ker je sekal levi ovinek in je s tem povzročil, da je voznici avtomobila prišel v „mrtvi kot“; če bi vozil pravilno po svoji desni strani, bi ga zagledala prej. Če ne bi prej prišlo do trčenja, bi voznica avtomobil ustavila 0,6 m naprej od mesta trčenja. Tožnik je vozil s hitrostjo vsaj 92 km/h in je v drugo toženko trčil s hitrostjo 80 km/h. Trčenje bi lahko preprečil, če bi vozil 40 km/h in bi lahko ustavil na razdalji 9 m in če bi vozil po svoji polovici 4 m širokega cestišča. Upoštevaje navedene dejanske ugotovitve se kot povsem pravilna izkaže presoja nižjih sodišč, da K. R., ki ji je pogled v desno, kamor je nameravala v križišču enakovrednih cest zaviti, zastirala poraščena brežina, zaradi katere ni imela možnosti pravočasno zaznati tožnika, bližajočega se križišču po levi strani ceste (torej po „njenem“ voznem pasu), zaradi česar je zapeljal v zanjo „mrtvi kot“ in ga je opazila le 10 m pred mestom trčenja, zaradi geometrije cestišča pa svojega vozila kljub temu, da se je pomikala s hitrostjo le 3,5 km/h, ni mogla takoj zaustaviti in se izogniti nesreči, ni mogoče očitati kršitve cestnoprometnih predpisov. Pač pa je grobo kršitev cestnoprometnih predpisov, konkretno določb drugega in tretjega odstavka 21. člena in tretjega odstavka 41. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) pripisati tožniku, ki ni vozil po svojem, pač pa po voznem pasu, namenjenem vožnji vozil iz nasprotne smeri, na katerega je zavijala K. R. in z neprilagojeno hitrostjo, zaradi česar nesreče ni mogel preprečiti, glede na dobro preglednost ceste, po kateri je vozil pred mestom trčenja, pa bi jo ob prilagojeni hitrosti lahko preprečil. Zato je povsem pravilna presoja nižjih sodišč o izključni odgovornosti tožnika za njegovo lastno škodo (prvi odstavek 178. člena ZOR), saj je pravno relevanten vzrok nastanka škodnega dogodka izključno njegovo lastno (protipravno) ravnanje.

Tudi procesne kršitve, ki jih uveljavlja revident, niso bile zagrešene. Prvi sklop kršitev, ki jih neutemeljeno zatrjuje, se nanaša na postopek dokazovanja z izvedencem cestnoprometne stroke. Tako tožnik najprej meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo procesne predpise s tem, ko ni zaslišalo izvedenca cestnoprometne stroke, čeprav da je tožnik to predlagal. Trditev, da naj bi predlagal zaslišanje izvedenca cestnoprometne stroke, ne drži. V pripravljalni vlogi z dne 25.6.2003 je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja in dodal, da bo šele „po tako opravljeni dopolnitvi moč ugotoviti, ali je potrebno za razjasnitev okoliščin še dodatno zaslišanje ali drugo postopanje“, v pripravljalni vlogi z dne 1.10.2003, v kateri se je sicer zavzemal za postavitev novega izvedenca, pa je zapisal, da „morebitno zaslišanje izvedenca na naroku, predvidenem za 10.10.2003, kot tudi izvedba samega naroka, ni smiselna, temveč pomeni zgolj višje stroške postopka“. Po določbi prvega odstavka 253. člena ZPP sicer izvedenec svoje mnenje praviloma poda ustno na glavni obravnavi, sodišče pa lahko odredi, naj ju poda tudi pisno pred obravnavo v roku, ki mu ga za to določi. Toda opustitev zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka(1). Toda niti za relativno bistveno kršitev procesnih pravil ne gre takrat, ko stranke niso imele pripomb na mnenje izvedenca(2) ali ko so pisni odgovori izvedenca jasni, izčrpni, natančni in nedvoumni. V konkretnem primeru je izvedenec podal mnenje, ki ga je glede na pripombe tožnika še dvakrat dopolnil. Prvostopenjsko sodišče je njegovo mnenje (z obema dopolnitvama) ocenilo za dovolj popolno, konsistentno in prepričljivo, da dodatno razčiščevanje z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi ni bilo potrebno. Da v konkretnem primeru z opustitvijo izvedenčevega zaslišanja na naroku za glavno obravnavo procesni predpisi niso bili kršeni, je tožniku pravilno pojasnilo tudi pritožbeno sodišče. In ker je bilo mnenje izvedenca ocenjeno kot popolno, konsistentno in prepričljivo, procesna pravila niso bila kršena niti zaradi tega, ker prvostopenjsko sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu, naj imenuje drugega izvedenca. To še posebej velja ob dejstvu, da je tožnik novega (drugega) izvedenca cestnoprometne stroke predlagal zgolj zaradi nesprejemanja mnenja dr. P. in v upanju, da bo mnenje novega (drugega) izvedenca zanj ugodnejše. Poleg pravkar navedenega pa je odločilno še, da tožnik v pritožbi ni uveljavljal, da je prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo predloga po imenovanju novega izvedenca zagrešilo relativno bistveno kršitev procesnih pravil (smiselno je zatrjeval le, da je mnenje dr. P. napačno in se sodišče nanj ne bi smelo opreti), preskakovanje pravnih sredstev pa, ker je revizijo mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ni dovoljeno (prvi odstavek 367. člena ZPP).

Da je izvedenec svoje mnenje oprl tudi na izvid o tem, kar je zaznal ob ogledu kraja prometne nesreče in da je ta ogled opravil v odsotnosti pravdnih strank, ni sporno. Izvedenec si je torej predmet ogleda (kraj prometne nesreče) ogledal sam; v bistvu je kot pomočnik sodnika izvedel dokaz z ogledom. Zato bi bilo prav, da bi k ogledu povabil pravdni stranki, saj iz spisa ni razvidno, da bi se ti (po analogiji z določbo tretjega odstavka 217. člena ZPP) temu odpovedali. V konkretnem primeru je izvedenec v izvid (ki predstavlja spodnjo premiso poverjene mu naloge) povzel dejstva, ki jih je ugotovil ne le z ogledom kraja prometne nesreče, ampak tudi z vpogledom v policijski zapisnik, v fotografije kraja prometne nesreče in v njej udeleženih vozil, skice kraja prometne nesreče in izpovedi prič, pri tem pa je z ogledom predvsem preveril razdalje, relevantne za podajo mnenja ter tehnične lastnosti ceste, na primer strmino nagiba in preglednost v smeri vožnje obeh udeležencev v prometni nesreči. Pravdnim strankam je bilo dopolnilno mnenje, ki vsebuje podatke, ugotovljene ob ogledu, vročeno in jim je bilo omogočeno opredeliti se do teh ugotovitev. Toda tožnik ni nasprotoval nobeni od dejanskih ugotovitev, do katerih je prišel izvedenec ob ogledu, pač pa je v pripravljalni vlogi z dne 9.3.2004, vloženi po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja, opozoril le, da izvedenec ni podal mnenja o tem, da je bila na tožnikovem voznem pasu ovira, ki se ji je tožnik zakonito izognil tako, da je vozil po nasprotnem voznem pasu; poleg tega je trdil še, da iz poškodb na motorju jasno izhaja, da ni tožnik s sprednjim delom motorja trčil v vozilo druge toženke, temveč da je vozilo druge toženke trčilo v levi srednji del motorja. Glede na takšno situacijo po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče trditi, da je bila tožniku odvzeta pravica do izjave v postopku, ker ni imel možnosti sodelovati pri ogledu kraja prometne nesreče z izvedencem, ugotovitve ob ogledu pa predstavljajo del izvida izvedenca, to je dejanske podlage, na katero je uporabil pravila znanosti, stroke in izkušenj (zgornjo premiso). Pri tem je pomembno, da je bilo mesto trčenja nesporno in razvidno iz fotografij policije, prav tako zavorne sledi tožnikovega motorja in stanje cestišča na mestu trčenja in v njegovi neposredni okolici in da je z empiričnimi in preverljivimi rezultati ogleda izvedenec zgolj dopolnjeval podatke, ki jih skica Policijske postaje S., ki po njegovi oceni ni bila dovolj zanesljiva, ni vsebovala. Revizijsko sodišče še dodaja, da je zgoraj obravnavano postopanje sodišča revident zmotno pravno ovrednotil kot kršitev načela neposrednosti; za takšno kršitev, uzakonjeno v 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, gre le, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi.

Drugi sklop z revizijo uveljavljanih procesnih kršitev se nanaša na zatrjevano kršitev pravil o obliki in vsebini sodb nižjih sodišč. Ta kršitev, ki je urejena v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Ta kršitev je bila po revidentovem prepričanju zagrešena zato, ker da je „protispisen zaključek, da se poti vozil ne bi križale, čeprav je zaradi konfiguracije križišča ob zavijanju iz K. v desno nujno zapeljati na nasprotni vozni pas“. O protispisnosti je mogoče govoriti le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej, ko sodišče listini ali zapisniku pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imata v resnici. Tožnik v konkretnem primeru ni pojasnil, ali sploh gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov in katerih, čeprav je mogoče procesne kršitve grajati samo konkretizirano in obrazloženo. Poleg tega se na takoimenovano protispisnost lahko stranka uspešno sklicuje le, če se ta nanaša na odločilna dejstva, a je ostalo nepojasnjeno, iz katerega razloga je zapis o tem, da se poti vozil ne bi križale (s čemer je sodišče zgolj opisalo vrsto križišča), odločilen. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek nižjima sodiščema, da njuni sodbi nimata razlogov: obe sta za svoji odločitvi navedli (prepričljive in popolne) razloge o vseh odločilnih dejstvih. Trditev, da so razlogi sodb nižjih sodišč (s katero revident sam ovrže predhodno trditev, da razlogov ni) v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in izvedenim dokaznim postopkom pa vsebinsko ne prestavlja uveljavljanja procesne kršitve, pač pa nedovoljeno kritiko dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana sodba in sodba prvostopenjskega sodišča (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za revizijsko trditev, da sta sodišči prve in druge stopnje mnenje izvedenca, čeprav to ni zanesljivo, nekritično sprejeli.

Tožnikova revizija je torej neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako Jan Zobec, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana 2006, str. 496; enako Siniša Triva, Mihajlo Dika, Građansko parnično procesno pravo, Sedma spremenjena in dopolnjena izdaja, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 530. Op. št. (2): Siniša Triva, Mihajlo Dika, citirano delo, str. 531.