Jedro

Tudi nadaljnji posli, s katerimi se razpolaga s stvarjo, ki je izven pravnega prometa, so nični. Iz tega razloga tudi kasnejših pridobiteljev pred izbrisno tožbo ne varuje dobra vera.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Tožnici sta hčerki in dedinji upravičenca do denacionalizacije. Trdita, da je bilo z menjalno pogodbo med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko ter nadalje z darilno pogodbo med drugotoženo stranko na eni in tretjo ter četrtotoženo stranko na drugi strani razpolagano v nasprotju z 88. členom ZDen (Uradni list RS/I, št. 27/1991 in nadaljnji). Predmet obeh pogodb je namreč nepremičnina, za katero velja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku. Pogodbi sta zato po stališču tožeče stranke nični ter tožeča stranka obenem zahteva tudi izbris vknjižb na podlagi navedenih pogodb.

Sodišče prve stopnje je zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb in zahtevkoma za izbris vknjižb na podlagi le-teh, ugodilo. Toženo stranko je poleg tega obsodilo na povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Proti sodbi vlaga pritožbo drugo do četrtotožena stranka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge ter sodišču predlagajo, naj sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Prvi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje je, da se v tem postopku ni ukvarjalo z vprašanjem, ali obstajajo ovire za vračilo premoženja v naravi po 32. členu ZDen. Ne strinja se s stališčem sodišča prave stopnje, da to ni stvar pravdnega postopka.

Dalje pravi, da je bil na sporni nepremičnini izveden pravni promet in to že večkrat. Po stališču pritožbe to predstavlja dodatno oviro za vračilo nepremičnine v naravi ter tudi za vprašanje pravnega interesa za vložitev tožbe. Sklicuje se na načelo dobre vere in na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki zagotavlja pravno varnost. Meni, da v skladu s 3. odstavkom 244. člena ZZK-1 (Zakon o zemljiški knjigi; Uradni list RS, št. 58/2003), izbrisna tožba proti dobrovernim osebam ni dovoljena. Sklicuje se na dobro vero tožencev.

Pritožba vztraja tudi pri stališču, da je bila zahteva za denacionalizacijo pomanjkljiva. Morda je bila sicer kasneje dopolnjena, vendar je to že po preteku roka po ZDen. Prvotna zahteva je bila takšna, da ni konkretizirano zahtevala vračila sporne nepremičnine. Ta bi morala biti navedena s konkretno parcelno številko. V zahtevi pa je le opis, da se zahteva vračilo nepremičnin po posameznih vložnih številkah. Pri tem opozarja, da sporna nepremičnina ni vpisana v vlož. št. 333, k.o. V. L. Pritožba je bila vročena tožeči stranki.

Ta je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so toženci nujni in enotno sosporniki. Učinek pritožbe drugo do četrotožene stranke se tako razteza tudi na prvotoženo stranko.

Pritožba načenja tri sklope spornih vprašanj:

1. kako široko je treba razlagati določbo 88. člena ZDen o ničnosti vseh razpolaganj, glede katerih obstaja možnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku? Sodna praksa se je že večkrat izrekla (in je glede tega enotna), da je treba obstoj dolžnosti vrnitve razlagati kot možnost vrnitve in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja po Zden (1). Pravila gotovo ni mogoče razlagati tako široko, da bi za ničnost zadoščalo že pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo, četudi bi bila ta očitno neutemeljena. Vendar pa po ustaljeni sodni praksi pa ničnostna sankcija velja tedaj, kadar je podlaga denacionalizacije podana, odprta pa so vprašanja glede oblik vračanja. Prav za tak primer gre v tej zadevi. Možnost vrnitve sodna praksa razlaga do te mere široko, da se ob ugotavljanju ničnosti posla sodišče ne ukvarja z morebitnimi ovirami za vračilo v naravi (2). Stališče sodišča prve stopnje, da ugotavljanje, ali obstajajo ovire za vračilo premoženja v naravi po 32. členu ZDen, ni predmet tega pravdnega postopka ter da na vprašanje ničnosti ne vpliva, je pravilno.

2. Ali sta tožeči stranki v denacionalizacijskem postopku pravočasno podali dovolj popolno zahtevo za denacionalizacijo, da se ničnostna sankcija v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDen razteza na sporna pravna posla tudi po preteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen? Zahteva za denacionalizacijo je bila tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča pravočasna. V njej (A19) je navedena podlaga podržavljanja ter se zahteva tisto, kar je bilo s podržavljenjem odvzeto. Še dodatno je nepremično premoženje konkretizirano z navedbo vložne številke, kjer je bilo premoženje vpisano. Iz starega izpiska (A18) je razvidno, da je bila v vlož. št. 333, k.o. V. L. vpisana tudi parc. št. 649. Zahteva je torej jasna in zadosti konkretizirana. Tega ne spremeni dejstvo, da je bila sporna parcela kasneje predmet odpisov in pripisov v druge zemljiškoknjižne vložke.

3. Pomen dobre vere v zvezi z izbrisno tožbo.

ZVK-1 v 3. odstavku 244. člena res izključuje možnost izbrisne tožbe proti kasnejšemu dobrovernemu pridobitelju. Na prvi pogled bi tako res kazalo, da bi bila v primeru dobrovernosti obdarjencev (tretji in četrti toženec) izbrisna tožba nedopustna (3. odstavek 244. člena ZZK-1). Vendar ni tako. Res je sicer, da gre za dva posla. Vendar pa ne gre za položaj, v katerem bi bil ničen zgolj prvi posel (menjalna pogodba), drugi posel (darilna pogodba) pa bi bil sam po sebi veljaven ter bi tako podlago izbrisni tožbi v zvezi s slednjim lahko nudila le okoliščina, da odsvojitelj drugega posla ni imel razpolagalne sposobnosti (zaradi materialnopravne napačnosti prvega posla). Če bi bilo tako, potem bi bila seveda morebitna dobrovernost obdarjencev pravnorelevantna zaradi konkretizacije načela zaupanja v zemljiško knjigo iz 3. odstavka 244. člena ZZK-1. A, kot rečeno, položaj ni tak. Obdarjenca po darilni pogodbi (3. in 4. toženec) nimata položaja osebe iz 2. odstavka 244. člena ZZK-1, marveč imata položaj osebe iz 1. odstavka 244. člena ZZK-1. Tako je zato, ker darilna pogodba za vknjižbo ni zgolj nasledek neveljavne menjalne pogodbe s prejšnjo vknjižbo, marveč je tudi darilna pogodba (kot nadaljnji posel) sama po sebi nična. Zato tudi vknjižba lastninske pravice na podlagi darilne pogodbe ni materialnopravno neveljavna. zgolj zaradi pomanjkanja darovalčeve razpolagalne sposobnosti, marveč tudi zaradi materialnopravne neveljavnosti neposrednega zavezovalnega in tudi razpolagalnega posla. Ničnost pogodbe in s tem materialnopravna neveljavnost vknjižbe je torej tu objektivna, zato dobra vera obdarjencev ne more igrati nikakršne vloge.

V čem je ta objektivna neveljavnost darilne pogodbe? V tem, da so vsi posli (vsa razpolaganja) z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nedopustni (88. člen ZDen). Nedopustni pa niso le tedaj, ko bi v njih nastopal zavezanec za denacionalizacijo, marveč so nedopustni glede na objekt posla, se pravi: zaradi nepremičnine kot stvari same. Zaradi varstva interesov denacionalizacijskih upravičencev je namreč zakonodajalec stvari, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, izvzel iz pravnega prometa. Odrekel jim je torej prometnost kot eno izmed opredelilnih lastnosti stvari kot objektov zasebnega prava (3).

Zaradi takšne, objektivne zasnove nedopustnosti pravnih poslov po 88. členu ZDen, so nedopustna tudi vsa nadaljnja razpolaganja in ne le prvi pravni posel. S tem vprašanjem se je izrecno ukvarjalo že tudi Vrhovno sodišče RS (4) ter se v odločbi opredelilo tudi do navidez drugačnih razlogov v odločbi II Ips 391/2001. V prvem primeru gre za nosilne razloge, v drugem primeru pa očitno za ponesrečen in zavajajoč učinek opiter dictum.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta oba posla nična ter da ne glede na dobrovernost tožene stranke zato tožniki lahko uspešno uveljavljata tudi izbrisno tožbo, je tako pravilna. Pritožba ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP (5) je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla spremeniti svojega procesnega položaja, ta vloga za pravdo ni bila potrebna. Stroškov zanjo ji zato pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP ni priznalo.

(1) Glej komentar Zdenke Štucin k 88. členu ZDen in tam navedeno sodno prakso v: Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, 2. izdaja, GV, Ljubljana 2000, stran 535 do 545. (2) Primerjaj sodba VS RS, II Ips 331/2006. (3) Glej Juri Štempihar, Zasebno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 90. (4) Glej odločbo II Ips 331/2006. (5) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 do Uradni list RS, št. 45/2008).