Jedro

Sklenitev pogodbe namesto razlastitve predstavlja specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za takšen splošni interes, ki terja razlastitev nepremičnine. Takšna pogodba nadomešča odločbo o razlastitvi in sporazum o odškodnini oziroma sodno odločbo o njej. Gre torej za pogodbo, ki ni rezultat prostega urejanja obligacijskih razmerij enega od pogodbenikov, ki mu zaradi ugotovljenega splošnega interesa grozi razlastitev nepremičnine. Pridobitev lastninske pravice s takšno pogodbo je zato v skladu z ustaljeno sodno prakso treba enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. To pomeni, da ima že sama pogodba, sklenjena namesto razlastitve, učinek v lastninski pravni sferi in da ima vknjižba v zemljiško knjigo zgolj publicitetni ali deklaratorni učinek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoj strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže tožba v delu, ki se je nanašala na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke na parc. št. 959/3, 959/10, 959/11 in 959/13, vse k. o. X, z izpodbijano sodbo pa razsodilo, da se ugotovi, da ima tožeča stranka lastninsko pravico na parcelah št. 549/2, 549/3, 533/3, 533/4, 535/3, 571/2, 608/2, 608/3, 608/4, 608/5 in 608/6, vse k. o. X. Odločilo je še, da so toženke dolžne plačati tožnici pravdne stroške v znesku 2797,68 EUR.

2. Proti sodbi so toženke vložile pravočasno pritožbo, s katero uveljavljajo pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa tako, da odloči, da se tožeči stranki prizna lastninska pravica šele po tem, ko bo toženkam izročila v last parc. št. 547/2, 547/3 , 556/2 in 1084/40. Nadaljnji podredni predlog toženk je, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajajo, da ima pogodba lahko stvarno pravni učinek samo, če je overjena in ima veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, sicer ima zgolj obligacijsko pravni učinek, ki zastara v splošnem zastaralnem roku petih let. Enako velja tudi glede aneksa z dne 9.4.1985. Ni res, da so bila zemljišča vročena toženkam v last in posest, saj je za prevzem v last potreben pravni naslov (overjena pogodba z nepogojnim zemljiškoknjižnim dovolilom). Sodišče tožnici ne bi smelo priznati dobroverne posesti, ker je brez gradbenega dovoljenja gradila na tujem svetu. Toženke so res prejele v posest nadomestno zemljišče, vendar nikoli ni bilo urejeno zemljiškoknjižno lastništvo na teh nepremičninah. Tožnica tudi ni izkazala, da je pravni naslednik SIS za gradnjo cest Ljubljana. Predmet aneksa je bila parcela 549 v izmeri 474 m2, zahtevani parceli 549/2 in 549/3, pa skupaj merita 664 m2, kar je 190 m2 več kot je bilo dogovorjeno. Za priposestvovanje niso podani zakonski pogoji, saj je tožeča stranka ves čas vedela, da ni lastnica zemljišč, ker ni uredila vpisa v zemljiško knjigo.

3. Tožnica je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala, da je pravni naslednik SIS za gradnjo cest Ljubljana in da je zato aktivno legitimirana za to pravdo. O pravnem nasledstvu samoupravnih interesnih skupnosti je bilo odločeno z Zakonom o določitvi nalog, ki jih od 1. 1. 1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Ur. list SRS, št. 42/1989), ki predstavlja zakonodajno izvedbo Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev (X – LXXXIX, Ur. list SRS, št. 32/1989). Navedeni predpis je v 25. členu določil, da sredstva, pravice in obveznosti samoupravnih interesnih skupnosti ter njihovo premoženje prevzamejo ustrezne družbenopolitične skupnosti v skladu s prevzemom nalog po navedenem Ustavnem zakonu. V istem Uradnem listu pa je bil sprejet tudi Odlok o začasnem prenosu opravljanja nalog samoupravnih interesnih skupnosti, s katerimi je bilo začasno prenešeno opravljanje nalog občinskih in mestnih samoupravnih interesnih skupnosti, mdr. tudi s področja cestnega gospodarstva, na Mesto Ljubljana (1. člen navedenega Odloka). Hkrati je bilo z 9. členom navedenega Odloka navedeno, da Mesto Ljubljana prevzame vsa sredstva, pravice in obveznosti samoupravnih interesnih skupnosti iz omenjenega določila odloka ter drugo premoženje. Navedene določbe tako izkazujejo, da je tožeča stranka pravni naslednik Samoupravne interesne skupnosti za gradnjo cest Ljubljana.

6. Dejansko podlago za odločitev so predstavljala naslednja dejstva. Med strankama ni bilo sporno, da je SIS za gradnjo cest Ljubljana, s toženkami sklenil pogodbo, ki je nadomeščala razlastitveni odškodninski postopek pri pristojnem organu (4. člen Pogodbe z dne 19. 12. 1979 in 6. člen Aneksa k navedeni pogodbi z dne 1. 4. 1985). Po navedeni pogodbi je omenjeni pravni prednik tožnice pridobil zemljišča za gradnjo severne mestne obvozne ceste v odseku od C do Š. Za del teh zemljišč (parc. št. 608/2), je pravni prednik tožnice plačal toženkam odškodnino za razlastitev, za del pa jim je dodelil nadomestna kmetijska zemljišča (2. člen Aneksa) in hkrati plačal odškodnino (4. člen Aneksa). Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka prevzela v posest vsa zemljišča, na katera se nanaša tožba, in da zemljišča, ki so predmet zahtevka, v naravi predstavljajo ceste in pasove zemljišč ob cestah. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožeča stranka izročila toženkam v posest nadomestne nepremičnine, glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki ga pritožba ne zanika, pa tudi, da je pravni prednik tožeče stranke plačal vse zneske odškodnine za razlastitev.

7. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka pridobila na originaren način. Za tak način pridobitve lastninske pravice pa pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo, ni potreben. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice tako na podlagi priposestvovanja, kot tudi na podlagi gradnje na tujem svetu na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Prvostopenjsko sodišče pa je tudi zapisalo, da je učinek razlastitve oziroma prenosa lastninske pravice nastopil že s sklenitvijo odškodninske pogodbe in aneksa, saj gre za akta, ki nadomeščata razlastitveni odškodninski postopek. Zgoraj izpostavljena dejanska podlaga kaže na pravilnost slednjega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje.

8. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno poudarjala pravno naravo sklenjene pogodbe namesto razlastitve in aneksa k tej pogodbi. Gre namreč za specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za takšen splošni interes, ki terja razlastitev nepremičnine. Takšna pogodba nadomešča odločbo o razlastitvi (21. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, Ur. list SRS, št. 27/72, 29/72 in 19/76, ki je veljal v času sklepanja pogodbe, ZRPPU oziroma 23. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. list SRS, št. 5/80, ZRPPN) in sporazum o odškodnini (58. člen ZRPPU oziroma 50. člen ZRPPN) oziroma sodno odločbo o njej (59. člen ZRPPU oziroma 51. člen ZRPPN). Gre torej za pogodbo, ki ni rezultat prostega urejanja obligacijskih razmerij enega od pogodbenikov, ki mu zaradi ugotovljenega splošnega interesa grozi razlastitev nepremičnine. Pridobitev lastninske pravice s takšno pogodbo je zato treba enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse (1). To pomeni, da ima že sama pogodba sklenjena namesto razlastitve in ki je zato nadomestila razlastitveno odločbo, učinek v lastninski pravni sferi po določbah omenjenih razlastitvenih predpisov. Po določbi 21. člena ZRPPU oziroma 23. člena ZRPPN, preide nepremičnina v družbeno lastnino s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. Ta je tako neposredni pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja (odvzema) lastninske pravice. Kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje, ima enak učinek tudi sklenitev pogodbe namesto razlastitve. To torej pomeni, da so obravnavane nepremičnine prešle v družbeno lastnino v uporabi pravnega prednika tožeče stranke s sklenitvijo pogodb in z njihovo izročitvijo v posest, pa čeprav ni prišlo do izvedbe navedenega prenosa v zemljiški knjigi. Ker je šlo za pridobitev lastninske pravice na originaren način in ker vpis v zemljiško knjigo ni pogoj za pridobitev takšne pravice (tako po določbah ODZ – 431. člen, kot tudi po določbah ZTLR – 33. člen je pridobitni način veljal kot pogoj za pridobitev lastninske pravice le za primere, kjer je bila podlaga prenosa lastninske pravice pridobitni posel), ima vknjižba v zemljiško knjigo zgolj publicitetni ali deklaratorni učinek.

9. Ker je torej dokazano, da ima tožnica vse obravnavane nepremičnine v posesti že od sklenitve pogodbe oziroma aneksa, da so navedene nepremičnine prešle v družbeno lastnino s sklenitvijo omenjenih aktov in da je imela zato tožeča stranka oziroma njen pravni prednik na teh nepremičninah pravico uporabe, so izpolnjene okoliščine iz prvega odstavka 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list RS, št. 44/1997, ZLNDL), po katerem takšne nepremičnine z uveljavitvijo zakona (1. 1. 2003), postanejo lastnina občine oziroma mesta, ne glede na to, da družbena lastnina ni bila vknjižena v zemljiški knjigi. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da so vtoževane nepremičnine v lasti tožeče stranke. Pri tem ni odveč opozoriti na dejansko okoliščino, ki je med strankama nesporna, in sicer, da obravnavane nepremičnine v naravi predstavljajo javne ceste in obcestišče. Po določbi prvega odstavka 3. člena prej veljavnega Zakona o javnih cestah (ZJC, Ur. list RS, 29/97), so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin. Enako določilo vsebuje tudi sedaj veljavni Zakon o cestah ZCes-1, Ur. list RS, št. 109/2010, 48/12), v drugem odstavku 39. člena. To pomeni, da nobena prometna površina, ki ima status javne ceste, ne more biti v lasti fizične osebe ali pravne osebe civilnega (zasebnega) prava.

10. Sodišče pravilno ni upoštevalo trditev toženk, da je bila predmet Aneksa del parc. št. 549 v izmeri 474 m, tožeča stranka pa zahteva ugotovitev lastništva na parc. 549/2 in 549/3, ki vsaka merita po 332 m oziroma skupaj 664 m2, saj takšne trditve toženec ni dokazal oziroma je niti ni dokazoval (2).

11. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje odločitve tudi pravilno navedlo, da ni presojalo ugovora toženk, po katerem so dolžne izpolniti svojo obveznost izstavitve zemljiškoknjižnih listin za obravnavane parcele le ob enaki hkratni izpolnitvi tožeče stranke glede nadomestnih zemljišč, saj je bil ta ugovor toženk vezan na podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki pa zaradi ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku sploh ni bil predmet sodnega odločanja.

12. Toženke tudi neutemeljeno izpodbijano stroškovno odločitev. Sodišče je zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša ugotovitev lastninske pravice na štirih parcelah, potem ko je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovilo, da je tožeča stranka na teh parcelah že vpisana kot lastnica, kar pomeni, da ni imela pravnega interesa za vodenje pravde glede teh parcel. V zvezi s tem delom tožbe niso nastali posebni stroški postopka, zato je pravilna odločitev, da so toženke dolžne v celoti kriti stroške postopka tožeče stranke (tretji odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13. Glede na navedeno je pritožba toženk neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče, potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Toženke s pritožbo niso uspele, strošek odgovora na pritožbo tožeče stranke pa ni bil potreben strošek. Pravdni stranki sta zato dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 477/2005, II Ips 856/1994, II Ips 1190/2008 in odločbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 122/2005. (2) Iz podatkov zemljiškega katastra izhaja, da meri parc. št. 549/2 142 m2, parc. št. 549/3 pa 332 m2 oziroma skupaj 474 m2.