Jedro

Sklenitev pogodbe namesto razlastitve pomeni specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za takšen splošni interes, ki terja razlastitev nepremičnine (1. in 2. člen ZRPPN). Pogodba nadomešča odločbo o razlastitvi (prvi odstavek 23. člena ZRPPN) in sporazum o odškodnini (50. člen ZRPPN) oziroma sodno odločbo o njej (51. člen ZRPPN). Gre torej za pogodbo, ki ni rezultat prostega urejanja obligacijskih razmerij enega od pogodbenikov, ki mu zaradi ugotovljenega splošnega interesa (16. člen ZRPPN) grozi razlastitev nepremičnine (20. člen ZRPPN). Pridobitev lastninske pravice na tak način je zato v skladu z ustaljeno sodno prakso treba enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. To pomeni, da ima že sama pogodba, sklenjena namesto razlastitve, učinek v lastninski pravni sferi in da ima vknjižba v zemljiško knjigo zgolj publicitetni ali deklaratorni učinek.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 4.653,08 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice tožnice na parc. št. 959/3, 959/10, 959/11 in 959/13, vse k. o. ..., z izpodbijano sodbo pa ugotovilo lastninsko pravico tožnice na parc. št. 549/2, 549/3, 533/3, 533/4, 535/3, 571/2, 608/2, 608/3, 608/4, 608/6, vse k. o. ... Ugotovilo je, da je učinek razlastitve oziroma prenosa lastninske pravice nastopil že s sklenitvijo odškodninske pogodbe namesto razlastitve in aneksa, ki sta bila sklenjena med pravnim prednikom tožnice in toženkami. Ugotovilo je še, da je predmet tožbenega zahtevka tožnica pridobila na originaren način, saj so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice tako na podlagi priposestvovanja kot tudi na podlagi gradnje na tujem svetu. Poleg tega je tožnica lastninsko pravico kot imetnica pravice uporabe pridobila na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Potrdilo je razloge prvostopenjskega sodišča in poudarilo naravo sklenjene pogodbe namesto razlastitve in aneksa k tej pogodbi, ki nadomešča odločbo o razlastitvi (21. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, Ur. list SRS, št. 27/72, 29/72 in 19/76, ki je veljal v času sklepanja pogodbe – v nadaljevanju ZRPPU, oziroma 23. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. list SRS, št. 5/80 – v nadaljevanju ZRPPN) in sporazum o odškodnini (58. člen ZRPPU oziroma 50. člen ZRPPN) oziroma sodno odločbo o njej (59. člen ZRPPU oziroma 51. člen ZRPPN).

3. Toženke so vložile revizijo in predlagale, da se ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se ugotovi, da imajo vsaka do 1/4 lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 547/2, 547/3, obe k. o. ..., in 556/2 ter 1084/40, obe k. o. ..., ali da se sodba druge stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

4. V reviziji ponavljajo pritožbene očitke in predlagajo, da se tožnici prizna lastninska pravica šele po tem, ko bo toženkam izročila v last parc. št. 547/2, 547/3, obe k. o. ..., in 556/2 ter 1084/40, obe k. o. ... Navajajo, da ima pogodba (enako Aneks z dne 9. 4. 1985) lahko stvarnopravni učinek le, če je overjena in ima veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, sicer ima zgolj obligacijskopravni učinek, ki zastara v splošnem zastaralnem roku petih let. Zemljišča niso bila izročena toženkam v last, saj je za to potreben pravni naslov (overjena pogodba z zemljiškoknjižnim dovolilom). Toženke so sicer prejele nadomestno zemljišče v posest, vendar lastništvo ni bilo nikoli zemljiškoknjižno urejeno. Sodišče tožnici ne bi smelo priznati dobroverne posesti, ker je brez gradbenega dovoljenja gradila na tujem svetu. Tožnica tudi ni dokazala, da je njen pravni prednik Samoupravna interesna skupnost za gradnjo cest Ljubljana (v nadaljevanju SIS), zato nima aktivne legitimacije. Predmet aneksa je bila parc. št. 549 v izmeri 474 m2, zahtevani parc. št. 549/2 in 549/3 pa skupaj merita 664 m2, kar je 190 m2 več, kot je bilo dogovorjeno. Za priposestvovanje niso podani zakonski pogoji, saj je tožnica ves čas vedela, da ni lastnica zemljišč, ker ni uredila vpisa v zemljiško knjigo.

5. Pritožbeno sodišče se ni izreklo o vseh navedenih očitkih, ker je zavzelo stališče, da zaradi originarne pridobitve lastninske pravice ta vprašanja niso relevantna. Pritožbenim očitkom dodajajo še dva, in sicer da je pritožbeno sodišče spregledalo, da odškodninska pogodba z dne 19. 12. 1979 in aneks z dne 1. 4. 1985 nista bila overjena, zato jima ne gre priznati učinka pravnomočnosti. Ker neoverjena pogodba nima učinkov pravnomočne odločbe o razlastitvi, bi morali ugoditi tudi ugovoru zastaranja. Sodišču očita tudi neenako obravnavanje pravdnih strank. Če drži stališče pritožbenega sodišča, da ima sklenitev pogodbe namesto razlastitve enak učinek kot odločba o razlastitvi, bi morali tudi toženkam dovoliti vpis lastninske pravice na nadomestnih zemljiščih le na podlagi te pogodbe. Neutemeljena je ugotovitev, da je bila zahteva tožencev po enaki obravnavi vezana le na podrejeni zahtevek. Neenakopravna obravnava strank je privedla do rezultata, da je tožnica lastnica vseh nepremičnin, tudi tistih, ki bi jih morala po pogodbi dati toženkam.

6. Revidentke podrejeno izpodbijajo odločitev o pravdnih stroških, ker sodišči pri odločitvi o stroških nista upoštevali, da je bil del tožbenega zahtevka zavrnjen.

7. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

8. Revizija v delu, ki se nanaša na sklep o stroških pravdnega postopka, ni dovoljena, sicer ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije

9. Revidentke izrecno izpodbijajo odločitev o pravdnih stroških. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), ki je akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu. Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijani sklep o stroških ni tak sklep, zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O utemeljenosti revizije

10. Nižji sodišči sta ugotovili: - SIS, ki je pravni prednik tožnice, je s toženkami sklenil pogodbo, ki je nadomeščala razlastitveni odškodninski postopek pri pristojnem organu (4. člen Pogodbe z dne 19. 12. 1979 in 6. člen Aneksa k navedeni pogodbi z dne 1. 4. 1985); - predmet pogodbe so bila zemljišča za gradnjo ... mestne obvozne ceste v odseku ... (danes v naravi ceste in pasovi zemljišč ob cestah); - iz pogodbe izhaja, da se na podlagi pogodbe pri nepremičnini vl. št. 110 k. o. ... s parc. št. 608/2, njiva v izmeri 5405 m2, vknjiži družbena lastnina, kot imetnik pravice uporabe pa SIS; - iz aneksa izhaja, da toženke izročijo nepremičnino v last in posest SIS, ta pa zemljišča prevzame. Določa še, da toženke dovoljujejo, da se predmetna zemljišča na podlagi aneksa, odločbe Občine Ljubljana z dne 20. 2. 1980 ter parcelacijskega načrta L. za ... mestno obvoznico odpišejo iz dosedanjih vložkov v k. o. ... in se zanje otvori nov vložek iste k. o. ter pri njem vknjiži družbena lastnina, kot imetnik pravice uporabe pa SIS; - za del teh zemljišč (parc. št. 608/2) je SIS toženkam plačal odškodnino za razlastitev, za del jim je dodelil nadomestna kmetijska zemljišča (2. člen aneksa) in hkrati plačal odškodnino (4. člen aneksa); - tožnica je prevzela v posest vsa zemljišča, na katera se nanaša tožba, in izročila toženkam v posest nadomestne nepremičnine.

11. Podlago za pravno nasledstvo SIS in posledično za aktivno legitimacijo tožnice je pritožbeno sodišče obrazložilo v 5. točki svoje obrazložitve, zato je revizijski očitek, da se do tega očitka ni opredelilo, povsem neutemeljen.

12. Sklenitev pogodbe namesto razlastitve pomeni specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za takšen splošni interes, ki terja razlastitev nepremičnine (1. in 2. člen ZRPPN). Pogodba nadomešča odločbo o razlastitvi (prvi odstavek 23. člena ZRPPN) in sporazum o odškodnini (50. člen ZRPPN) oziroma sodno odločbo o njej (51. člen ZRPPN). Gre torej za pogodbo, ki ni rezultat prostega urejanja obligacijskih razmerij enega od pogodbenikov, ki mu zaradi ugotovljenega splošnega interesa (16. člen ZRPPN) grozi razlastitev nepremičnine (20. člen ZRPPN). Pridobitev lastninske pravice na tak način je zato v skladu z ustaljeno sodno prakso(1) treba enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. To pomeni, da ima že sama pogodba, sklenjena namesto razlastitve, učinek v lastninski pravni sferi in da ima vknjižba v zemljiško knjigo zgolj publicitetni ali deklaratorni učinek.

13. ZRPPN ne predpisuje obličnosti prodajnih pogodb namesto razlastitve niti ne določa morebitnih sankcij za njeno nespoštovanje,(2) čeprav predvideva, da se bodo sklepale pisne pogodbe (59. člen ZRPPN), zato očitek, da se učinek pravnomočne odločbe o razlastitvi lahko prizna le overjeni pogodbi, ni utemeljen.

14. Sporne nepremičnine so prešle v družbeno lastnino s sklenitvijo pogodbe oziroma aneksa. Tožnica oziroma njen pravni prednik je imela na teh nepremičninah pravico uporabe (od sklenitve pogodbe je imela nepremičnine ves čas v posesti), zato so izpolnjene okoliščine iz prvega odstavka 5. člena ZLNDL, po katerem take nepremičnine z uveljavitvijo zakona postanejo lastnina občine oziroma mesta, ne glede na to, da družbena lastnina ni bila vknjižena v zemljiški knjigi. Pravilna je zato odločitev nižjih sodišč, da so vtoževane nepremičnine last tožnice.

15. Tudi ugovor zastaranja je bil pravilno zavrnjen iz razloga, ker je zahtevek za ugotovitev lastninske pravice stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara.

16. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov (tretji odstavek 182. člena ZPP) je v tem, da sodišče odloči o podrednem zahtevku le, če primarnega v celoti zavrne. Ugovor sočasne izpolnitve(3) se, kot je pravilno obrazložilo drugostopenjsko sodišče, nanaša na podredni zahtevek,(4) o katerem pa nižji sodišči nista odločali, ker sta ugodili primarnemu zahtevku.

17. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP).

18. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da morajo toženke tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 4.653,08 EUR, ki jih morajo toženke plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP). Ti obsegajo seštevek nagrade za sestavo odgovora na revizijo (3.794,00 EUR) in 20,00 EUR materialnih stroškov ter DDV.

Op. št. (1): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 856/1994 z dne 20. 6. 1996, II Ips 477/2005 z dne 8. 11. 2007, II Ips 1190/2008 z dne 24. 5. 2012 in II Ips 17/2010 z dne 21. 11. 2013. Op. št. (2): Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1190/2008 z dne 24. 5. 2012. Op. št. (3): Nasprotne tožbe toženci niso vložili (gl. 13. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe).

Op. št. (4): Tožbeni zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za sporne nepremičnine.