Jedro

Ob ugotovitvi, da je sestavni del rokovanja z mesoreznico, ki jo poganja elektrika, tudi čiščenje notranjosti stroja in rezil, je pravilna presoja sodišča sodišča prve stopnje, da za škodni dogodek objektivno odgovarja drugotožena stranka.

Na podlagi ugotovitev izvedenca, da mesoreznica v času škodnega dogodka ni izpolnjevala vseh pogojev za varno uporabo in ni ustrezala varnostnim predpisom, ker ni delovalo varnostno stikalo kot dodatni varnostni mehanizem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke in da ravnanje tožnice zanjo ni bilo nepričakovano.

Ker tožnica ni izklopila glavnega stikala oziroma izvlekla vtikača iz vtičnice in po rutinski pomoti pritisnila gumb za ročni vklop, namesto da bi premaknila ročico za odstranitev polža, je ravnala neskrbno in s tem delno (v obsegu 30 %) prispevala k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se izpodbijana sodba: - v I. v zvezi s II. točko izreka delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša na znesek 41.891,28 EUR (namesto 29.922,34 EUR), v presežku (za nerazdelno plačilo zneska 16.908,72 EUR in zneska 16.958,50 EUR od drugotožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo zamudnih obresti od drugotožene stranke v času od 20. 5. 2011 do vključno 28. 2. 2012) pa se tožbeni zahtevek zavrne ter - v III. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da se pravdni stroški, ki sta jih prvo in drugotožena stranka dolžni nerazdelno povrniti tožnici, zvišajo na 1.829,58 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožbi prvo in drugotožene stranke zavrnejo ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvo in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožb, tožeči stranki pa sta dolžni nerazdelno plačati 354,00 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka nerazdelno dolžni tožnici plačati 29.922,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvotožena stranka od 20. 5. 2011 dalje, drugotožena stranka pa od 29. 2. 2012 dalje. V II. točki izreka je zavrnilo višji zahtevek (za nerazdelno plačilo zneska 28.877,66 EUR in zneska 16.958,50 EUR od drugotožene stranke z obrestmi ter plačilo obresti od drugotožene stranke že od 20. 5. 2011 dalje). V III. točki izreka je odločilo, da morata prvo in drugotožena stranka nerazdelno plačati tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.716,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožnica in prvotožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, drugotožena stranka pa zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo sodbe, pri čemer se tožnica zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti, prvo in drugotožena stranka pa predlagata zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njiju v celoti. Podrejeno pritožnice predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da ni pravilna presoja sodišča prve stopnje o porazdelitvi deleža odgovornosti strank pri nastanku škodnega dogodka. Tožnica meni, da ni prispevala k nastanku škodnega dogodka. Izključitvi povečane nevarnosti pri čiščenju mesoreznice je namenjeno varnostno stikalo, ki je bilo v času delovne nezgode v okvari. Tožnici bi bilo mogoče očitati prispevek k nastanku škodnega dogodka le v primeru, če bi tožnica storila karkoli v smeri onesposobitve delovanja varnostnega stikala na mesoreznici ali če bi kljub delovanju varnostnega stikala zavestno ravnala tako, da bi prišlo do poškodbe. Zmotno je stališče sodišča, da je tožnica s tem, ko ni izklopila glavnega stikala na mesoreznici ali izklopila mesoreznice iz električne napetosti, prispevala k nastanku škodnega dogodka. Če bi varnostno stikalo na mesoreznici delovalo tako, kot bi moralo (in čemur je namenjeno), se tožnica ne bi poškodovala. Tožnica zato vztraja, da sta toženki v celoti odgovorni za delovno nezgodo, podrejeno pa, da njen prispevek znaša največ 20 %. Tožnica meni, da je prenizka tudi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Sodišče bi moralo odmeriti odškodnino v zahtevanih zneskih. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

4. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da mesoreznica, na kateri se je tožnica med čiščenjem poškodovala, ni nevarna stvar. V konkretnem primeru je stroj postal nevaren zaradi tožničinih ravnanj. Neposreden vzrok za poškodbo je bilo tožničino ravnanje, saj ni izvlekla električnega kabla iz vtičnice niti ni preverila pozicije glavnega stikala. Poleg tega je bila tožnica pri čiščenju nepazljiva, saj je pomotoma pritisnila na gumb za zagon namesto da bi sprostila blokirno ročico. Glede na tri hude kršitve tožnice so po mnenju prvotožene stranke podani oprostitveni razlogi iz prvega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Ravnanje tožnice je bilo povsem nepričakovano. Dogodka drugotožena stranka niti ne bi mogla preprečiti, razen če bi vseskozi nadzirala tožnico. Tožnica ni dokazala, da bi bilo varnostno stikalo že dalj časa pokvarjeno in da ga drugotožena stranka ni hotela popraviti. Zatrjuje, da se je stikalo pokvarilo kratek čas pred poškodbo tožnice, o čemer drugotožena stranka ni bila seznanjena niti ni mogla odpraviti napake. Prvotožena stranka glede na navedeno meni, da ni podana niti krivdna odgovornost drugotožene stranke, podrejeno pa, da je tožnica v pretežni meri prispevala k nastanku škodnega dogodka (vsaj v deležu 80 %). Prvotožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede na mnenje sodne izvedenke, da je tožnica prestala hipen primarni strah, ki je trajal največ nekaj minut, pol leta po nezgodi pa je bil prisoten sekundarni strah, je previsoko odmerjena odškodnina iz tega naslova. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da si je tožnica poškodovala levo roko, ki ni njena dominantna roka, da tožnica še vedno lahko vozi avtomobil in da je še vedno pridobitno sposobna, saj opravlja delo pri drugotoženi stranki. Ker tožnica prejema relativno visoko invalidnino v znesku 58,02 EUR, bi moralo sodišče tudi iz tega razloga znižati odškodnino za to obliko škode. Prav tako sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti ni upoštevalo izpovedi tožnice, da ni več tako zelo pozorna na videz roke, pri čemer pa se silikonska proteza zelo dobro prilega roki in je od daleč težko opazna. Po mnenju prvotožene stranke znaša pravična odškodnina za vso utrpelo nepremoženjsko škodo največ 40.000,00 EUR. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

5. Tudi drugotožena stranka v pritožbi navaja, da mesoreznica ni nevarna stvar. Ob pravilni in normalni uporabi ne predstavlja večje nevarnosti za nastanek poškodb. Čiščenje takšnega stroja ni nevarna dejavnost. Poleg tega je bil neposreden vzrok poškodbe tožničino nepravilno čiščenje mesoreznice. Tudi drugotožena stranka trdi, da je bilo ravnanje tožnice nepričakovano in neprepričljivo. Poškodbi bi se bilo mogoče izogniti le ob stalnem nadzoru tožnice, česar pa od delodajalca ni mogoče pričakovati. Drugotožena stranka trdi, da je šlo pri varnostnem stikalu za nadstandardno opremo, zaradi česar je mesoreznica že brez delujočega stikala izpolnjevala vse pogoje varno uporabo in pridobitev ustreznega certifikata. Drugotožena stranka ne more krivdno odgovarjati zato, ker ima nadstandardno mesoreznico. Tožnica je kršila pravila varnega dela, zato odgovornosti ne more prevaliti na drugotoženo stranko. Upoštevaje vse okoliščine primera znaša tožničin prispevek k škodnemu dogodku vsaj 80 %. Tožnica je bila ustrezno usposobljena za delo z mesoreznico in se je kot delavka z večletnimi delovnimi izkušnjami nedvomno zavedala nevarnosti čiščenja glave stroja brez predhodnega izklopa stroja iz električnega omrežja in deaktivacije stikala. Zavestno se je izpostavila večji nevarnosti, saj je tožnica pred tem ob čiščenju mesoreznico vedno izključila iz električnega omrežja. V zvezi s temeljem odškodninske obveznosti drugotožena stranka navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Drugotožena stranka se iz istih razlogov kot prvotožena stranka ne strinja z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

6. Tožnica je odgovorila na pritožbi prvo in drugotožene stranke. Prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožb. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožbi toženk pa nista utemeljeni.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge glede temelja odškodninske obveznosti drugotožene stranke in jo je v tem delu mogoče preizkusiti. Zato drugotožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) tako krivdno kot tudi objektivno. Po določbi prvega odstavka 131. člena OZ je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Po drugem odstavku 131. člena OZ pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo zaradi nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ).

10. Tožnica se je poškodovala v delovni nezgodi dne 9. 11. 2009 pri drugotoženi stranki, ko je čistila mesoreznico. Sodišče prve stopnje se je glede temelja odškodninske obveznosti oprlo na pisno mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost mag. A.A., na katerega stranke niso imele pripomb. Izvedenec je ugotovil, da tveganje pri delu z mesoreznico povzroča postopek čiščenja ali menjava rezil, ko pri odstranitvi zaščitnega ohišja delavec posega v notranji vrtljivi del stroja, kjer se nahaja polž in rezila. Konkretno opravilo predstavlja povečano tveganje za poškodbe in ureze. Ob ugotovitvi, da je sestavni del rokovanja z mesoreznico, ki jo poganja elektrika, tudi čiščenje notranjosti stroja in rezil, je pravilna presoja sodišča sodišča prve stopnje, da za škodni dogodek objektivno odgovarja drugotožena stranka. V konkretnem primeru je tožnica čistila stroj, ki je bil že sam po sebi nevaren, saj iz samega takega stroja oziroma iz same take dejavnosti (čiščenja) izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov.

11. Na drugačno presojo ne morejo vplivati navedbe obeh toženk o nepravilnem čiščenju mesoreznice, zaradi česar naj bi bila tožnica izključno sama odgovorna za nastanek škodnega dogodka. Objektivno odgovorni se svoje odgovornosti oprosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Pogoji za oprostitev odgovornosti (da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, da je bilo dejanje nepričakovano ter da se njegovim posledicam ni bilo mogoče izogniti) morajo biti podani hkrati. Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila ("izključnost vzroka"), in če dokaže, da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca. Dokazati mora tudi, da je bilo dejanje oškodovanke nepričakovano. Izhodišče za presojo nepričakovanosti je objektivno in abstraktno. Nepričakovanost škodnega dogodka se presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti (ali je bilo oškodovankino dejanje pričakovano za posebej skrbno objektivno odgovorno osebo). V rizično sfero objektivno odgovornega tako sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004).

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnica pred začetkom čiščenja mesoreznice ni izvlekla vtikača iz vtičnice niti ni preverila pozicije glavnega stikala. Sprostila je oba zatiča za sprostitev posode in posodo odmaknila od motorja. Z levo roko je segla v odprtino polža, z desno pa, namesto da bi premaknila ročico za odstranitev polža, pomotoma pritisnila gumb za ročni vklop. Pri tem pa je treba upoštevati, da je imela mesoreznica, na kateri je prišlo do poškodbe, vgrajeno varnostno stikalo, ki je bilo v okvari. Izvedenec je pojasnil, da mora delodajalec delavcem zagotavljati brezhibno delovno opremo. Delodajalec mora zagotoviti, da varnostna naprava na delovni opremi ni izključena in da so vrtljivi in nevarni deli stroja zaščiteni pred direktnim posegom v nevarno območje stroja. Funkcija varnostnega stikala je v preprečevanju tveganja morebitnega, nehotenega vklopa - delovanja mesoreznice, ko se z nje odstrani delovno varnostno ohišje. Z vidika varnega dela tako ni dopustno, da je mogoče zagnati mesoreznico v pogon, ko je z nje odstranjena podajalna posoda. Izvedenec je ugotovil, da mesoreznica v času škodnega dogodka ni izpolnjevala vseh pogojev za varno uporabo in ni ustrezala varnostnim predpisom, ker ni delovalo varnostno stikalo kot dodatni varnostni mehanizem. V primeru, da ima delovna naprava vgrajeno varnostno stikalo, kar velja za tu obravnavano mesoreznico, mora biti to v funkciji in brezhibno. Na te strokovne ugotovitve toženki nista podali pripomb, zato so navedbe v njunih pritožbah (da bi morala tožnica dokazovati, da je bilo varnostno stikalo dalj časa okvarjeno in ga drugotožena stranka ni hotela popraviti, da z okvaro drugotožena stranka ni bila seznanjena in je ni mogla odpraviti, da je šlo za nadstandardno mesoreznico, ki je izpolnjevala vse pogoje za varno uporabo brez delujočega varnostnega stikala) prepozne in tudi sicer v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke in da ravnanje tožnice zanjo ni bilo nepričakovano.

13. V skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec deloma (torej ne v celoti) prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Po ugotovitvah sodišča, ki temelje na obrazloženem izvedenskem mnenju, na katerega stranke niso podale pripomb, je do delovne nezgode prišlo zaradi kombinacije posrednega in neposrednega vzroka. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da tožnica ni spoštovala varnostnih navodil, da ni izklopila glavnega stikala oziroma izvlekla vtikača iz vtičnice, namesto da bi premaknila ročico za odstranitev polža pa je po rutinski pomoti pritisnila gumb za ročni vklop. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da način, na katerega se je tožnica lotila dela, predstavlja neskrbno ravnanje, ki je delno vzrok nastale škode. Tudi delavci imajo namreč obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo. Vendar pa je tudi res, da je delovna naprava imela varnostni senzor v okvari. Kljub navedenim tožničinim opustitvam, mesoreznica ne bi smela delovati, ker je imela nameščeno varnostno stikalo, ki dodatno preprečuje zagon. Če bi varnostno stikalo delovalo, do nezgode pri delu kljub napačnemu ravnanju tožnice ne bi prišlo. Pri presoji tožničinega deleža je v obravnavanem primeru odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji oziroma opustitvami drugotožene stranke kot obratovalca ter tožnico kot oškodovanko, ki so v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Na presojo o stopnji prispevka tožnice ne vplivajo le ugotovitve o tožničinih kršitvah, pač pa tudi ugotovitve o tistih kršitvah, sicer objektivno odgovorne stranke, ki jih je mogoče povezati s tožničino škodo (prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 286/2009). Glede na navedeno tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je porazdelitev odgovornosti po enakih deležih materialno pravno napačna. Po presoji pritožbenega sodišča toženki odgovarjata za 70 % tožničine škode.

14. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica zaradi škodnega dogodka dne 9. 10. 2009 utrpela amputacijo vseh štirih (tročlenih) prstov in dela dlani leve roke. Takšno poškodbo roke je sodna izvedenka medicinske stroke B.B. opredelila kot težko telesno poškodbo.

15. Presoja prvostopenjskega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja za pretrpljene telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju, prestani strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, skladna s temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine iz 179. člena OZ v povezavi z 182. členom OZ.

16. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah sodne izvedenke za plastično, estetsko in rekonstruktivno kirurgijo in izpovedi tožnice. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je celotno zdravljenje trajalo 354 dni. Kirurško zdravljenje je bilo zaključeno 15. 4. 2010. Bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter vse druge težave, ki jih je utrpela med zdravljenjem, upravičujejo tožnico do prisojene odškodnine v znesku 12.868,83 EUR. Pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine so upoštevane zelo hude bolečine v trajanju 7 dni, hude pa približno 7 mesecev, ki so nato prešle v zmerne bolečine v trajanju 4 mesecev. Izvedenka je na osebnem pregledu tožnice opazila, da je na zmeren pritisk boleč krn kosti pete dlančnice, in ocenila, da bo imela tožnica v prihodnje bolečine v predelu pete dlančnice, ki bodo zmerne intenzivnosti in občasne, če se bo zadela v roko. Fantomske bolečine bo imela še naprej, vendar samo občasno. Tožnica je bila operirana in 7 dni hospitalizirana. Prejela je terapijo - nastavljanje i. v. kanalov, intramuskularne injekcije ob prejemanju antibiotikov, analgetikov in bila cepljena proti tetanusu. V zdravstvenem domu so ji prevezali rane (odvzemno mesto kožnega presadka se celi približno 14 dni). En mesec je bila popolnoma odvisna od pomoči drugih oseb pri osebni negi, oblačenju in domačih opravilih, nato pa z rehabilitacijo in pripomočki čedalje manj. Tožnica je opravila 3 kontrolne preglede v kirurški ambulanti, 2 pregleda v ZRI Soča, 25 fizioterapij in 12 pregledov pri osebnem zdravniku. Neprijetne so bile tudi vožnje in čakanja na kontrolne preglede ter jemanje velikih količin analgetikov, anksiolitika in antidepresiva. Upoštevaje trajanje ter obsežnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 13 povprečnih neto plač primerna, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnice za zvišanje odmerjene odškodnine iz tega naslova.

17. Iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnica ob škodnem dogodku močno prestrašila. Tožnici je zmlelo štiri prste in del dlani leve roke, roko je potegnila ven sama, drugače bi bila poškodba še hujša. Ob škodnem dogodku je doživljala hipen intenziven strah nekaj minut, sekundarni strah pa je bil intenziven in dolgotrajen (v trajanju 6 mesecev). Nekaj mesecev je tožnica jemala zdravilo Cymbalta za fantomske bolečine, ki je hkrati močan antidepresiv in anksiolitik. Glede na takšne ugotovitve je pravilno odmerjena odškodnina iz naslova prestanega strahu v višini 2.969,73 EUR, ki ustreza 3 povprečnim neto plačam. Drugačne pritožbene navedbe toženk takšne presoje ne morejo omajati.

18. Iz naslova tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je je bilo tožnici pravilno priznano 29.697,30 EUR odškodnine, kar ustreza 30 povprečnim neto plačam. Izvedenka je ugotovila, da je na levi roki tožnice, ki je desničarka, ostal nepoškodovan in popolnoma negibljiv palec, vendar je prijem palca slab. Prijemlje z zapestjem, ki ga uporablja kot kavelj, in s podlaktjo, kamor si predmete nalaga po dolžini. Dela na oddelku kozmetike z desno roko. Višjih polic ne doseže, ker ne more uporabljati lestve. Večine del na kmetiji tožnica ne more več opravljati. Traktorja ne vozi, ker bi potrebovala obe močni roki. Ne more zavezovati vezalk, privezovati rastlin na oporo, z grabljami lahko dela kratek čas, ne more pa uporabljati vil. Domača opravila je prilagodila, ne more postlati postelje, obesiti večjih kosov perila niti delati gobelinov. Tožnica plava s pomočjo proteze, k telovadbi ne hodi več. Pozimi mora roko dodatno zaščititi pred mrazom, poleti pa pred sončnimi opeklinami, sicer pa pred poškodbami, ker režnja ne čuti. Tožnica nima funkcionalne proteze. Iz izpovedi tožnice izhaja, da je prizadeto njeno socialno življenje. Zaradi trajnih posledic poškodbe je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnost od 8. 6. 2010 dalje s pravico do dela na drugem delovnem mestu z občasnim ročnim prenašanjem bremen do 3 kg, z omejitvijo soročnega dela, kjer bo levica opora desnici, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. V času delovne nezgode je bila tožnica stara 34 let, po poklicu pa je prodajalka (mesar). Po nesreči je invalid s 33 % invalidnostjo. Glede na vse navedene ugotovitve so neutemeljene navedb toženk o pretiranosti odmerjene odškodnine iz tega naslova. Po drugi strani pa zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni podano v obsegu, ki bi utemeljeval odškodnino v zahtevani višini 40.000,00 EUR.

19. Pravilno je odmerjena odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 12.868,83 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da predstavlja brazgotina in izgled režnja tožnice trajno spremembo njene zunanjosti, kar potrjujejo tudi priložene fotografije. Tožničina estetska proteza je po mnenju izvedenke namenjena lajšanju socialnih stikov, da invalidnost ne pritegne tolikšne pozornosti. Proteze ne more uporabljati pri oblačenju, kar se zatika ob blago in ne več kot 12 ur, ker je koža pod njo stalno vlažna in se lahko razvije v trdovratno glivično obolenje. Iz izpovedi tožnice izhaja, da ji je bilo hudo že ob obisku sestre v bolnišnici. Ljudje so jo opazovali, otroci pa so nanjo kazali s prstom. Še vedno se zgodi, da poglede opazi, in ji ni vseeno. Ko gre med ljudi, ki jih ne pozna, uporablja estetsko protezo. Tožnica je mlajša ženska, ki dela v trgovini, kjer je izpostavljena pogledom kupcev, zaradi katerih še vedno trpi. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev tudi po presoji pritožbenega sodišča pravično denarno zadoščenje iz naslova sedanjih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti ustreza 13 povprečnim neto plačam. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnice in obeh toženk za spremembo odmerjene odškodnine iz tega naslova.

20. Tožnici je bila glede na vse obrazloženo pravilno odmerjena odškodnina v skupni višini 59.844,69 EUR, ob upoštevanju tožničinega 30-odstotnega soprispevka torej 41.891,28 EUR. V presežku je pritožbeno sodišče tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

21. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Tožnica je v odškodninskem sporu uspela deloma, po ustaljeni praksi pritožbenega sodišča pa je v takem primeru stranka upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim. Glede na spremenjeni pravdni uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje, da uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša 55 %. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku na prvi stopnji (zvišanja prisojene odškodnine) je tožnica upravičena do 55 % odmerjenih stroškov v višini 3.326,51 EUR, tj. do zneska 1.829,58 EUR.

22. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo tožnice delno in v celoti pritožbi toženk zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

23. V pritožbenem postopku je tožnica glede glavne stvari uspela v višini 26 %. Ob upoštevanju opisanega uspeha je pritožbeno sodišče odločilo, da sta toženki dolžni nerazdelno povrniti tožnici 26 % odstotkov njenih stroškov pritožbenega postopka, to je 354,00 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta svoje stroške pritožb v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

24. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožnica sama krije svoje stroške te vloge v skladu s 155. členom ZPP.