Jedro

Sodišče soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je električna mesoreznica nevarna naprava, ki v smislu 149. in 150. člena OZ pogojuje objektivno odgovornost njenega imetnika za škodo, ki nastane v posledici njenega delovanja. Pri tem pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je podana tudi krivdna odgovornost druge toženke, ki je puščala mesoreznico v obratovanju, čeprav je bila predhodno opozorjena, da je v okvari varnostno stikalo, ki bi sicer preprečilo možnost tožničine poškodbe. K poškodbi pa je prispevala tudi tožnica sama, ker pred čiščenjem mesoreznice ni izklopila iz električne napetosti oziroma ni izklopila siceršnjega glavnega stikala ter pomotoma pritisnila na ročni vklop. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je podana tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost druge toženke ter da je tožnica kot oškodovanka s svojim ravnanjem sama prispevala k škodnemu dogodku v višini 30%.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prvo in drugo tožena stranka morata tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške revizijskega postopka v višini 1.574,28 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvo in drugo tožena stranka nerazdelno dolžni plačati tožnici 29.922,34 EUR, prvotožena stranka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje, drugotožena stranka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več in drugače je zavrnilo. Toženima strankama je nerazdelno naložilo v plačilo tožničine stroške postopka v znesku 1.716,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala med delom pri drugi toženi stranki, ko je dne 9. 11. 2009 čistila mesoreznico in pri tem z levo roko segla v glavo motorja z odprtino polža, ko pa je hotela premakniti ročico za odstranitev polža, je pomotoma pritisnila na stikalo za ročni vklop. Tožnici je zmlelo štiri prste in del dlani leve roke. Upoštevaje mnenje izvedenca je sodišče zavzelo stališče, da je mesoreznica nevarna stvar in njeno čiščenje nevarno in da toženki nista dokazali, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnice, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati ter se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Sodišče je prispevek tožnice k nastanku škode ocenilo na 50% in izpostavilo, da četudi ne bi šlo za nevarno stvar oziroma njeno čiščenje ne bi bilo nevarno, bi bila podana krivdna odgovornost drugotožene stranke, saj je imela v uporabi mesoreznico, na kateri že približno dve leti pred nesrečo ni delalo varnostno stikalo, o napaki pa je bila nadrejena poslovodkinja obveščena.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh toženk ter delno ugodilo pritožbi tožnice tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo na 41.891,28 EUR in posledično spremenilo odločitev o pravdnih stroških. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da za škodni dogodek objektivno odgovarja drugotožena stranka, saj je tožnica čistila stroj, ki je bil že sam po sebi nevaren. Zavrnilo je navedbe obeh toženk, da naj bi bila tožnica zaradi nepravilnega pristopa k čiščenju izključno sama odgovorna za nastanek škode, in poudarilo, da v rizično sfero objektivno odgovornega sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, ravnanje tožnice pa ni bilo nepričakovano za drugotoženo stranko. Ker je izvedenec ugotovil, da mesoreznica v času škodnega dogodka ni izpolnjevala vseh pogojev za varno uporabo, ker ni delovalo varnostno stikalo, je sodišče pravilno zaključilo, da je podana tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke. Glede na to je presodilo, da toženki odgovarjata za 70% tožničine škode.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta toženki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da ob pravilni uporabi materialnega prava mesoreznica, ki ne obratuje, ni nevarna stvar oziroma njeno čiščenje ni nevarna dejavnost. Četudi bi bila, so podani ekskulpacijski razlogi po 2. odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica je izključno sama odgovorna za nastalo škodo, saj je s kršitvijo predpisov povzročila, da je prišlo do škodnega dogodka, njeno ravnanje pa je bilo za delodajalca povsem nepričakovano in ga tudi ne bi mogel preprečiti, razen če bi v vsakem trenutku stal zraven vsakega delavca. Vzrok, zakaj je mesoreznica oziroma njeno čiščenje postalo nevarno, je potrebno iskati v ravnanju tožnice same. Tožnica ni spoštovala pravil o varnem delu, ni izklopila priključnega kabla in glavnega stikala ter neprevidno pritisnila na gumb, namesto da bi sprostila blokirno ročico, kar je edini vzrok za nastanek škodnega dogodka. Ni vzročne zveze med nedelovanjem dodatnega varnostnega stikala ter samim škodnim dogodkom, saj tožnica ni vedela, da je nameščeno takšno stikalo. Tožnica ni dokazala, da bi bilo varnostno stikalo že dalj časa pokvarjeno in da ga delodajalec kljub temu ni želel popraviti. Dodatno varnostno stikalo je predstavljalo zgolj nadstandard za mesoreznico, ki je bila izdelana v skladu z varnostnimi standardi. Ni podana krivdna odgovornost drugotožene stranke kot delodajalca. Pritožbeno sodišče je napačno ugotovilo, da je soprispevek tožnice zgolj 30%, moral bi biti vsaj 80%. Tožnica je grobo kršila pravila o varnem delu, s katerimi je bila seznanjena in je v skladu z njimi tudi običajno delala. Ravnanje tožnice ima v primerjavi z domnevno opustitvijo njenega delodajalca večjo težo. Pri tem sta se toženki sklicevali na sodbe v zadevah II Cp 4082/2010, VIII Ips 212/2010, II Ips 68/1997 ter II Ips 563/2008. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročena tožeči stranki, ki je prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, ki tvorijo ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je sodišče vezano, so sledeče: - Tožnica pred začetkom čiščenja mesoreznice ni izvlekla vtikača iz vtičnice niti ni preverila pozicije glavnega stikala. Sprostila je oba zatiča za sprostitev posode in posodo odmaknila od motorja. Z levo roko je segla v odprtino polža, z desno pa, namesto da bi premaknila ročico za odstranitev polža, pomotoma pritisnila gumb za ročni vklop.

- Mesoreznica, na kateri je prišlo do poškodbe, je imela s strani proizvajalca vgrajeno varnostno stikalo, ki preprečuje delovanje mesoreznice v času, ko zaščitni pokrov s posodo ni nameščen, ki pa je bilo v okvari. Varnostno stikalo ni delovalo že približno dve leti pred nesrečo, o napaki je bila nadrejena poslovodkinja obveščena, napako pa je serviser odpravil šele po nezgodi.

8. Sodišče soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je električna mesoreznica nevarna naprava, ki v smislu 149. in 150. člena OZ pogojuje objektivno odgovornost njenega imetnika za škodo, ki nastane v posledici njenega delovanja. Pri tem pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je podana tudi krivdna odgovornost druge toženke, ki je puščala mesoreznico v obratovanju, čeprav je bila predhodno opozorjena, da je v okvari varnostno stikalo, ki bi sicer preprečilo možnost tožničine poškodbe. K poškodbi pa je prispevala tudi tožnica sama, ker pred čiščenjem mesoreznice ni izklopila iz električne napetosti oziroma ni izklopila siceršnjega glavnega stikala ter pomotoma pritisnila na ročni vklop. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je podana tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost druge toženke ter da je tožnica kot oškodovanka s svojim ravnanjem sama prispevala k škodnemu dogodku v višini 30%.

9. Revizijske navedbe, ki osporavajo obstoj krivdne odgovornosti in ustreznost razmerja deljene odgovornosti, so usmerjene predvsem v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog, nekatere navedbe, da je dokazni postopek pokazal, da drugi toženi stranki ni mogoče očitati nikakršne kršitve oz. opustitve dolžnega ravnanja ter da je delodajalec sam vgradil varnostno stikalo, pa protispisne in v izrecnem nasprotju z dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje. Tožena stranka se ne more sklicevati na to, da je pomenilo varnostno stikalo na mesoreznici, ki je bilo v okvari, nadstandard, ki ga ni bila dolžna vzdrževati. Na podlagi ugotovitev izvedenca iz varstva pri delu je sodišče utemeljeno ugotovilo, da kolikor ima delovna naprava vgrajeno varnostno stikalo oziroma senzor, mora le-to biti v funkciji. V navodilih proizvajalca je navedeno, da se med drugim redno pregleduje in servisira tudi senzorje, ki morajo delovati. Navedeno izhaja tudi iz 3. odstavka 61. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Uradni list RS, št. 101/04 in 43/11 - v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da delodajalec mora zagotoviti, da varnostna naprava na delovni opremi, ki jo delavec uporablja, ni izključena.

10. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je v tem primeru oškodovanka prispevala k nastanku škode ter da je na podlagi 171. člena OZ deljena odgovornost v razmerju 70% odgovornost delodajalca in 30% odgovornost tožnice. V tovrstnih primerih je potrebno upoštevati pomembnost ugotovljenih vzrokov za nastanek škodne posledice ter uporabiti pravila o primerjalni (ne)skrbnosti (1) in stopnje neskrbnosti, to je ene in druge pravdne stranke. Oceniti je torej treba, kolikšnega pomena je bila za nastanek škode povečana nevarnost, ki je izhajala iz nevarne naprave ter krivdno ravnanje delodajalca, ko ni popravil okvarjenega varnostnega stikala in tako delavcem ni zagotovil varnega dela, koliko pa je na nastanek škode vplivala tudi neskrbnost same tožnice. Pravila odškodninskega prava morajo vse potencialne udeležence škodnih dogodkov spodbujati, da ravnajo tako, da zmanjšujejo verjetnost nastanka škodnega dogodka. To funkcijo lahko učinkovito opravljajo samo, če se pri končni porazdelitvi bremen ustrezno upošteva tudi skrbnost ravnanja oškodovanca. Upoštevaje na eni strani, da je bila za rizike poškodb pri delu na mesoreznici že sicer podana objektivna odgovornost druge toženke in da je le ta že približno dve leti vedela za okvaro varnostnega stikala na mesoreznici ter v nasprotju s Pravilnikom in siceršnjimi normami o zagotavljanju varnih delovnih pogojev ni poskrbela za popravilo varnostnega stikala ter na drugi strani nepravilno ravnanje tožnice, ko zaradi premajhne pozornosti ni izklopila glavnega stikala, čeprav je sicer pri čiščenju mesoreznice vedno ravnala v skladu z varnostnimi navodili, revizijsko sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega sodišča, da je pravilna porazdelitev (2) deljene odgovornosti 70% na strani delodajalca in 30% na strani tožnice kot oškodovanke. Takšna porazdelitev odgovornosti ni v nasprotju z odločitvami sodišča v zadevah, na katere se v reviziji sklicuje tožena stranka, saj v navedenih primerih ni šlo za primerljive okoliščine poškodb.

11. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Ker toženi stranki nista uspeli z revizijo, sta na podlagi 154. člena ZPP in določb Zakona o odvetniški tarifi dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti njene revizijske stroške v skupni višini 1.574,28 EUR (1.274,00 EUR - nagrada za postopek z revizijo pri vrednosti spora 41.891,28 EUR plus DDV 22% in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Glej o tem več: N. Plavšak v N. Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem, (Splošni del), I. knjiga, 1.-189. člen“; GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 967. „Po tem pravilu se odgovornost oziroma breme negativnih posledic škodnega dogodka porazdeli med odgovorno osebo in oškodovancem v sorazmerju z obsegom njune neskrbnosti. Obseg neskrbnosti pa se določi kot razmerje med ravnijo (stopnjo) dolžne skrbnosti in ravnijo dejanske skrbnosti (neskrbnosti) konkretnega ravnanja.“

(2) Takšna porazdelitev je primerljiva in z vidika delodajalca ustrezna s porazdelitvami odgovornosti v podobnih primerih iz sodne prakse, kot npr. sodba II Ips 202/2011 z dne 6. 6. 2013, II Ips 145/2009 z dne 5. 7. 2012, II Ips 822/2007 z dne 9. 9. 2010, II Ips 41/2015 z dne 2. 4. 2015, II Ips 896/2006 z dne 21. 5. 2009 in sodba II Ips 115/2006 z dne 15. 5. 2008.