Jedro

Tudi v satirični oz. humoristični rubriki dnevnega časopisa objavljeno besedilo, ki se nanaša na konkretno osebo, je lahko za prizadetega žaljivo in torej pomeni poseg v njegovo čast in dobro ime.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 51.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 1.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje ter mu povrniti pravdne stroške 148.974,00 SIT s prav takimi obrestmi. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za duševne bolečine, ki jih je tožnik pretrpel zaradi posega v njegovo čast in dobro ime z objavo žaljivih neresnic dne 4.11.1994 v prispevku "XX (kulturna institucija) kot zasebna banka v rubriki "Pa še to" v toženkinem dnevniku ....

Proti sodbi se pritožujeta obe stranki.

Tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbija le zavrnilni izrek glede zneska 1.000.000,00 SIT in predlaga, da višje sodišče ob pravilni uporabi 200. člena ZOR odškodnino za ta znesek zviša. Meni, da vse pravnoodločilne dejanske ugotovitve, ki so vsebovane v razlogih izpodbijane sodbe, narekujejo za pretrpljeno nepremoženjsko škodo skupno odškodnino 2.500.000,00 SIT. Od navedenih ugotovitev poudarja, da je bilo škodno dejanje storjeno v dnevnem časopisu, ki ima v Republiki Sloveniji največjo naklado in najširši krog bralcev. Očitek, da se kot direktor najuglednejše in najpomembnejše slovenske kulturne ustanove obnaša "kot zasebni bankir" in da vsako leto ogromen del sredstev, ki jih sicer sponzorji namenijo kulturi, "vtakne v lasten žep", so prebrali prav vsi tožnikovi znanci in poslovni partnerji, ki jih glede na njegov položaj ni ravno malo. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke se je počutil ogroženega, saj so v časniku... z insinuacijami uspeli narediti prvovrstno afero. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je tožnik zaradi ravnanja tožene stranke imel probleme tako s sodelavci kot tudi s sponzorji, prijatelji, otroci, z ljudmi na cesti in privošljivci, posebno hudo pa je reagiralo ... veleposlaništvo.

Vlagati je moral izredne napore, da je spet uspel prepričati sponzorje, da je pridobil ustrezna finančna sredstva in zagotovil ustrezni kulturni program. Ugotovljeno je tudi, da kar dva meseca ni mogel spati, delo je opravljal pod psihičnim stresom, pojavile so se želodčne težave, ki so se umirile šele po enem letu. Končno sodišče še ugotavlja, da tožnik, ki je javni kulturni delavec in direktor XX (kulturne ustanove), duševne bolečine še vedno trpi. To pa pomeni, da je ugotovljen obstoj dolgotrajnih (štiriletnih) duševnih bolečin, saj je bila sodba izdana v letu 1998, protipravno ravnanje toženke pa je bilo storjeno že leta 1994. Tožnik meni še, da je napačna odločitev o pravdnih stroških. Po temelju je namreč uspel v celoti, zaradi delne zavrnitve zahtevka po višini pa niso nastali prav nobeni posebni stroški. Priznati bi mu torej moralo sodišče vse stroške, pri njihovi odmeri pa upoštevati višino prisojenega in ne zahtevanega zneska.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bi moralo sporno pisanje tožene stranke presojati s stališča, da je bilo objavljeno v satirični rubriki PA ŠE TO. Časnik... seveda ni humorističen časopis, vendar pa gre za to, da tudi resen časopis, kot sodišče označuje Časnik..., vsebuje oz. ima stalno satirično rubriko - PA ŠE TO. Prvo sodišče ni zavzelo jasnega in nedvoumnega stališča glede tega temeljnega vprašanja, da je namreč bil sporni tekst objavljen v satirični rubriki. Za presojo o tem, ali ta rubrika je taka ali ne, pa je potrebno posebno znanje o tej literarni in žanrski zvrsti, zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo toženčev dokazni predlog, da se določi izvedenec, ki bo obrazložil žanr satirične rubrike in povedal vse o zgradbi satiričnega besedila, o tem, na kakšnem gradivu satira gradi in kako ga obdela, kako se poantira itd.. Sodišču bi tudi pojasnil, kako se taka besedila berejo, saj sodišče sicer govori o nekem imaginarnem povprečnem bralcu, za katerega "ve" (ne pove pa, na kakšni podlagi), kako ta bralec bere satirično rubriko. Tovrstnega besedila ni mogoče in ni dopustno brati "realistično", pač pa upoštevaje pikrost, ironičnost, namigovanje, pretiravanje, poantiranje ipd.. Toženka zato dokazni predlog za izvedenca za to zvrst ponavlja. Pritožba nadalje poudarja, da gre pri besedni zvezi: "po tej logiki jih R... na leto vtakne v žep štirideset tisoč" zgolj za izražanje mnenja oz. komentar avtorja spornega zapisa, ne pa za zatrjevanje nekega neresničnega dejstva, pač pa res zgolj za sklepanje ("po tej logiki"). Ravno to pa je pri satiri dovoljeno. Ta zvrst pa kot že rečeno, dopušča tudi pikrost in ironičnost sklepanja, zaradi česar posledično ne gre za nikakršen poseg v čast in dobro ime tistega, na katerega bodica leti.

Vznesenost, pretirana samozavest in samopoveličevanje, ki jih je razbrati iz članka v Večeru dne 29.10.1994 z naslovom "XX ima, kar imajo veliki", so vodile toženko k temu, da je v satirični rubriki objavila del podatkov iz Časnika BB in jih pospremila s svojim ironičnim besedilom. V tej zvezi zato ponavlja dokazni predlog z zaslišanjem avtorja BB-jevega članka V. V. Končno pritožba tožene stranke opozarja na izpoved samega tožnika, da je že 15 let "gost" v rubriki "Pa še to". Glede na to in na kulturniško razgledanost mu je torej znana njena satiričnost in zato ve, da mu toženka ni očitala, da je nezakonito spravil v žep 40.000,00 DEM, pač pa ga je le zbodla in ironizirala, saj je navedla "po tej logiki". Zgolj hipotetični izračun pa ni nekaj, kar lahko škodi časti in dobremu imenu tožnika, ampak lahko povzroči pri njem le malo samo refleksije, pri drugih pa malo muzanja in posmeha. Tožnikove psihične posledice, ki jih ugotavlja sodišče, torej niso verjetne, zlasti še, ker je naslednji dan v Časniku... objavil svoj odgovor, ki je tistim, ki niso znali brati "Pa še to", lahko povsem razblinil kakšne sume o tožnikovem okoriščenju s sponzorskimi sredstvi. Če je tožnik zatrjevane težave imel, je bil razlog kje drugje. To pa bi moral pojasniti izvedenec medicinske stroke. Ker ga sodišče ni angažiralo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede okoliščin, pomembnih za višino odškodnine.

Ko je štelo, da je tožnik utrpel duševne bolečine, pa je odškodnino odmerilo nesorazmerno visoko, zato pa tudi ni pravična v smislu določbe 200. člena ZOR.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik predlaga njeno zavrnitev in obrazlaga svoj pogled na značaj rubrike "Pa še to", ki jo ocenjuje kot izrazito kritično in podrobno razčlenjuje razloge, ki izključujejo njen satirični, pa tudi literarni pomen. Opozarja, da pravega smisla poante in poantiranja spornega besedila ni razumela kar cela vrsta ljudi, ki jih brez dvoma lahko uvrstimo med intelektualce, in ki jim verjetno tudi satira ni povsem tuja, med njimi n.pr. ... veleposlanik.

Pritožbi nista utemeljeni.

Naslov rubrike "Pa še to", v kateri je bilo sporno besedilo objavljeno, že sam po sebi izraža, da želi nekaj dodati oz.

opozoriti na določene posebnosti ali celo nepravilnosti v aktualnem družbenem dogajanju, in to na iskriv, lahko tudi oster ali piker način. Nobenega dvoma pa ni o tem, da mora tudi na tak način izražena kritika ali iskrica, ostati v določenih mejah. Sporno besedilo pa, ne glede na to, kako bi v literarno teoretičnem smislu opredelili navedeno rubriko in njen žanr, take meje sprejemljive ostrine očitno presega.

Kot pravilno ugotavlja in ocenjuje že prvo sodišče, namreč tudi besede "po tej logiki" v celotnem kontekstu objavljenega, ne spremenijo končnega pomena, ki pa je za prizadetega, torej tožnika žaljiv, saj je rezultat prebranega besedila tak, da pri bralcu pusti vtis konkretnega očitka nezakonitega ravnanja s sponzorskim denarjem ali vsaj suma takega početja. Tudi če bi izvedenec literarne stroke še tako natančno razložil in opredelil zvrst pisanja v rubriki, kakršna je "Pa še to", navedenega povsem realnega dejstva ne bi bilo mogoče obiti, ne glede na to, na kakšen način (tudi ne realističen) bi sodišče po izvedenčevi razlagi sporno besedilo v tej rubriki bralo in presojalo. Pritožbeno sodišče se sicer v celoti strinja z izčrpnimi, jasnimi in prepričljivimi razlogi izpodbijane sodbe in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. V njih pa je tudi že odgovorjeno na nadaljnja pritožena izvajanja tožene stranke o temelju njene odškodninske odgovornosti, v zvezi s katerim naj bi bilo treba zaslišati še avtorja BB-jevega članka V. V.. Nepotrebno pa je po presoji pritožbenega sodišča prav tako ugotavljanje tožnikovih težav z izvedencem medicinske stroke. Nobenega razloga ni, da sodišče ne bi verjelo tožnikovi izpovedi, v kateri je nazorno opisal in prikazal svojo prizadetost po objavi spornega besedila in reakcijah v javnosti na njegovo vsebino, saj je povsem običajno in splošno znano, da se čustvena prizadetost ob posegu v osebnostno sfero manifestira najprej v nespečnosti prizadetega, nato pa posledično v organskih, predvsem tudi želodčnih težavah. Ko pa so pri tožniku take posledice nedopustnega ravnanja tožene stranke tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že brez izvedenca dovolj zanesljivo dokazane, je temelj za toženkino odškodninsko odgovornost v smislu določil čl. 154, 170 in 200. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter drugih predpisov, ki so ustrezno navedeni v razlogih izpodbijane sodbe, vsekakor v celoti podan.

Glede na tožnikovo funkcijo oz. položaj direktorja vseslovenske kulturne ustanove, kakršna je XX, kakor tudi težo v prispevku prikazanega domnevnega tožnikovega nezakonitega ravnanja, s tem pa težo posega v njegovo osebnost, sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov o ustreznosti višine prisojenega zneska odškodnine.

Ravno zaradi navedenih okoliščin je bila namreč reakcija na sporno pisanje zelo široka in burna, kar je zelo plastično in prepričljivo prikazano že v prvostopenjskih razlogih, ki jih pritožbeno sodišče tudi v tej smeri sprejema in povzema. Z zneskom 1.500.000,00 SIT, bo tako dosežen namem zakonitega določila 1. in 2. odst. 200. člena ZOR, to je satisfakcija za duševne bolečine, ki jih je tožnik pretrpel zaradi obravnavane razžalitve njegovega dobrega imena in časti. Ker je torej prisojena denarna odškodnina glede na zadostno in zanesljivo ugotovljena odločilna dejstva, po presoji pritožbenega sodišča pravična in upošteva pomen prizadete dobrine, ni mogoče pritrditi niti pritožbenim navedbam tožnika, da je odmerjena prenizko, niti toženke, da je previsoka.

Neutemeljeno pa tožnik graja tudi prvostopenjsko odločitev o pravdnih stroških. Prvo sodišče je, kakor je razvidno iz njegove obrazložitve, pri odmeri upoštevalo tožnikov uspeh po temelju v celoti in mu zato kljub le 46% uspehu po višini priznalo 73% skupni uspeh ter v takem razmerju razdelilo in pobotalo pravdne stroške obeh strank. Določilo 2. odst. 154. člena ZPP je torej uporabilo prej v korist kot v škodo tožnika.

Po povedanem in ker tudi ni našlo krštitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritžbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. člena ZPP. Odmerjeni so po predloženem specificiranem stroškovniku v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 7/95) in Zakonom o sodnih taksah.