Jedro

Zakon omejuje pravico in dolžnost informiranja tedaj, ko posega v drugo človekovo pravico, in sicer v pravico do varovanja časti in ugleda. Pri ugotavljanju ravnovesja med človekovima pravicama in presojanju, ali je tožbeni zahtevek res tak, da v demokratični družbi opravičuje nujnost posega sodišča, je sodišče upoštevalo pomembno vlogo, ki jo ima tisk, zlasti kadar gre za tako imenovane osebe javnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita, - tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.000.000,00 SIT (z besedo: en milijon tolarjev 00/100) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 15.7.1998 do plačila, ter ji povrniti 82.164,00 SIT pravdnih stroškov; - presežni del tožbenega zahtevka se zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 39.750,00 SIT revizijskih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.500.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 15.7.1998 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da so podani vsi štirje elementi, ki morajo biti izpolnjeni za nastanek odškodninske terjatve po splošnih načelih o odškodninskih obveznostih. Ugotovilo je, da je tožena stranka 4.11.1994 v rubriki "..." objavila prispevek neznanega avtorja z naslovom: A. kot zasebna banka, s katerim je protipravno posegla v tožnikovo čast in ugled. Tožnik je zaradi tega trpel posledice v duševni sferi, za katere mu je sodišče prisodilo 1.500.000 tolarjev odškodnine, ki jih mora plačati tožena stranka, ker je odgovorna za objavo prispevka.

Proti sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Tožnik je zahteval, naj mu sodišče prisodi višjo odškodnino in to v znesku 2.500.000 tolarjev; tožena stranka pa je menila, da obstoj odškodninske terjatve ni izkazan in da bi bilo treba dopolniti dokazni postopek. Pritožbeno sodišče je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni sodbi in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa predlaga, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbo prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ker sta šteli, da gre za razžalitev tožnikovega dobrega imena in časti, kar je posledica dejstva, da nista ustrezno brali in ovrednotili besed "po tej logiki". Dejansko iz teh besed izhaja, da ne gre za žaljivo namigovanje, marveč za hipotetičen izračun na podlagi dejstev o proviziji iz zbranih sredstev sponzorjev. Dejstva o tem so bila predhodno objavljena v časopisu .... Pikrost v rubriki "..." ni tuja in je zmotno stališče drugostopenjskega sodišča, da je tožena stranka presegla "meje sprejemljive ostrine". Tožena stranka opozarja, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker pritožbeno sodišče sočasno navaja, da je "rezultat prebranega besedila tak, da pri bralcu pusti vtis konkretnega očitka nezakonitega ravnanja s sponzorskim denarjem ali vsaj suma takega početja" (4. stran sodbe), in da je šlo za "v prispevku prikazano domnevno tožnikovo nezakonito ravnanje" (5. stran sodbe). Tako ni jasno, ali naj bi šlo za očitek nezakonitega ravnanja, suma takega početja ali za domnevno nezakonito ravnanje, čeprav v inkriminiranem besedilu sploh ni govora o "nezakonitem ravnanju s sponzorskim denarjem". Materialnopravno zmotno je tudi zaključevanje o žaljivosti naslova sestavka "A. kot zasebna banka", ker se naslov ne nanaša na tožnika, temveč na A. kot ustanovo, v kateri poteka zbiranje sredstev na način, kot je opisan v sestavku; in besed: "B. jih po tej logiki...". Ker revident meni, da je treba pojem razžalitve dobrega imena in časti razložiti s pojmi iz kazenskega prava za razžalitev, žaljivo obdolžitev in podobno, ter ugotavljati, če obstoji razlog za izključitev protipravnosti, ki ga za posamezna kazniva dejanja določa kazenska zakonodaja, opozarja, da sodišče inkriminirane besede enkrat označuje z besedami žaljivo sklepanje, mnenje, komentar (8. stran prve sodbe), sodišče druge stopnje pa jih šteje za posege zaradi žaljivih neresnic. Ker ob tem niti prvo, niti drugo sodišče pri razžalitvi ni ugotavljalo "namena zaničevanja", nista popolno ugotovili dejanskega stanja in je protipravnost izključena. Kršitev materialnega prava vidi revident tudi v znesku, ki sta ga sodišči določili kot pravično odškodnino za tožnikove tegobe. Meni, da je odškodnina previsoka, saj ne sme imeti penalnega značaja, tožnikovih težav pa ni mogoče primerjati z odškodninami za duševne bolečine zaradi izgube bližnjega svojca ali tistih ob hudih telesnih poškodbah.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožniku, ki je sicer sporočil, da ne bo odgovoril nanjo, a je hkrati podvomil v veljavnost revizije, ker je tožena stranka že izpolnila obveznost iz pravnomočne sodbe. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi s tožnikovim dvomom o dovoljenosti revizije je treba poudariti, da je tožena stranka pravilno ravnala, če je tožniku plačala prisojeno odškodnino. Spoštovanje pravnega reda v državi in izpolnitev pravnomočne sodbe ne more vplivati na (ne)dovoljenost revizije.

Revizija je torej dovoljena in delno utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih doslej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/91 in RS, št. 55/92), čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

V zvezi z materialnim pravom velja ugotovitev, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presojali tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v čast in ugled po ZOR, ki z opredelitvijo splošnih načel za nastanek odškodninske obveznosti uresničuje varstvo človekovih pravic. Seveda pa je treba tolmačiti določila zakona, ki je začel veljati 1. oktobra 1978, torej še v času SFR Jugoslavije, v skladu s sedaj veljavno Ustavo Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I) in ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi konvencijami, zlasti Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP, Ur.l. SFRJ, št. 7/71 in RS, št.9/92 - MP, št.9) in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št.7). Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne bo uporabljalo izraza "razžalitev dobrega imena in časti" (prvi odstavek 200. člena ZOR), marveč bo pri presoji in razreševanju nasprotja med dvema človekovima pravicama, ugotavljalo poseg v čast in ugled, pri čemer je čast zavest človeka o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), ugled pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast).

Tožena stranka se je v pravdi vsaj posredno sklicevala na pravico do svobodnega izražanja in informiranja, ki jo varujeta 39. člen URS in 10. člen EKČP, tožeča stranka pa je uveljavljala varstvo časti in ugleda, ki je opredeljeno v 34. členu URS (ki priznava pravico do osebnega dostojanstva in varnosti) in v 17. členu MPDPP (ki varuje pravico posameznika proti nezakonitim žalitvam ali škodovanju ugleda).

Ustava Republike Slovenije v 39. členu in EKČP v 10. členu vsakomur zagotavljata, da svobodno izraža misli ter širi vesti in mnenja; novinarjem pa nalagata tudi dolžnost, da posameznikom omogočajo, da dobijo informacije javnega značaja, za katere imajo v zakonu utemeljen javni interes, razen v primerih, ko to določa zakon.

Nobenega dvoma ni, da zakon omejuje pravico in dolžnost informiranja tedaj, ko posega v drugo človekovo pravico, in sicer v pravico do varovanja časti in ugleda. Pri ugotavljanju ravnovesja med človekovima pravicama in presojanju, če je tožbeni zahtevek res tak, da opravičuje nujnost posega sodišča v demokratični družbi, je sodišče upoštevalo pomembno vlogo, ki jo ima tisk v demokratični družbi, zlasti kadar gre za tako imenovane osebe javnosti, kar tožnik, kot dolgoletni kulturni delavec in direktor osrednje kulturne ustanove, gotovo je.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri svojem odločanju izhajali iz tega, da so temelj novinarskega sporočanja ljudje, to so v konkretnem primeru bralci rubrike "..." v časopisu "...". Zato sta sodišči, ki morata poznati družbene razmere v danem času in kraju, pravilno ravnali, ko sta presojali vsebino spornega prispevka in njeno sporočilo javnosti. Pravilno sta tudi upoštevali, da morajo imeti novinarji spoštljiv odnos do bralcev in da morajo biti pri izvrševanju "pravice do obveščenosti ljudi", v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, tudi posebej odgovorni. Pri svojem delu ne smejo prekoračiti določenih meja, posebno še kar se tiče ugleda in pravic drugih. Skrbeti morajo za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost, ter se ne smejo in ne morejo izgovarjati, češ da dajejo javnosti to, kar si želi.

Senzacionalistično poročanje ne služi interesom naslovnikov, ki berejo rubriko "Pa še to". Tudi žanr ne vpliva na novinarjeve dolžnosti, zaradi česar sklicevanje tožene stranke, da rubriki "..." ni tuja pikrost, lahko vpliva samo na tehniko in način sporočanja, ne more pa razvrednotiti temeljnih dolžnosti novinarjev.

Sodišči sta iz celotnega besedila prispevka (ki bi moral biti čimbolj vsestranski, uravnovešen in razumljiv ter ne bi smel popačiti resnice ali jo samolastno prikrojevati) ugotovili, da iz informacije v rubriki "Pa še to" izhaja, da tožnik, ki je generalni direktor A., na leto vtakne v žep štirideset tisoč mark sponzorskega denarja. Ta informacija ni resnična, ne točna. V njej je samo na začetku zapisano, da so se slovenski kulturniki na Bledu (?) učili menedžmenta in da je B. B. govoril o sponzoriranju, navajanje, da menda sam zbere štiristo tisoč mark ... in da smo prebrali pred dnevi, pa ni v skladu z dolžnostjo novinarja, da za vse, česar ni sam videl ali slišal na kraju dogodka, navede vir informacije in javnosti omogoči, da to preveri. Tako poročanje je še posebej v nasprotju z novinarjevo dolžnostjo, da preveri resničnost tega, kar napiše. Če bi bil sam navzoč, ko je tožnik govoril o sponzoriranju, bi bil lahko takoj razčistil vprašanje stimulacije za iskanje sponzorjev, sicer pa bi moral poiskati informacijo pri tožniku ali pri A., kjer bi lahko dobil pojasnilo in bi se seznanil s Pravilnikom o plačanih in drugih prejemkih delavcev v A., kjer so predvidene stimulacije, omejitve in postopek.

V prispevku tudi ni označeno, da gre za govorice in ugibanja; revizijske navedbe, da gre za hipotetični izračun oz. za mnenje, kar izhaja iz besed "B. jih po tej logiki..." pa ne vzdržijo, ker bi moralo biti mnenje jasno ločeno od dejstev, kot je npr. z odstavkom ločeno mnenje, zakaj so medijsko pospremljeni podpisi sponzorskih pogodb. Tudi naslov: A. kot zasebna banka namerno pači vsebino, revizijsko izvajanje o tem, da se ne nanaša na tožnika, marveč na pravno osebo, pa ni sprejemljivo, ker je v sestavku jasno napisano, da je tožnik generalni direktor A. Tako se izkaže, da prispevek ni napisan v skladu z že navedenimi predpisi, da je v nasprotju s 7. členom Zakona o javnih glasilih (ZJG, Ur.l. RS, št. 18/94) in da je tako pisanje in objavljanje v tisku protipravno ravnanje. Tožniku očita nečastno ravnanje, s čimer posega v njegovo pravico do časti in ugleda, zato tožnik utemeljeno zahteva sodno varstvo in je to v demokratični družbi tudi potrebno. V besedilu sicer ni zapisa, da je tožnikovo dejanje nezakonito, toda revizijsko sodišče se strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da zadošča že namigovanje na to, da gre za okoriščanje iz sponzorskih sredstev v tožnikove zasebne namene. Temu ustreza tudi razlaga pritožbenega sodišča, da iz vsebine prispevka izhaja očitek nezakonitega ravnanja s sponzorskim denarjem ali vsaj sum takega početja (4. stran) in domneva, da je za tako ravnanje odgovoren tožnik (5. stran). V teh izrazih ni najti kakega nasprotja, zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tudi revizijsko izvajanje tožene stranke, češ da bi moralo sodišče pri ugotavljanju tožnikove razžalitve dobrega imena in časti izhajati iz kazenske zakonodaje ter pri pojmih razžalitev in žaljiva obdolžitev ugotavljati namen zaničevanja, je zmotna. Ni dvoma, da mora sodišče v kazenskem in v pravdnem postopku enako določati vsebino pravnih standardov kot npr.: razžalitev, ugled in čast, toda pri uporabi prava se mora zavedati, da so kazenske sankcije najhujše in da se odškodninska odgovornost drugače presoja kot obstoj kaznivega dejanja. Celo vprašanje odgovornosti se v civilnem pravu drugače presoja kot v kazenskem pravu.

Ko je sodišče ugotovilo protipravnost objavljene informacije in je presojalo vprašanje odgovornosti tožene stranke, je glede na to, da avtor članka ni znan, po določilu tretjega odstavka 30. člena ZJG ugotovilo odgovornost odgovornega urednika. Ker pa je po prvem odstavku 170. člena ZOR za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovorna organizacija oz. gospodarska družba, v kateri je zaposlen, je toženo stranko utemeljeno obsodilo na plačilo nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi objave spornega prispevka.

Škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi duševnih bolečin, ki so posledica protipravnega posega v njegovo čast in ugled, pa sta sodišči precenili. Ob ugotovitvi, da gre za poseg v temeljno človekovo pravico, ki je bil storjen s tiskom v časopisu, ki je zelo bran in ki na resen način poroča o aktualnih političnih, kulturnih, športnih in drugih dogodkih, sta se sodišči pravilno odločili, da tožniku pripada denarna odškodnina. Toda revizija utemeljeno navaja, da odškodnina v našem pravu načeloma nima penalne funkcije. Pravična odškodnina je satisfakcija, zadoščenje za povzročeno negativno občutenje v človekovi duševnosti. Odškodnine za duševno trpljenje, kot posledico posegov v čast in ugled, morajo biti v sorazmerju z drugimi škodnimi primeri, tudi s posledicami zaradi katastrofalnih poškodb. Poleg tega morajo biti usklajene s podobnimi primeri posegov v čast in ugled, ki v resnejših primerih dosežejo do 10 poprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji.

V konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje verjeli tožniku, da je bila zaradi objave prispevka v rubriki "..." prizadeta njegova čast. Ker so na prebrano informacijo burno reagirali tudi sodelavci, sponzorji in prijatelji, otroci, ljudje na ulici in obiskovalci predstav v A., je bil nedvomno hudo prizadet tudi tožnikov ugled, zaradi česar je hudo duševno trpel leto dni, kar se je odrazilo tudi na somatskem področju kot želodčne težave. Za tožnikovo duševno trpljenje je bilo otežujoče dejstvo, da tožena stranka njegovega popravka informacije ni objavila tako, kot bi morala, marveč z neustreznim pripisom uredništva, zlasti pa je na višino pravične odškodnine vplivalo dejstvo, da je bil tožnik po objavi protipravne informacije pod hudim stresom tudi zaradi reakcij sponzorjev, ki niso bili več pripravljeni sponzorirati prireditev, tako da jih je moral osebno obiskati, se poniževati in pojasnjevati, da ni res, kar je zapisano. Posebno huda je bila reakcija na nemškem veleposlaništvu, kjer je moral pisno pojasnjevati stvari. Glede na vse to je revizijsko sodišče prepričano, da je tožena stranka odgovorna za hud poseg v tožnikovo pravico, ki se uvršča med hujše posege v sodni praksi in opravičuje milijon tolarjev odškodnine.

Višji znesek mu ne gre, ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prisodilo višjo odškodnine le v res izjemnih primerih.

Tako se izkaže, da niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da sta sodišči prve in druge stopnje samo deloma zmotno uporabili materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče po 395. členu ZPP 1977 spremenilo sodbo v tistem delu, s katerim je bila določena pravična odškodnina, sicer pa je po 393. členu ZPP 1977 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Delna sprememba sodbe je vplivala na tožnikov uspeh v pravdi. Zaradi tega, ker mu je prisojena nižja odškodnina, je njegov uspeh po merilih prvostopenjskega sodišča 65% in ne 73%. Glede na to mu mora tožena stranka povrniti 65% od 242.715 tolarjev stroškov, kar znese 157.765 tolarjev, tožnik pa mora povrniti toženi stranki 35% od 104.475 tolarjev, kar znese 36.566 tolarjev. Po medsebojnem pobotanju terjatev mora torej tožena stranka povrniti tožniku 121.199 tolarjev stroškov pred sodiščem prve stopnje. Ker pa bi bila ob pravilni določitvi pravične odškodnine delno utemeljena pritožba tožene stranke, mora tožnik plačati polovico pritožbenih stroškov, in sicer za sestavo pritožbe 500 točk in za poročilo stranki 50 točk, skupaj torej 550 točk po 87,40 tolarjev, kar znese 48.070 tolarjev. K temu je treba prišteti še 30.000 tolarjev za sodno takso, kar znese skupaj 78.070 tolarjev, polovica pa znese 39.035 tolarjev. Po pobotanju stroškov pred sodiščema prve in druge stopnje se izkaže, da mora tožena stranka povrniti tožniku le še 82.164 tolarjev.

Tudi revizija tožene stranke je bila potrebna, njen uspeh pa je delen. Zato mora tožnik toženi stranki povrniti polovico stroškov revizije, in sicer za sestavo revizije in poročilo stranki 550 točk po 90 tolarjev in za sodno takso 30.000 tolarjev, kar znese skupaj 79.500 tolarjev, polovica pa je 39.750 tolarjev. Odločitev o stroških temelji na prvem in drugem odstavku 166. člena ZPP 1977, v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977.