Jedro

Ob dejstvu, da sta obe pravdni stranki odgovorni za to, da ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe, je prejete zneske are mogoče opredeliti in o njih odločiti v skladu z določbo 210. člena ZOR: obveznost vrnitve nastane tudi v primeru, kadar nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila. Toženka prejeti denar neupravičeno zadržuje, zaradi česar ga je dolžna tožnici vrniti v obsegu, predvidenem v določbi 214. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 4.281.003 SIT (sedaj 17.864,30 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2000 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem naj bi bila tožnica dolžna plačati toženki tolarsko vrednost zneska 20.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 9.6.1999. Ocenilo je, da je v tožbi navedeni znesek tožeča stranka izročila toženi stranki na podlagi neveljavne pogodbe o ari, zaradi česar ji ga je ta dolžna vrniti. Glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi pa odškodninska odgovornost tožeče stranke ni dokazana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. S pravno razlago, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, se je strinjalo.

Tožena stranka vlaga revizijo v obsegu odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke, uveljavlja revizijska razloga iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Sklicuje se na določbo 67. člena ZOR o neobveznosti pisnosti sklenjene pogodbe ter na določbo 26. člena ZOR, po kateri je pogodba sklenjena, ko sta stranki soglašali o njenih bistvenih sestavinah. Dejanske ugotovitve kažejo, da je do takšnega soglasja prišlo, saj je bila dogovorjena kupnina v višini 310.000 DEM, pri čemer je ara znašala 10 % tega zneska (31.000 DEM). Tudi predmet pogodbe z vsemi relevantnimi označbami je bil znan. Po stališču revizije gre za predpogodbo, za katero pa niti ni nujna pisna forma. V tem obsegu revizija zavrača stališče, izraženo v izpodbijani sodbi, da je trditev o sklenitvi predpogodbe tožena stranka postavila šele v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Po stališču revizije gre v tej smeri namreč za uporabo materialnega prava. Sklicuje se tudi na izpovedbo nevtralne priče M. O., ki je potrdila navedbe tožene stranke. Odločitev v izpodbijani sodbi je v nasprotju s to izpovedbo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revident sicer meni, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi v zadostni meri ugotovljeno, ne strinja pa se z dokazno oceno, posebej tistim delom, ki se nanaša na izpoved priče M. O.. Iz vsebine revizijske trditvene podlage je mogoče ugotoviti, da sodbama sodišč druge in prve stopnje očita, da sta izpoved te priče ocenili v nasprotju s tem, kar je v resnici povedala (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar pa je trditev v tej smeri neutemeljena, saj je izpovedba priče M. O. v sodbah nižjih sodišč v celoti upoštevana in ocenjena v skladu z drugimi dokazi. Gre torej za problem dokazne ocene, ne pa za izostanek ocene pričine izpovedi. V obravnavanem primeru so dejanske ugotovitve, temelječe na jasni dokazni oceni, takšne, da jih je mogoče preizkusiti in na njihovi podlagi o stvari odločiti. Zato revizijska graja, ki se nanaša na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne drži. Ob dejanskih ugotovitvah sta sodišči druge in prve stopnje z uporabo določbe 210. člena ZOR pravilno uporabili materialno pravo. Temeljna ugotovitev dejanske in pravne narave, na kateri so zgrajeni razlogi izpodbijane sodbe, je v tem, da sta pravdni stranki dne 3.8.1998 sklenili pogodbo o ari v zvezi z nakupom vrstne hiše v Kopru. O obstoju pogodbe o ari ne more biti dvoma, saj je listina, ki se na aro nanaša, dovolj jasna. Res pa je, da ob sklenitvi pogodbe o ari ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba, na katero se je ara nanašala. Za veljavnost pogodbe o ari bi namreč morala biti sklenjena ustrezna kupoprodajna pogodba, ki bi morala biti glede na določbo 17. člena Stanovanjskega zakona pisna (gre namreč za nakup in prodajo nepremičnine). Sodišče prve stopnje je problem rešilo tako, da je zaradi neveljavnosti pogodbe o ari in ker je ugotovilo, da sta obe pravdni stranki odgovorni za to, da ni prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe, štelo, da je tožena stranka od tožeče stranke prejela denarni znesek glede na podlago, ki se kasneje ni uresničila, zaradi česar ima tožeča stranka proti njej zahtevek na vrnitev (210. člen ZOR).

Listina z dne 3.8.1998, imenovana potrdilo, je po svoji vsebini toliko določna, da je mogoče sklepati, da je bila ara dogovorjena zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe za nakup vrstne hiše v Kopru, pri čemer je bila navedena celo parcela s številko 539/23. Iz zneska are v višini 31.000 DEM je ob ostalih ugotovitvah dejanske narave mogoče tudi zanesljivo sklepati na dogovorjeno kupoprodajno ceno v višini 310.000 DEM (ara je namreč predstavljala 10 % te cene). Ob takšnem sklepanju, ki je predvsem dejanske narave, se ponuja pravna presoja, da sta pravdni stranki dne 3.8.1998 dejansko sklenili predpogodbo o tem, da bo sklenjena glavna pogodba, ko bo plačana celotna kupnina in to predpogodbo zavarovali z aro. Sodišče druge stopnje je pritožbeno trditev tožene stranke, da je bila sklenjena predpogodba, sicer štelo kot pritožbeno novoto, vendar jo je podrejeno v kontekstu svoje obrazložitve celovito pravno ocenilo.

Po presoji revizijskega sodišča posega - ob vseh ostalih dejanskih ugotovitvah - presoja potrdila z dne 3.8.1998 na področje materialnega prava. Tudi predpogodba mora biti sklenjena v enaki obliki kakor glavna pogodba (drugi odstavek 45. člena ZOR), torej v pisni obliki, kar pa istočasno tudi pomeni, da mora vsebovati bistvene sestavine, ki bodo povzete v glavno pogodbo. Te bistvene sestavine potrdilo z dne 3.8.1998 vsebuje. Ker gre za presojo listine s stališča materialnega prava, je v izpodbijani sodbi navedena procesna razlaga s stališča uporabe določbe prvega odstavka 337. člena ZPP nepravilna.

Ob pritrditvi revizijski tezi, da sta pravdni stranki dejansko sklenili predpogodbo, zavarovano z aro, pa je v polni meri uporabljiva določba 80. člena ZOR, ki se nanaša na usodo dane in prejete are ob neizpolnitvi. V tem pogledu je izpodbijana sodba sprejela dejanske ugotovitve, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje. Ker pogodbe o prodaji nepremičnine pravdni stranki nista sestavili, je bil odločilen odgovor na vprašanje, katera od pogodbenih strank je odgovorna za neizpolnitev dogovora, sklenjenega dne 3.8.1998. V tem okviru pa gre tudi za vprašanja dejanske narave, ki jih je sodišče prve stopnje razrešilo ob dokazni oceni izpovedi strank in prič, sodišče druge stopnje pa je takšno oceno sprejelo. Ugotovljeno je, da sta obe stranki odgovorni za to, da ni prišlo do sestave pisne pogodbe. O tem so navedeni obširni razlogi v prvem odstavku pete strani sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici v njeni izpovedi, po kateri se je s toženko dogovorila, da bo kupnina plačana v celoti šele tedaj, ko bo (tožnica) prodala svojo hišo in da ni kriva za zamujanje pri prodaji. Ni bila sprejeta izpovedba toženke, da so bili dogovorjeni roki za plačilo kupnine in da naj bi bil skrajni rok za plačilo februar 1999. Toženka je namreč stanovanjsko hišo, o kateri je spor, drugemu kupcu prodala šele 9.6.1999, vendar z obročnim odplačevanjem, ki je seglo do konca navedenega leta.

Ob dejstvu, da sta obe pravdni stranki odgovorni za to, da ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe, je prejete zneske are mogoče opredeliti in o njih odločiti v skladu z določbo 210. člena ZOR: obveznost vrnitve nastane tudi v primeru, kadar nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila. Toženka prejeti denar neupravičeno zadržuje, zaradi česar ga je dolžna tožnici vrniti v obsegu, predvidenem v določbi 214. člena ZOR.

Odločitev, sprejeta v izpodbijani sodbi, je torej v okviru končne izvedbe, ki se sklicuje na določbo četrtega odstavka 210. člena ZOR, pravilna. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.