Jedro

Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi.

Če tožnikova terjatev (toženčeva obveznost) ni utemeljena, pobotni procesni ugovor izgubi svojo vlogo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožnica mora toženi stranki povrniti stroške postopka 1.382,58 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 840 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2007 dalje in obstoj terjatev tožene stranke do tožnice v višini 812,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2007 in v višini 408,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2007. Terjatve je pobotalo do višine tožničine terjatve, tožničin zahtevek zavrnilo ter tožnici naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke. Ugotovilo je, da tožnica ni zaprosila za izrabo letnega dopusta v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 15. 2. 2007 do 15. 11. 2007. Ker tožene stranki zaradi tega ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, njena odškodninska odgovornost za neizrabljen letni dopust ni podana. Vendar tožnici pripada nadomestilo za neizrabljen letni dopust v skladu z Direktivo 2003/88/ES in zadevo C-350/06 Sodišča Evropske skupnosti – SES. Drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES je treba razumeti tako, da imajo delavci v primeru prenehanja delovnega razmerja v vsakem primeru pravico do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust. Glede terjatve tožene stranke je ugotovilo previsoko izplačani plači za oktober in november, saj je tožena stranka pomotoma izplačala tožnici plačo za polni delovni čas, čeprav je delala in imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Tožnica je bila zato neupravičeno obogatena za previsoko izplačano plačo. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo le tožničino terjatev in jo naložilo v plačilo toženi stranki skupaj s tožničinimi pravdnimi stroški. Tožena stranka je tožnici izplačala plačo po svoji prosti volji brez zahteve tožnice, zato ni upravičena do vrnitve previsoko izplačane plače v skladu s 191. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001in naslednji).

3. Na predlog tožene stranke je bila dopuščena revizija (VIII DoR 66/2010 z dne 16. 7. 2010) glede vprašanj, ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do izplačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi v primeru, ko dopusta ni izkoristil izključno po svoji volji in ali je delodajalec upravičen do vračila dela plače, ki je bila delavcu pomotoma izplačana v previsokem znesku.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta bili nepravilno uporabljeni določbi 166. in 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), saj je po sodni praksi do odškodnine za neizkoriščen letni dopust upravičen le delavec, ki mu je delodajalec neupravičeno odklonil koriščenje dopusta. Ni bilo objektivnih ovir za koriščenje dopusta niti na strani tožnice niti na strani tožene stranke kot delodajalca. Pravico do nadomestila po Direktivi 2003/88/ES je treba razlagati restriktivno. Pritožbeno sodišče je zmotno razlagalo 191. člen OZ glede preveč izplačane plače. Pri uporabi te določbe se mora dokazati, da je plačnik vedel, da ni dolžan plačati. Tožena stranka je zatrjevala, da ni vedela, da je tožnici izplačala neutemeljen znesek plače. Zmotno so bili vneseni podatki v sistem za obračun plač. Pri zahtevku za vrnitev neutemeljenega izplačila ni odločilna skrbnost pri plačilu brez pravne podlage, saj je lahko zmota tudi krivdna.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je v zadevah VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011 in VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2012 po predhodno dopuščenih revizijah prvič obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljeni letni dopust iz 166. člena ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po drugem odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES. V skladu s prakso SES – sedaj SEU ( zadevi C-350/06 in C-520/06) in v duhu evropske direktive je z razlago napolnilo pravni standard odškodnine iz 166. člena ZDR oziroma nadomestila iz drugega odstavka 7. člena Direktive o delovnem času. Direktiva izraža v prvi vrsti zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta. Zato je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tisto, ki predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Denarna odmena namesto zakonsko zagotovljenega letnega dopusta med trajanjem delovnega razmerja sploh ni dovoljena, medtem ko je denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust dopustna le ob prenehanju delovnega razmerja, ko se lahko delavec in delodajalec o njej tudi dogovorita s sporazumom.

9. Takšna pravica do nadomestila/odškodnine za neizrabljeni letni dopust, ki je torej mogoča le podredno glede na pravico do koriščenja letnega dopusta in še to samo ob prenehanju delovnega razmerja, zahteva zoženo razlago njenega obsega. To izhaja tudi iz že zgoraj omenjene zadeve C-350/06 in C-520/06, kjer je SEU navedel, da 7. člen Direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z direktivo (točka 43). Zato se mora pravica do odškodnine iz 166. člen ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (termin Direktive) za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, po katerem tožnica med trajanjem delovnega razmerja za določen čas 9 mesecev ni koristila letnega dopusta in ob tem ni obstajala objektivna prepreka za koriščenje le tega niti na njeni strani niti na strani revidenta kot delodajalca, tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Gola nada tožnice, da ji bo pogodba o zaposlitvi „podaljšana“ po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da bo letni dopust koristila v času nove pogodbe o zaposlitvi, pa ne predstavlja pravnorelevantne ovire za koriščenje letnega dopusta v času 9 mesecev trajajočega delovnega razmerja, saj njeno nadejanje nima pravnega varstva (1). Ker tožnica po svoji lastni volji ni koristila letnega dopusta, ni samodejno brez dogovora z delodajalcem (2) upravičena do denarnega nadomestila, kot sta presodili sodišči. Njena pravica do minimalnega letnega dopusta pa je varovana preko morebitnega prenosa dopusta k novem delodajalcu v skladu s 164. členom ZDR.

11. Drugo pravno vprašanje, ki izvira iz pobotnega ugovora revidenta in glede katerega je bila dopuščena revizija, je obstoj terjatve iz naslova neupravičene obogatitve zaradi previsoko izplačane plače tožnici s strani revidenta. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da terjatev iz tožbenega zahtevka ne obstaja in je ta zato neutemeljen, ni pravne podlage za presojo obstoja terjatve iz pobotnega ugovora (3). Namen pobotnega ugovora je v ugasnitvi toženčevega dolga zaradi nasprotnega tožnikovega dolga proti tožencu. Če tožnikova terjatev (toženčeva obveznost ) ni utemeljena, pobotni procesni ugovor izgubi svojo vlogo. Revident pa bi lahko obstoj (in izpolnitev) svoje terjatve brez pogojne vezanosti na obstoj tožničine terjatve zahteval z nasprotno tožbo.

12. Na podlagi navedenih razlogov je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da je zaradi neobstoja tožničine terjatve iz naslova nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Glede na spremenjeno odločitev v revizijskem postopku je revident uspel v celoti, zato mu je dolžna tožnica povrniti utemeljene stroške postopka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Potrebni stroški (155. člen ZPP) v skladu z Zakonom o sodnih taksah – ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/2008) in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003) revidenta na prvi stopnji znašajo 931,93 EUR, na drugi stopnji 233,45 EUR (140,45 EUR za stroške zastopanja in 93 EUR za sodno takso) in na revizijski stopnji 217,2 EUR (127,2 EUR za stroške zastopanja in 93 EUR za sodno takso) – skupaj torej 1382,58 EUR. Če tožnica prisojenih stroškov ne bo povrnila v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj od prisojenega zneska tečejo tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Sama transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas pa seveda ima svoje zakonsko varstvo (54. člen ZDR), ki pa ga tožnica niti ni uveljavljala.

Op. št. (2): 166. člen ZDR in drugi odstavek 7. člena Direktive sicer omogočata (izvršljivo) poravnavo o odškodnini tudi v pravni situaciji obravnavane zadeve, vendar je tu važna predvsem razlaga narave nadomestila/odškodnine v primeru, ko delodajalec tega/te noče priznati in izplačati.

Op. št. (3): Prim. Wedam Lukić v Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 161 in zadevo III Ips 108/2003 z dne 4. 12. 2003.